Vdova je imela dve hčeri. Prva hči je bila pridna, druga pa lena. Lena hči je bila lastna hči vdove. Lastno hčer je imela rajši.
Pridna hči je morala vsak dan toliko presti, da ji je iz prstov tekla kri. Motek je bil ves krvav. Oprala ga je v vodnjaku, a pri tem ji je padel v vodnjak. Mačeha je zahtevala, da mora prinesti motek iz vodnjaka. Pridna hči je skočila v vodnjak in pri tem izgubila zavest.
Ko se je zbudila, je ležala na travniku. Šla je po poti in videla krušno peč, polno kruha. Kruh je klical: "Vzemi me iz peči, drugače se bom zažgal!"
Deklica je vzela z loparjem kruh iz peči. Potem je prišla do drevesa, polnega jabolk. Jablana je zaklicala: "Otresi me, moja jabolka so že zrela!"
Deklica je otresla drevo in šla naprej. Prišla je do hiše, iz katere je gledala starka. Starka je poklicala: "Ne boj se. Ostani pri meni. Če boš vsak dan pridno delala, se ti bo dobro godilo. Vsak dan moraš pretresti posteljnino, da bo perje letelo iz nje. V tem trenutku bo na zemlji snežilo. Jaz sem namreč gospa Zima."
Čez nekaj časa pa je pridna deklica dobila domotožje. Gospa Zima ji je vrnila motek in jo odpeljala do velikih vrat. Ko je deklica stala pod njimi, se je usul zlat dež. Zlato je obviselo na njej. Gospa Zima ji je rekla: "Zlato je tvoje, ker si bila tako marljiva."
Vrata so se zaprla in deklica je bila spet na zemlji, šla je domov in doma vsem pripovedovala.
Mačeha je hotla, da bi tudi lastna hči tako obogatela. Lena hči je vrgla motek v vodnjak in skočila za njim. Zbudila se je na lepem travniku. Toda oni vzela kruha iz peči in ni potresla zrelih jabolk. Ko je prišla do gospe Zime, je šla k njej v službo. Prvi dan je bila še pridna, a potem je začela lenariti. Gospa Zima ji je odpovedala službo in jo odpeljala do velikih vrat. Ko je lena hči stala med vrati, se je nanjo namesto zlata ulila smola. Gospa Zima je rekla: "To je plačilo za tvoje delo."
Tako je lena hči prišla domov polna smole. Smola se je držala, dokler je živela.