Kdor samo približno pozna sistem nastavitev in napredovanj v osnovnem in srednjem šolstu se verjetno čudi zakaj taka radodarnost države; šolniki imajo namreč možnost doseči tri nazive: 
mentor, svetovalec in svetnik. Osnovni pogoj da kandidiraš za te nazive je vsaj visoka strokovna izobrazba (ali I. stopnja bolonje, to je triletna!), nato pa napreduješ... Kako? Za naziv mentorja potrebuješ 4 točke, 0,5 točke lahko dobiš če se udeležiš izobraževanja , ki traja več kot 8 ur ipd in po treh letih udobno zbereš 4 točke ter napreduješ za 5 plačnih razredov. In nato je naziv in plačni razred renta do penzije; nobenih reelekcij, nobenih ponovnih izvolitev...V visokem šolstvu so reelekcije za asistente na 3 leta in za učiteljske nazive (pred., doc., prof.) na 5 let. Če reelekcije uspešno ne opraviš ostaneš brez delovnega mesta (v najboljšem primeru greš na nižje) ali celo brez službe.
Sprašujem: zakaj ni sistema reelekcij tudi v osnovnem šolstvu? Zakaj so kriteriji za nazive tako nizki?
Zakaj tudi v drugih delih javne uprave ni reelekcij (muzeji, gledališča itn.)?
Predlagam: uvedejo naj se reelekcije v vseh delih javnega sektorja, tako se bo JS znebil balasta in povečal učinkovitost.