Ob zamenjavi tolarja z evrom, je Slovenija izgubila možnost nadzorovanja vrednosti denarja, ki se uporablja v vsakodnevnih transakcijah. O povečevanju količine denarja v obtoku in posledično tudi njegovi vrednosti sedaj odločajo vse članice evro območja. Čeprav Slovenija sedaj nima več absolutne kontrole nad vrednostjo denarja pa vseeno lahko glasuje in predlaga spremembe kot enakopravni partner in tako prispeva svoj delež pri oblikovanju skupne monetarne politike držav, ki uporabljajo evro kot zakonito plačilno sredstvo.

 
V zadnjih nekaj letih pa so voditelji držav evro območja začeli z nevzdržnim povečevanjem količine denarja v obtoku, ki za nekaj večkratnikov presega rast gospodarstva. Posledica je padanje kupne moči evra kar državljani občutijo kot rast cen oziroma inflacijo. Priznavamo, da so bile določene finančne injekcije potrebne za spodbuditev gospodarstva, vendar tem injekcijam ni več videti konca. Trenutne razmere kažejo, da bodo potrebne stalne in vse večje količine novega denarja, da se določene države ne bodo sesule zaradi prevelikih dolgov. Poleg dejstva, da te enormne in stalno povečajoče se količine novega denarja dejansko zadolžujejo prihodnje generacije, torej naše otroke s tem, da se povečujejo javni dolg države, ki ga bo enkrat treba odplačati in da danes rešujemo finančno krizo bank z dolgom, ki ga bodo morali odplačati naši otroci, pa obstaja tu še skriti davek v obliki inflacije. Ta davek pa prizadane izključno varčevalce, ki so skoraj sto odstotno fizične osebe, ki varčujejo svoj denar v banki. Ker nevzdržno povečevanje količine evrov povzroča inflacijo, bančne vloge varčevalcev zgubljajo na vrednosti. Ob nizkih obrestnih merah, obresti, ki jih na banki dobimo, ne dosegajo ravni inflacije.  Tako nekdo, ki je pridno delal in živel pod svojimi zmožnostmi, ter privarčeval denar z namenom, da ga bo porabil enkrat v prihodnosti, presenečen ugotovi, da po nekaj letih vezave svojega denarja na banki kljub obrestim, lahko kupi manj. Inflacija je prikrit davek za tiste, ki živijo pod svojimi zmožnostmi in varčujejo.
 
Poleg vsega naštetega pa je tu še dejstvo, da se uradne številke o inflaciji namenoma prikazujejo precej nižje od dejanske inflacije, ki je v evro območju že v dvomestni številki – večja od 10 odstotkov letno. Razlog za precej nižje uradne številke je jasen: Plače in pokojnine ter drugi socialni dohodki se povečujejo z uradno inflacijo. Ker je realna inflacija višja, gre tu v resnici za nižanje dohodkov, saj kljub vsakoletnem povečevanju državljani dobijo vsako leto manj realnih dobrin.  Dodatna postavka tega predloga je, da se preneha z manipulacijami številk inflacije in da se v košarico izdelkov, ki se uporablja za izračun dodeli večja  teža osnovnim dobrinam, kot so hrana, elektrika, goriva, zdravila.
 
 
Vsi se moramo zavedati, da brez stabilne valute, ki tudi ohranja svojo vrednost na dolgi rok, ni stabilnega gospodarstva.  Denar ni samo menjalno sredstvo ampak mora biti tudi ohranjevalec vrednosti. Evro kot ohranjevalec vrednosti svojo nalogo opravlja bolj žalostno saj po neodvisnih indikatorjih zgublja že nekaj let več kot 10 odstotkov letno. Čeprav trenutno zaradi posojilnega krča cene ne naraščajo, pa se moramo zavedati, da je med razvrednotenjem denarja (finančnimi injekcijami na novo ustvarjenih evrov) in rastjo cen nek časovni zamik, ki sicer traja nekaj časa, vendar se vedno in vsakokrat brez izjeme, cene izdelkov prilagodijo količini denarja v obtoku, v našem primeru navzgor. 
 
Zahtevamo, da se slovenska zunanja politika javno zavzame za ohranjanje kupne moči evra kot ena od enakopravnih članic evro območja in sproži javno debato o tem problemu med vsemi članicami.
Dodatna zahteva je, da se zahteva sprememba pravil izračuna uradne inflacije s tem, da se da večja utež osnovnim dobrinam.