Posamezniki, ki se v Sloveniji  ukvarjamo s tetoviranjem ali piercingom, si svojega statusa po novi  ureditvi ne moremo legalizirati. Bolje rečeno - za legalizacijo  dejavnosti nam je postavljen en res pretiran pogoj, ki ga večina od nas  ne zmore. Gre za to, da po novem lahko omenjene dejavnosti opravljajo le  zdravstveni ali kozmetični tehniki. Glede na prakse v sosednjih  dražavah ali pa sploh državah EU je to edinstven primer takega zares  pretiranega reguliranja.  Hkrati smo s takšno regulativno v popolnoma neenakem položaju glede  na že registrirane izvajace tetoviranja in piercanja. Tudi oni so  začenjali kot samouki in ilegalci, nekateri so se v obdobju, ko je bilo  to mogoče - registrirali, nekateri ne.  V praksi pomeni to za vsakega od nas, da se spet vpiše v srednjo  šolo, delovne dni nameni predavanjem. Nato opravlja izpite in  maturo. Trenutno je možno to opravljat zgolj v Ljubljani, kar za  neljubljančane pomeni še obilno dodatne vožnje. Vse skupaj je poleg kar  visoke cene predvsem časovno in vsebinsko  dejansko pretirano in neizvedljivo. Zato se  velika večina za to ne odloča in ostaja prikrita, delajo na črno,  delovne standarde si postavljajo sami s pomočjo internetnih informacij.  Za nameček je v zadnjem času tetoviranje in piercanje vse bolj  popularno, orodja in potrošni material pa vedno bolj poceni in vedno  bolj dostopno. Čeprav nas je glede na ostale panoge v Sloveniji relativno malo, bi  zadevo veliko ustrezneje uredili, če bi od nas zahtevali le določena  specifična znanja in izpolnjevanje prostorsko-sanitarnih pogojev. Tako  imajo urejeno zadevo po celem razvitem svetu, ne le v Evropi. Tatuisti  in piercerji so registrirani, delajo higiensko ustrezno, plačujejo davke  in vse štima. Med njimi skoraj ni kozmetičnih in zdravstvenih tehnikov, saj  sta ta poklica zelo različna od tetoviranja ali piersanja. Ljudje se  odločajo za kozmetika ali zdravstvenega tehnika iz povsem drugačnih  razlogov kot nekdo postane tatuist ali piercer. Za opravljanje veščine  tetoviranja ali piersanja je seveda prav, da izvajalec pozna določena  specifična strokovna znanja. Pogledal sem si predmetnike za  zdravstvenega tehnika in kozmetičnega tehnika. Okrog 85 % znanja  iz omenjenih predmetnikov nima nikakršne zveze s  tetoviranjem. Jasno mi je, da je dobro imeti tatuiste in pierserje registrirane,  saj je na ta način njihov delovni prostor, način dela in poslovanje podvrženo  nadzoru. Tako je boljše za državo (ki dobi plačane davke), za stranke  (ki dobijo boljšo storitev) in nenazadnje za nas (ki lahko v miru  opravljamo svoje delo). Neprimerno je tatuiste in piercerje uvrščati v sekcijo kozmetikov,  ker enostavno to niso. Uspelo se nam je občasno neformalno sestati in  vsi smo ugotavljali, da rabimo nekakšno združenje, v okviru obrtne  zbornice je bilo ponujeno članstvo v sekciji kozmetike. Po svoje je to  tudi neprimerno do kozmetikov. Enostavno ne gre za isto stvar, tudi  podobnosti ali prekrivanja teh poklicev je premalo, da bi jih silili  skupaj. PREDLOG VLADI
Predlog je, da vlada sproži na Ministrstvu za gospodarstvo (direktorat za podjetništvo) proučitev dobrih pravnih praks urejanja tega vprašanja v razvitih evropskih državah in skladno s tem popravek trenutno veljavnega prezahtevnega predpisa ( U R E D B A o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti, 3. člen, zadnji dve vrstici tabele). 
Ministrstvo za gospodarstvo naj v sodelovanju z obrtno in gospodarsko zbornico pripravi glede na uspešno dolgoletno prakso v tujini  (Nemčija, Italija, Avstrija, Franija,  Madžarska...) neke primerljive kriterije, ki naj jih  izpolni vsakdo, ki želi registrirat dejavnost tetoviranja ali piercinga.  
Ureditev,  kot jo trenutno imamo, zgolj povečuje delo na črno, saj predpisuje  nerazumno prezahtevne pogoje. Taka kot je, ta ureditev danes ne koristi  nikomur, še najmanj pa recimo zmanjšuje obseg tetoviranja ali piercanja  na črno, kvečjemu ga zelo povečuje. V času krize pomeni vsak registriran tatuist ali piercer enega šušmarja manj in eno delovno mesto več.  
Iniciativa uredimo.bolje@gmail.com