Z možem sva ena od tistih, ki sva v osnovi zagovarjala ukrepe, čeprav sva tudi midva v vsej tej godlji kdaj podvomila o vsem skupaj - o virusu, ukrepih, testiranju, cepljenju, statistiki ... Še zmeraj menim, da so ukrepi nujni. Pri prijateljih zdravnikih sem se pozanimala o virusu in verjamem, da je problematičen zaradi svojega hitrega širjenja in da so ukrepi v prvi vrsti namenjeni temu, da širjenje upočasnimo in težje obolelim omogočimo kakovostno zdravljenje. AMPAK!
Način komuniciranja z državljani je katastrofalen. V prvem valu je še nekako šlo. Komunikacija je bila spodbudna. Sedaj pa že tri mesece poslušamo grožnje, obsojanje, konfuzne ukrepe in prazne obljube, da moramo potrpeti samo še naslednja dva tedna.
Predsednik vlade, ki državljanom svetuje, da epidemijo preživijo na kavču pred TVjem!?
Ministrica za izobraževanje, ki vsak večer pove drug datum za ponovno odprtje šol.
Oseba iz MZ, ki pravi, da ne ve, zakaj je na smučiščih potreben negativen test, da so to odločili na M. za infrastrukturo. Ste že kdaj slišali za interdisciplinarnost? Sploh v kriznih časih bi morala vlada delovati kot eno telo.
Po poklicu sem psihologinja v primarnem zdravstvu, a zaradi ukrepov svojega dela ne morem več izvajati, saj imam doma šolarko. Še dobro, da imamo v timu še eno psihologinjo, ki pa je pol tedna na triaži, 2-3 dni na teden pa opravlja razbremenilne telefonske pogovore. Naše enote, ki v zdravstvenem domu izvaja preventivo (sekundarno in terciarno!), odkar je bila razglašena epidemija, ni več (tako je odločilo MZ). V praksi to pomeni, da ne morem več pomagati pacientom z anksioznimi in depresivnimi motnjami - a ni to v kriznih časih popolnoma zgrešen ukrep?
Zakaj ukrepi ne delujejo? V prvi vrsti zaradi tega, ker poleti zdravstvenega in socialno-varstvenega sistema niste pripravili za drugi val. Ker represija, kaznovanje in zahteve vedno rodijo odpor. Preberite si prosim kakšen priročnik o motivacijskem intervjuju (sploh uradni govorniki) ali, še bolje, v strokovno skupino vključite strokovnjake s področja poznavanja človekove psihe in duševnega zdravja. Seveda pod pogojem, da strokovno skupino sploh upoštevate. Ukrepi ne delujejo, ker so konfuzni.
Se zavedate, da delujete kot razglašen orkester, ki pa pričakuje, da mu bo publika ploskala in želela "še"!? Ljudje vam ne zaupajo (več) in odgovornost za nizko precepljenost boste nosili sami.
 
Kaj torej predlagam? Priznajte, da ste naredili napake, v strokovno skupino vključite strokovnjake za duševno zdravje in komunikacijo, na list papirja zapišite vse ukrepe, ki trenutno veljajo, in jih prerešetajte. V treh mesecih se je verjetno pokazalo, kateri so smiselni in kateri ne.
Zanima me, zakaj ste kot kriterij sproščanja ukrepov dali število okuženih? Ta cifra je za moje pojme brezpredmetna, ker se način testiranja kar naprej spreminja. Merodajno je število hospitaliziranih in na intenzivni negi. Če je naš cilj ta, da zaščitimo najbolj ranljive, se skoncentrirajte nanje.
Saj vem, da politiki nikoli ne delate dolgoročnih planov, ampak toliko, da napišem - ti ukrepi so po moje že naredili ogromno škode, ki bo državo v bodoče stala še veliko več kot epidemija sama, duševno pa bodo propadali in umirali mladi in delovno aktivni.
Kaj pričakujemo od svojih otrok, ko zamočijo? Da bodo to priznali in poskušali popraviti, kar se popraviti da. Enako velja za starše. Prosim, naredite to tudi vi, pa če sebe vidite kot starša ali kot otroka. V obeh primerih je to vaša dolžnost!
 
Janja Mišič