Spoštovani!
Finančni paket za reševanje življenj posameznika in za preživetje gospodarstva države se Vlada resnično trudi porazdeliti pravično.
 Verjamem in upam, da se Vlada grozljive stiske prikrajšanih resnično zaveda in bo popravila "napako". Saj je nenazadnje gospodarska politika EU in ECB opredelila finančne ukrepe za ciljno reševanje gospodarstev in posameznikov in dotična populacija samozaposlenih resnično izpolnjuje vse pogoje za pomoč.
Vlado lepo prosim, da še enkrat razmisli o populaciji, ki bi po sedanjih "februarskih" kriterijih" bila nepravično prikrajšana:
samozaposleni.
S tem da bi bil mesec februar orientacija za upad dohodka in poslov posameznega samozaposlenega, bi se zgodila finančna tragedija, brez popolnoma vsakršnega dohodka so in tako tudi bi še naprej ostali mnogi: gradbeni delavci, delavci v sezonskem turizmu, vzdrževalci okolice, arhitekti, umetniki...
Začetek koledarskega leta je za mnoge "mrtva sezona", vedno.
In to sta resnično praviloma vedno, za mnoge, ki imajo specifično naravo zaposlitve, mesec januar in februar. In z marcem se potem pomladno prebudi povpraševanje in posel. Torej začetek pomladi, ko bi po vsakoletnem naravnem ritmu stekli posli, zaradi pandemije ti niso in je prišlo posledično seveda do odpovedi poslov vsaj do poletja.
Na sezonskost posla, kjer je cela zima popolnoma neprofitna je vezana cela vrsta poklicev, vezanih na turizem.
Na naravno neprimerne zimske pogoje je vezano delo zidarja, urejevalca okolice, malega gojitelja sadja in zelenjave...
Na frekvenco splošnega potrošništva, ki decemrba doseže vrh in se ne pobere vsaj do marca je vezano delo šivilje, lončarja, tvorca dekoracij za dom in družino, slikarja, arhitekta...
Tukaj govorimo o samozaposlenih, ki niso del nekih krovnih organizacij in sistemov na katere bi se lahko naslanjali, čeprav živijo z zelo nizkimi dohodki, mnogi pod pragom revščine. Z fizičnim delom lasnih rok in sposobnostjo si pridobivat sprotna naročila za delo delujejo, plačujejo davke, prispevke, pogumno vztrajajo in ostajajo zaposleni tudi ko pomislijo da bi bilo preživetje lažje in enostavneje, če bi opustili posel in živeli od socialne podpore.
To so ljudje, ki so morda že zadnja dva ali tri mesce imeli dohodek 00,00 EUR, kot rečeno, zaradi narave njihovega poklica. To so ljudje, ki kljub temu redno plačujejo prispevke in davke.
To so ljudje, ki morajo vedno že decembra do lakote zategniti pasove, da tudi v „mrtvi sezoni“ plačajo obveznosti do države in da na popolnem eksistenčnem minimumu dočakajo ponovni zagon posla.
To so ljudje, ki niso imeli dohodka točno v mesecu februarju, ki je trenutno opredeljen kot edini mesec ki se upošteva za upravičenost do pomoči.
To so ljudje, ki po socialno ekonomskih kriterijih trenutno rapidno padajo nižje od vsakega prejemnika bodisi državne socialne pomoči, bodisi najnižjih pokojnin...
Ti ljudje opravljajo dela, in proizvajajo stvari, ki v resnici niso za človeka potrošnika primarnega pomena za preživetje, dajejo pa (le) neko kvaliteto in dodano vrednost bivanju- zato tudi ko se bo nekako formiral svet po pandemiji ali pa z epidemijo in bo nastopil neizbežen čas svetovne recesije- bodo, če bodo do takrat preživeli, še vedno na robu preživetja, ker bo potrošništvo baziralo le na primarnih potrebah.
Zato predlagam Vladi, da ta skupina dokazuje nesporen in neizbežen in dejanski upad posla in dohodkov zaradi posledic pandemije z daljšim, vsaj šest- mesečnim obdobjem.
Predlagam in lepo prosim Vlado naj še enkrat pretehta tale nesrečni februar za izhodišče.
Mnogi bijejo hud boj za eksistenco in so dobesedno brez kosa kruha, dokler se ta zakon ne popravi.
Lep pozdrav in hvala Vam za Vaš trud za našo prihodnost.
Thar Sa