Predlagam, da se ukine to, da se lahko država ali lokalna skupnost po smrti prejemnika naslednjih prejemkov (v nadaljevanju: socialni transferi): - denarna socialna pomoč, - varstveni dodatek, - plačilo oskrbe v domovih starejših občanov - plačilo občine za pomoč na domu priglasi k dedovanju njegovega premoženja. Po mojem mnenju je namreč navedeno v neskladju z ustavo. Obrazložitev: Socialni transferi so namenjeni zagotavljanju socialne varnosti državljanov (50. člen Ustave RS). V skladu s 50. členom Ustave RS je zagotavljanje socialne varnosti državljanov ena izmed nalog države in lokalnih skupnosti. V bistvu gre tukaj za prerazdeljevanje dohodkov od bogatih k revnim (prerazdelitvena funkcija države). V skladu s 146. členom Ustave RS pa država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja. Kar se tiče socialnih skladov, o katerih nepotrebnem siromašenju je govorilo Ustavno sodišče v svoji odločbi v primeru ustavne presoje Zakona o dedovanju, je treba poudariti, da socialnih skladov v pravem pomenu besede sploh ni, ampak se navedeni socialni transferi financirajo neposredno iz državnega proračuna oz. proračunov lokalnih skupnosti. Prerazdelitvena funkcija države in lokalnih skupnosti pa se financira iz: - visoko progresivnih davkov od dohodka fizičnih oseb (dohodnine) – osebe z visokimi dohodki je plačujejo veliko več kot osebe z nizkimi dohodki, ki se deli tako na državo kot tudi na lokalne skupnosti; - davkov od premoženja (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, davek od stavb (velikih hiš, prostorov za počitek in rekreacijo), davek od vodnih plovil), ki so prav tako progresivni in pripadajo lokalnim skupnostim; - drugih davkov, ki pa niso progresivni (davek od dohodka pravnih oseb) ali pa niso progresivni v socialnem smislu (davek na motorna vozila). Nadalje se prerazdelitvena vloga države in lokalnih skupnosti vidi v tem, da je višina mnogih prejemkov odvisna (obratnosorazmerna) od dohodkov upravičenca ali njegove družine. To ne velja le za navedene socialne transfere, pač pa tudi za druge prejemke (npr. znižano plačilo za programe v vrtcu, otroški dodatki, državne štipendije, regresiranje prehrane v OŠ in SŠ,…). To dokazuje, da prerazdelitvena funkcija države in lokalnih skupnosti deluje že brez priglasitve države ali lokalne skupnosti k dedovanju po umrlem zapustniku, ki je za časa življenja prejemal zgoraj navedene socialne transfere. Nikjer pa v ustavi ni navedeno, da se lahko država ali lokalna skupnost priglasi k dedovanju po zapustniku, ki je v svojem življenju prejemal zgoraj navedene socialne transfere. Še več: 33. člen Ustave RS določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja in s tem, ko se država ali lokalna skupnost priglasi k dedovanju, gre za grobo kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja, pa tudi načela enakosti pred zakonom in načela zagotovljenosti enakih človekovih pravic ne glede na različne osebne okoliščine (14. člen Ustave RS). Navedene socialne transferje namreč prejemajo tri skupine prebivalstva, ki pa so tudi najbolj ranljive: - stari (varstveni dodatek, plačilo oskrbe v domovih starejših občanov, plačilo občine za pomoč na domu in v manjši meri tudi trajna denarna socialna pomoč); - invalidi (varstveni dodatek, plačilo občine za pomoč na domu in trajna denarna socialna pomoč) in - dolgotrajno brezposelni (denarna socialna pomoč). In namesto, da bi se navedenim skupinam prebivalstva, ki so najbolj ranljive, pomagalo, se jih s tem, ko se lahko država ali lokalna skupnost po njihovi smrti priglasi k dedovanju, še dodatno prizadene in stigmatizira. Dolgotrajno brezposelni bodo zaradi dejstva, da bo po njihovi smrti premoženje dedovala država, še manj motivirani, da se vrnejo na trg dela. Raje bodo brezposelni do smrti, da ne bo vsega, kar bo v kasnejšem življenju ustvaril, vzela država. Da ne govorim o tem, da se bodo s tem, ko se bo za delo nezmožnemu invalidu, ki potrebuje tujo nego in pomoč, zaradi plombe na nepremičnini, ki ni arhitektonsko primerna, niti je ni mogoče prilagoditi, onemogočilo preseliti se v primernejše stanovanje in mu s tem onemogočili tudi neodvisnejše življenje (npr. da bi rabil manj pomoči, če bi živel v arhitektonsko prilagojenem stanovanju v arhitektonsko prilagojenem naselju, kjer bi mu bile na dosegu roke vse storitve). S tem se grobo krši 21. člen Ustave RS, ki določa, da je zagotovljeno je spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih. In eden izmed pravnih postopkov je tudi dodeljevanje socialnih transferov. 18. člen Ustave RS v nadaljevanju prepoveduje mučenje, dejstvo, da se invalid zaradi plombe na svoji neprimerni nepremičnini ne more preseliti, pa predstavlja ravno to. 16. člen Ustave RS pa določa, da se 18. in 21. člen Ustave RS ne smeta prekršiti niti v vojnem ali izrednem stanju. Treba ju je spoštovati, ne glede na to, da bi imeli pri nas grški scenarij v najhujši obliki. Nadalje pa ne glede na zgoraj navedeno obstaja cela vrsta od dohodkov odvisnih prejemkov, ki jih izplačujejo država in lokalne skupnosti, za katere pa si država ali lokalna skupnost (še) nista vzeli pravice, da se po smrti prejemnika priglasijo k dedovanju. To so npr.: - otroški dodatki - štipendije - regresiranje prehrane v OŠ in SŠ - zmanjšano plačilo za programe v vrtcu Iz navedenega se vidi, da se ljudi razlikuje ne le glede na osebne okoliščine, na katere ne morejo vplivati (starost, invalidnost in dolgotrajna brezposelnost), pač pa tudi glede na vrsto dohodkov, ki jo prejemajo. Vidi se še eno: s pravico, da se država priglasi k dedovanju, se najbolj udriha po starih in nemočnih. V prejšnjem odstavku navedene pravice namreč prejemajo mladi, socialne transfere iz prvega odstavka tega sestavka pa pretežno stari in nemočni (če izvzamem dolgotrajno brezposelne). Ljudje, ki so danes stari, so vse življenje plačevali davke - če že niso prispevkov plačevali, so plačevali vsaj davke. In zdaj v zameno niso upravičeni do tega, da dostojno živijo, po njihovi smrti pa nepremičnine in drugo premoženje podedujejo njihovi otroci. Čudim se tudi, da država ne zahteva nazaj pravic, ki so jih ljudje uživali v mladosti (vse našteto v predhodnem odstavku). Ali so res ljudje v starosti manj vredni kot so bili takrat, ko so bili še mladi? Toliko se govori, kako je treba skrbeti za stare, potem se pa dela tole!!! To je kršitev ne le ustave, pač pa tudi vseh moralnih načel! Zato prosim, da podprete moj predlog, da se ukine možnost, da se država ali lokalna skupnost po smrti prejemnika socialnih transferov priglasi za dedovanje.