Na svetu je vedno večja kriza. Podjetja propadajo, število brezposelnih  se veča. Tudi v Sloveniji je podobno. Gospodarska kriza je huda, število  brezposelnih se veča, mnoga podjetja so že šla v stečaj, mnoga pa to še  verjetno čaka. Vedno več ljudi je revnih in zato ne morejo zadovoljiti  osnovnih življenjskih potreb. Za reševanje krize oz. omilitev njenih  posledic je potrebno mnogo sredstev, lahko bi rekli, da šteje vsak evro.  Ker je virov vedno manj oz. se iz njih nabere premalo sredstev, je  potrebno poiskati nove vire, predvsem tiste, ki ne ogrožajo revnih, oz.  državnih sredstev. Sredstva je potrebno dobiti pri tistih, ki jih imajo.  In ena izmed institucij, ki ima mnogo denarja oz. sredstev, je  katoliška cerkev in njene institucije. Katoliška cerkev je  neizmerno bogata. Celotno cerkveno premoženje, to je premoženje svetega  sedeža in sestavnih delov cerkve oz. njenih institucij po vsem svetu, je  po ocenah nekaterih poznavalcev več 1.000 milijard evrov. Gre za  nepredstavljivo veliko premoženje, gre za premoženje, o katerem lahko  mnoge države samo sanjajo. Zelo bogata je katoliška cerkev tudi v  Sloveniji. Njeno premoženje (nepremičnine, premičnine, vrednostni  papirji, ...) se ceni na kakšno milijardo evrov. V okviru  denacionalizacije je cerkev že dobila za slabih 200 milijonov evrov  premoženja. Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji zelo bogata  organizacija, pa je oproščena plačila nadomestila za uporabo stavbnih  zemljišč za cerkve, kapele, samostane, škofije, župnišča in druge  podobne stavbe, namenjene verskim dejavnostim. Po Zakonu o stavbnih  zemljiščih iz leta 1984 pa morajo to nadomestilo plačevati mnoge pravne  in fizične osebe, ki so bistveno manj premožne, kot je to katoliška  cerkev. Katoliška cerkev je v tem pogledu zelo privilegirana, posledica  tega pa je tudi, da Republika Slovenija vsako leto izgubi, po vsej  verjetnosti, več milijonov evrov, ki bi jih sicer dobila, če bi cerkev  morala plačevati nadomestilo za stavbna zemljišča za vse svoje stavbe.  V  Sloveniji ima katoliška cerkev več kot 2500 nepremičnin, ki so  opredeljene kot kulturni spomenik državnega ali lokalnega pomena.  Predvsem gre za razne cerkve, samostane, kapele in druge objekte. Te  nepremičnine so last katoliške cerkve oz. njenih inštitucij kot so  župnije, samostani, nadškofije, škofije in drugo. Navedene objekte je  potrebno vzdrževati in obnavljati. Čeprav gre za cerkvene objekte, mnogo  denarja za njihovo obnovo in vzdrževanje prispeva slovenska država,  tako preko raznih ministrstev kot tudi občin. V letu 2008 je šlo iz  javnih sredstev v ta namen več kot 3 milijone evrov. Omenjeni denar  slovenskih davkoplačevalcev se torej porabi za obnovo in vzdrževanje  cerkvenih nepremičnin, torej nepremičnin, s katerimi upravlja super  bogat tujec in so last pravnih oseb, ki so ustanovljena po tujem pravu.  Katoliška cerkev ima namreč svoj sedež v Vatikanu in je tuja pravna  oseba, je subjekt mednarodnega prava »sui generis«, v Sloveniji pa ima  svoje institucije, ki so pravne osebe, ustanovljene v smislu kanonskega  prava.  Slovenija zaradi svoje nerazumljive radodarnosti do  katoliške cerkve vsako leto izgubi ogromno sredstev, tako tistih, ki jih  ne pobere, pa bi jih lahko, npr. nadomestila za cerkvena stavbna  zemljišča, ali pa tistih, ki jih direktno daje cerkvi kot pomoč za  vzdrževanje in obnovo sakralnih spomenikov in drugih objektov. Če  Slovenija v letu 2008 ne bi dala cerkvenim institucijam okoli 3 milijone  evrov pomoči za vzdrževanje in obnovo sakralnih spomenikov, bi lahko s  temi sredstvi bolj ali manj pokrila letno izgubo v tekstilnem gigantu  Mura d.d. Če bi država ves denar, ki ga je npr. v zadnjih letih dala  cerkvi za namene obnove oz. vzdrževanja sakralnih spomenikov, usmerila v  podjetje Muro, bi le-to po vsej verjetnosti sedaj ne bi bilo pred  stečajem. In za službo ne bi trepetalo več kot 3000 delavcev. V tem  primeru raje cerkvi kot svojim ljudem, raje bogatim kot pa revnim. Zato Vladi RS predlagamo, da uredi vse potrebno, da se: •  obdavčijo vse nepremičnine katoliške cerkve oz. njenih institucij, tudi  sakralni objekti, ki imajo status kulturnega spomenika, in tudi tisti,  ki se uporabljajo za verske ali karitativne dejavnosti, brez izjem •  preneha iz javnih sredstev financiranje obnove in vzdrževanja katoliških  sakralnih objektov, ne glede na to, ali imajo status kulturnega  spomenika, in seveda tudi drugih nepremičnin. Obrazložitev: 1.  Republika Slovenije je nerazumljivo radodarna do katoliške cerkve in  njenih institucij. Čeprav je ta cerkev neizmerno bogata, Slovenija  financira oz. sofinancira razne projekte te cerkve, kot npr. kurate,  katoliške gimnazije, teološko fakulteto, cerkvene arhive, socialne  prispevke duhovnikov, katoliške skavte, katoliška društva, oratorij,  vrtce in domove za ostarele, karitas, oskrbo žrtev trgovine z ljudmi,  miklavževanje in drugo, pa tudi katoliške gozdove. Letno država preko  raznih uradov in ministrstev ter občin transferira katoliški cerkvi in  njenim institucijam v Sloveniji verjetno več kot 10 milijonov evrov, v  letu 2008 pa je bilo teh sredstev kar približno 20 milijonov evrov. Gre  za znesek, ki ga je cerkev dobila na kakršni koli pravni podlagi in za  različne namene. 2. Republika Slovenija vsako leto izdatno podpre  tudi obnovo in vzdrževanje katoliških sakralnih objektov, ki imajo  status kulturnega spomenika državnega ali lokalnega pomena. Za te namene  je država v letu 2008 namenila cerkvenim institucijam več kot 3  milijone evrov. Od tega so občine nakazale cerkvi okoli 1 milijon evrov,  ostalo je šlo iz državnega proračuna.  3. Ministrstvo za okolje  in prostor je cerkvenim institucijam nakazalo v letu 2008 okoli  900.000,00 evrov in sicer za popotresno obnovo sakralnih objektov za  potresa v letu 1998 in 2004. V letih 2004-2008 pa je bilo cerkvi za  omenjeno obnovo nakazano okoli 3 milijone. Veliko denarja, če vemo, da  je dolg Mure d.d. v letu 2008 znašal dobre 3 milijone evrov. 4.  Ministrstvo za kulturo je v letu 2008 odobrilo raznim cerkvenim  institucijam za sofinanciranje izvedbe gradbeno-obrtniških posegov za  ohranjanje kulturno varstvenih vsebin na kulturnih spomenikih okoli  470.000,00 evrov, za sofinanciranje izvedbe  konservatorsko-restavratorskih posegov na kulturnih spomenikih pa okoli  390.000,00, skupno torej slab 1 milijon. V letu 2009 pa je za iste  namene odobreno okoli 800.000,00 evrov. V kolikor se bodo v letu 2008 in  2009 sprostila dodatna sredstva v te namene, lahko cerkvene institucije  pričakujejo še dobre 3 milijone evrov. 5. Iz občinskih  proračunov je šlo cerkvi za obnovo in vzdrževanje sakralnih spomenikov  več kot 1 milijon evrov. Mnoge občine izdatno sofinancirajo to obnovo  oz. vzdrževanje, nekatere celo več 10.000,00 evrov letno. Tako je npr.  Občina Izola investirala v obnovo cerkve Marije Alietske samo v letu  2008 111.407,00 evrov, v preteklih letih pa skupaj kar 432.742 ,00  evrov. Zelo radodarna je bila tudi Občina Šmarje pri Jelšah, ki je za  obnovo kulturnega spomenika Kalvarija in Sv. Rok dala cerkvi okoli  40.000,00 evrov. 6. Republika Slovenija torej daje mnogo sredstev cerkvi.  Postavi se vprašanje, kaj dobi Slovenija za to nazaj od cerkve? 7.  V zahvalo je kardinal Rode, predstavnik Svetega sedeža, torej tuje  osebe, v intervjuju z naslovom Slovenija je moj dom, ki je bil objavljen  v tedniku Družina (20.9.2009), na vprašanje novinarja Bogomirja  Štefaniča, ki se je glasilo: »V kakšno smer pa gremo denimo z  imenovanjem LDS-ovega politika za novega direktorja vladnega urada za  verske skupnosti?« odgovoril: »Take provokacije si niti partija ni  dovolila. To imenovanje je neodgovorno.« Torej, predstavnik tuje države  žali Slovenijo in se vmešava v notranje zadeve naše države. Vse to v  zameno za sredstva, ki jih slovenski davkoplačevalci namenjajo za  cerkev, tudi za Rodeta? 8. Vendar pa to še ni najhujše, kar daje Vatikan Sloveniji. 9. Še huje je to, da npr. Vatikan: • ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji • prisilno krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok • ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo •  ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja  beseda in je še sedaj veljavna,  predvidena smrtna kazen za mnoge  moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik  vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike,  trmoglave sinove, čarovnice, tiste, ki ne poslušujo duhovnikov in  podobno) • želi odstraniti vse tisto, kar ni katoliško, npr. jude, ateiste, drugače verujoče •  še ni preklicala izobčenja vegetarijancev iz 6. stoletja (tisti, ki  npr. iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako ne škodujejo živalim in  okolju, so večno prekleti še v 21. stoletju). Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo in hudo krši dostojanstvo mnogih ljudi! 10.  Postavi se vprašanje, ali je takšen transfer državnih sredstev v žep  tuje osebe, kar katoliška cerkev vsekakor je, v skladu s slovensko  ustavo. Postavi se tudi vprašanje, ali je takšen transfer v skladu z  moralno-etičnimi načeli. 11. Po 7. členu ustave je država ločena od verskih skupnosti. 12.  Iz načela ločenosti države in verskih skupnosti izhaja, da mora biti  država v pogledu verskih skupnosti, torej tudi do katoliške cerkve,  zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju v  korist neke verske skupnosti. To pomeni, da konfesionalne oz. verske  vsebine ne morejo biti del javnega prostora niti del državne ali lokalne  oblasti. Na področju šolstva npr. to pomeni, da konfesionalne oz.  verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga  zagotavlja država v javnem interesu. Država mora biti namreč nevtralna  do vseh verstev in verskih skupnosti, pri čemer ni pomembno število  pripadnikov posamezne vere. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh  verstev se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno  vero ali proti njej. Tako se mora država izogniti vsaki indoktrinaciji v  korist neke vere oz. verske skupnosti. Zato je potrebno, da je načelo  ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države  dosledno ter strogo izpeljano. Demokratična država (1. člen ustave) je  na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri  izvajanju svoje dejavnosti dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih  skupnosti in preprečiti prevlado ene vere nad drugimi, saj nima nihče  pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Javno življenje  je sekularizirano. Država in njeni deli, kot so npr. državni organi ali  pa institucije, kjer je država ustanovitelj, morajo biti versko  nevtralni. Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko  skupnostjo, nobene podpirati (niti ne sme ovirati) in nikogar  indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da  bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje. Del države ne more  biti neka inštitucija verske skupnosti, prav tako država ne more  zaposlovati npr. duhovnikov, ki bodo preko državnih organov širili svojo  vero. Iz načela ločenosti izhaja tudi to, da država ne sme financirati  nobene verske skupnosti, niti nobene njene dejavnosti, najsi bo to  verska ali neverska dejavnost. Namreč, večina verskih skupnosti, še  posebej pa katoliška cerkev, svojo versko kot tudi neversko dejavnost  uporablja v bistvu za širjenje svoje vere oz. promocijo svoje vere ali  verske skupnosti. Zato uporabljajo, direktno ali indirektno, tudi svoje  nepremičnine, tako tudi sakralne spomenike. Financiranje določene verske  skupnosti pomeni, da se je država opredelila za to vero, s to versko  skupnostjo se je identificirala in na ta način širi oz. pomaga širiti  njeno vero. Država se je tako postavila na stran neke verske skupnosti  in proti drugim verskim skupnostim, kajti mnoge verske skupnosti so  izključujoče, kot npr. katoliška cerkev, ki po svojem nauku, po svoji  doktrini preganja drugače verujoče in jih hoče odstraniti iz družbe.  13.  Katoliška cerkev trdi, da "Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve  dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in  nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem  duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto,  kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost  zveličanje duš. - Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti,  katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj ne le pravico, temveč tudi  dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli  zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš." (Anton  Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 382) Iz obeh  citatov je razvidno, da katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot  samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar  ni v skladu z njenim naukom. Odstranjevanje pa je včasih pomenilo tudi  ubijanje ljudi, sedaj pa so načini odstranjevanja bolj prefinjeni. S  financiranjem katoliške cerkve država v bistvu podpira tudi katoliško  odstranjevanje drugače mislečih. Nekatoliki v Sloveniji tako s svojimi  davki financirajo cerkveno borbo oz. gonjo proti samim sebe.  Financiranje katoliške cerkve, tako torej tudi njenih sakralnih  spomenikov, je v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in verskih  skupnosti in s tem tudi katoliške cerkve. 14. Ustava v 2. členu  vsebuje tudi načelo socialne države. Slovenija je po tej ustavi socialna  država. To med drugim tudi pomeni, da bi morala poskrbeti, da ljudje ne  bi bili revni in da bi imeli dovolj sredstev za normalno življenje. To  je njena pomembna naloga. Vendar tega v glavnem ne dela. Namesto, da bi  javna sredstva namenila za svoje prebivalce in jim tako pomagala v teh  težkih časih, časih hude gospodarske krize in vedno večje revščine, raje  ta sredstva daje katoliški cerkvi, super bogati organizaciji, katere  celotno premoženje se ocenjuje na več 1.000 milijard evrov, v Sloveniji  pa na kakšno milijardo. Tu so seveda mišljena tista sredstva, ki jih  država daje cerkvi v smislu prej navedenih zneskov. Raje tuji, ekstremno  bogati cerkvi kot svojim ljudem. Organizaciji, kjer celotno premoženje,  torej več 1000 milijard upravlja samo en človek, to je papež. To je  zelo nenormalno in v nasprotju z moralno-etičnimi postulati moderne  družbe. Seveda pa je do revnih prebivalcev Slovenije tudi zelo  poniževalno, saj krši njihovo osebno dostojanstvo, ki jim ga garantira  ustava. 15. Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji zelo bogata  organizacija, kot je že večkrat omenjeno, pa je oproščena plačila  nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za cerkve, kapele, samostane,  škofije, župnišča in druge podobne stavbe, namenjene verskim  dejavnostim. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 pa morajo to  nadomestilo plačevati mnoge pravne in fizične osebe, ki so bistveno manj  premožne, kot je to cerkev. Katoliška cerkev je v tem pogledu zelo  privilegirana, posledica tega pa je tudi, da Republika Slovenija vsako  leto izgubi, po vsej verjetnosti, več milijonov evrov, ki bi jih sicer  dobila, če bi cerkev morala plačevati nadomestilo za stavbna zemljišča  za vse svoje objekte.  16. V letu 2008 se je v Sloveniji nabralo  preko nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč približno 150 milijonov  evrov. V tej vsoti je po vsej verjetnosti zelo malo sredstev, ki jih je  prispevala katoliška cerkev oz. njene institucije, saj velja oprostitev  plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za cerkve, kapele,  samostane, škofije, župnišča in druge podobne stavbe, namenjene verskim  dejavnostim. Če ne bi bilo te oprostitve, bi se vsota teh sredstev močno  povečala, saj je cerkev največji privatni nepremičninski lastnik v  Sloveniji. V lasti ima deset tisoče hektarjev gozdov in kmetijskih  zemljišč, več 1.000 objektov, vključno s sakralnimi objekti, ki jih je  več kot 2000. Če bi bil ta nepremičninski cerkveni fond obdavčen, kot to  velja za druge lastnike, bi bili državni prihodki iz tega naslova, po  mnenju predlagatelja, večji za nekaj 10 milijonov evrov. Seveda bi  morala biti davčna stopnja primerna neizmernemu bogastvu katoliške  cerkve. 17. Ob koncu še nekaj dejstev o sami katoliški cerkvi, predvsem o njenem položaju in vplivu na svetu. 18.  Katoliška cerkev je tuja pravna oseba. Svoj sedež ima v Vatikanu. V  posamezni državi je ta cerkev prisotna kot samostojna država, ki ima v  tej državi svoje diplomatske predstavnike, prav tako imajo pri katoliški  cerkvi oz. njenem svetem sedežu v Vatikanu diplomatska predstavništva  posamezne države. Papeški nuncij je v mnogih državah celo dekan  diplomatskega zbora. Tudi pri EU je papeški nuncij dekan diplomatskega  zbora (Družina, 19.7.1998). Položaj katoliške cerkve oz. svetega sedeža  in s tem katoliške cerkve je urejen z medržavnimi oz. mednarodnimi  pogodbami, večinoma s konkordati. Na vrhu cerkvene hierarhije je papež,  ki je absolutni vladar in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč  ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami, kot to  izhaja iz zakonika cerkvenega prava, ki je »ustava« katoliške cerkve. To  velja seveda tudi v Sloveniji.  19. Tudi Slovenija je sklenila  mednarodno pogodbo s katoliško cerkvijo, kar tudi dokazuje, da je ta  cerkev tuja pravna oseba. Slovenija je sklenila omenjeno pogodbo s  svetim sedežem, ki je sicer najvišji in suvereni organ vesoljne  katoliške cerkve in je subjekt mednarodnega prava sui generis. Gre za  znani »Vatikanski sporazum« oz. Sporazum med Republiko Slovenijo in  Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki je bil v letu 2004 ratificiran v  slovenskem parlamentu. Sicer pa sveti sedež s papežem na čelu ni le  najvišji organ vesoljne katoliške cerkve, temveč tudi države  Vatikanskega mesta, ki je v letu 2001 sprejela celo novo ustavo; po njej  ima papež kot suveren države Vatikan celotno zakonodajno, izvršilno in  sodno oblast. V eni osebi je torej skoncentrirana celotna oblast v neki  državi. Takšna »enost« oblasti je značilna za fevdalne družbe oz.  države. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je izjavil papež (Večer,  27.11.1998). 20. Slovenija v smislu »Vatikanskega sporazuma«  priznava ne samo pravno osebnost katoliške cerkve, temveč tudi pravno  osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s  sedežem v Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava.  Cerkvena oblast jih mora samo priglasiti pristojnemu državnemu organu,  da jih registrira. Vse to pomeni, da so cerkvene institucije v Sloveniji  kot npr., nadškofiji, škofije, župnije, ... pravne osebe, ustanovljene  po tujem pravu, kanonsko pravo je namreč tuje pravo, pravo tuje države,  in zato v nekem pogledu tuje osebe, čeprav imajo sedež v Sloveniji.  Republika Slovenija tako financira tujo osebo, ki ima v Sloveniji svoje  dele v obliki raznih župnij, samostanov, škofij in podobno.  21.  Po »Vatikanskem sporazumu« (11. člen) pristojni slovenski državni organi  in organi lokalnih skupnosti sodelujejo s cerkveno oblastjo pri  ohranjanju in vzdrževanju kulturnih spomenikov in drugih kulturnih  dobrin in arhivov, ki so v cerkveni lasti. Po tem sporazumu Republika  Slovenija nima nobenih obvez financiranja ohranjanja in vzdrževanja  cerkvenih kulturnih dobrin. Zato lahko takoj ukine to financiranje. 22. Nekaj mnenj v zvezi s katoliško cerkvijo: »Katoliška  cerkev je sicer verska skupnost, toda kot institucija je katoliška  cerkev naddržavni in meddržavni politični svetovni imperij, na čelu  katerega je vatikanska sveta stolica kot država in papež kot absolutni  vladar«. (pokojni akademik dr. Stojan Pretnar, Delo, 7.3.1998) »Učinkovitost,  tajnost, gibčnost, natančnost in razsežnost vatikanske diplomacije so  nedosegljive. Cerkvena »obveščevalna služba« je navzoča na vseh koncih  sveta. Skoraj vedno ima dostop do najvišjih ustanov in do najbolj  zanesljivih virov informacije. Dela potrpežljivo, tajnost ji zagotavlja  mir pred javnimi kritikami, in ker cerkveni cilj ni sestavni del tega  sveta, je čas le redko breme. Nikamor se jim ne mudi. Povedano po  domače, ameriška Cia ne seže vatikanskim diplomatom niti do kolen«. (dr.  Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006) »Tako je neizogibno, da ima vsaka  beseda predstavnika najstarejše oblasti na svetu svojo vnaprej  pretehtano specifično težo. Za papeža, uradno danes še edinega  absolutističnega vladarja, so besede orožje. Njihova pomembnost doseže  na Svetem sedežu včasih nerazumljive razsežnosti.« (dr. Laris Gaiser,  Mag, 20.9.2006) 23. Na podlagi navedenega torej predlagamo Vladi  RS, da čim prej pripravi vse potrebno, predvsem, da se pripravijo  ustrezne spremembe zakonov, da se: • obdavčijo vse nepremičnine  katoliške cerkve oz. njenih institucij, tudi sakralni objekti, ki imajo  status kulturnega spomenika, in tudi tisti, ki se uporabljajo za verske  ali karitativne dejavnosti • preneha iz javnih sredstev financiranje  obnove in vzdrževanja katoliških sakralnih objektov ali drugih kulturnih  dobrin, ne glede na to, ali imajo status kulturnega spomenika, in  seveda tudi drugih nepremičnin.  24. Seveda bi bilo potrebno biti pri pripravi predpisov v smislu prejšnje točke dosleden, kar pomeni, da ni nobenih izjem.  25.  Glede na enakopravnost verskih skupnosti iz 7. člena ustave pa je  jasno, da je potrebno vse to narediti tudi za ostale verske skupnost,  torej da se spremembe iz 23. točke te pobude nanašajo na vse verske  skupnosti in ne samo na katoliško cerkev. 26. Ker gre za peticijo  splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nas obvestite o  tem, kaj boste oz. ste storili na podlagi te pobude. Odgovor pričakujemo  v roku, ki ga določajo predpisi. Lep pozdrav!
Link:
www.zrtve-cerkve.org/html/prenehanje_financiranja_cerkve.html
www.zrtve-cerkve.org/html/sakralni_spomeniki.html