1 UVOD Optične komunikacijske tehnologije so z izumom inovativnega optičnega vlakna pred pol stoletja povzročile pravo komunikacijsko revolucijo [1], ki je omogočila razvoj današnje informacijske družbe. Prenos informacijskih podatkov po dielektričnem (električno neprevodnem) optičnem vlaknu, ki je izredno majhnih dimenzij in po drugi strani izredno velikih zmogljivosti [2], [3], se vsem uporabnikom telekomunikacijskih storitev danes zdi samoumeven. Le malo ljudi pa ve, kateri fizikalni pojavi omogočajo prenos podatkov s pomočjo svetlobe in zakaj je optično vlakno tako edinstveno. Svetloba ima kot komunikacijski medij velikanske prednosti. Je del elektromagnetnega spektra tako kot radijski valovi, le da ima mnogo višjo (10.000–krat in več) frekvenco in s tem mnogo širši spekter. Prav ta je potreben pri prenosu velike količine govorne, slikovne in podatkovne informacije, ki je ni mogoče prenašati v radijskem spektru. 4.000–krat večja pasovna širina, ki je na razpolago v optičnih komunikacijah v primerjavi z radijskimi komunikacijami, bo tudi s 3D-navidezno resničnostjo in novimi hologramskimi video storitvami težko do konca zapolnjena [3]. Učinkovit prenos svetlobe na večje in zelo velike razdalje omogoča cenen in učinkovit vodnik – optično vlakno. Prejet 4. julij, 2019 Odobren 17. december, 2019 40 BALIŽ ET AL. Slovenska podjetja so kmalu po izumu optičnega vlakna začela vlagati v razvoj elektrooptične tehnologije in jo uvajati na področju takratne Jugoslavije ter širše po svetu. V okviru Tehniškega muzeja Slovenije (TMS) oziroma njihovega oddelka, Muzeja pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu, je zbranih nekaj eksponatov, ki obiskovalcem predstavijo razvoj optičnih komunikacij v zadnjih 50 letih. S pomočjo interaktivnih poskusov se obiskovalcem pomaga do razumevanja tehnologije ter se jih navdušuje. Namen izdelane razstave je prikazati muzejske eksponate začetkov slovenske elektrooptične tehnologije in jih podkrepiti z interaktivnimi poskusi, ki bodo tvorili stalno muzejsko zbirko. V tem članku so predstavljeni interaktivni poskusi s področja optičnih komunikacij, ki so bili izdelani za obiskovalce muzejske zbirke. Prikazani so izdelani poskusi, ki se bodo izvajali v muzeju pod vodstvom muzejskega osebja, tisti, ki jih obiskovalci izvajajo sami, ter tisti, ki jih bodo obiskovalci lahko kupili in odnesli domov za izvajanje in navduševanje drugih. 2 MUZEJSKO OKOLJE Današnji muzeji v svojem okolju zajemajo različne oblike poučevanja in ohranjanja zgodovinskih eksponatov. TMS je zavod, ki že desetletja zbira, ohranja in razstavlja eksponate tehniške dediščine s poudarkom na proizvodih slovenskega znanja in tistih, ki so bistveno vplivali na življenje Slovencev ali pa so kakorkoli značilni za slovenski prostor [4]. Osrednja vizija zavoda so postali tudi širjenje tehniške kulture, popularizacija znanosti in tehnike ter predstavljanje najnovejših razvojnih dosežkov. Pri tem ves čas svojega obstoja posodabljajo svoje zbirke in jih v zadnjem času dopolnjujejo z interaktivnimi in multimedijskimi vsebinami. Obiskovalce muzejev danes poleg ogleda statičnih muzejskih zbirk zanima tudi preizkušanje takratnih izdelkov in razumevanje ozadja delovanja tehnologije. Ker so optična tehnologija in njeni komunikacijski dosežki po pol stoletja od začetkov uvajanja v prakso primerni za vključitev v muzejsko zbirko TMS, se je iskal najprimernejši način prikaza. V zadnjem desetletju je oddelek v Polhovem Gradcu, ki pokriva tudi področje telekomunikacije [5], že začel zbirati eksponate s področja optičnih tehnologij. Pri tem je prav tako že začel izvajati pregled nad stanjem premične tehniške dediščine s področja optične komunikacije in optičnih tehnologij na terenu. Lep primerek slovenske tehniške dediščine s področja optične komunikacije je takrat poimenovani optični časovni reflektometer (angl. optical time-domain reflectometer – OTDR), ki je nastal proti koncu 80. let kot plod sodelovanja med Iskro Elektrooptiko in Institutom Jožef Stefan. Iskrin optični reflekometer v časovnem prostoru, ki je prikazan nas sliki 1, je bil namenjen odkrivanju napak v telekomunikacijskih povezavah, izdelanih s pomočjo optičnih kablov. Izveden je bil v dveh različicah (850 nm in 1.300 nm) ter bil z vgrajeno 20-megaherčno vzorčno uro zmožen določiti mesto napake na 50 km dolgem optičnem kablu do 1 m natančno. Kljub uspešni predstavitvi na sejmu elektronike kmalu zatem v Elektrooptiki niso bili več navdušeni nad izdelavo optičnih vlaken in projekt je zamrl. Slika 1: Eksponat optičnega reflektometrskega merilnika iz podjetja Iskra Optoelektronika iz leta 1987. Poleg omenjenih eksponatov je v muzejskem okolju za popolno mero doživetja treba predstaviti tudi interaktivne tehnološke poskuse. V tem prispevku so predstavljeni primerni optični komunikacijski poskusi, ki so bili zasnovani v okviru projekta Optične komunikacijske tehnologije v interaktivnem tehniškem muzejskem okolju (OK-iTMS). Izdelani interaktivni in multimedijski poskusi bodo obiskovalcem muzejske zbirke prikazali fizikalno ozadje in jih seznanili z dejstvi, ki bodo pomagala razumeti prenos komunikacijskih signalov. 3 ZASNOVANI OPTIČNI POSKUSI Študentje na Fakulteti za elektrotehniko v okviru predmeta Optične komunikacije že več kot 25 let izvajajo laboratorijske vaje, pri katerih spoznavajo optične tehnologije in z njimi povezane komunikacijske tehnike [6], [7]. Ker laboratorijski poskusi iz univerzitetnega okolja zahtevajo predznanje fizike, elektrotehnike in elektrodinamike, jih je treba za muzejsko okolje prilagoditi širšim množicam z manj fizikalno-tehniškega predznanja. Pri tem je treba paziti na smiselno vključitev med obstoječe muzejske eksponate s področja optičnih komunikacij. Tisto, kar eksperimentom s področja optike daje prednost, je njihova izjemna atraktivnost. Na ta način se lahko obiskovalcem na posebnem primeru svetlobe OPTIČNI KOMUNIKACIJSKI POSKUSI ZA INTERAKTIVNO MUZEJSKO OKOLJE 41 predstavi tudi nekatere temeljne zakonitosti elektromagnetnega valovanja. Ker imamo ljudje za njegov omejeni spekter, namreč vidno svetlobo, evolucijsko prilagojeno biološko senzoriko (vidni čut) ter s tem povezano razvito in priučeno ustrezno intuicijo, je svetloba zelo primerna vstopna točka v svet elektromagnetnih valovanj. Pri izdelavi nekaterih bazičnih poskusov se kot prioriteta postavita dostopnost in ekonomska ponovljivost poskusa. Takšen poskus je ponovljiv z materialom in napravami, ki so dostopne v prosti prodaji. Sprememba namembnosti in cene elektronike ter optičnih naprav spodbuja inovativno razmišljanje in izvirno uporabo obstoječih idej. S tem se skupinam brez dostopa do profesionalnih delavnic in laboratorijev omogoči izvedbo poskusa v omenjenih muzejskih okoliščinah. Ne nazadnje poskusi delujejo kot motivacijsko sredstvo za vključevanje v družbo in nadaljnje izobraževanje, ki je najbolj učinkovito sredstvo socialne mobilnosti. 3.1 Ujetje svetlobnega žarka v vodni svetlovod Optično vlakno je dielektrični valovod, ki vodi svetlobo, zato mu pravimo tudi svetlovod. Teoretično rešitev dielektričnega paličastega valovoda [8], ki jo je E. Snitzer izpeljal za mikrovalove, je mogoče uporabiti tudi za svetlobo. Za prikaz razširjanja svetlobe je zelo atraktiven poskus, pri katerem se svetlobni žarek ujame v notranjost curka vode. Poskus je leta 1854 na kraljevem inštitutu v Londonu prikazal slavni irski fizik John Tyndall, čeprav ga je nekoliko prej, leta 1842, zasnoval že švicarski fizik Jean-Daniel Colladon [9]. Eksperiment s svetlobnim curkom na sliki 2 prikazuje svetlobo, ki potuje po vodnem curku zaradi fizikalnega pojava popolnega odboja. Popolni odboj, ki ga je prvi opisal nemški matematik Johannes Kepler leta 1611 [10], je osnova vodenja svetlobe in kot tak sodobne tehnologije optičnih vlaken. Svetlobni žarek ostane ujet v vodni curek tudi, ko se ta ukrivi. Slika 2: Prikaz ujetja žarka v vodnem curku. Leta 1621 je nizozemski matematik Willebrord Snellius odkril zakonitost popolnega odboja [10], ki ga imenujemo Snellov lomni zakon. Kot, ki označuje mejo, kjer se začne popolni odboj, se imenuje mejni kot popolnega odboja. Za vodo, katere lomni količnik je 1,33, znaša mejni kot 49°. Za amorfno kremenovo steklo z lomnim količnikom 1,46, iz katerega je izdelano optično vlakno, pa 43°. V muzejskem okolju je na ogled poskus s posodama in vodno črpalko ter ustreznimi senzorji, kjer se v vodni curek ujame zelen laserski žarek. Doma ali v sklopu muzejskih delavnic pa si lahko obiskovalci izdelajo svoj eksperiment z vodnim curkom s pomočjo plastenke, žeblja in laserskega kazalnika. 3.2 Prikaz delovanja optičnega vlakna Nizozemski znanstvenik Abraham Van Heel je leta 1954 stekleni svetlovod obdal z oblogo, kar je svetlobni žarek v jedru svetlovoda zaščitilo pred okolico [11]. Leta 1960 so steklena vlakna z oblogo imela slabljenje, večje od 1 dB/m, kar je omogočilo uporabo v medicini, vendar je bilo še zelo daleč od možnosti uporabe za komunikacijske namene. V letu 1966 je C. K. Kao s sodelavcem ugotovil, da je najprimernejši svetlovod, ki je oblikovan kot dielektrična sredica, obdana z oblogo iz dielektrika nekoliko nižjega lomnega količnika [12]. Kao je ugotovil, da je taljeno kremenovo steklo, človeku že 4.500 let znan material iz Mezopotamije in Egipta, primerna surovina in da bi bilo od nečistoč očiščeno steklo tista cenena surovina, ki bi lahko omogočila za takratne predstave še dopustno slabljenje (1 % svetlobe na koncu vlakna dolžine 1 km). V ameriškem podjetju Corning Glass Works, ki ima stoletne izkušnje z obdelovanjem stekla za vsakdanje potrebe, so v letu 1970 izdelali kot las tanko vlakno, ki je ustrezalo tedanjim predstavam o slabljenju [13]. To je bil zgodovinsko prelomni moment, v katerem je prevladalo optično vlakno, tehnično skoraj popoln, pa vendar cenen izdelek, iz materiala, ki je na voljo v nepreglednih količinah. Za ponazoritev svetlovoda je v muzeju potovanje svetlobe izvedeno v svetlobnem vodniku premera 1 cm, kot prikazuje slika 3. S pomočjo demonstracijske naprave se ponazori popolni odboj, pri čemer je z naklonom laserja mogoče žarek pripeljati na konec svetlobnega vodnika prek različnega števila odbojev. Slika 3: Prikaz širjenja rodov po optičnem vlaknu. Pri poskusu je poleg svetlovoda udeleženih še nekaj optičnih elementov. Komunikacijsko vlakno – kot prenosna pot, laser – kot izvor in zaslon za opazovanje izhodne svetlobe. Na tabli s svetlovodnim poskusom lahko obiskovalci opazujejo in bolje razumejo fizikalne lastnosti v optičnem vlaknu. Svetlovodni poskus nazorno prikazuje koncept vodenja laserskega žarka po optičnem vlaknu s pomočjo fizikalnega pojava popolnega notranjega odboja 42 BALIŽ ET AL. svetlobe. Popolni odboj valovanja nastane na meji iz gostejše v redkejšo snov (jedro in obloga vlakna) in je brezizguben. Prav brezizguben popolni odboj je ena od glavnih prednosti optičnega vlakna, saj je tako omogočena komunikacija na dolge razdalje [2]. Druga velika prednost optičnega vlakna je širokopasovnost, ki omogoča veliko hitrejši dostop do interneta kot vsi bakreni tekmeci ali radiokomunikacije [3]. Danes se optična vlakna uporabljajo v telekomunikacijah, kjer nadomeščajo bakrene vodnike. Bistvena prednost poleg velike prenosne zmogljivosti in majhnih izgub je tudi odpornost proti elektromagnetnim motnjam iz okolice. 3.3 Sipanje svetlobe na kolutu optičnega vlakna Optično vlakno je zgrajeno iz jedra, po katerem potuje svetloba, in obloge, ki omejuje svetlobo na jedro. Dodatno ga pred mehanskimi poškodbami ščiti eden, dva ali več zaščitnih slojev. Enorodovno optično vlakno je danes edini prenosni medij za visokozmogljive telekomunikacijske zveze Tbit/s. Po njem se širi zgolj osnovni rod optičnega valovanja. Mnogorodovno optično vlakno, ki so ga izdelovali tudi v podjetju Iskra Elektrooptika, lahko s standardnim premerom jedra 50 μm ali 62,5 μm in premerom obloge 125 μm v nasprotju z enorodovnim vlaknom prenaša več kot sto različnih rodov optičnega valovanja. Ker ima vsak od rodov svojo hitrost razširjanja, v prenosno pot skupaj vnašajo pojav razširitve prenosnega signala. Ta pojav se imenuje mnogorodovna disperzija in je poleg visoke proizvodne cene glavni vzrok, da se je praktična uporaba mnogorodovnih vlaken v zadnjih desetletjih precej zmanjšala. V muzeju si je prav tako mogoče ogledati sipanje laserske svetlobe na kolutu optičnega vlakna, ki ga je pred 30 leti izdelalo podjetje Iskra Elektrooptika. Slika 4: Prikaz sipanja svetlobe na kolutu optičnega vlakna. Ko svetloba izstopi na koncu optičnega koluta, se prikaže na zaslonu, kjer je mogoče opazovati interferenco med različnimi rodovi. S premikanjem optičnega vlakna obiskovalec opazuje spreminjanje svetlobnega vzorca na zaslonu. 3.4 Optični reflektometrski merilnik razdalje V praksi je za merjenje dolžine optičnega vlakna zelo priročen optični reflektometrski merilnik razdalje, ki omogoča merjenje dolžine vlakna z enega samega konca. Pri meritvah resničnih optičnih zvez sta si namreč oba konca zveze nekaj deset do nekaj sto kilometrov narazen, torej običajno nista dostopna hkrati. Za meritev optične zveze je zato zaželena merilna naprava, ki zna izmeriti optično vlakno v vkopanem kablu z dostopom na enem samem koncu optične zveze. Takšno napravo je pred več kot 30 leti zasnovalo tudi slovensko podjetje Iskra Elektrooptika. Tovrstno reflektometrsko meritev izvedemo tako, da se v vlakno na enem koncu pošlje znan signal in nato opazuje, kaj se po določenem času zaradi različnih odbojev vrne na isti konec vlakna. Za učinkovito izvedbo reflektometrske meritve je v vlakno treba oddati časovno kratek impulz svetlobe. Svetlobni impulz se odbije predvsem na odprtem (prostem) koncu vlakna in na konektorskih spojih. Precej slabotnejše je Rayleighovo sipanje svetlobe v steklu vzdolž celotne dolžine vlakna. Odboji na zvarih pa so zanemarljivo majhni. Posamezne odbite signale po času prihoda v sprejemnik med seboj loči merilnik, saj mora vsak signal preteči najprej pot od oddajnika do točke odboja in se potem po isti poti vrniti. Iz izmerjenega časa med oddajo impulza in sprejemom odboja se lahko izračuna mesto konca vlakna ali položaj napake vzdolž vlakna. Za prikaz delovanja Iskrinega optičnega reflektometrskega merilnika v časovnem prostoru služijo oddajnik optičnih impulzov, smerni sklopnik, optični sprejemnik in prikazovalnik rezultata meritve, ki so prikazani na sliki 5. Glavna omejitev optičnega reflektometra je uporaben domet. Signal reflektometra se sicer širi po istem vlaknu kot signal resnične optične zveze, vendar mora signal reflektometra isto pot preteči dvakrat. Slika 5: Prikaz postavitve merilnika OTDR. Poleg tega so odboji slabotni: najmočnejši odboj na prostem koncu vlakna znaša komaj 4 % moči vpadne svetlobe, odboji na dobrih konektorjih so še manjši. Najslabotnejše je Rayleighovo sipanje svetlobe, saj OPTIČNI KOMUNIKACIJSKI POSKUSI ZA INTERAKTIVNO MUZEJSKO OKOLJE 43 predstavlja glavni mehanizem izgub kakovostnih optičnih vlaknih in ga poskušamo karseda omejiti z izbiro primerne valovne dolžine svetlobe. Od celotne sipane moči se večji delež razprši zunaj vlakna in le manj kot 1 % sipane moči se »ujame» nazaj v optični valovod. V praktično izvedbo reflektometra v časovnem prostoru zato vgradimo laser s čim večjo izhodno močjo. Domet reflektometra se lahko poveča tudi s povprečenjem večjega števila meritev. Pri praktičnih meritvah pa je treba paziti tudi na trajanje svetlobnega impulza. S krajšim impulzom dosežemo boljšo natančnost določanja mesta odboja, a hkrati zmanjšamo domet reflektometra. 3.5 Prenos zvoka s pomočjo laserskega žarka Optično povezavo je mogoče vzpostaviti tudi v praznem prostoru brez uporabe optičnega vlakna. Najstarejši zgled za takšno zvezo so dimni signali, ki hkrati razkrivajo slabosti takšnih komunikacij, to sta majhna zmogljivost zveze ter občutljivost za motnje in omejitve razširjanja svetlobe v ozračju. Domet prostozračne optične zveze je zato precej boljši sredi jasne noči kot podnevi v megli. S pojavom ustreznih svetlečih diod in sprejemnih fotodiod so postale prostozračne optične zveze zelo zanimive predvsem za komunikacije na krajših razdaljah do nekaj deset metrov (daljinsko upravljanje, brezžične slušalke,..). Laserski žarek lahko učinkovito prenaša informacije tudi prostozračno, kot prikazuje slika 6. Vzpostavitev optične zveze v praznem prostoru lahko na zanimiv način opazujemo s pomočjo zvočne tarče. Pri tem lahko opazovalec prešteje pretvorbe signala, ki se zvrstijo od predvajalnika MP3 do ušes. Prenos zvočnega signala z laserskim žarkom bo obiskovalcem omogočal, da s pomočjo optičnega signala na drug konec sobe prenesejo priljubljeno skladbo iz svoje mobilne naprave. Slika 6: Prikaz prostozračne optične zveze. Konkreten poskus je mogoče nadgraditi z dvosmernim digitalnim prenosom video signala s pomočjo laserskega žarka po zraku. Pri tem je ponazorjen celoten prenos video signala – kodiranje, modulacija, prenos prek laserskega žarka, demodulacija in dekodiranje [14]. Prikazan je prenos žive slike, obenem so prikazani pripadajoči komunikacijski signali na osciloskopu. Obiskovalci lahko opazujejo tudi vpliv prekinitve žarka na prenos zveze. 3.6 Multimedijska aplikacija za optični prenos Kot poskus prenosa, ki ga lahko obiskovalec muzeja pozneje izvede tudi sam, je predstavljen prenos informacije s pomočjo svetlobe po optičnem vodniku s koriščenjem multimedijske naprave (na primer mobilnega telefona). V ta namen je bila zasnovana in izdelana multimedijska aplikacija za pametne telefone. Ta omogoča izvedbo poskusa prenosa informacije po plastičnem optičnem vlaknu, kot prikazuje slika 7. Pri tem bliskavica na enem od telefonov služi kot oddajnik, drugi pa kot sprejemnik uporablja kamero. Slika 7: Komunikacija med pametnimi telefoni s pomočjo optičnega vlakna. 4 ZAKLJUČEK Med vsemi človeku poznanimi mediji za prenos informacij na dolge razdalje ima najboljše lastnosti prav optično vlakno. Ni torej dvoma, da je najbolj širokopasoven medij prav optično vlakno, po katerem se informacijski signali prenašajo s pomočjo fotonov. Ta prevlada nad preostalimi vrvičnimi komunikacijami, kjer se namesto svetlobnih uporabljajo električni signali, ni naključna, temveč ima za seboj znatne fizikalne prednosti dielektričnih svetlovodov. Po začetnem uvajanju optično-vlakenskih povezav na dolgih medkontinentalnih in meddržavnih povezavah zdaj optično vlakno prihaja do slehernega uporabnikovega domovanja – tudi v Sloveniji [15], [16]. Njegova uporaba iz leta v leto narašča, kar lahko pričakujemo tudi v prihodnje, saj trenutno na vidiku ni boljšega prenosnega medija, ki bi nadomestil optično vlakno. Vse to govori v korist temu, da optično vlakno zahteva primeren in dostojen prikaz tudi v muzejskem okolju. Prispevek prikazuje zasnovo in izvedbo optičnih poskusov za ponazoritev optičnih komunikacijskih 44 BALIŽ ET AL. tehnik, ki se uporabljajo v interaktivnem muzejskem okolju TMS. Glavni cilj uporabe optične, elektro- optične in multimedijske tehnologije je izdelava interaktivnih poskusov. Prednost interaktivnih poskusov pred zgolj razstavljenimi muzejskimi eksponati je v boljšem razumevanju pojavov skozi izkustveno komponento. Na osnovi testnih predstavitev obiskovalcem v muzeju so se izvedle prilagoditve, ki so vodile k nastanku stalne zbirke Muzeja pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu. Tako se izvaja kakovosten, predvsem pa verodostojen prenos znanja na mlajše generacije. Vzpostavljena demonstrativna tehniška zbirka s področja telekomunikacij v TMS je slovenskim ustanovam na področju šolanja in izobraževanja ponudila možnost nadgradnje oz. dopolnitve učnega ter izobraževalnega procesa pri adekvatnih naravoslovnih predmetih (npr. v obliki obveznih strokovnih ekskurzij kot rednega dela kurikuluma). Še zlasti integrativni poskusi nagovarjajo srednješolsko mladino, ki redkeje obiskuje muzeje. V duhu uresničevanja takšne vizije je TMS ob ustrezni podpori študentov in študentk ter strokovno usposobljenega osebja fakultet na posebej organiziranih dogodkih gostil učence in dijake z vseh koncev Slovenije. Bliskovit razvoj tehnologije kratko malo zahteva čedalje bolj ažurno osveževanje ter posodabljanje učnih vsebin v izobraževalnih ustanovah. Popestritev tehniške zbirke v muzeju je obenem pomembna tudi za vseslovensko javnost in njene zvedave posameznike, saj se med njimi v muzeju v spremstvu staršev nemalokdaj opazi tudi že predšolske otroke. Nove vsebine so v muzeju vključene v redne muzejske programe, ki so prilagojeni vsem starostnim skupinam. Širjenje znanja s področja tehnike je v svetu, kjer tehnika zavzema vedno večje mesto v vsakdanjem življenju, izredno pomembno. Z razvojem telekomunikacij se vse več interakcije seli na internet in mobilne aparate. Poznavanje delovanja tehnologij omogoča lažje spopadanje s spreminjajočim se svetom in lažje usvajanje novosti. Demistifikacija tehnološkega znanja preprečuje stigmatizacijo nekaterih tehnoloških naložb (v preteklosti znani primeri nasprotovanja lokacijam anten in vetrnih elektrarn) in preprečuje vznik teorij zarote kot odgovora na nepoznane tehnološke pojave. Prek poznavanja delovanja tehnologij se posameznik zaveda nevarnosti zlorabe in prepozna inštitucije oziroma posameznike, ki imajo dostop do ranljivih delov tehnologije. Izobražen uporabnik tehnologije lahko nastopi kot regulator preprečevanja zlorabe tehnologij v politične, ekonomske ali kriminalne namene. S tem se vzpostavi enakopraven odnos uporabnik-upravitelj-razvijalec tehnologije. Cilj širjenja tehniškega znanja je motivacija mlajših generacij k ustvarjanju novih tehnologij in s tem k vključevanju v izobraževalni in gospodarski del tehniške stroke. Pri starejši generaciji pa je to pomembno predvsem kot sredstvo opogumljanja, saj je pri njih prisoten strah pri spopadu s spreminjajočo se tehnologijo. ZAHVALA Delo je delno financirala Evropska unija iz evropske kohezijske politike v obdobju od 2014 do 2020. Projekt Optične komunikacijske tehnologije v interaktivnem tehniškem muzejskem okolju se izvaja v okviru operacije Projektno delo z negospodarskim in neprofitnim sektorjem v lokalnem in regionalnem okolju – Študentski inovativni projekt za družbeno korist 2016-2020.