Spoštovani!
Predlagam, da se po celi državi za vse posle uvede 30 dnevni plačini rok. To naj velja tudi za posle, vezane na javna naročila, kjer kot investitor nastopata državna ali lokalna oblast. Ta rok naj bo opredeljen kot najdaljši možni plačilni rok, ki ga tudi v primeru dogovora (ti so večinoma predmet izsiljevanja) ne bo možno podaljšati.
Omenjen plačilni rok naj se doseže postopoma, v vmesnem obdobju pa naj se uzakoni avtomatično obvezno obračunavanje zamudnih obresti, pri čemer se višina zakonsko opredeli (~12% letno).
 
Obrazložitev: V Sloveniji se že dlje časa predvsem v gradbenem sektorju pojavljajo nemogoči plačilni pogoji, ki izvajalcem ponujajo plačilo šele po 90 do 180 dneh. Obstajajo primeri, kjer plačila niso bila izvedena tudi po več kot eno leto, pri čemer plačnik nikoli ni bil deležen nikakršnih sankcij. Z daljšanjem plačilnih rokov se posledično prenašajo problemi na likvidnost podjetja-izvajalca, oteženo je delo računovodstva, predvsem pa manjka stabilnost in zanesljivost pravočasnih prilivov, ki bi pomagali pri nadaljnem planiranju poslovanja.
 
Postopek: preveri se trg naročil in se začne s postopnim omejevanjem plačilnega roka. Najprej se rok postavi na 90 dni, potem na 60, na koncu pa na 30 dni. Zaradi specifičnosti nekaterih projektov je verjetno nemogoče izvesti spremembe v roku enega leta, vendar pa se ne bi smelo čakati več kot 3 leta. Torej se vsako leto rok skrajša za 30 dni.
Pri uzakonitvi avtomatičnega obračunavanja zamudnih obresti se lahko pojavi težava pri izvajalcih, ki si zaradi izsiljevanja naročnika ne bi upali zaračunavati obresti, zato mora tu vskočiti davčna uprava, ki tovrstnih izsiljevanj ne bo smela dopustiti. Davčna ima iz tega naslova interes, saj se ji masa iz naslova pobranega DDV poveča, obenem pa dobi tudi neposreden vpogled v evidenco neplačnikov.
Neplačnike se kot dosedaj označuje z bonitetnim razredom, pri čemer se pazljivo opazuje neplačane račune do izvajalca in pa zapadle terjatve do naročnika. V kolikor je pri nekem neplačniku več zapadlih terjatev, kot neplačanih računov, se ga ne smatra kot neplačnika, zato pa se njegovemu dolžniku poslabša boniteta. Postopoma se bo tako odkril vrh neplačniške piramide, kjer pa bo potrebno uvesti tudi kazensko odgovornost zaradi malomarnosti in splošnega ogrožanja gospodarstva.
 
 
Predlog dajem v dobri veri, da se država zaveda kako pomembna je plačilna disciplina za normalno poslovanje. Sem pa skeptičen glede dejanskega uspeha predloga, ker se država verjetno zaveda, da so prav ona, njena podjetja (DARS, itd...) in pa občine najslabši plačniki.
 
Rezultat: stabilno poslovanje, omejene možnosti za manipulacije pri obračunskih obdobjih, preglednejši tok denarja, manj virtualnejših sredstev v obtoku (denar, ki ne obstaja), uzakonjena disciplina.