V zvezi z začrtanimi varčevalnimi ukrepi in sprejetim dogovorom s socialnimi partnerji bi želel izpostaviti nepravilno urejanje napredovanj javnih uslužbencev oziroma zamrznitev le-teh.
Ne bom se spuščal v oceno, ali je bodoč poseg v plače javnih uslužbencev sploh potreben, vsekakor pa je nujno, da je potrebno breme varčevalnih ukrepov pravično razdeliti. Prav tega pa predlagana zamrznitev napredovanj ne zagotavlja. Medtem ko linearno znižanje plač enako zadene vse javne uslužbence, pa zamrznitev napredovanj nekaterih skupin javnih uslužbencev sploh ne prizadene, druge pa bistveno.
Tiste javne uslužbence, ki imajo za seboj že vsa napredovanja za določeno delovno mesto (tako v nazivu, kot plačnih razredih - torej so "na plafonu"), torej tistih z najvišjimi plačami znotraj enako vrednotenih delovnih mest, namreč zamrznitev napredovanja ne prizadene prav v ničemer. Nasprotno pa tiste, ki so v izhodiščnih ali sicer nizkih plačnih razredih, zamrznitev prizadene močno, saj, logično, ne morejo napredovati. Povedano preprosteje, zamrznitev napredovanj nekatere javne uslužbence "zatakne" v najvišjih plačnih razredih, druge pa v najnižjih (in seveda vseh vmes), kar ne le da ni pošteno, temveč je tudi ustavnopravno sporno, saj evidentno krši pravico do enakosti pred zakonom. Bremena varčevalnih ukrepov namreč v ničemer ne prenese na tiste, ki tudi sicer ne bi mogli napredovati, po drugi strani pa vso težo ukrepa nosijo tisti, ki imajo celotno napredovalno obdobje še pred seboj. 
Ni potrebno posebej poudarjati, da je taka ureditev ne le ustavno sporna in zelo nepravična, temveč tudi zelo negospodarna, saj jemlje motivacijo mladim zaposlenim, ki bi jih bilo treba najbolj spodbujati, medtem ko v ničemer ne prizadene tistih, ki že imajo vsa napredovanja za seboj (in pri katerih tega motivacijskega faktorja že dosedaj ni bilo). 
Pred zakonsko implementacijo predvidenih ukrepov zato vladi predlagam, da ponovno preuči, ali je rešitev z zamrznitvijo napredovanj primerna in ustavna, ali pa bi bilo morda enake varčevalne učinke bilo potrebno uresničiti na drug način. Rešitev, ki se ponuja kot najenostavnejša (in za državo prav nič dražja), je odmrznitev napredovanj na eni strani in večji odstotek linearnega znižanja vseh plač. Ob uporabi enostavne matematične operacije je namreč preprosto ugotoviti, kakšno bi moralo biti znižanje plač ob hkratni odmrznitvi napredovanj, da se ohrani predviden znesek privarčevanih sredstev oziroma kolikšna je skupna masa sredstev, namenjena za plače javnih uslužbencev v posameznem letu. Na ta način bi se breme varčevalnih ukrepov razporedilo enako na vse javne uslužbence, tista na začetku in tiste na koncu (in seveda vse vmes) kariere, gledano z vidika napredovanj, ali povedano po domače, na ta način bi vsem javnim uslužbencev enako znižali plače in posegli v pravice, namesto na varčujemo tako, da tistim z manjšimi plačami preprečimo, da bi prišli do večjih, tistih z večjimi pa v ničemer ne prizadenemo. 
Menim, da je moja kritika utemeljena, predlog pa pravičen, zato apeliran na ustrezno službo, da še pred sprejemom ustreznega zakona besedilo spremeni, saj bi poznejša ustavnosodna intervencija (prepričan sem da uspešna) tudi z vidika socialnega dialoga povzročila veliko zmedo.