Vlada je predlagala niz varčevalnih ukrepov, ki naj bi v uravnotežil javne finance in vzpodbudil konkurenčnost. Sem zelo zadovoljen z dejstvom, da se je naša vlada končno odločila, da nekaj spremeni, vendar sam menim, da predlagani varčevalni ukrepi niso najbolj optimalni, saj so do določenih ranljivih skupin nepravični.   Sam bi predlagal sledče ukrepe:   1.       Dvig DDVja, znižane stopnje na 10% in osnovne stopnje na 25%. Prav tako bi bilo potrebno preučiti skupine izdelkov na katerih se uporablja znižana stopnja DDV. Prepričan sem, da vse storitve in izdelki, ki so sedaj v tej kategoriji, ne spadajo sem (šport, nepremičnine itd.) S tem bi po mojih izračunih v proračun priteklo okrog 700mio EUR. Zavedam se, da to pomeni novo obremenitev za vse državljane, tudi za tiste, ki so že sedaj socialno ogroženi – to problematiko rešim v 2. točki tega predloga. Dejstvo pa je, da je že večina najrazvitejših evropskih držav v zadnjih štirih letih dvignila DDV, da bomo kmalu med državami z najnižjo stopnjo DDV (čeprav si glede na ekonomsko situacijo tega ne moremo privoščiti), gre tudi za najbolj pošteno razdelitev bremena, saj plačajo več tisti, ki več trošijo. 2.       Istočasno bi bilo potrebno znižati obdavčitev plač za 20% - to bi pomenilo izgubo za proračun v višini cca. 200mio EUR, vendar se kompenzira z dvigom DDV. Torej po preprostem izračunu dobimo neto dobiček davčne reforme v višini 500mio EUR. Hkrati se s tem ukrepom zviša konkurenčnost Slovenije, podjetjem se zniža najvišji strošek (delovne sile), poveča se kupna moč – vsi navedeni učinki pomenijo večje prilive v davčno blagajno, zmanjšanje stopnje brezposlenosti in tudi izboljšanje standarda prebivalstva, saj na tak način dviga DDV povprečni državljan ne bi občutil. Nenazadnje pa si s tem ukrepom medvedjo uslugo naredi tudi država, saj si kot največji delodajalec v državi tudi sama precej zniža stroške dela. In kar verjamem, da je vladi pomembno – državljani bi tako odločitev sprejeli izredno pozitivno in bi imeli večjo podporo. Zaradi nižjega davčnega bremena se bi lahko razmišljalo tudi o opaznejšem dvigu minimalne plače in o povečanju premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Skratka, efekt za proračun bi bil pozitiven v mnogih smereh.         Dejstvo je, da naše bruto plače v bistvu niso nič nižje, kot v najbolj razvitih evropskih državah. Problem našega standarda je v previsokih dajatvah državi in posledično nizkemu neto izplačilu (recimo v Nemčiji 15% obdavčitev plač, pri nas 41%). 3.       Znižanje števila uslužbencev v javni upravi – delno na mehak način (upokojevanje, prekvalifikacije…) in delno z ukinjanjem raznih nepotrebnih agencij in uradov – optimizacija delovanja države. Vsem javnim uslužbencem, ki so nad 50. razredom, bi plačo znižal za 20%. Z varčevalnimi ukrepi se pa nikakor ne bi dotikal služb, ki delajo za javno dobro (policija, zdravstvo, šolstvo), saj so te službe bistvenega pomena za kvaliteto bivanja v naši državi, razen mogoče v smislu ukinjanja kakšnih nesmiselnih dodatkov. Za popolnoma vse pa bi uvedel natančen nadzor produktivnosti in gospodarnosti, saj menim, da so tukaj velike rezerve. Po teh kriterijih bi se tudi odločal o številu uslužbencev.Trenuten načrt znižanja plač ni rešitev, saj se s tem zmanjšuje kupna moč enega velikega segmenta državljanov in to se bo vrnilo kot bumerang v smislu nižje porabe in nijih davčnih prihodkov – gre za efekt spirale in prepirčan sem, v kolikor bodo ti predlogi sprejeti, da bomo čez dve leti imeli isto debato. Za trajno rešitev problema je potrebno znižati število javnih uslužbencev – ne pa ohranjevati število s pogojem zniževanja plač. Mogoče bi kratkoročno z odpuščanjem nastal negativen učinek, dolgoročno pa bi zagotovo bil boljši učinek. 4.       Spremeniti je potrebno sistem javnega naročanja, saj je ta sistem neučinkovit in potraten. Da si poslanci naročijo prenosne računalnike po ceni več kot 1.000 EUR/kom, je absurd. Verjamem, da bi zadoščali računalniki za max. polovico te vrednosti. In recimo, da se medicinskim sestram naroči USB ključke po 40 EUR/kom ali pa preproga za 150.000 EUR – takih lapsusov je malo morje in tukaj izginjajo milijoni in milijoni. 5.       Potrebno bi bilo preučiti rentabilnost vsake investicije in narediti revizijo vsakega vloženega evra. Investicije morajo ustvarjati delovna mesta in povečevati konkurenčnost. Država bi morala pri svojih investicijah zasledovati načelo profita in s financami gospodariti v smislu dobrega gospodarja. Tukaj bi priporočal, da bi ob načrtovanih velikih investicijah za mnenje vprašali na nek način tudi državljane…hkrati bi bilo potrebno investicije prilagoditi gospodarskim ciklom – recimo v tem času menim, da investicije v ceste, razen nujnih del, ne bi smele biti prioriteta. Mislim, da so za naslednje dve leti popolnoma ustrezne. 6.       Zmanjšanje števila občin in strožji nadzor nad upravljanjem občinskih financ 7.       Strogo preganjanje sive ekonomije in poziv državljanom za pošteno plačilo davkov za blagor državljanov. Ustanoviti bi bilo potrebno posebno davčno policijo in za delo na črno uvesti stroge (tudi zaporne) kazni. Po predvidevanjih naj bi siva ekonomija v Sloveniji obsegala 30% BDP oz. mimo proračuna gre 2mld EUR. 8.       Uvesti bi bilo potrebno neke davčne pavšale glede na dejavnost. Na tak način bi bilo manj »kreativnega računovodstva«, podjetja bi imela boljše poslovanje in bi imela boljšo kreditno sposobnost – torej bi tudi banke bile bolj pripravljene financirat investicije in tekoče poslovanje. Prav tako bi bilo potrebno spremeniti računovodske standarde z namenom onemogočanja t.i. »kreativnega računovodstva« in uvesti strožje kriterije za uveljavljanje stroškov. Na drugi strani pa bi podjetja, ki bi ustvarjala nova delovna mesta in ustvarjala višji dobiček, morala biti deležna nekih davčnih olajšav. 9.     Uvedba trošarin na vse alkoholne pijače (tudi vino in pivo) in na določene izdelke, ki dokazano škodujejo zdravju. 10.    Popoln umik države iz gospodarstva in odprodaja vsega premoženja, ki ni v javnem interesu. S tem bi se zagotovo izboljšala kvaliteta upravljanja s tem premoženjem in se bi zmanjšala korupcija in klientilizem. Prav tako se bi država izognila nepotrebnim izdatkom v smislu finančnih pomoči in raznih dokapitalizacij. Hkrati pa bi tudi nekaj iztržila s prodajo tega premoženja – in žal, vrednost tega premoženja določa trg. 11.  Spremeniti bi bilo potrebno trg dela, saj je po trenutni zakonodaji v veliko primerih praktično nemogoče odpustiti človeka. Tega se kar precej ljudi tudi zaveda in se temu primerno obnaša in temu primerna je tudi njihova produkitvnost. Če bi se ljudje zavedali, da služba ni naravno dana, se bi bolj trudili in posledično bi se povišala tudi produktivnost. 12.   Glede takih zadev, kot so porodniške, bi razmišljal v obratni smeri, recimo: če država želi, da se mamica čim prej vrne na delo, bi namesto, da bi znižal porodniško, raje nagradil tiste, ki bi šle predčasno v službo. Npr. če bi mamica šla v službo, bi ji na plačo delodajalca država izplačevala 10% dodatka, za čas, ko bi v nasportnem primeru bila na porodniški.   Nikakor in nikoli pa ne bi varčeval na mladih družinah (pomoč za rešitev prvega stanovanjskega problema, otroški dodatek, brezplačen vrtec za drugega otroka, porodniška) in ostalih socialno ogroženih skupinah, saj se s tem prizadene izredno ranljiv sloj državljanov. Prav tako pa je vedno potrebno vzpodbujati nataliteto, saj je to podlaga za obstoj države. Poleg tega pa so prihodki iz teh ukrepov zanemarljivi in se bi zlahka lahko nadomestili s kakšnimi drugimi ukrepi.   Verjamem, da sem še mariskaj izpustil (določene zadeve, ki zajemajo celotne reforme, tudi namenoma - pokojninska reforma, zdravstvena reforma...), vendar sem prepričan, da sem bistvo zajel. Tudi dopuščam, da bi bile mogoče kakšne (nižje) številke boljše od mojih, vendar menim, da je vsaj taka smer edina prava. Seveda bi bilo potrebno narediti en kup analiz, da se izbere optimalne številke, vendar sem prepričan da bi tak način varčevalnih ukrepov bi bil bistveno bolj sprejemljiv za državljane. Hkrati bi celo izboljšal standard in porabo v času krize ter povečal konkurenčnost. Vrnil bi se tudi optimizem, ki ga v zadnjem času precej primanjkuje, s čemer se stanje v državi le še slabša. Predstavljeni ukrepi tudi stigamtizirajo uslužbence javne uprave, saj so sedaj v očeh mnogih predstavljeni kot paraziti in izkoriščevalci države, čeprav brez nijh država ne more funkcionirati - pa sam nisem zaposlen v javni upravi.   Ne pričakujem kakršnegakoli efekta od teh predlogov, vendar me kot ekonomista konkretno zanima zakaj nihče v vladi ne tako razmišlja? Verjamem tudi, da bo en kup navedenih razlogov, zakaj se to ne naredi - vendar pričakujem konkretne argumente proti.   Hvala in lep pozdrav.