V Sloveniji imamo to srečo, da je voda iz pipe (tj. iz javnega vodovoda) pitna. Ta voda je večinoma tudi izvrstne kvalitete ter ustrezna brez posebne priprave.
Zato smo Slovenci (za razliko od prebivalcev mnogih držav v drugih delih sveta) od nekdaj pili vodo iz pipe. Posledično v Sloveniji za kupovanje vode v plastenkah (oz. drugačni embalaži) načeloma ni bilo potrebe oz. po pakirani vodi sploh ni bilo povpraševanja. Slednjega je bilo potrebno umetno ustvariti.
To se je tudi zgodilo, in sicer z različnimi uveljavljenimi prodajnimi prijemi. Med njimi velja omeniti zlasti agresiven marketing. Poleg tega pa je pomemben vidik izrednega uspeha s prodajo pakirane vode tudi dejstvo, da je na javnih krajih voda iz pipe pogosto nedostopna.
- Kolikokrat ste že kupili vodo v plastenki na bencinskem servisu, ker voda iz pipe enostavno ni bila na voljo?
- Kje je v velikih nakupovalnih centrih mogoče natočiti / piti vodo iz pipe?
- So vse občine, bolnišnice in druge javne ustanove v katere zahajate opremljene z vodnimi avtomati?
Iz teh razlogov je množično kupovanje pakirane vode postalo praksa, in to tudi v situacijah, ko to resnično ni potrebno in bi marsikateri Slovenec raje pil vodo iz pipe. Voda v plastenkah je (večinoma) slabše kvalitete, po drugi strani pa je povzročitelj več vrst onesnaženja (plastenke za enkratno uporabo; energetsko neracionalen transport vode; itd). Vse to so negativne eksternalije, ki jih povzroča želja po zasebni koristi proizvajalcev pakirane vode, tržna iniciativa za omogočanje oz. spodbujanje pitja vode iz pipe pa ne obstaja. Zato je to področje, ki ga mora država zaradi javne koristi ustrezno regulirati.
Predlagam, da se zato predpiše obvezno postavljanje vodnih avtomatov z vodo iz pipe na čim več javno dostopnih mestih (državnih, občinskih, zasebnih), predvsem:
- vsaka bencinska črpalka vsaj en vodomat na vidnem mestu
- vsak nakupovalni center določeno število vodomatov na enoto površine na najbolj izpostaljenih mestih
- vsaka državna in občinska javna ustanova vsaj en vodomat (bolnišnice, fakultete, šole, vrtci, centri za socialno delo, zavodi za zaposlovanje, izpostave ZZZS, izpostave ZPIZ, upravne enote, občine, itd.)
- vsak muzej, vsaka galerija
- itd.
Vodomati bi morali omogočati tako točenje vode v lastno embalažo, kot tudi neposredno pitje (za primere, ko embalaža ni na voljo). Vse navedeno je mogoče ustrezno regulirati na način, da pri izvajanju ne bi prihajalo do neživljenjskih situacij (npr. izjeme za manjše javne kraje; izjeme, če bi bilo stroški postavitve previsoki, ipd.). Stroške postavitve bi nosili lastniki javnih mest; glede zasebnikov je to upravičeno zato, ker imajo sami korist od tega, da se ljudje na njihovem javnem kraju nahajajo. Stroški same vode za zanemarljivi. Sploh državne ustanove v zadnjem času sicer že pogosto imajo vodomate, vendar pa je tega na splošno gledano premalo.