Zanima me, v čem se trgovinska dejavnost razlikuje od drugih dejavnosti pri upoštevanju nadomestila za prevoz na delo. Pri tej dejavnosti je delodajalec namreč dolžen kriti le do 70% stroškov (najcenejšega javnega prevoza), ostalih 30% pa jih mora kriti zaposleni iz svojih prihodkov. Seveda lahko delodajalec krije tudi 100% stroškov za prevoz, vendar jih večina raje zadosti le minimalnim kriterijem in preostanek preloži na zaposlenega. Povedano drugače; zaposleni mora kak dan ali dva mesečno na delo hoditi tako rekoč zastonj, da si "zasluži" za prevoz na delo. 
Nagradno vprašanje pri tako umetelno oblikovanem zakonskem členu je, kaj se zgodi, če si zaposleni NE MORE kriti preostanka stroškov za prevoz na delo? Vemo, da pri mnogih podjetjih zaposleni dobijo zelo majhne plače (npr. 700 € neto), pri čemer je že strošek 30-40 € dodatnih prevoznih stroškov z lastno udeležbo nezanemarljiv. In to zato, da se delavec na zahtevo delodajalca pojavi na delovnem mestu. Skregano z zdravo pametjo, kaj ne? 
Prosim za argumentiran in zelo enostaven odgovor. V primeru navajanja členov prosim za razumljivo obrazložitev.