S strani finančnih ministrov vedno znova poslušamo, kako se davkov ne da znižati, olajšav ne da povišati, davkov ne da ukiniti ipd. Njihovi argumenti temeljijo na obstoječi javni porabi, ki pa je realno bistveno previsoka. To ve vsak, ki je zaposlen v javnem sektorju in ve, kako poteka trošenje davkoplačevalskega denarja. Ureditve razmer na dostojno raven, ki pritiče članici EU, pa se ni do sedaj upal lotiti še noben finančni minister. Namreč, javna poraba se lahko brez težav bistveno zmanjša brez da bi zmanjšali količino in obseg investicij in javnih naročil. Potrebna je samo reorganizacija javnih naročil in odstranitev koruptivnih javnih razpisov. Ministrstvu za finance predlagam, da predloge, ki so našteti spodaj, poskuša udejaniti v sodelovanju s stroko, saj bo le na ta način mogoče znižati davčne obremenitve prebivalstva in gospodarstva.
1) Javna naročila:
Proračunski uporabniki, ki nabavljajo iste artikle, naj se organizacijsko združijo in v pogajanjih z dobavitelji nastopajo kot en kupec, ki bo zaradi svoje velikosti v bistveno boljšem pogajalskem položaju. Na ta način lahko brez težav dosežejo minimalno 30% znižanje cen, preizkušeno v praksi. Primeri so recimo kemikalije za raziskovalne inštitucije, medicinski material za bolnišnice in zdravstvene domove, zdravila, pisarniški material za upravo itd.
2) Javni razpisi:
Še vedno je mnogo javnih razpisov pisanih za točno določenega ponudnika. To lahko iz besedila v petih minutah razbere kdorkoli, ki ima minimalno strokovno podlago na področju, ki ga zadeva razpis. Javni razpisi večjih vrednosti naj bodo zato podvrženi preverjanju s strani neodvisnega organa ob strokovni pomoči, ki mora imeti pooblastila razpis razveljaviti, pisce takšnega razpisa pa kaznovati. Hkrati naj bodo naročniki obvezani, da se o cenah materiala ali storitve, ki jo kupujejo, predhodno pozanimajo na trgu in limitarno vrednost razpisa postavijo na recimo 120% povprečne cene na trgu. Tako pa imamo sedaj recimo naročen informacijski sistem za seje vlade za 200.000€, ko pa vsak tretji Slovenec ve, da takšen sistem pri kvalitetni in usposobljeni IT firmi lahko dobimo za največ petino tega zneska. Da seveda o avtocestnem programu, pediatrični in ostalih klinikah itd., kjer se je skozi povsem po nepotrebnem zmetalo miljone €, sploh ne govorimo. Klinik nimamo zato, da bodo vrhunski arhitekturni projekti s steklenimi fasadami, ki so povrhu vsega energetsko zelo potratne, klinike imajo drug namen in važno je, kaj je znotraj stavbe, ne pa kako stavba izgleda od zunaj. Pacientov to niti najmanj ne briga, pa tudi ostalih državljanov ne.
3) Financiranje proračunskih uporabnikov:
Proračunski uporabniki dobijo sredstva dodeljena na podlagi predhodnih sredstev. Nikoli pa nihče z neodvisno analizo ne ugotavlja, ali so bila takšna sredstva v preteklosti upravičena in ali so posledično upravičena tudi v prihodnje. Zato predlagam, da se postopoma začnejo izvajati takšne analize, saj se bo pri večini uporabnikov pokazalo, da od vlade zahtevajo bistveno višja sredstva kot pa jih dejansko potrebujejo. Zato smo ob koncu leta tudi priča ogromnemu zapravljanju državnih organov in inštitucij, ki morajo, da upravičijo svoja sredstva za prihodnje leto, dodeljena sredstva za tekoče leto obvezno porabiti, pa čeprav za povsem nepotrebne in nepomembne zadeve. Marsikje se tako povsem po nepotrebnem menja recimo pisarniško pohištvo, računalniško opremo (ponekod celo že po 2 letih), nabavlja tehnično opremo, za katero še sploh ni nobenih načrtov, za kaj bi se lahko uporabljala itd. Teh zadev sami zaposleni na teh inštitucijah seveda ne bodo izpostavljali, ker bi s tem ogrožali svojo dejavnost in število zaposlenih, ki je ravno tako marsikje po nepotrebnem previsoko ravno zato, ker inštitucija neupravičeno izsili previsoka sredstva, ki jih potem mora zapraviti, tudi z nepotrebnim zaposlovanjem.
Resnično upam, da se enkrat najde finančni minister, ki bo imel tudi podporo vlade, da se te zadeve normalizirajo. Z odgovorom, da se povsod varčuje kot je najbolj možno, pa ne moremo biti zadovoljni, ker zaposleni v javnem sektorju na lastne oči vidimo, da to ni res. Ampak večina jih je tiho zaradi lastnih interesov, nekaterim pa kljub temu ni vseeno ne glede na potencialno izgubo delovnega mesta v primeru racionalizacije.