Vladi predlagam, da v državni zbor posreduje predlog spremembe 19.b člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI), ki se nanaša na stroške državnega pravniškega izpita (PDI). Po spremembi zakona, ki jo je uvedel Zakon o uravnoteženju javnih financ, stroške izpita namreč brez izjeme krije kandidat.
Menim, da je bila zakonska ureditev pred zgoraj navedeno spremembo zakona primernejša. Po sedanji ureditvi namreč ministrstvo, pristojno za pravosodje, v odločbi, s katero kandidatu dovoli pristop k izpitu, določi višino stroškov izpita, ki jih mora kandidat plačati še pred pristopom k izpitu, sicer mu ta ni dovoljen.
Opravljen PDI je namreč pogoj, da lahko univerzitetni diplomirani pravniki opravljajo sodniško in državnotožilsko funkcijo, poklic odvetnika in notarja oziroma druga dela, za katere se z zakonom ta izpit zahteva (1. člen ZPDI). Zato je nerazumno, da država, v imenu in v korist katere pravosodni organi nedvomno delujejo, omejuje pristop k izpitu s plačilom stroškov pristopa.
Poleg tega isti zakon določa, da mora sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, v enem letu po zaključku pripravništva vložiti zahtevo za opravljanje izpita in pristopiti k izpitu, sicer izgubi pravico opravljati izpit (19. člen ZPDI). V tem primeru torej kandidat, ki iz različnih razlogov nima finančnih sredstev za plačilo pristopa k izpitu, izgubi pravico opravljati izpit. Določba spremenjenega 19.b člena je zato do takega kandidata nepravična in neprimerna, posredno pa škodi tudi državi, ki zato izgubi nekoga, ki je tekom pripravništva že pridobil določena znanja za nadaljevanje kariere v pravosodju, vendar te zaradi osebnih ekonomskih okoliščin ne more nadaljevati.
Predlagam, da se besedilo 19.b člena ZPDI spremeni tako, da se bo glasilo, kot se je pred uveljavitvijo ZUJF, torej:
Stroške izpita krije kandidat. Stroške izpita za kandidata založi ministrstvo, pristojno za pravosodje. Višino stroškov predpiše minister, pristojen za pravosodje, upoštevajoč obseg priznanega dela izpita.
Posameznik, ki v treh letih po opravljenem izpitu po svoji volji ne sklene delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11.a člena tega zakona, je dolžan vrniti stroške izpita, ki jih je predhodno založilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Stroške mora povrniti najkasneje v 60 dneh po poteku triletnega roka.
V odločbi, s katero se posameznemu kandidatu dovoli pristop k izpitu se določi višina stroškov izpita in obveznost iz prejšnjega odstavka. Posameznik lahko stroške izpita povrne tudi takoj po opravljenem izpitu oziroma pred potekom triletnega roka iz prejšnjega odstavka.
Zaradi izpolnjevanja obveznosti iz tega člena ministrstvo, pristojno za pravosodje, v evidenci iz 30. člena tega zakona obdeluje tudi podatek o dolžnosti povrnitve stroškov izpita, predvidenem končnem roku povrnitve stroškov izpita in datumu, ko so bili stroški izpita povrnjeni.
Na ta način bodo morali kandidati, ki se ne bodo želeli zaposliti na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali ministrstvu, pristojnem za pravosodje, vseeno sami kriti stroške pristopa k izpitu. Ostali kandidati pa pač ne, kajti njihova zaposlitev pomeni delo v korist države, njenih organov (nenazadnje tudi vlade) in vseh državljanov.
Opozarjam še, da je število pristopov k opravljanju izpita za posameznega kandidata omejeno na tri (20. člen ZPDI), zato stroški izpita za državno blagajno ne morejo predstavljati prevelike obremenitve, medtem ko jo za marsikaterega kandidata, sploh volonterja na sodišču, lahko.