Moj predlog gre v smeri omejitve študentskega dela po vzoru uspešnih evropskih držav(Nemčija, Avstrija, Švedska, Finska...).  Menda je že vsakomur jasno, da ureditev kakršna je sedaj ne pelje v boljšo prihodnost. Najmanj za študente!
Že tisočkrat je povedano, da so študentski servisi pri nas unikum v Evropi. Imamo problem zaposlovanja diplomantov, ker jih je enostavno preveč, imamo problem zaposlovanja starejših, ker jih nadomeščajo študenti, imamo preveč študentov in nizko kvaliteto študija. Vse to že močno bije v oči, zgodi pa se nič.
Ko gre človek v katero izmed trgovin, opazi veliko zaposlenih z značkami »študent«, v restavracijah ravno tako, tudi pri visoko specializiranih poklicih je enako. Recimo pri arhitektih, kjer je v načrtih veliko več napak kot jih je bilo včasih. Pri njih so zaposleni samo lastniki, potem pa vrsta študentov in ljudi prek pogodb. Zaposlovanja praktično ne poznajo.
Treba je dojeti, da ta način ne pelje v povečanje blaginje in tudi ne k povečanju konkurenčnosti! To zadnje bi rad poudaril, ker mnogi mislijo, da poceni delovna sila pomeni večjo konkurenčnost, v resnici pa ni tako. Prav tako je ne povečujejo negotove zaposlitve prek raznovrstnih pogodb(avtorskih, najemnih, itd.). Samo človek, ki ima varno zaposlitev, bo lahko nekaj ustvarjal. Tudi zase namreč, ne le za podjetje, ki ima korist od manjših stroškov. In ravno to bo poganjalo gospodarstvo, da si bo lahko kupil stanovanje, ustvaril družino, ustvaril podjetje, plačeval prispevke za pokojnine, davke, itd. Študent k temu ne prispeva nič. 
Povprečna dolžina študija je alarmantno dolga v primerjavi z drugimi državami. Predvsem zaradi študentskega dela. Namesto, da bi se študij čim preje dokončal, se vleče zaradi dela preko napotnic, ker so možnosti za zaposlitev zelo nizke. To je začaran krog in enkrat ga je treba prekiniti! V začetku bo boleče, vendar bodo učinki opazni dokaj hitro.
Načinov kako bi bilo potrebno to urediti, pravzaprav ni potrebno čisto na novo odkrivati. Moj predlog je, da se preuči in ustrezno implementira nemški sistem.
Glavne usmeritve so: 
a) omejitev števila ur, ki jih lahko opravi študent(zato, da lahko še nemoteno opravlja študijske obveznosti - pri nas je dolžina študija alarmantno dolga!). V Nemčiji je to 20h/teden oziroma ustrezno število ur na leto - lahko opravlja delo tudi v enem kosu, recimo med študijskimi počitnicami lahko dela poln delovni čas, vendar, dokler ne izpolni letne kvote ur.
b) omejitev zaslužka, v Nemčiji 400€/mesec oziroma odgovarjajoča vsota na letni ravni, podobno kot pri zgornji točki. V kolikor študent zasluži več, si je dolžan sam plačevati zdravstveno zavarovanje, šolnino itd. Predlog je, da se nemški znesek ustrezno zmanjša, glede na slovensko povprečno plačo, ki je približno dvainpolkrat manjša od nemške.
Pogoja pod točko a in b morata biti vzajemno izpolnjena.
c) določitev najmanjše tarife za študentsko delo(tako, kot je določena minimalna plača).
 
Konkurenčnosti in blaginje ne povečujejo prekerne zaposlitve, ampak relativno gotove oziroma regulirane zaposlitve, tako da ljudje, predvsem mladi lahko ustvarjajo, najemajo kredite, plačujejo davke, prispevke, ddv... skratka, da lahko trošijo! Obveznosti študentov so, da vneto študirajo in kasneje prispevajo k širši družbeni blaginji in ne to, da zagotavljajo poceni delovno silo podjetjem.
Prepričan sem, da so prihranki na tem področju enormni. Izračunati je potrebno kakšen strošek predstavlja za državo podaljšan čas študija, fiktivni vpisi, šolanje kadra, ki kasneje ne prispeva k družbeni blaginji. Vse to pa plačujejo aktivni državljani.
Ali je Slovenija tako bogata država, da lahko šola visokoizobražene ljudi, ki bodo oddali svoj delovni potencial v tujini namesto doma?
Prosim za komentar in odziv. Hvala.