V minulem tednu je opaziti burno razpravo na temo varnosti v cestnem prometu ter pomanjkljivosti pri opravljanju dejavnosti šol voženj. Ministrstvu, pristojnemu za promet ter direktoratu, pristojnemu za nadzor nad delovanjem t.i. avtošol predlagam naslednje spremembe pravilnikov in zakonodaje:
1. Živimo v Sloveniji, kjer je obvezna raba slovenskega jezika. Predlagam, da se zakonsko uredi preimenovanje vseh avtošol v šolo vožnje; le-te namreč ne usposabljajo avtomobilov ampak kandidate učijo vožnje.
2. Računalniško opravljanje teoretskega izpita naj zagotavlja vsaka šola vožnje, ki za to pridobi ustrezen certifikat (z veljavnostjo dveh let), ki ga podeljuje direktorat. Država mora poskrbeti za razvoj strežniške aplikacije, preko katere bo vsak kandidat (po vnaprej določenih standardih in pravilih) opravljal teoretski del izpita v prostorih avtošole, ob fizičnem nadzoru uradne osebe, ki ima uradno dovoljenje za opravljanje nalog člana izpitne komisije. S tem se zmanjša centralizacija, hkrati pa poveča konkurenčnost šol voženj; če le-te želijo izvajati e-testiranje bodo morali izpolnjevati določene tehnične in varnostne kriterije.
3. Če državna administracija meni, da so programi šol voženj neprimerni, naj uvedejo spremembe v učnem načrtu: namesto enega paketa relacijske vožnje naj implementirajo tri, pri čemer naj vsaj eden vsebuje vožnjo in orientacijo v večjem mestu: npr. elemente vožnje po večpasovnem krožišču, orientacijo, spremljanje in odziv na nenadne spremembe...
4. Časovno se naj podaljša tudi izpitna vožnja ter se usmeri v potrjevanje znanja voznika in ne v iskanje napak. Med vožnjo naj član komisije voznika vpraša po (predvideni) reakciji v določenem primeru: predrta pnevmatika, žival na cesti, vinjen kolesar... 
5. Slovenija je znana po tem, da se skoraj z vsako vlado spreminjajo tudi cestni predpisi. Prometna kultura je odraz prav tovrstnega kaosa, zato ministrstvu temu primerno predlagam, da izdelajo in sprejmejo varnostno strategijo za cestni promet za obdobje 10 let in pri njej tudi vztrajajo. Razumem časovno in sociološko komponento varnosti cestnega prometa, vendar se kaže tudi zavedati, da je med nami veliko voznikov, ki smo vozniški izpit opravili pred l. 1992. Sam imam vozniško dovoljenje več kot 20 leti in ne znam prešteti, kolikokrat se je zakonodaja s področja varnosti cestnega prometa spremenila: iz spletnega portala zakonodaja.gov.si je mogoče razbrazti, da je ZVCP-1 v času od 2004 do 2008 spremenil vsaj 5x; takšen ritem sprememb zagotovo ne pomeni stabilne podlage razvoja varnosti cestnega prometa in višje prometne kulture. Nenazadnje: številnim voznikom (sploh tistim, ki imajo vozniško dovoljenje 35 in več let) to ne predstavlja ravno poudarjanja varnosti ampak iskanje lukenj za polnjenje (nedavčnega dela) proračuna.