Predlagam vladi, da temeljito premisli o novem družinskem zakoniku. Ne bom omenjal obrobnih vprašanj glede istospolnih partnerskih zvez, posvojitev otrok le-teh in ksenofobičnega razpoloženja ob tem. Temeljni problem nerazumevanja slovenskega sodstva je, da kot starša, ki mu je otrok dodeljen v bivanje in vzgojo v večini primerov prepozna le mater. Kvote stikov, ki so sodno določene, so mizerno nizke. Institucije obravnavajo otroka kot predmet, ki za svoj obstoj potrebuje mamo in denar (ki ga mora zagotavljati preživninski zavezanec, torej oče). Institucije apriori razlagajo situacijo, kjer je oče "ogrožujoč oz. skregan z otroci". Zato otroci čustveno trpijo, oče je zanje ogrožujoč in stike zelo omejijo oz. v popolnosti prepovedo. Institucije iz razvez delajo posel, bobnajo skupaj vse mogoče izvedence, ki pišejo neumnosti brez primere, ki jih potem sodnice na sodiščih upoštevajo kot tiste, ki so temelj za odločanje. Državo so polna usta, kako je potrebno zaščititi otroka in slediti njegovi največji koristi, hkrati pa sodišča razvezne postopke vlečejo nestrokovno v nedogled, kjer jim je otrokova korist zadnja stvar. Primer koroške deklice je tipičen dokaz takšnega delovanja države.
Predlagam vladi, da izkorenini pravdanje v nedogled in ekonomsko uničevanje očetov po razvezah. Država mora končno doumeti (kar je več kot dovolj žalostno ob visokih stopnjah izobrazbe in izkušnjah, ki naj bi jih zaposleni na tem področju imeli), da ima otrok dva starša, ki morata imeti enakomerno določeno pravico do stikov. S tem bi se tudi eliminirale vse zdrahe okoli preživnine. Predvsem pa nepotrebne obremenitve proračuna, torej preživninskega sklada. Namreč, dokler sta starša izven razveznega postopka je otrok preskrbljen, potem pa nenadoma ni več. Država bi po tem predlogu lahko posredovala le v primerih, ko je otrok s strani katerega koli starša materialno zanemarjen. V praksi gre seveda za izsiljevanje mater na račun očetov, česar pa država ni sposobna prepoznati.Tiste državne uslužbence, ki takih stanj (ki so več kot evidentni in se ponavljajo iz dneva v dan) niso sposobni prepoznavati, je potrebno nemudoma odpustiti. Največja napaka pa je ta, da nihče v celotni verigi vpletenih ni kazensko in materialno odgovoren za svoje kriminalno početje (Boštjan Kaker je zaprt po zaslugi državnega kriminala saj je v zaporu po konstruktu tožilstva). Dokler se na tem področju ne bodo uredile omenjene odgovornosti zaposlenih v državnih organih, je vsakršna pobuda za spremembo družinskega zakonika nesmiselna. Družina je osnovna celica družbe in slovenska država to celico ubija, namesto, da bi jo negovala.