Predlagam, da se rejništvo končno začne uporabljati kot začasna rešitev. V praksi je žal tako, da otroka zaradi neustreznih družinskih razmer namestijo v rejniško družino, nato pa tečejo leta in leta in ne zgodi se nič. Menim, da bi bilo potrebno zakonsko določiti maksimalno trajanje rejništva na tri leta (ali manj). V tem času bi morali starši (ali tisti od staršev, ki si želi živeti z otrokom) od pristojnih služb (torej od Centrov za socialno delo) dobiti vso možno podporo (svetovanja in druge oblike pomoči), da si življenjsko situacijo uredijo do te mere, da bi bilo družinsko okolje za otroka, ki v njem odrašča, zopet varno in zdravo. Če v treh letih ne pride do usteznih sprememb (ki bi jih moral starš s svetovalnim delavcem določiti kot cilje v individualnem načrtu pomoči), gre otrok v posvojitev in tako končno dobi to, kar mu pripada - starše, ki znajo zanj ustrezno poskrbeti. Zdajšnja situacija staršem ne omogoča dovolj podpore, da bi naredili zahtevane spremembe, predvsem pa dolga leta pušča otroke v negotovosti, kar je pri vsej zadevi najhuje. Kot da je dovolj, da se otroka namesti v rejniško družino - in se nanj pozabi.