Vsem ljudem s sladkorno boleznijo tipa 1 naj omogoči tehnološko najnaprednejše pripomočke za nadzorovanje te zahtevne in potencialno usodne bolezni (senzorje za neprekinjeno vsakodnevno merjenje glukoze v medceličnini v zadostni količini, t. j. za 365 dni na leto, da se lahko nemoteno uporabljajo brez prekinitve, najsodobnejše črpalke za apliciranje inzulina brez doplačil in vsa dodatna pomagala, ki sodijo k uporabi senzorjev in črpalk in ki imajo v Evropi in svetu že ustrezen CE certifikat). Pričakujemo, da se pri tem izključno upoštevajo strokovne odločitve zdravnikov, ki so edini usposobljeni, da se odločijo za najustreznejše zdravljenje svojih bolnikov.
Opozarjamo vse odgovorne na Zavodu za zdravstveno varstvo Slovenije, (ki so avgusta letos ponovno že zavrnili pobudo diabetologov za zagotavljanje oz. financiranje dovoljšnjega števila senzorjev za nemoteno delovanje inzulinskih črpalk) na 2. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki se glasi: "Vsakdo ima pravico do NAJVIŠJE MOŽNE stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje. Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih."
Ljudje s sladkorno boleznijo tipa 1 imajo pravico in dolžnost zahtevati vse najsodobnejše tehnološke pripomočke, s katerimi se doseže boljša urejenost sladkorne bolezni in posledično zmanjša veliko finančno breme, ki ga zdaj Zavod za zdravstveno zavarovanje namenja kritju posledic slabo urejene sladkorne bolezni (slepota, odpoved ledvic in dializa, invalidnost zaradi nevropatije, bolniški izostanki iz šole in z dela zaradi hipoglikemij...
Opozarjamo vse odgovorne na 1. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo, ki določa varstvo vsakega posameznika pred diskriminacijo tudi ne glede starost in premoženjsko stanje pri uveljavljanju pravic na vseh področjih, 2. člen istega Zakona pa izrecno zavezuje vse državne organe in nosilce javnih pooblastil, da morajo na vseh področjih odločanja in delovanja zagotavljati varstvo pred diskriminacijo oziroma enako obravnavanje vseh oseb, zlasti v zvezi s socialno zaščito, vključno s socialno varnostjo in zdravstvenim varstvom in tudi z dostopom do vseh dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti. Kako drugače razumeti sedanje stanje, ko imajo tisti sladkorni bolniki tipa 1, ki si zaradi svojega premoženjskega stanja lahko privoščijo financiranje v celoti ali delno doplačilo senzorjev in črpalk, lahko bolje urejeno sladkorno bolezen, manj ali nič zapletov, kar pomeni lepše in lažje življenje njih samih in svojcev? Zakaj so otroci, ki zbolijo, ko že dopolnijo 8 let, kaznovani z odvzemom brezplačnih pomagal, do katerih so upravičeni otroci do 7. leta? Gre za očitno in kaznivo diskriminacijo na podlagi premoženjskega stanja in starosti, zaradi česar imajo diskriminirane osebe po istem zakonu pravico tudi do pravnega varstva.