Izkušnje držav članic EU, v katerih je bila podobna zakonodaja že sprejeta, kažejo na občutno zmanjšanje z drogami povezanega kriminala, nobena pa ne beleži porasta uporabnikov droge. Ker je trgovina z drogami kljub rizikom očitno dovolj donosna, je dostop do prepovedanih drog za njih uporabnike praviloma lažji kot do drog, katerih uporabo država omejuje. V šolah ni mogoče kupiti alkohola in tobačnih izdelkov, mladina pa zlahka pride do marihuane in nekaterih drugih prepovedanih drog.
Pri spremembi zakonodaje se velja opirati na izkušnje drugih držav in denar, ki se ga zdaj porabi za preganjanje preprodajalcev in uporabnikov drog (kar pa več kot očitno v zadnjih 50 letih ni dalo zadovoljivih rezultatov, ker poraba drog narašča tako med mladimi, kot med odraslimi) preusmeriti v programe za izobraževanje otrok in mladine ter pomoč odvisnikom. Edina učinkovita metoda v boju proti ilegalni prodaji kontroliranih substanc je ekonomska: Dostopnost substanc uporabnikom na legalen način v za to usposobljenih prodajalnah (ki jim rečemo Lekarne in v katerih že hranimo vrsto kontroliranih substanc, ki bi jih odvisniki lahko zlorabljali v veliki meri, pa jih manj, ker so prepoceni za črni trg in pretežko dosegljive za potencialne uporabnike) izpodriva črni trg v bistveno večji meri, kot ga je država skozi represijo sposobna omejevati.
Z bojem proti mlinom na veter, kar vojna proti drogam zagotovo je, imajo države velike stroške, učinki so pa v povprečju negativni. Edini smiseln način, da se uporabo prepovedanih drog omeji je takšen, da droge postanejo kontrolirane na enak način, kot je to urejeno za legalne droge, torej legalne narkotike, antibiotike, alkohol, tobak in podobne.
Druga resna težava s prepovedjo drog je onemogočanje uporabe posameznih drog v terapevtske namene. Ni skrivnost, da bolnikom po kemoterapiji k hitrejšemu okrevanju zelo pomaga uživanje marihuane in nerodno je, da zdravnik ne more predpisati zdravil, s katerimi bi bolnikom natančno dozirali aktivne substance, oziroma da zdravnik bolniku sploh ne sme govoriti o tem, ker je rastlina prepovedana (čeprav večina razume, da s spodbujanjem teka in lajšanjem bolečin izvlečki iz marihuane lahko bistveno pripomore k rehabilitaciji po kemoterapiji).
Nenazadnje je prepoved neučinkovita že zato, ker lahko vsak otrok v trgovini kupi lepilo in z njim doseže želen učinek, ki bi ga lahko tudi z rekreativno uporabo manj nevarnih drog, če bi le bili do otroka iskreni in mu uporabo drog odsvetovali na podlagi jasnih dejstev, ne pa prepovedali na podlagi predsodkov in tradicije, na katero se požvižga.
Na kakšen način bi bila sprememba politike na tem področju najbolj smiselna seveda ne vem, sem pa (na podlagi izkušenj drugih držav in na podlagi podatkov, ki so dostopni o naši) prepričan, da bi državi in državljanom spremembe koristile v veliko večji meri, kot bi komurkoli škodovale. Pred debato o konkretnih predlogih za takšne temeljne spremembe bi bilo smiselno raziskati, do kakšne mere in na kakšne načine je smiselno prodajo teh substanc kontrolirati in kako bi država vršila nadzor in pobirala trošarine oziroma druge oblike davkov od prodaje takšnih substanc za rekreativno uporabo.
Še obvestilo bralcem: Nikoli nisem bil uporabnik nobene od prepovedanih drog, pa tudi dovoljenih ne, sem se pa z večino drog že srečal, bodisi v vlogi vrstnika uporabnikov drog, bodisi kot kemik, ki so ga zanimali mehanizmi delovanja drog, zato lahko s precejšnjo gotovostjo pričam o veliki dostopnosti drog v naši državi, kot tudi o vrstah in stopnji motivacije za njih uporabo in seveda jasni ekonomski računici za ilegalno preprodajo. Ker me skrbi, da se bodo tudi moji otroci z drogo prvič srečali v šolskih straniščih, namesto v lekarni ali pri zdravniku, kjer bodo strokovno usposobljeni ljudje znali razložiti vse učinke uporabe droge in kjer bo njena kvaliteta pod istim nadzorom kot je kvaliteta živil in električnih naprav, se mi zdi prav, da se to področje uredi na sodoben, varnejši in odgovornejši način.