Povzetek: Iz 33. člena zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo so izpuščeni delavci iz petega odstavka ZPIZ-2, tj. osebe, ki so zaposlene pri delodajalcu s sedežem v tujini, za katere se v skladu s predpisi Evropske unije uporablja zakonodaja Republike Slovenije. Zakonodaja EU (Uredba (ES) št. 883/2004, člen člen 13, 1(a)) določa, da se slovensko pravo uporabi za delavce, ki so rezidenti Slovenije, če opravljajo znaten del svoje dejavnosti v tej državi (kot je npr. delo od doma). Takšni delavci so s strani ZPIZ in PIZ sami (in ne delodajalec v tujini) prepoznani kot zavezanci za plačilo prispevkov Republiki Sloveniji (skladno s tretjo alinejo 153. člena prvega odstavka ZPIZ-2). Slednje na konkretnem primeru pomeni, da delavec, rezident Slovenije, ki sodi v navedeno kategorijo, prejme znesek svoje plače od delodajalca v tujini, pri čemer so le-temu že odštete obvezne dajatve v tuji državi (odvisno od posamezne države). Nato mora iz tega zneska kot zavezanec (namesto tujega delodajalca!) Sloveniji plačati 16,1% prispevkov delodajalca, 22,1% prispevkov delavca in akontacijo dohodnine. Delavci migranti, ki jim je oziroma bo tuji delodajalec odredil delo od doma, bodo tako skladno s ZPIZ-2 v navezavi na Uredbo št. 883/2004, avtomatično sami postali zavezanci za plačilo davkov in prispevkov v Sloveniji, saj bodo večino oziroma vso svoje delo opravili v Sloveniji, kjer so doma. Prav tako ne bodo upravičeni do uveljavljanja dejanskih stroškov prevoza. Interventni zakon namenoma izpušča status takšnih delavcev iz svoje obravnave.
Obrazložitev: Vlada RS je v Državni zbor RS poslala predlog zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo. V predmetnem zakonu je v prvem odstavku 33. člena za delavce, ki kljub nastalim razmeram še zmeraj delajo, določeno, da "je za delavce iz prvega do četrtega in šestega odstavka 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so delodajalci oproščeni plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v mesecu aprilu in maju 2020. Prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem času v celoti plačuje Republika Slovenija."
Iz predmetne določbe je očitno namerno izpuščen status delavcev iz petega odstavka ZPIZ-2, ki določa, da "se obvezno zavarujejo osebe, ki so zaposlene pri delodajalcu s sedežem v tujini, za katere se v skladu s predpisi Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) uporablja zakonodaja Republike Slovenije". Zavarovanci iz petega odstavka 14. člena ZPIZ-2 so osebe, ki so zaposlene pri tujem delodajalcu, torej pri podjetju ali drugi ustanovi s sedežem v drugi državi članici EU ali pri fizični osebi s prebivališčem v drugi državi članici EU in EGP. Zavarovanje v RS je vzpostavljeno na podlagi pravil Uredbe 883/2004, po kateri mora biti oseba vključena v obvezna socialna zavarovanja le v eni državi članici, tudi v primerih, ko opravlja delo za delodajalca, ki nima sedeža ali prebivališča v državi, ki je po pravilih te uredbe določena kot pristojna za zavarovanje.
Predpis EU, tj. Uredba (ES) št. 883/2004, napotuje na uporabo slovenskega prava za delavce, ki so rezidenti Republike Slovenije, če opravljajo znaten del svoje dejavnosti v tej državi članici ali če so zaposleni v različnih podjetjih ali pri različnih delodajalcih, katerih statutarni sedež ali poslovna enota je v drugi državi članici (člen 13, 1(a) Uredbe). Ti so s strani ZPIZ in PIZ sami (in ne delodajalec v tujini) prepoznani kot zavezanci za plačilo prispevkov Republiki Sloveniji (skladno s tretjo alinejo 153. člena prvega odstavka ZPIZ-2). Slednje na konkretnem primeru pomeni, da delavec, rezident Slovenije, ki sodi v navedeno kategorijo, prejme znesek svoje plače od delodajalca v tujini, pri čemer so le-temu že odštete morebitne obvezne dajatve v tuji državi (npr. davek na plačilno listo; odvisno od posamezne države). Nato mora iz tega zneska delavec kot zavezanec (namesto tujega delodajalca!) Sloveniji plačati 16,1% prispevkov delodajalca, 22,1% prispevkov delavca in akontacijo dohodnine. Delodajalec teh zavarovancev v skladu s predpisi o davčnem postopku ni plačnik davka v Republiki Sloveniji in v slovenskem davčnem registru in v registrih zavezancev obveznih socialnih zavarovanj ne more biti evidentiran kot zavezanec za plačilo prispevkov zavarovanca in delodajalca za socialno varnost. Na tej podlagi je v prvi alineji prvega odstavka 152. člena ZPIZ-2 sam zavarovanec določen kot zavezanec za plačilo prispevkov zavarovanca, v tretji alineji prvega odstavka 153. člena ZPIZ-2 pa tudi kot zavezanec za plačilo prispevkov delodajalca. To pomeni, da sam kot fizična oseba oddaja obračun davkov in prispevkov za socialno varnost na obrazcu, predpisanem s Pravilnikom o obrazcih za obračun prispevkov za socialno varnost (Uradni list RS, št. 56/17, 78/18in 29/19) in da sam plača prispevke zavarovanca in delodajalca. Na podlagi 34. člena ZMEPIZ-1 je tudi sam zavezanec za vložitev prijave in odjave zavarovanja.
Torej, ZPIZ-2 v 153. členu izenačuje delavca rezidenta Slovenije, ki opravi delo za tujega delodajalca v Sloveniji, z delodajalci v Sloveniji, saj mora delavec iz svojega zneska plače po odštetih morebitnih davščinah v matični državi delodajalca poravnati še vse prispevke Republiki Sloveniji. Predmetni zakon o interventnih ukrepih za zajezitev COVID-19 pa naklepno izvzema iz ukrepov takšne delavce in jih s tem postavlja v pravno in ekonomsko neenakopraven položaj z delavci in delodajalci v Sloveniji, četudi so predmetni delavci isto kot slovenski delodajalci zavezanci za plačilo taistih prispevkov, za katere so skladno s tem zakonom slovenski delodajalci plačila oproščeni, predmetni delavci pa ne. Še posebej skrb vzbujajoče je dejstvo, da je ta kategorija delavcev ena izmed redkih, ki v Republiko Slovenijo v tem času prinaša dodano vrednost iz tujine in so za to s strani Vlade RS kaznovani, namesto v pravicah izenačeni.
Predlog: Iz vsega navedenega nedvomno sledi predlog Vladi RS, da v kolikor s predmetnim predlogom zakona ne želi kršiti ustavnega načela enakosti pred zakonom in nemoralno kaznovati rezidentov Slovenije, ki le-tej v tem kriznem času prinašajo ne samo dodano vrednost, ampak tudi dejanski denar, mora dopolniti prvi odstavek 33. člena predlagane zakona na način: "za delavce iz prvega do šestega odstavka 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so delodajalci oziroma zavezanci oproščeni plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v mesecu aprilu in maju 2020. Prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem času v celoti plačuje Republika Slovenija."