1 UVOD Pri geomagnetnem premeru Slovenije [1], kot tudi pri poznejših poskusih postavitve geomagnetnih observatorijev na tem ozemlju [2, 3], je bila ugotovljena večja prisotnost šuma v izmerjenih magnetogramih [4]. Zaradi velikega letnega števila atmosferskih razelektritev predvsem v JZ delu Slovenije, ki je med največjimi v Evropi, je bilo treba za varno delovanje merilnih instrumentov in drugih naprav na geomagnetnem observatoriju najprej izdelati uspešno zaščito pred udari strel [5]. Ob tem je bil kot prvi naravni izvor šuma zemeljskega magnetnega polja odkrit prehod vremenskih front čez ozemlje Slovenije [6]. To ozemlje je tudi na seizmološko aktivnem območju Evrope [7]. Zato je lahko povečana tektonska napetost v zemeljski skorji naslednji pomemben naravni izvor šuma v lokalnem magnetnem polju Zemlje, izmerjenem na geomagnetnem observatoriju PIA (Piran, Slovenia). 2 MAGNETNO POLJE ZEMLJE Živimo v stalno prisotnem statičnem magnetnem polju Zemlje. Ta se razprostira zunaj atmosfere našega planeta, v bližnje vesolje. Že pred več kot tisoč leti so zemeljsko magnetno polje začeli izkoriščati tudi v zahodni civilizaciji za navigacijo na morju. Že v 13. stoletju je bilo znano, da kompasna igla ne kaže točno proti zemeljskemu geografskemu polu. To odstopanje, magnetna deklinacija, se spreminja tako z zemljepisno širino kot tudi z zemljepisno dolžino. Leta 1269 je pater Petrus Peregrinus de Mericord spisal svoja Pisma o magnetih, ki so najstarejše znane razprave iz eksperimentalne fizike [8, 9]. V njih objavlja osnovne zakone s področja magnetizma. William Gilbert (1514‒1603), prvi raziskovalec zemeljskega magnetizma, je na podlagi meritev na modelu ugotovil, da je Zemlja sama zase en velik magnet in da se zaradi tega spreminja njena magnetna deklinacija. Izsledke svojih raziskav je objavil v knjigi 'De Magnete' izdani leta 1600 [10, 11]. V 18. stoletju je bilo že znano, da se zemeljsko magnetno polje ne spreminja le po kraju, temveč tudi s časom po smeri in tudi po amplitudi. Sistematične meritve sprememb zemeljskega magnetnega polja so se začele okoli leta 1840. V istem času je Friedrich Gauss (1777–1855) objavil prvi realistični model tega polja [12, 13]. Odkritje, da se pogostnost geomagnetnih neviht spreminja v skladu s cikli sončnih peg [14], je Edvard Sabine (1788–1883) objavil leta 1852 [15]. Nenadne spremembe zemeljskega magnetnega polja torej povzroča povečana aktivnost Sonca, kar je bilo konec 19. stoletja tudi potrjeno. Proučevanje geomagnetnega polja se je tako razširilo na prostor med središčem Sonca in središčem Zemlje. Šele z razvojem vesoljskih tehnologij v drugi polovici 20. stoletja pa so Prejet 21. avgust, 2017 Odobren 14. september, 2017 SPREMEMBA GOSTOTE ENERGIJE V ZEMELJSKEM MAGNETNEM POLJU 149 bili odkriti tudi vsi tisti izvori na Soncu, ki povzročajo geomagnetne nevihte na Zemlji [16, 17]. Razvoj merilne tehnike na področju geomagnetizma ter vključitev informatike in telekomunikacij [18, 19] sta omogočila, da je to danes eno najhitreje razvijajočih se področij znanosti. Po svoji naravi je geomagnetno polje konservativno polje sile s svojimi posebnostmi. Je elastično in je zato v njem prisotno zvonjenje Pc (pulsation continous) ekstremno nizkih frekvenc [20, 21] in monotono vračanje tega polja v svojo izhodiščno lego potem, ko se premakne pod sunki sončnega vetra. Prav interakcije med sončnim vetrom in geomagnetnim poljem ter izmenjava energije med njima so v zadnjem desetletju v ospredju raziskav [22, 23]. 3 MODELI IZVOROV ELEKTRIČNIH, MAGNETNIH IN ELEKTROMAGNETNIH SIGNALOV Zaradi povečane napetosti zemeljske skorje pride do ločitve električnih nabojev. Nastane električno polje in zaradi gibanja nabojev še magnetno polje. Zaradi ločitve in nato ponovnega združevanja električnih nabojev nastajajo na takem območju poleg električnih in magnetnih pojavov še elektromagnetni pojavi [24]. Večina zemeljskih plasti v območju s povečano tektonsko napetostjo ne vsebuje veliko piezoelektičnih kristalov, pa še ti niso urejeni v eno samo smer. Poleg tega je električna upornost kamenin tako nizka, da ne more zadržati ločenega električnega naboja. Zato je na območjih s povečano tektonsko napetostjo malo verjetna možnost nastanka električnega polja zaradi piezoelektičnega efekta. Piezomagnetni efekt, ki je lahko vzrok spremembe magnetizacije H zemeljskega magnetnega polja, je določen na podlagi empiričnih enačb. Po teh enačbah izračunane spremembe magnetizacije H so precej manjše od neposredno izmerjenih v naravi. Najbolj razširjena metoda za merjenje notranjih napetosti zemeljskih skladov je merjenje njihove električne upornosti. Električna upornost kamenin se namreč spreminja s spremembo njihove strukture, vsebine vode v njih in stopnje mineralizacije. Ko se geološka struktura kamnin spremeni pod vplivom zunanjih sil, se spremenijo velikosti por v njih, začenja se kapilarno pretakanje vode v njih ter s tem tudi gibanje in ločevanje električnih nabojev med seboj [25]. Za uspešno razlago pojava elektromagnetnih signalov, nastalih zaradi sprememb tektonskih napetosti v zemeljski skorji, je bilo postavljenih še kar nekaj modelov, pri čemer pa nobeden ne opiše popolnoma vseh nastalih oblik električnih, magnetnih in elektromagnetnih signalov [26, 27, 28, 29]. Zaradi nepoznavanja absorpcije teh signalov na poti od izvora do merilnih instrumentov skozi različne sklade kamenin pa je nemogoče vnaprej določiti velikosti amplitud na sprejemni strani. Tako dielektrične kot tudi magnetne konstante se namreč spreminjajo z geološko strukturo posameznih plasti in tudi z njihovo temperaturo. Neposredno v sam izvor pa so postavljeni sprejemniki elektromagnetnih valov ekstremno nizkih frekvenc ELF (Extremely Low Frequency). Te frekvence nastajajo v votlih resonatorjih med Zemljo in njeno ionosfero. Okoli 2000 nevihtnih celic, razporejenih po zemeljski obli, povzroča vsako sekundo okoli 50 atmosferskih razelektritev, ki vzdržujejo to naravno resonanco [24]. Njen frekvenčni spekter je zelo stabilen. Nad območjem s povečano tektonsko napetostjo nastane sprememba koncentracije ionov, ki spremeni robne pogoje votlim resonatorjem in s tem tudi velikost resonančnih frekvenc [30]. Ta razlaga pa ne pojasni tudi sočasne spremembe njihovih amplitud. Slika 1: V letu 2015 na geomagnetnem observatoriju PIA izmerjene mesečne spremembe horizontalne komponente zemeljskega magnetnega polja H [nT] ter mesečno število potresov z magnitudo M  1 [31, 32] in sprememba gostote energije v zemeljskem magnetnem polju wGM [Ws/m3] na ozemlju Slovenije Na potresnih območjih se seizmična aktivnost spreminja tako, kot se odvijajo dolgoročne spremembe zemeljskega magnetnega polja (angl. secular variations), spremembe v krajših časovnih obdobjih (angl. seasonal variations) (slika 1) ali kot povprečne spremembe horizontalne komponente geomagnetnega polja v geomagnetno mirnih dneh Sq (angl. solar quiet) [33]. Vse te spremembe so posledica sprememb v zemeljski notranjosti (zemeljski magnetni dinamo) in v ionosferi (ionosferski magnetni dinamo). Relativno tanek zunanji plašč Zemlje in še tanjša vrhnja litosfera nimata večjega vpliva na te magnetne spremembe. Na spremembe zemeljskega magnetnega polja neposredno vplivajo razmere v vesolju v neposredni bližini našega planeta. Udarni valovi v sončnem vetru in skokovite spremembe hitrosti v njem povzročajo geomagnetne nevihte. Zato je treba pri ocenjevanju vpliva sprememb tektonskih napetosti na meritve geomagnetnega polja upoštevati tudi vplive Sonca na magnetno polje Zemlje [34]. 150 ČOP 4 SPREMEMBA GOSTOTE ENERGIJE V MAGNETNEM POLJU ZEMLJE Magnetno polje se v prostor ne širi radialno, tako kot pri elektrostatičnem in gravitacijskem polju. V vsaki točki magnetnega polja je usmeritev sile drugačna. Že pri najpreprostejšem primeru jakost magnetnega polja upada hitreje kot jakost v elektrostatičnem ali v gravitacijskem polju [35]. Zunanji vir električne energije vzdržuje električni tok i v tuljavi [36, 37]. V magnetnem polju B te tuljave se nakopiči energija W (1). 𝑊 = ∫ 𝑢𝑖𝑑𝑡 𝑖 0 = ∫ 𝐿 𝑑𝑖 𝑑𝑡 𝑖𝑑𝑡 𝑖 0 = 1 2 𝐿𝑖2 = 1 2𝜇0 𝐵2𝑆𝑙 (1) Za tuljavo z N ovoji, presekom S in dolžino magnetne silnice l so v enačbi (1): - gostota magnetnega polja B = 0Ni; - induktivnost tuljave L = 0N 2S/l in; - volumen V = Sl. Gostota energije v magnetnem polju W/V je določena z enačbo (2), ki velja tudi za gostoto energije w v geomagnetnem polju wGM. 𝑤𝐺𝑀 = 𝑊 𝑉 = 1 2𝜇0 𝐵2 (2) Morebitne relativne spremembe gostote energije v zemeljskem magnetnem polju zaradi sprememb tektonskih napetosti so zelo majhne, so deli šuma. Lahko jih ocenimo na podlagi meritev sprememb zemeljskega magnetnega polja. Kvadriranje zelo majhnih vrednosti pa lahko privede do nestabilnosti računalniških algoritmov. Za oceno relativne spremembe gostote energije zemeljskega magnetnega polja zadošča že izračun relativne spremembe gostote zemeljskega magnetnega polja, ki izhaja iz absolutne vrednosti vektorja zemeljskega magnetnega polja F (B) = (X2 + Y2 + Z2)1/2 [nT]. Slika 2: Geomagnetni indeks A za štirinajstdnevno obdobje okoli 1. novembra 2015 Absolutna vrednost vektorja zemeljskega magnetnega polja F (B) [nT] se v geomagnetnih observatorijih meri s protonskim magnetometrom. Pri variometričnih meritvah se s triosnim magnetometrom fluxgate po navadi merijo spremembe vseh treh komponent zemeljskega magnetnega polja XYZ (sever, vzhod, nadir) ali DIF (deklinacija, inklinacija, absolutna vrednost). Po mednarodnih priporočilih izmerjene enosekundne vrednosti filtrirajo z Gaussovim digitalnim filtrom [38]. Končni rezultat obdelave merilnih rezultatov so enominutne srednje vrednosti spremembe zemeljskega magnetnega polja v posameznem dnevu, podanega v času UTC [39]. Meritev vseh treh komponent omogoča izračun horizontalne komponente zemeljskega magnetnega polja H [nT] in izračun geomagnetnega indeksa K. Geomagnetni indeks K je med vsemi geomagnetnimi indeksi uporabljen za opis stanj v geomagnetnih observatorijih s srednjimi zemljepisnimi širinami. Geomagnetni indeksi so bili vpeljani zaradi boljše preglednosti nad veliko količino merilnih podatkov in zaradi lažje primerjave stanj zemeljskega magnetnega polja na različnih mestih zemeljske oble. Slika 3: Določitev širine časovnih oken na magnetogramu spremembe komponente X zemeljskega magnetnega polja izmerjenega 1. novembra 2015 Geomagnetni indeks K (karakter; nemško: Kennziffer) je neimenovano število: od 0 za najbolj miren dan do 5, ko nastopa najmilejša oblika geomagnetne nevihte, pa vse do 9 za opis razmer, ko je zemeljsko magnetno polje najbolj razburkano. Jakost geomagnetnih neviht narašča od geomagnetnega ekvatorja proti območjema polarnih sijev. Zato ima vsak observatorij svojo skalo indeksa K. Skala geomagnetnega indeksa K je logaritmične oblike in je določena na podlagi meritev komponent zemeljskega magnetnega polja v triurnih časovnih intervalih. Iz meritev so izločene dnevne variacije geomagnetno mirnega dne, vpliv lune in efekt umirjanja po izteku geomagnetnih neviht. Geomagnetno miren dan Sq je določen s spremembo zemeljskega magnetnega polja v dneh brez izrednih sončnih motenj. Kot referenca je izbranih pet ali osem najbolj mirnih dni v mesecu, ko je bil indeks K pod izbrano nizko vrednostjo [40]. Vsota vseh osmih geomagnetnih indeksov K posameznega dne da geometrijsko srednjo vrednost. Po ustrezni tabeli [41] se indeks K pretvori v indeks a (angl. average), ki ima SPREMEMBA GOSTOTE ENERGIJE V ZEMELJSKEM MAGNETNEM POLJU 151 linearno skalo. Aritmetična srednja vrednost vseh osmih linearnih geomagnetnih indeksov a posameznega dne je geomagnetni indeks A ali ekvivalentna dnevna amplituda (angl. equivalent daily amplitude). V štirinajstdnevnem obdobju okoli 1. novembra 2015 (slika 2) ni bilo večjih geomagnetnih motenj. Geomagnetno polje je postalo rahlo razburkano po 2. novembru, ko je indeks A dosegel vrednost A = 30. Šele z nastopom najmilejše oblike geomagnetne nevihte pa doseže ekvivalentna dnevna amplituda vrednost A = 48. Pri obdelavi digitalnih podatkov je pomembna širina uporabljenih časovnih oken [42, 43]. Pri enominutnih srednjih vrednostih spremembe zemeljskega magnetnega polja se pri povprečju vseh razpoložljivih podatkov posameznega dne v rezultat zajamejo tudi dnevne variacije, nastale zaradi Sonca. Te variacije so prisotne tudi v magnetogramu geomagnetno mirnega dne. Da se ta dnevni vpliv Sonca odstrani, mora biti širina uporabljenih časovnih oken manjša od 24 ur (slika 3). Za izračun srednje vrednosti pa mora biti zagotovljeno potrebno število vzorcev, zato mora biti širina časovnega okna v obravnavanem primeru najmanj 0,5 ure. Pri tako ozkem časovnem oknu je število uporabljenih vzorcev 30. 5 INDEKSI GEOMAGNETNE AKTIVNOSTI OB POVEČANI NAPETOSTI V ZEMELJSKI SKORJI Spremenljivost zaporedja merilnih podatkov xi, pri čemer je i = 1, ..., N, se opiše s pomočjo standardne deviacije  [43, 44]. Ta je podana kot moč glede na srednjo vrednost  (3), pri čemer je posamezni člen standardne deviacije izražen z ( - xi) 2. Povprečno odstopanje je prav tako podano glede na srednjo vrednost , vendar kot odstopanje amplitude ( - xi). Če se standardna deviacija  (4) izračuna relativno glede na srednjo vrednost , je le-ta podana kot število brez dimenzij (5). 𝜇 = 1 𝑁 ∑ 𝑥𝑖 𝑁 𝑖=1 (3) 𝛿 = √ 1 𝑁 ∑ (𝜇 − 𝑥𝑖 ) 2𝑁 𝑖=1 (4) 𝛿 𝜇 = √ 1 𝑁 ∑ (1 − 𝑥𝑖 𝜇 ) 2 𝑁 𝑖=1 (5) Pri končnem številu merilnih podatkov je standardna deviacija pravzaprav ocenitev te skupine merilnih podatkov in bi zato v enačbi (5) moral biti namesto 1/N prvi člen 1/(N-1). Pri velikem številu zaporedja merilnih podatkov ta podrobnost ne vpliva na končno vrednost. Večja vrednost standardne deviacije pomeni večjo spremenljivost zaporedja merilnih podatkov xi glede na njihovo srednjo vrednost , pri čemer je i = 1, ..., N. Standardna deviacija enominutnih srednjih vrednosti [34, 45] komponente vektorja X zemeljskega magnetnega polja Xw (6) je podana glede na srednjo vrednost Xavg (7) izračunane v časovnem oknu izbrane širine (slika 3). ∆𝑋𝑤 = √ 1 𝑁 ∑ ( 𝑋𝑖−𝑋𝑎𝑣𝑔 𝑋𝑎𝑣𝑔 ) 2 𝑁 𝑖=1 (6) 𝑋𝑎𝑣𝑔 = 1 𝑁 ∑ 𝑥𝑖 𝑁 𝑖=1 (7) i = število vzorcev v časovnem oknu izbrane širine. Iz standardne deviacije vseh treh komponent vektorja zemeljskega magnetnega pola X, Y in Z je podan indeks geomagnetne aktivnosti Aktivnost(w) v časovnih oknih izbrane širine v posameznem obravnavanem dnevu (8) in indeks dnevne geomagnetne aktivnosti v tem dnevu Aktivnost(dan) (9). 𝐴𝑘𝑡𝑖𝑣𝑛𝑜𝑠𝑡(𝑤) = √∆𝑋𝑤 2 + ∆𝑌𝑤 2 + ∆𝑍𝑤 2 (8) 𝐴𝑘𝑡𝑖𝑣𝑛𝑜𝑠𝑡(𝑑𝑎𝑛) = 1 𝑤 ∑ 𝐴𝑘𝑡𝑖𝑣𝑛𝑜𝑠𝑡(𝑤)𝑛 𝑤 𝑛=1 (9) w = število časovnih oken v posameznem dnevu. 𝐴𝑘𝑡𝑖𝑣𝑛𝑜𝑠𝑡 = 𝑓[𝐴𝑘𝑡𝑖𝑣𝑛𝑜𝑠𝑡(𝑑𝑎𝑛) − 𝐴𝑘𝑡𝑖𝑣𝑛𝑜𝑠𝑡(𝑑𝑎𝑛 − 1), 𝐴 ∗ 𝑘] (10) A = ekvivalentna dnevna amplituda; k = koeficient vpliva geomagnetnih neviht. Slika 4: Relativna sprememba gostote zemeljskega magnetnega polja v štirinajstdnevnem obdobju okoli 1. novembra 2015 Prava primerjalna vrednost indeksa dnevne geomagnetne aktivnosti Aktivnost(dan) se opazi šele po primerjavi z indeksom geomagnetne aktivnosti prejšnjega dne Aktivnost(dan-1). Primerjava s prejšnjim dnem da indeks geomagnetne aktivnosti Aktivnost, po katerem se šele ugotovi, ali se geomagnetna aktivnost 152 ČOP zaradi napetosti v zemeljski skorji povečuje ali zmanjšuje. Indeks Aktivnost (10) je razmerje med razliko geomagnetne aktivnosti opazovanega in prejšnjega dne ter aritmetične srednje vrednosti geomagnetnih indeksov A opazovanega in prejšnjega dne (slika 4). 6 POTRES V SLOVENIJI 1. NOVEMBRA 2015 Ozemlje Slovenije obsega hitro dvigajoče se pogorje Alp in obrobje Panonske nižine, ki se relativno počasneje spušča. Tako dviganje Alp ni gravimetrično kompenzirano [46]. Na tem ozemlju so registrirane tri različne smeri tektonskega premikanja tal, in to z različno hitrostjo [47]. Pri teh premikih je nastalo več kot sto tektonskih prelomnic, prekinitev in razpok [48]. V letu 2015 je avtomatska mreža seizmografov Republike Slovenije registrirala 1944 potresov ali povprečno 5,3 na dan. Med njimi jih je bilo 378 ali 19,4 % z magnitudo večjo od ML = 1,0 [49]. V letu 2015 je bil seizmološko najaktivnejši mesec november z 291 registriranimi potresi in najmanj aktiven mesec junij s 110 registriranimi potresi. Slika 5: Dnevna sprememba absolutne vrednosti vektorja zemeljskega magnetnega polja F (B) izmerjena 1. novembra 2015 Po navedbah Urada za seizmologijo in geologijo pri Agenciji Republike Slovenije za okolje so seizmografi državne mreže potresnih opazovalnic v nedeljo, 1. novembra 2015, ob 8,52 LT (7,52 UTC) zabeležili zmerni potresni sunek. Potres so čutili prebivalci celotne Slovenije, zahodne Hrvaške, Istre in Trsta v Italiji. Preliminarna ocena magnitude potresa je bila 4,2. Glavnemu potresu je sledilo več deset potresnih sunkov [50]. Žarišče potresa je bilo v bližini Cerkelj ob Krki, njegova intenziteta (učinki) pa ni presegla V.‒VI. stopnje po evropski potresni lestvici (EMS-98). Pozneje so bile zanj določene še geodetske koordinate in globina njegovega epicentra [49]. V geomagnetnem observatoriju PIA (Piran) so merjene variacije geomagnetnega polja s triosnim magnetometrom fluxgate. Razdalja do epicentrom potresa z magnitudo 4,2, ki se je zgodil 1. novembra 2015 ob 7,52 UTC, je bila okoli 150 km (azimut: 69,8°). Potres se je v območju observatorija čutil z zakasnitvijo najprej po 18,8 sekunde ( ≤ 8,0 km/s) in najpozneje po 1 minuti in 2,9 sekunde (  2,4 km/s) [35, 51]. Registracija spremembe absolutne vrednosti vektorja zemeljskega magnetnega polja (slika 5) pokaže, da je bil 1. november 2015 geomagnetno miren dan z ekvivalentom dnevne amplitude A = 8,6 (slika 2). Tudi podrobnejša analiza magnetograma za absolutno vrednost vektorja zemeljskega magnetnega polja v časovnem prostoru (slika 6) ne kaže kakšnih dodatnih sprememb, ki bi nastale zaradi teh potresnih sunkov. 7 SKLEP Lokalni indeks spremembe gostote geomagnetnega polja (slika 4), izračunanega iz merilnih podatkov v štirinajstdnevnem obdobju okoli 1. novembra 2015, kaže, da so vzrok povečanega šuma tudi tektonske napetosti v zemeljski skorji. Ta indeks bi bil uporaben tudi za kratkoročno napovedovanje zemeljskih potresov. Toda povišan indeks, ki kaže na povečano tektonsko napetost, še ni resen kazalec potresa [52, 53]. Ko potres resnično nastane, je pred tem sicer povečana gostota zemeljskega magnetnega polja, toda ob povečani gostoti še ni nujno, da nastane tudi potres. Slika 6: Sprememba absolutne vrednosti zemeljskega magnetnega polja F (B) 1. novembra 2015 v času od 7,30 UTC do 8,30 UTC, ko je v bližini Cerkelj ob Krki nastal potres z magnitudo 4,2 Sedanje meritve spremembe zemeljskega magnetnega polja so usmerjene predvsem na ugotavljanje razmer v zemeljski notranjosti in v sončnem vetru. Zato sta pomembna nadaljnji razvoj primernih merilnih instrumentov [54], merilnih metod in postopkov za obdelavo merilnih podatkov in razlaga rezultatov tudi za spremembe zemeljskega magnetnega polja lokalne narave. Za potrditev povečane tektonske napetosti bi bile potrebne vzporedne meritve še drugih geofizikalnih kazalcev, kot sta sprememba električne upornosti zemeljskih skladov in sprememba resonančnih pojavov na ekstremno dolgih elektromagnetnih valovih ELF (Extremely Low Frequency) z valovnimi dolžinami od 10.000 do 100.000 kilometrov. SPREMEMBA GOSTOTE ENERGIJE V ZEMELJSKEM MAGNETNEM POLJU 153