3D rentgensko slikanje dnevno plačuje najmanj več sto državljanov, najverjetneje pa mnogo več, saj se zdravniki v odločitvah in pred zdravstvenimi posegi vpogosto zatekajo k boljši kakovosti rentgenske slike, kar je 3D rentgenska slika.  3D rentgensko slikanje se pogosto uporablja za slikanje zob in čeljusti, največkrat v primeru, kadar standardna rentgenska slika zdravniku ni dovolj razumljiva oziroma razvidna v tem, za kakšno in kako obsežno zdravstveno težavo gre.  Ker pa zdravstvene ustanove javnega sektorja nimajo možnosti 3D rentgenskega slikanja, zdravniki paciente zato napotijo v privatna podjetja, kjer 3D rentgensko slikanje izvajajo.  Cene slikanja so razlilče glede na obseg slike (del zob ali celostno zobovje), na primer cena slike celotnega zobovja stane cca. 120 EUR ali več.  Slika je v največji meri predvsem kažipot lečečemu zdravniku ali specialistu, ne pa pacientu, saj pacient slike ponavadi niti ne zna strokovno interpretirati. Po tem, ko zdravnik ali specialist dobi sliko oziroma vpogled v sliko, postane pacientu praktično neuporabna, razen v primeru, kadar jo potrebuje za drugo mnenje; predvsem pa jo potrebuje zdravnik pred in po posegu oziroma za primerjavo po opravljenem zdravljenju, ali pa primerjavo med različnimi stanji v različnih obdobjih.  Kljub temu, da to storitev dnevno potrebuje veliko državljanov, ta ni umeščena v standardno storitev in je samoplačniška oz. zavarovancu ni brezplačna. Na Zavodu za zdravstveneno zavarovanje Slovenije pojasnjujejo, da je storitev samoplačniška zato, ker je kategorizirana kot nadstandardna storitev. 

 Vladi zato predlagam, naj pod določenimi pogoji del 3D rentgenskega slikanja, ki ga sicer opravljajo privatna podjeta, uporablja pa zelo pogosto zdravstvo javnega sektorja, umesti v standardno zavarovanje, kar bi pomenilo, da je pacientu brezplačno. Privatna podjetja pa bi ga opravljala pod okriljem koncesije, podobno kot že mnogo storitev sedaj.  Konkretneje vladi predlagam, da A. - v kolikor 3D rentgensko sliko potrebuje zdravnik ali specialist, (ki JE zaposlen v javnem sektorju), za njegovo lažjo in boljšo diagnozo, pripravo na zdravstven poseg itd., naj slikanje krije zavarovalnica (torej preide storitev slikanja v standardno kategorijo), B. - v kolikor pa 3D rentgensko sliko potrebuje zdravnik ali specialist, ki NI zaposlen v javnem sektorju oziroma sliko potrebuje za izvajanje ali poseg v privatnem sektorju, pa naj to plača pacient sam, individualno, oziroma tako kot sedaj, naj se v takem primeru storitev slikanja še naprej razume kot nadstandardna storitev.  Točko oziroma primer A., bi lahko reševali z napotnicami, tako kot že mnogo obstoječaga.   V kolikor 3D rentgensko slikanje ni mogoče umestiti v obe kategoriji (pod določenimi pogoji v standardno, pod drugimi pogoji v nadstandardno), naj se najde rešitev, da zdravniki in specialisti zaposleni v javnem sektorju pridejo do potrebne 3D rentgenske slike na način, ki pacienta, zavarovanca finančno ne bremeni.  Ob tem se zdi potrebno razumeti, da si v slabi finančni situaciji v kateri živi vsaj tretjina državljanov, ti ob deloma še plačljivi zdravstveni oskrbi, zelo težko privoščijo še plačljivo 3D rentgensko slikanje. Zgodi se, da pacienet slike ne prinese in zdravnik zdravstvenega posega ne opravi, ali poseg preloži, ali pa poseg opravi, četudi ne bi bilo nujno potrebno, kar stane in ima lahko tudi negativne zdravstvene posledice.   Lep pozdrav