1 Uvod Izbor pravilnega zaščitnega oblačila, pokrivala in obutve v ekstremnih pogojih je zelo pomemben in zahteva biofizikalno ovrednotenje [1,2,3,4,5]. Neprimerna zaščita je na primer glavni vzrok za ozebline in druge poškodbe, ki jih povzročajo nizke temperature in hud mraz. Poskrbeti moramo, da obleka ustreza vsaj minimalnim biofizikalnim standardom, saj je to bistvo preprečevanja ozeblin. Cilj prikazanega dela je prikaz merilnega sistema za biofizikalno ovrednotenje oblačil za različna podnebja. Za ovrednotenje toplotne karakteristike oblačil so leta 1940 izdelali prvi prototip toplotnega modela telesa iz bakra (angleško: Manikin) [6]. Od takratnega eno- Prejet 19. september, 2007 Odobren 25. februar, 2008 Toplotni model človeškega trupa z vgrajenimi fiziološkimi karakteristikami potenja in termoregulacije 57 segmentnega toplotnega modela imajo vsi sedanji toplotni modeli več segmentov, in so izdelani iz različnih materialov: aluminija, plastike, tekstila itd. Toplotni modeli se ne uporabljajo samo za ovrednotenje toplotne izolacije oblačil v mrzlem okolju, temveč tudi za ovrednotenje izolacije v vročem okolju [7]. Nekateri toplotni modeli vključujejo tudi simulacijo hoje, da bi se lahko ovrednotila ventilacija mikrookolja v oblačilnem sistemu [8]. Trenutni razvoj toplotnih modelov je usmerjen v izdelavo toplotnih modelov, ki simulirajo samo del telesa, npr. stopalo [9], roko [10], glavo [11]. Cilj pričujoče raziskave je izdelava 16-segmentnega toplotnega modela trupa, ki simulira skorjo (kožo in subkutano tkivo) in jedro telesa [12]. Sistem simulacije potenja naj bi se krmilil z algoritmi, izdelanimi na podlagi človeških poskusov, ki bi simulirano potenje aktivirali in vzdrževali na podlagi temperature kože in jedra [13]. 2 Izračun toplotne upornosti Za ovrednotenje in primerjavo kakovosti določenega oblačila potrebujemo mero udobja, ki je sestavljeno iz toplotnega, mehanskega in ergonomskega udobja. Primarni meri pri določanju toplotnega udobja obutve sta toplotna upornost na enoto površine in prepustnost za vodne hlape oziroma za znoj. 2.1 Fizikalno ozadje Vzemimo telo v obliki palice (valja) z dolžino L in z enakomernim prerezom A (slika 1 a). Toplotni tok P je premo sorazmeren temperaturni razliki 21 TT − in prečnemu prerezu A , (skozi katerega toplota teče) ter obratno sorazmeren dolžini L (na kateri je temperaturna razlika) [14]. Odvisnost od vrste snovi zajamemo s parametrom λ (t. i. toplotna prevodnost snovi), tako da je . (1) a) b) Slika 1: Prenos toplote Figure 1: Heat conduction Hitrost prevajanja toplote skozi snov pri danih pogojih je odvisna od njene toplotne prevodnosti λ (merska enota W/mK ). Prestop toplote s stene na zrak lahko izrazimo z enačbo (2). Prehod od temperature zraka AT do temperature stene WT se izvede v tanki (okrog 1 cm debeli) plasti zraka tik ob steni, v t. i. termični mejni plasti (slika 1 b); debelina mejne plasti je δ [14]. )(/ AW TTAP −= α . (2) Sorazmernostni faktor α (dimenzija KW/m2 ) se imenuje prestopni koeficient; odvisen je od termodinamičnih lastnosti stene in zraka ter od viskoznosti in hitrosti zraka ob steni [14]. Če enačbi (1) in (2) napišemo v obliki (3) ugotovimo, da steni in mejni plasti pripada toplotni upor AALR αλ /1/ += . IT je temperatura notranje površine stene in OT je temperatura zraka ob zunanji strani stene. Tako smo dobili želeno mero za ovrednotenje kakovosti obutve, toplotno upornost R . RTTP OI /)( −= (3) V nadaljevanju bodo podane enačbe za izračun termičnih upornosti na enoto površine I ( ARI ⋅= ), merska enota 2KW/m ), posameznih segmentov toplotnega modela trupa in termična upornost na enoto površine celotnega modela v obliki enačbe (4). PTTAI OI /)( −= (4) 2.2 Termična toplotna upornost na enoto površine Termično toplotno upornost za posamezen segment toplotnega modela trupa na enoto površine izračunamo kot , (5) kjer so iTI , toplotna upornost segmenta i na enoto površine, iST , temperatura kože segmenta i, AT temperatura okolice (zraka), iA površina segmenta i, ter iTH , moč, dovedena segmentu i (izgube). Celotno termično upornost na enoto površine pa lahko izračunamo iz upornosti na enoto površine posameznih segmentov , (6) kjer je A celotna površina toplotnega modela trupa in iA površina segmenta i. Pri vrednotenju termične upornosti na enoto površine je temperatura zraka nižja od temperature kože ( 16,...,1,, =∀< iTT iSA ). Ponavadi se vzdržuje toplotni gradient 20 °C. Večji temperaturni gradient zahteva tudi ( ) iT iAiS iT H ATT I , , , ⋅− = 1 , −         = ∑ i iT i T I A AI LTTAP /)( 21 −= λ Babič, Lenarčič, Tomšič, Mekjavić, Candas 58 večjo dovedeno moč, namen pa je izboljšati resolucijo in občutljivost sistema. 2.3 Vrednotenje evaporativne upornosti na enoto površine pod izotermičnimi pogoji Evaporativno upornost na enoto površine za posamezen segment toplotnega modela trupa izračunamo kot ( ) iE iAi iE H App I , , ⋅− = , (7) kjer so iEI , evaporativna izotermična upornost na enoto površine segmenta i, i p parcialni parni vodni tlak segmenta i (pri nasičenju), A p parcialni parni vodni tlak okolice (zraka), i A površina segmenta i, ter iE H , moč dovedena segmentu i (izgube). Celotno evaporativno upornost na enoto površine lahko izračunamo iz evaporativne upornosti na enoto površine posameznih segmentov 1 , −         = ∑ i iE i E I A AI , (8) kjer je A celotna površina toplotnega modela trupa in i A površina segmenta i. Nasičeni parcialni vodni tlak pri temperaturi T izračunamo z empirično relacijo [15]       + −⋅= 235 183,4030 6686,18exp3,133)( T Tp sat . (9) Pri tem za parcialni vodni tlak zraka velja )100/()( AAsatA RHTpp ⋅= , (10) kjer je ARH relativna vlažnost zraka. Za relativno vlažnost posameznega segmenta predpostavimo %100=iRH , torej izračunamo parcialni vodni tlak segmenta i kot )( isati Tpp = . (11) Pri merjenju evaporativne upornosti na enoto površine pod izotermičnimi pogoji moramo zagotoviti, da je temperatura zraka enaka kot temperatura kože oziroma površini modela ( 16,...,1,, =∀= iTT iSA ). Pri teh pogojih je prenos toplote odvisen samo od evaporacije. To pomeni, da je moč iE H , , ki jo dovajamo segmentu i, enaka hladilni moči evaporativnega procesa oziroma evaporaciji znoja na koži. Simulacijo znojenja oziroma potenja zagotavljajo črpalke skozi umetne potnice na kožo segmenta. 2.4 Vrednotenje evaporativne upornosti na enoto površine pod neizotermičnimi pogoji Evaporativno upornost na enoto površine za posamezen segment toplotnega modela trupa pod neizotermičnimi pogoji izračunamo kot ( ) ( ) ) )( ( )( , , , ,, , iT iAiS iS iAi iTiS iAi iS I ATT H App HH App I ⋅− − ⋅− = − ⋅− = , (12) kjer so iSI , evaporativna neizotermična toplotna upornost segmenta i na enoto površine segmenta, ip parcialni parni vodni tlak segmenta i (pri nasičenju), Ap parcialni vodni tlak okolice (zraka), iA površina segmenta i, iST , temperatura kože segmenta i, AT temperatura okolice (zraka), iTI , termična toplotna upornost segmenta i na enoto površine (predhodno izmerjena), ter iSH , moč, dovedena segmentu i (izgube). Celotno evaporativno neizotermično toplotno upornost na enoto površine lahko izračunamo iz upornosti na enoto površine posameznih segmentov 1 , −         = ∑ i iS i S I A AI , (13) kjer je A celotna površina modela trupa in i A površina segmenta i. Pri vrednotenju evaporativne upornosti pod neizotermičnimi pogoji je temperatura zraka nižja od temperature kože ( 16,...,1,, =∀< iTT iSA ). Ponavadi se vzdržuje temperaturni gradient 20 °C. Večji temperaturni gradient zahteva tudi večjo dovedeno moč, namen pa je izboljšati resolucijo in občutljivost sistema. 2.5 Ozadje meritev Prenos toplote s površine kože v okolje je odvisen od oblačila, ki prekriva kožo. Uporabljeno blago oblačila in zrak, ujet med vlakni oblačila, določata prenos toplote in s tem evaporativno in toplotno (konvekcija, radiacija in prevodnost) upornost [16,17]. 3 Opis sistema Slika 2 prikazuje sistem toplotnega modela trupa. Sistem sestavljajo osebni računalnik s pripadajočim programskim okoljem, električni krmilni sistem, sistem simulacije potenja in toplotni model trupa. V nadaljevanju predstavimo posamezne dele. Toplotni model človeškega trupa z vgrajenimi fiziološkimi karakteristikami potenja in termoregulacije 59 a) b) Slika 2: Merilni sistem: a) krmilni sistem b) toplotni model trupa Figure 2: Measurement system: a) Control system b) Thermal torso manikin 3.1 Toplotni model trupa Toplotni model trupa je sestavljen iz 18 segmentov. Šestnajst segmentov sestavljata jedro in koža (plašč valja). Zgornji in spodnji segment (osnovni ploskvi valja) sestavlja samo jedro. Omenjena segmenta sta namenjena preprečevanju uhajanja toplote iz notranjosti plašča prek osnovnih plošč na okolico in ne na merjeni material, kar izboljša točnost meritve. Jedro plašča sestavljajo bakrene plošče velikosti 12,5x25 cm, debeline 1,5 mm, na kateri je osem grelnikov RTO 20 in dve umetni potnici, ter temperaturni senzor PT 1000. Umetne potnice so kovinski mehanski elementi, skozi katere črpalke dovajajo vlago na površine segmentov modela trupa. Plošča plašča kože je enake velikosti kot jedro, debeline 0,8 cm. Plošča je narejena iz umetnih mas, na površini katere je vgrajen žični porazdeljeni temperaturni senzor PT 100 (slika 3a). Takšna zgradba ponazarja človeški prenos toplote iz notranjosti telesa (jedro) proti koži. Jedri osnovnih plošč sestavljajta bakreni plošči premera 32,7 cm, debeline 8 mm, na kateri je 8 grelnikov RTO 20, ter temperaturni senzor PT 1000. Vsak segment plašča vsebuje dva temperaturna senzorja (eden meri temperaturo jedra iCT , , drugi temperaturo kože iST , ), grelnike, s katerimi uravnavamo temperaturo jedra segmenta, in umetne potnice, ki simulirajo potenje na koži. Model segmenta plašča prikazuje slika 3. Segment zadaj - Jedro Segment back - Core Segment spredaj - Koža Segmen front - Skin Temperaturni senzor jedro Core temperature sensor Grelnik Heater Segment Segment Umetna potnica Artificial sweating gland Temperatutni senzor koža Skin temperature sensor a) Segment zadaj - Jedro Segment back - Core Segment spredaj - Koža Segmen front - Skin Temperaturni senzor jedro Core temperature sensor Grelnik Heater Umetna potnica Artificial sweating gland Temperatutni senzor koža Skin temperature sensor Segment Segment b) Slika 3: a) Model segmenta plašča b) Izdelan model segmenta plašča Figure 3: a) Segment model b) Realized model of the torso segment Pri meritvah in vodenju se posamezen segment toplotnega modela trupa obravnava kot samostojno enoto. Glede na podatke temperaturnega senzorja jedra iCT , , regulacijski algoritem ustrezno krmili grelnike za doseganje želene temperature segmenta iCT , . Krmilimo lahko tudi sistem simulacije potenja, ki ustrezno vlaži umetne potnice. Za izračun toplotne upornosti posameznega segmenta uporabimo odčitke temperature senzorja kože segmenta )( ,iST in temperature senzorja okolice )( AT ter prek regulacijskega algoritma izračunamo dovedeno moč grelnikom )( iH . 3.2 Sistem simulacije potenja Sistem simulacije potenja sestavljata dve peristaltični črpalki, umetne potnice in dovodne cevi. Računalniško krmiljenje črpalk je izvedeno s serijsko komunikacijo. S spremembo hitrosti vrtenja črpalk vplivamo na pretok vode skozi umetne potnice ter tako simuliramo intenzivnost simulacije potenja modela trupa. Programska oprema omogoča krmiljenje vklopa, izklopa in hitrosti črpalk. Omogočeno pa je tudi simuliranje potenja trupa v odvisnosti od temperature kože in jedra [13], torej ),,...,,( 2,,,, −= nSnCiSiCp TTTTfv , kjer so jpv , hitrost črpalke j (j=1,2), iST , temperatura kože segmenta i, iCT , temperatura jedra segmenta i (n število vseh segmentov, 18). 3.3 Električni krmilni sistem V grobem lahko električni krmilni sistem razdelimo na napajalni del, ki napaja posamezne dele (senzorje, grelce, PXI platformo), National Instruments (v nadaljevanju NI) PXI platformo, ter močnostni del, ki ga sestavljajo optični sklopniki in grelniki. Primarno nalogo opravljata NI PXI platforma in krmilnik NI PXI, ki delujeta na operacijskem sistemu Microsoft Windows XP. PXI platformo sestavlja nekaj kartic. Povezavo med prenosnim računalnikom in NI PXI platformo omogoča kartica NI CardBus 8310, ki s pomočjo CardBus-to-PCI mosta daje preprosto povezavo z moduli NI PXI, saj se vsi moduli NI PXI Babič, Lenarčič, Tomšič, Mekjavić, Candas 60 prikažejo, kot da so kartice PCI v osebnem računalniku, kar omogoča preprosto komunikacijo s pripadajočim modulom NI PXI. Sledijo tri kartice NI 4351, ki so namenjene zajemu podatkov temperaturnih senzorjev jedra in kože. Lastnosti kartice NI 4351 so velika točnost in resolucija in velik rejekcijski faktor (CMRR - common mode rejection ratio). Omenjene lastnosti omogoča vgrajeni 24-bitni sigma-delta analogno-digitalni pretvornik z diferencialnimi vhodi. Za izvedbo toplotnega modela trupa smo uporabili 18 zaporedno vezanih uporovnih temperaturnih senzorjev Pt 1000 za merjenje temperature jedra in 16 zaporedno vezanih uporovnih temperaturnih senzorjev Pt 100 za merjenje temperature kože, ki smo jih napajali s tokovnim virom mA1 . Ker je dolžina kablov od modela trupa do krmilnika večja od m3 , smo za zmanjšanje vpliva upornosti žic in s tem povečanje točnosti meritve uporabili trižično vezavo uporovnih senzorjev. Naslednja kartica NI 6221 vsebuje digitalne izhode in vhode. Digitalne izhode uporabimo pri krmiljenju optičnih sklopnikov, ki krmilijo grelnike. Uporabljeni so močnostni uporovni grelniki RTO 20, katerim se močnostno-temperatura karakteristika zanemarljivo malo spreminja s spremembo temperature. Sistem NI PXI zaključuje še kartica s štirimi serijskimi vmesniki, ki jih uporabimo pri komunikaciji s črpalkami. NI PXI podpira razna okolja, med njimi tudi Microsoft Windows XP, ki smo ga uporabili za graditev našega sistema. 3.4 Programsko okolje Krmiljenje toplotnega modela trupa je izvedeno v programskem okolju C++. Na sliki 4 je prikazan diagram poteka merilnega procesa v realnem času. Skozi uporabniški grafični vmesnik uporabnik komunicira s programsko in strojno opremo. Najprej uporabnik konfigurira želeno meritev. Po zagonu merilnega procesa programska oprema skozi platformo NI PXI komunicira s strojno opremo. Glede na zajete podatke temperaturnih senzorjev segmentov in predhodno nastavljenih želenih referenčnih temperatur regulacijski algoritem generira ustrezne izhodne signale, ki krmilijo grelnike segmentov. Regulacijski algoritem skozi sistem NI PXI krmili črpalke, te pa umetne potnice, tako se generira želena simulacija potenja. V vsakem vzorčnem intervalu se postopek ponovi. Sproti se izračunavajo, izpisujejo in grafično prikazujejo merilni rezultati. Merilni proces se konča, ko je izpolnjen določen predhodno nastavljen referenčni pogoj ali z ročno ustavitvijo meritve. PXI platforma PXI platform Uporabniški programski vmesnik User interface Nastavitev želenih parametrov System configuration Zagon meritve Measurement start Prikaz rezultatov in stanja meritve Display measuremnt status and results Črpalke Pumps Umetne potnice Artificial sweating glands Grelniki Heaters Senzorji temperature (jedro, koža) Temperature sensors (core, skin) Toplotni model trupa Thermal torso manikin Zajem podatkov Read data Vodenje sistema System control Vodenje črpalk Pumps control Krmiljrnje grelnikov Heaters control Zajem podatkov temperaturnih senzorjev Read temperature sensors data Slika 4: Diagram poteka merilnega procesa Figure 4: Flow chart of the measurement process 4 Rezultati meritev V tem poglavju bodo prikazane le osnovne meritve, ki prikazujejo delovanje in uporabo toplotnega modela trupa. Toplotni modeli so razlikujejo npr. po obliki, velikosti, številu segmentov, regulacijskih algoritmih itd. Podrobnejša analiza in obravnava merilnih rezultatov zahteva dobro poznavanje same zgradbe toplotnih modelov, merilnega postopka, termičnih fizikalnih zakonov in fiziologije. Nekaj merilnih rezultatov in laboratorijske primerjave nekateri toplotnih modelov so podane v delih [18,19,20]. Primerjave so pokazale, da je ponovljivost meritev toplotnih modelov istega laboratorija v območju 2-4%, medtem, ko je ponovljivost meritev med laboratorijskih modelov 5- 10% . 4.1 Preizkus sistema Za preizkus sistema smo toplotni model trupa postavili v toplotno komoro na temperaturo okolice C15 °=AT ter relativno vlažnost %50=ARH , brez vetra (oziroma minimalna mogoča vrednost). Opravili smo suhe preizkuse, brez simulacije potenja trupa z želeno vrednostjo temperature jedra trupa na C35, °=iRCT . Dolžina posameznega testa je bila 60 min, teste smo ponovili dvakrat. Rezultati so prikazani na sliki 5. Toplotni model človeškega trupa z vgrajenimi fiziološkimi karakteristikami potenja in termoregulacije 61 a) b) c) Slika 5: Testiranje toplotnega modela trupa brez oblačil: a) temperatura jedra b) temperatura kože c) termična upornost na enoto površine Figure 5: Test of nude thermal torso manikin: a) Core temperature b) Skin temperature c) Insulation Na sliki 5a opazimo, da je stacionarno stanje temperature jedra okoli želene vrednosti C35, °≈iCT , medtem ko na sliki 5b vidimo, da se stacionarno stanje temperature kože giblje v območju C)2926(, °−≈iST , kar je odvisno od temperaturnega gradienta med segmenti in okolico ( iCAi TTT ,−=∆ ) ter uporabljenih materialov pri graditvi trupa. Izbira materialov in debeline segmentov je določena glede na meritve temperaturne razlike med jedrom in kožo pri človeku. Totalna toplotna upornost na enoto površine je K/Wm0,091 2=∆ TI . Slika 6: Časovni potek relativnih vrednosti merjenih veličin Figure 6: Time course of relative measurement values Slika 6 prikazuje časovni potek relativnih vrednosti merjenih veličin (Tcrel-temperatura jedra, Tsrel- temperatura kože, Irel- termična upornost na enoto površine, HArel-toplotni tok na enoto površine) za en segment (segment 4). Iz grafov na sliki 6 opazimo, da temperatura doseže stacionarno stanje v min15≈∆t , medtem ko termična upornost in toplotni tok na enoto površine potrebujeta okoli min40≈∆t . To nam pove, da stacionarno stanje temperature ne pomeni stacionarnega stanja termične upornosti in da moramo biti previdni pri merjenju toplotne upornosti ter počakati na stacionarno stanje toplotnega toka. 4.2 Vpliv oblačil Preizkusili smo odziv sistema na različna oblačila. Pri tem smo toplotni model trupa postavili v toplotno komoro na temperaturo okolice C15 °=AT in relativno vlažnost %50=ARH , brez vetra . Opravili smo suhe preizkuse, brez simulacije potenja trupa z želeno vrednostjo temperature trupa na C37, °=iRCT . Dolžina posameznega testa je bila 70 min, teste smo ponovili dvakrat. Povprečne vrednosti stacionarnih stanj meritve so prikazane na sliki 7. Prva skupina stolpcev (N) prikazujejo meritev golega trupa, druga (Cl1) prikazuje meritev prvega oblačila (majica), tretja (Cl1+Cl2) pa meritev prvega in drugega oblačila skupaj (majica in pulover). Totalne toplotne upornosti na enoto površine so K/Wm0,092 2=∆ TNI (N), K/Wm 0,126 2 1 =∆ TClI (Cl1) in K/Wm 0,195 221 =∆ +ClTClI (Cl1+Cl2). Iz slike 7 lahko razberemo, da se sistem obnaša po pričakovanjih. Vrednosti naraščajo z večjo toplotno izolacijo oblačila. Pri ponovitvi testov se vrednosti bistveno niso spremenile, razlika je bila okoli K/Wm005,0 2±=∆I , kar pa lahko pripišemo tudi meji občutljivosti in točnosti celotnega sistema (senzorji, časovniki itn.). Babič, Lenarčič, Tomšič, Mekjavić, Candas 62 a) b) c) Slika 7: Test toplotnega modela trupa z oblačili: a) temperatura jedra b) temperatura kože c) termična upornost na enoto površine Figure 7: Test of thermal torso manikin with clothes a) Core temperature b) Skin temperature c) Insulation 5 Sklep Prikazali smo merilni sistem za ovrednotenje kakovosti oblačil z uporabo sistema modela trupa. Sistem uporablja termično in evaporativno upornost na enoto površine modela za ovrednotenje kakovosti oblačil. Model trupa omogoča spremljanje termofizioloških odzivov trupa. Mogoči so različni načini vodenja temperature in simulacije potenja. Model trupa je sestavljen iz 18 segmentov, od katerih sta dva varovalna segmenta na vrhu in dnu trupa. Slednja segmenta preprečujeta uhajanje toplote z vrha in dna trupa, kar izboljša točnost meritve. Varovalna segmenta lahko neodvisno grejemo, nista pa zajeta v izračunih. Vsak segment (razen varovalnih) je avtonomen: neodvisno je vodenje gretja in simulacije potenja segmenta, prav tako lahko dobimo rezultate meritev za vsak posamezni segment posebej. Segmenti (razen varovalnih) so sestavljeni iz jedra in kože, kar pomeni nadgradnjo in izboljšavo dosedanjih modelov trupa. Takšna zgradba ponazarja prenos toplote iz notranjosti telesa (jedro) proti koži. Porazdeljen površinski senzor temperature podaja natančnejše merjenje temperature segmenta (glede na točkovno merjenje temperature jedra segmenta) za izračun toplotne upornosti. Segmenti omogočajo, da lahko iz dobljenih rezultatov meritev ugotovimo kakovost delov oblačil, kar je primarna informacija za proizvajalca in uporabnika. Poleg toplotnega modela trupa smo razvili tudi modele stopala [9], glave in roke, ki jih nenehno izboljšujemo in dograjujemo. 6 Literatura [1] Fourt L., N.R. Hollies (1970), Clothing. Comfort and Function. Marcell Dekker: New York. [2] Hollies N. R., Goldman R. F. (1977), Clothing Comfort. Interaction of Thermal, Ventilation, Construction and Assessment Factors. Ann Arbor Science Publishers Inc.:Ann Arbor, Michigan. [3] Newburgh L. H. (1968), Physiology of Heat Regulation and the Science of Clothing. Hafner Publishing Co.: New York. [4] EN344 (1992), Requirements and test methods for safety, protective and occupational footwear for professional use [European Standard]. Brussels: European Committee for Standardization. [5] Ducharme M.B., Tikuisis P., Potter P. (2004), Selection of military survival gears using thermal manikin and computer survival model data. Eur. J. Appl. Physiol. 92: 658-662. [6] Holmér I. (2004), Thermal manikin history and applications. European Journal of Applied Physiology, Volume 92, Number 6, pp. 614-618(5). [7] Aubertin G., Cornu J.-C. (1977), Methode de mesure de l'efficacite de tissus et materiaux composites souples destines a la confection des vetements de protection contre le rayonement infrarouge. Institut National de Recherche et de Securite, Nancy. [8] Richards M., Mattle M. (2001), Development of a sweating agilethermal manikin—SAM. Proceedings of the 4th international meeting on thermal manikins, September 2001, St. Gallen, Switzerland. [9] Mekjavić I.B., Vrhovec B., Tomšič M., Lenart B. (2005), Sistem za ovrednotenje dinamične toplotne izolacije obutve, (IJS delovno poročilo, 9273). Toplotni model človeškega trupa z vgrajenimi fiziološkimi karakteristikami potenja in termoregulacije 63 [10] Kuklane K., Nilsson H., Holmer I., Liu X. (1997), Methods for handwear, footwear and headgear evaluation. Proceedings of a European seminar on manikin testing. National Institute for Working Life, Stockhom, Sweden, February 1997. [11] Bruhwiler P. A., Ducas C., Huber R., Bishop P.A. (2004), Bicycle helmet ventilation and comfort angle dependence. Eur. J. Appl. Physiol. 92: 698-701. [12] Aschoff J., Wever R. (1958), Kern und Schale im Warme haushalt des Menschen. Die Naturwissenschaften 45: 478-485. [13] Machado-Moreira C.A., Smith F.M., Van den Heuvel A. M. J., Mekjavić I.B., Taylor N.A.S. (2008), Sweat secretion from the torso during passively-induced and exercise-related hyperthermia. Eur. J. Appl. Physiol. In press. [14] Rudolf K. (1989), Visokošolska fizika I. Del, DZS, Ljubljana 1989. [15] Buck A.L. (1981), New equations for computing vapor pressure and enhancement factor, J. Appl. Meteorol., 20, 1527-1532. [16] Haslam R.A., Parsons K.C. (1988), Quantifying the effects of clothing for models of human response to the thermal environment. Ergonomics 1988 31 (12) 1787- 1806. [17] Parsons K. C. (1988), Protective clothing: heat exchange and physiological objectives Ergonomics 1988 31(7) 991- 1007. [18] Anttonen H. (1999), Interlaboratory trial of thermal manikin based on thermal insulation of cold protective clothing in accordance with ENV342. Proceedings of the 3rd international meeting on thermal manikin testing, 3IMM, October 1999. National Institute for Working Life, Sweden, pp 8–11 [19] Anttonen H., Holmer I., Meinander H. (2003), Subzero project–manikin measurements exact or not? Proceedings of the 2nd European conference on protective clothing and NOKOBETEF7, May 2003, Montreux, Switzerland [20] Nilsson H. O., Holmer I. (2003), Comfort climate evaluation with thermal manikin methods and computer simulation models. Indoor Air 13:28–37 Mitja Babič je diplomiral leta 2005 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Trenutno je mladi raziskovalec na Odseku za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko na Institutu "Jožef Stefan" v Ljubljani. Je dobitnik Puhovega priznanja leta 2007. Njegovo področje raziskav obsega paralelne robotske mehanizme in algoritme vodenja sistemov. Jadran Lenarčič je diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani leta 1979 in magistriral leta 1981. Doktorsko disertacijo z naslovom Sinteza manipulacijskih robotov je na isti fakulteti opravil leta 1986. Neprekinjeno je zaposlen na Institutu "Jožef Stefan" od leta 1979, kjer je bil leta 2001 izvoljen v naziv znanstveni svetnik. Je profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, predava pa tudi na Univerzi v Novi Gorici, na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in na Univerzi v Bologni (Italija). Martin Tomšič je leta 1991 diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Magistrski študij je končal leta 1997 in doktoriral leta 2001 na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Po zaposlitvi v "IBE Elektroprojekt" Ljubljana in v Nuklearni elektrarni Krško je od leta 1994 zaposlen na Institutu "Jožef Stefan" v Ljubljani na Odseku za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko. Raziskovalno dela na raziskovalnih področjih sistemi in kibernetika, proizvodne tehnologije in sistemi ter nevrobiologija. Igor B. Mekjavić je študiral na Univerzi Salford (V. Britanija), kjer je diplomiral (B.Sc. (Hons.)) na področju Biomedical Engineering, in magistriral na področju Underwater Technology. Doktoriral je s področja Environmental Physiology na Univerzi Simon Fraser (Britanska Kolumbija, Kanada) in nadaljeval postdoktorski študij na Odseku za letalsko in pomorsko medicino na Karolinskem Institutu v Stockholmu (Švedska). Leta 1988 postane director Environmental Physiology Unit na Univerzi Simon Fraser in Direktor Podiplomskega študija na Šoli za kineziologijo. Leta 1990 je izvoljen v naziv izrednega profesorja na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1991 postane direktor Šole za kineziologijo na Univerzi Simon Fraser in je hkrati izvoljen v naziv rednega profesorja. Leta 2004 se zaposli na Institutu ''Jožef Stefan'', kjer je tudi izvoljen v naziv znanstvenega svetnika. Je dobitnik Puhovega priznanja leta 2007. Victor Candas je direktor odseka za toplotno fiziologijo pri Centre National de la Recherche Scientifique v Strasbourgu (Francija) in redni univerzitetni profesor. Je dolgoletni član uredniškega odbora European Journal of Applied Physiology in eden ustanoviteljev znanstvenih srečanj International Manikin Meetings.