V Sloveniji imami čedalje več področij, kjer iz pip ne teče neoporečna voda. Večinoma je temu vzrok onesnaževanje talnice in vodnih virov s kemikalijami, gnojem in gnojevko ter drugimi odpadki organskega in anorganskega izvora.
Inšpektorji za okolje dobijo za to dogajanje ustrezno prijavo vendar potem najdejo tudi vrsto izgovorov, da ne pridejo na izvor onesnaženja. Najpogostejši primer je, da se odpadki mečejo v (kraške) jame in inšpektor ne gre v jamo, ker je to nevarno in nima ustreznega znanja in potrdila o speleologiji. V resni državi bi bila stvar povsem preprosta. Inšpektor da pooblastilo šolanemu in voljnemu jamarju. Ta se v navezi spusti v jamo in prinese vzorce. Z današnjo tehnologijo se ves čas lahko proces odvzema vzorca (on line ali posnetek) tudi spremlja.
To danes inšpektor lahko že naredi, če se tako odloči. Vendar se raje ne odloči. Predlagam, da v takšnem primeru:
Inšpektor mora (po službeni  dolžnosti) reagirati takoj, ko se zve za onesnaženje pitne vode.
Vzorci se morajo jemati najmanj  vsakih 15 dni.
Inšpektor mora pooblastilo  prenesti na drugo osebo, ki je vešča dostopanja do nevarnih  področjih, kjer je domnevni izvor onesnaženja vode.
Poleg tega dodam tudi to: vodno gospodarsko podjetje za čas, ko voda ni neoporečna ne sme odjemalcem zaračunavati polne cene za porabljeno vodo iz vodovoda.