Pozdravljeni,
sem uporabnica osebne asistence.
V času od prejetja Zakona o osebni asistenci, pa do danes, se je nazorno pokazalo, da Zakon potrebuje določene popravke in dopolnila.
Tako predlagam, da se v 2.ods.,VI.člena izbriše 3.alineja, ki določa starostno mejo za upravičenost do osebne asistence.
Obrazložitev:
Do sprejetja Zakona je za mojo neodvisnost skrbela moja mama. Podobna situacija je v večini primerov pri tako ali drugače hendikepiranih. Glede na dejstvo, da so se naši starši, odpovedali karieri in celo naše življenje skrbeli za nas (kot družinski pomočniki, ali pa še to ne), menim, da je sedaj na nas in na državi, da jim omogoči, da tudi sami pridobijo osebnega asistenta - saj se njihova skrb za naše zdravje zdaj odraža skozi najrazličnejše starostne težave.
Hendikepirani se ne moremo zaposliti kot družinski pomočniki, da bi tako lahko vrnili staršem vse tisto, kar so do sedaj storili za nas. Domovi za starostnike pokajo po šivih, prostih mest ni, novi domovi se šele gradijo, naši starši pa so iz dneva v dan bolj utrujeni, bolj bolni in v večni skrbi, kdo bo na stara leta poskrbel za njih.
Večina od njih ne razpolaga z velikim premoženjem, zato tudi kakršnakoli oblika institucionalnega varstva za njih ne pride v poštev.
Glede na zgoraj navedeno menim, da je obrazložitev podana dovolj dobro, da Vlada resno razmisli o izbrisu 3.alineje 6.člena Zakona o osebni Asistenci in starejšim državljanom, ki so celo življenje namenili skrbi za lastnega otroka, tako omogoči dostojno in mirno preživljanje jeseni življenja v krogu domačih, kjer se dobro počutijo in kjer so dejansko pustili svoja leta in zdravje.