Vladi predlagam spremembo 3. odst. 44.a čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, in sicer se 3. odst. spremeni tako, da se glasi:

Sodišče določi tistega izvršitelja, ki ima sedež na območju okrožnega sodišča, kjer ima dolžnik prijavljeno stalno prebivališče / sedež podjetja. Pri tem sodišče pazi na sorazmerje dodeljenih zadev izvršiteljem, kateri imajo sedež na območju istega okrožnega sodišča. 

Glede na dejstvo, da je služba izvršitelja javna služba, da so izvršitelji imenovani s strani ministra za pravosodje, in da je služba izvršitelja nezdružljiva z opravljanjem druge pridobitne dejavnosti, da se izvršitelj posameznik ne sme reklamirati, bi bilo edino pravilno, da se zakonsko ponovno uredi krajevna pristojnost izvršiteljev. Izvršitelj je z odločbo ministra za pravosodje imenovan za področje določenega okrožnega sodišča, za posamezno okrožno sodišče je točno določeno število izvršiteljev. Trenutna zakonska ureditev omogoča abstraktno nesorazmerje dodelitve zadev izvršiteljem (medtem ko imajo nekateri po več tisoč zadev, drugi nimajo niti za preživetje). 

Predstavljati si je potrebno naslednje: nekdo je, z odločbo ministra za pravosodje imenovan za izvršitelja na območju določenega okrožnega sodišča (to pomeni, da izpolnjuje absolutno vse pogoje, katere mora - enako kot izvršitelj z več tisoč zadevami, kakor izvršitelj z nekaj deset zadevami). Novoimenovani izvršitelj nastopi službo izvršitelja (imeti mora pisarne, skladišče, poslovni račun, fiduciarni račun, vsaj osnovno računalniško opremo, mora biti zaposlen - vse to je finančno pogojeno!). Kako naj prične z opravljanjem svoje dejavnosti? Upniki imajo izbrane "svoje" izvršitelje (o razlogih za to bolje, da sploh ne začnemo), kar posledično pomeni, da novoimenovani izvršitelj nima niti trohice možnosti, oziroma je ima izredno malo, da mu bodo dodeljene zadeve, razen seveda, če svoje delovanje povsem podredi volji upnika. 

Če se odmaknem od novoimenovanih izvršiteljev... tudi "obstoječi" izvršitelji močno občutijo abstrakcijo trenutne zakonske ureditve. Upoštevati je potrebno dejstvo, da morajo VSI izvršitelji delovati v skladu z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju ter v skladu z vsemi podzakonskimi predpisi, ki urejajo službo izvršitelja, zato nekako ne najdem upravičene argumentacije, da so nekateri boljši, drugi slabši. V kolikor pa izvršitelj res ne deluje v skladu z vsemi predpisi, ima upnik vedno možnost zahtevati odstavitev izvršitelja in določitev drugega (kadar so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji!). 

Upniki kot stranke postopka tako ne bi imeli več absolutne moči nad izvršilnimi postopki (izsiljevanje s programsko opremo, pavšalnim obračunom stroškov (vsi vemo, da se to dogaja, vendar vsi raje pogledamo stran) i.pd.), dodeljevanje izvršilnih zadev in nenazadnje tudi reševanje le-teh bi pa bilo neprimerno učinkovitejše. Izvršitelji, kateri rešujejo več tisoč zadev, posledično ustvarjajo tudi večje sodne zaostanke, medtem ko na drugi strani izvršitelji z nekaj deset, ali sto zadevami komaj preživijo (ker se na tak ali drugačen način niso uklonili (nezakonitim) zahtevam in izsiljevanjem upnikov) Še enkrat poudarjam, da je izvršitelj uradna oseba, javna oseba, katera mora delovati v okviru svojim pooblastil in v skladu z vsemi zakonskimi predpisi, ki urejajo službo izvršitelja. Določitve izvršitelja vlada ne bi smela enačiti s trgovinami (ker je ta dražja, grem pač v drugo, tista ima popust - Tarifa je za vse izvršitelje enaka!), pač pa bi morali imeti prav vsi izvršitelji, ki delujejo na območju Slovenije (vseh 32 izvršiteljev!) enake možnosti za preživetje. V nasprotnem primeru je institucijo izvršitelj najbolje ukiniti in dovoliti razrast raznih izterjevalskih služb.