V šolstvu je potrebno uvesti vsaj dvoje, če hočemo, da naši otroci ne bodo ostajali na zavodih za zaposlovanje.
Splošno in regijsko izvesti poenostavljen pregled dejanskih potreb izobrazbenih struktur.To bo vsaka občina znala okvirno predočiti kateri profili manjkajo na njenem področju. To je osnova za regijsko in potem tudi skupno izdelavo seznama resnično potrebnih poklicev in znanj. Upoštevati je potrebno tudi vsaj možno predvidene smeri razvoja industrije ali kmetijstva na posameznem področju.
Na podlagi tega se razpisuje štipendije za tisto vrsto izobrazbe, ki ima vsaj 50% možnosti dejanske zaposlitve. Če želimo ohranjat Slovensko podeželje bi morali poskrbeti tudi za izobrazbo kmečke mladine na področju kmetijstva v povezavi z kmečkim turizmom. Teh povezanih programov ni opaziti. Samo štipendiranje brez jasne vizije kam se bodo večinoma lahko tudi zaposlili je oslarija. Plan mora biti predviden vsaj za cca 10-15 let saj moramo upoštevati,da bo študent na visoki šoli dejansko "uporaben " šele čez cca 6 let . Tu pa trčimo na ponavljajočo neumnost vsake nove garniture , ki programira in postavlja nova pravila vedno le za obdobje mandata 4 let, potem zopet nove spremembe. Šolski sistem in programi mora biti dalnoročna in le nadgrajevana prioriteta. Zato naj Vlada od Ministrstev, ki so pristojna za šole - izobraževanje končno zahteva uskladitev življensko uporabnih , na realnih potrebah osnovanih programov in študijskih usmeritev plan, ki ga ne bo vsak novi "genijalec " povsem predelal. Drugače bomo imeli vedno več visoko izobraženih povsem življensko ne uporabnih mladih ljudi brez cilja.