Povračilo potnih stroškov je slovenski unikum. Na tem področju je veliko izigravanja, tako s strani delodajalcev kot delojemalcev.
Če se izplačujejo potni stroški, potem bi bilo po isti analogiji moč pričakovati, da se bodo tudi plačevale najemnine, če v kraju, kjer posameznik živi, ni služb, infrastruktura pa je slaba in ne omogoča dnevne migracije (npr Koroška, Zgornje Posočje, Bela krajina itd) in se zato posameznik preseli. Npr iz Tolmina ima posameznik do Ljubljane 100 km. Ravmo toliko kot iz Maribora. S tem, da se posameznik iz Maribora seveda lahko vozi, saj mu je bila zgrajena avtocesta, za uporabo katere plačuje skromnih 110 eur na leto. Obenem torej lahko ostane v domačem okolju in prejema potne stroške, "kolega" iz Tolmina se seveda dnevno ne more voziti, zato se preseli v Ljubljano, pa mu seveda nihče ne krije najemnine.
Predlagam, da se potni stroški po zgledu nekaterih drugih država ne izplačujejo, temveč se priznajo kot davčno olajšavo.
Poleg tega vidim sledče pozitivne učinke ukinitve izplačila potnih stroškov (zlasti v obdobju gospodarske rasti, ko je delavce težko dobiti):
- če bo delodajalec hotel dobiti ustrezne delavce, bo nekolilo dvignil plače, saj se zastonj ljudje ne bodo vozili - torej več davkov
- ob odpiranju novih obratov bo verjetno marsikdo bolj premislil o lokaciji - se pravi pričakujem manj centralizacije, saj se bodo tudi firme selile k ljudem in ne samo ljude k firmam
- na srednji rok bi to lahko pripeljajo k zmanjšanju jutranjih in popoldanskih konic: verjetno bi se tiste, ki se vozijo od daleč večkrat vozili skupaj kot sedaj, bolj bi se uporabljal javni prevoz, službe bi se iskalo bližje domu.