Predlagam, da vlada uredi »status« zapornikov, ki so potrebni psihiatrične obravnave in hkrati potrebujejo ob sebi paznike, saj so nevarni za okolico.   Trenutna situacija v državi je namreč takšna, da bolnega človeka, ki je nevaren okolici, in stori kaznivo dejanje (npr. napada na drugo osebo), velikokrat ne prevzame nihče, zaradi česar je ponovno na prostosti in ponovno nevaren. Res je, da umsko bolan človek ne spada v zapor, res pa je tudi, da nevaren (kartoteka kriminalnih dejanj, npr. poskus umora, napad…) človek ne sodi v klasično psihiatrično ustanovo.   Dejstvo je, da se takšnih ljudi otepajo tako psihiatrične ustanove (kjer jim je sicer zagotovljena strokovna obravnava, ne pa tudi pazniki) kot tudi zapori (ki tem ljudem ne morejo nuditi strokovne zdravstvene obravnave, temveč jih samo »zaprejo«).   Rešitvi sta najmanj dve: