Dejstvo je, da se z razmahom masovnega turizma nekatera mesta spreminjajo v nekakšne filmske kulise, ki praktično niso več primerne za življenje tako zaradi gužve, kot tudi zaradi naraščajočih življenjskih stroškov. Primeri takih mest v naši okolici so recimo Dubrovnik in Benetke. 
Ljubljana je na lepi poti da se priključi tem mestom, saj gredo cene nepremičnin v nebo zlasti zato, ker se številne nepremičnine kratkoročno oddajajo turistom prek Airbnb in podobnih storitev, s čimer se da seveda dobro služiti ob tako visokem povpraševanju in brez resne regulacije. Nekomu, ki živi v Ljubljani v socialističnem stanovanju, na 50 m2, ki ga Gurs ceni na 150.000 € prav nič ne pomaga, da sosedje v bloku dobro služijo s kratkoročnim oddajanjem nepremičnine, ker on v tem stanovanju živi, tako kot nekdo v Celju ali Mariboru. Pa vendar bo moral lastnik Ljubljanske nepremične plačati bistveno več davka na nepremičnine, ker je pač Ljubljana postala zaželena turistična destinacija. 
Ker bivanjskih nepremičnin primanjkuje je moj predog ta, da se z zakonom v takih "turističnih krajih" omeji število možnih nepremičnin za kratkoročno oddajanje oziroma da se postavi ustrezne kvote, ker sicer se zna zgoditi, da se k filmskim kulisam doda čez nekaj let še Ljubljano. Samo to bo pa potem mrtvo mesto, polno turistov, ki bodo delali sebke in jedli v dragih restavracijah, živeli pa v retro socialističnih blokovskih naseljih prek Airbnb, česar si pa po moje nihče ne sme želeti.
Glede na smiselen predlog dopolnitve predloga v enem izmed komentarjev (Robida) dodajam tole dopolnitev tega predloga za lažjo realizacijo same ideje:
** Postavimo omejitev tako, da se določi celokupno število dni v koledarskem letu, v času katerih je lahko nepremičnina oddana kratkoročno, pri čemer je kot kratkoročno obdobnje definirana vsakršna oddaja za manj kot 10 dni. **