Primer na socialno-delovnem področju:
- ZRSZ pridobi denarna sredstva za vzpodbujanje zaposlovanja (npr. daje možnost učenja jezikovnih tečajev brezposelnim, ki so prijavljeni na ZRZS)
 
Kaj pa se dogaja (imamo zahtevnosti: A1, A2, B1, B2, C1, C2?
1 - ZRSZ daje iskalcu zaposlitve zgolj polovico polovice ene zahtevnosti jezika (torej iskalec zaposlitve prejme npr. A1-1 in ne v celoti A1)
2 - tečaj sam poteka kot "maraton" (Kdo ima od tega tečaja potem uporabno vrednost?? Tečajnik? Ne, ker je to narejeno v 15 dneh po 3 ure. Torej tisti, ki se z jezikom ni srečal - nima kaj dosti. Tisti, ki ga ni uporabljal že 15 let pa tudi ne.)
3 - in? izvajalec pa za enega tečajnika prejme 150 EUR. (ta pa ima edini uporabno vrednost, če jih npr. uči 10 v 15 dneh - 1.500 EUR)
 
Želim povedati to, da se državni denar takole porazgubi. Nima od njega nič državljan (ali pa zaradi namernega varčevanja dosežete zgolj učinek, da se uporabna vrednost ne razvije v celoti kot bi se lahko), skoraj nič pa tudi ne izvajalec (razen če se ne odloči, da bo pri tem sodeloval masovno - torej se bo prijavil in zagotovil 50% več učiteljev kot druga podjetja).
 
V tem primeru ima od tega denarja korist zgolj masovni izvajalec, ki mu do tečajnikov ni kaj dosti.
 
Torej takšnih projektov je na relaciji država-državljani, predvsem pa država-pravni subjekti ogromno. Toliko ljudi imate zaposlenih v teoriji, v pisarnaha... naj ti ljudje gredo na teren in pregledujejo kakovost izvajanih vseh projektov v državi med procesom (kritično ocenjevanje) ter po procesu (kakšno vrednost so pridobili glede na vložen denar).
 
Predlagam, da bi to bila agencija (ja res, spet bi bilo nekaj zaposlenih tam, ampak bi vsaj opravljali koristno delo) - kajti z razpisi ne morete vsega določiti (to je tako kot pisanje zakonov - vedno bo luknja v njih) - ki bi bila med izvršilno vejo oblasti (ne bi bila ministrstvo niti inšpektorat) in med državljani (kjer bi v funkcijo kritične presoje, ocenjevanja vstopili takoj po zaključenem projektu - konec koncev se projekt vendarle konča pri državljanu oz. je on uporabnik).
 
Primer nesmisla:
- en zavod (KATALIZATORJI SPREMEMB - SINDIKAT MLADI PLUS) je pridobil denar. S tem denarjem pa je vzpostavil možnost "usposabljanje komunikator/-ka".
 
Torej kdo ima nadzor nad tem, ali je ta program dober? Ali so iz tega programa ljudje, ki so ga obiskovali, zares prejeli uporabno znanje in so zaradi tega prejeli zaposlitev? To je ključno.
 
Takšen program bi lahko razpisale srednje šole ali fakultete - zakaj pa imamo potem lasten izobraževalni sistem???
- najprej bi morali za takšne izobraževalne programe uporabiti "lastna sredstva". Takoj ko dajete denar posredniku, je vzpostavljena velika vrzel za krajo državnega denarja (bodisi bodo manipulirali s število priajvljenih kandidatov ... testov pa vemo, da na koncu ne pregleduje nihče).
 
Torej:
- SPLETNA STRAN IZVAJANI PROJEKTI V SLOVENIJI (FINANCIRANI IZ DRŽAVNEGA PRORAČUNA)
- na strani: kdo izvaja projekt, koliko državnih sredstev je prejel za to
- projekt odobril...
- od kdaj do kdaj je prijava na projekt, kdo se na projekt lahko prijavi
- ocena prej omenjene komisije med tekom (ocena izvajanja ...) ter po končanem projektu (ocena uporabne vrednosti za uporabnike, ter za širšo skupnost in ali je končni cilj dosežen v npr. 10% ali 90%)
 
Trenutno pa je stanje takšno, da se ti projekti skrivajo po vseh "virtualnih kotih", do ljudi, ki bi jih želeli, ne pridejo (internet namreč ni velik kot kavna skodelica, ampak širok kot vesolje), tisti pa ki pridejo, ni nujno, da ga izvajajo ali uporabljajo smotrno.
 
Internet, pametni telefoni, mobilne aplikacije, urejenost sistema z internetom... to bo prihodnost očitno. Zakaj Slovenija z internetom caplja vedno za vsemi drugimi.
- tudi volitve bi že lahko izvedli preko interneta (tako bi dobili bolj relavantne rezultate in manj tekočih stroškov za izvajanje teh volitev), ali pa bi vsaj izvedli vmesno različico (volilni elektronski avtomati na volilnih mestih - zaposlenih bi bilo manj ljudi za tekoče delovanje, stroškov papira skoraj ne bi bilo ...)
 
Torej to si želim!