Predlagam uvedbo zakonsko obveznega zaposlovanja za dobo enega leta.
Po tem zakonu bi podjetja bila dolžna sprejeti v delovno razmerje tiste srednješolce, ki so maturirali in  tiste študente, ki so zaključili študij. 
Za takšno zakonsko zaposlitev bi prišli v poštev tisti srednješolci, ki so zaključili šolanje in:
1.) ki se niso vpisali na nadaljevanje študija na fakulteti
2.) ki niso v postopku odpiranja svojega lastnega vsaj s.p. podjetja (ki bi ga morali v določenem roku tudi registrirat in začet poslovat)
3.) ki si niso že sami uredili službe v nekem podjetju (katera bi tudi morala trajat najmanj eno leto - pogodba).
Za takšno zakonsko zaposlitev bi prišli v poštev tudi študentje, ki so zaključili študij in:
1.) ki niso v postopku odpiranja svojega lastnega vsaj s.p. podjetja (ki bi ga morali v določenem roku tudi registrirat in začet poslovat)
2.) ki si niso že sami uredili službe v nekem podjetju (katera bi tudi morala trajat najmanj eno leto - pogodba).
Po tem zakonu bi vsa podjetja bila dolžna vsako leto sprejeti v delovno razmerje določeno število mladih ljudi (število naj bi bilo odvisno od velikosti podjetja). Ker pa bi to bila za podjetje obveza, bi imelo podjetje ob tem tudi boniteto. In sicer. Podjetja bi tako zaposlenemu dodeljevalo nagrado samo v višini socialne denarne pomoči, danes bi to bilo približno 230 eur mesečno. Podjetje bi tako za dobo enega leta dobilo delavca, za katerega bi imelo zelo malo stroškov. 
Poleg tega bi država za to leto zaposlitve prispevala tako zaposlenemu dodatnih 230 eur (oz. v višini tedaj veljavne socialne denarne pomoči), ki jih itak že danes podeljuje v obliki denarne pomoči nezaposlenim brezplačno in brez nobenega truda s strani nezaposlenega, kar mladim ljudem ustvarja nezdrave življenjske vrednote. Če bi bil ta zakon sprejet, bi se mladi ljudje naučili, da se je treba trudit v življenju. In trud bi tako postal vrednota, ne pisanje prošenj za mesečne denarne pomoči, ki je, praktično gledano, neke vrste miloščina. Miloščina zato, ker se danes za ta denar, razen oddaje prošnje, nič ne naredi. To je nezdravo, ker ustvarja državo z ljudmi, ki prosijo, namesto državo podjetnih ljudi.
Skupno bi tako zaposleni dobil vsaj 460 eur za vsaj nekaj truda. Vlada se lahko odloči za višjo številko kot je 460 eur, če je minimalna plača višja.
Na tak način bi bili tudi mladi ljudje stimulirani.
1.) Stimulirani bi bili, ker bi se morali trudit za pridet do svojega prvega zaslužka. To bi v njih ustvarjalo drugačne vrednote in ponos. Mislim, da pisanje prošenj ne ustvarja ponosne ljudi. S tem bi se tudi problem droge zmanjšal.
2.) Stimulirani bi bili, ker bi v tem letu pridobili koristne delovne izkušnje, ki bi jim služile kot odskočna deska, bodisi v službi, kjer bi v tem letu bili in nato nadaljevali, bodisi za neko službo, ki bi jim bolj ustrezala in bi si jo v tem letu zakonske zaposlitve poiskali sami.
3.) Stimulirani bi bili, ker bi v tem letu pridobili zdrave delovne navade, katere dandanes mnogim mladim ljudem manjka. Kar tudi nima pozitivnih posledic.
Dodatek predlogu bi bila klavzula v kateri bi pisalo, da če si zakonsko zaposleni v času trajanja take zaposlitve najde delo drugje, da mora to drugo delo biti pogojeno z rokom trajanja najmanj eno.
To je moj predlog.