1 Uvod
Dobršen del raziskav, še posebno v Sloveniji, je
financiran z javnimi sredstvi [1]. Zato je razumljivo in
pričakovano, da bodo rezultati tako financiranih
raziskav tudi javno predstavljeni. Tudi če raziskave niso
izvedene z javnimi sredstvi, si rezultati zaslužijo, da so
javno objavljeni – če je raziskava vredna financiranja, je
zagotovo vredna tudi javne predstavitve ali objave. Pod
terminom »javna objava« največkrat razumemo članek,
objavljen v reviji, prispevek na konferenci ali knjigo.
Sama oblika javne objave niti ni toliko pomembna, kot
je pomembno to, da je način objavljanja v znanosti
nekaj posebnega. Objava v znanosti namreč nekaj velja
samo, če je bila recenzirana. Vse znanstvene revije s
svojimi uredniki in uredniškimi odbori, organizatorji
konferenc in založniki namreč skrbno načrtujejo in
ohranjajo sistem »peer review − ja«, tj. sistem
recenzentsva. Vaši kolegi torej, ki se tudi ukvarjajo z
raziskavami na vašem področju raziskav, so namreč
edini, ki lahko presodijo in s to svojo sodbo, katere
temelj je anonimnost ocenjevalca−recenzenta,
zagotavljajo, da je vaše poročilo o izvedeni raziskavi
kakovostno in predstavljeno na način, ki omogoča
neodvisno potrditev rezultatov. Takšna presoja našega
članka, ki ga pošiljamo v objavo v revijo, je po eni
strani zagotovilo in jamstvo, da bomo o svojem delu
poročali kar se da objektivno in korektno, po drugi
strani pa nam bodo recenzenti v svojem poročilu
sporočili tudi svoje strinjanje ali nestrinjanje z našimi
Prejet 9. december, 2009
Odobren 9. december, 2009
76   Miklavčič
sklepi. S takšno recenzijo torej zagotavljamo tudi
povratno informacijo, ki je objektivna in praviloma
konstruktivna. Z drugimi besedami – z anonimno
recenzijo smo zagotovili tudi komunikacijo, izmenjavo
mnenj med znanstveniki, ki so aktivni na istem
znanstvenem področju. Ravno ta povratna informacija −
konstruktivna kritika, je namreč eno temeljnih gibal in
zagotovil (poleg želje po razumevanju in vedenju)
napredka v znanosti.
Že daleč pred globalizacijo, kakršni smo priča danes
vsi, je bila »globalizirana« znanost, saj so raziskave in
rezultati raziskav vedno presegali nacionalne meje. Tudi
kadar politične razmere niso bile najugodnejše za
mednarodno sodelovanje, so znanstveniki zaradi
»brezmejnosti« raziskav našli načine in možnosti za
mednarodno sodelovanje. Že v časih pred poštnimi
kočijami so znanstveniki našli načine za izmenjavo
mnenj. Res je bilo pred uvedbo interneta in pred tem
telefaksa nekaj več časa za tehten razmislek, preden sem
na vprašanje odgovoril mojemu kolegu iz daljne
Amerike. Res pa je tudi, da svet še nikoli ni bil tako
dinamičen, tako tekmovalen in tako majhen, kot je
postal ravno po telekomunikacijski revoluciji, ki jo je
najbolj zaznamovala uvedba interneta in pozneje še
mobilne telefonije. Članek, ki ga ni bilo mogoče dobiti
pri nas v knjižnici, smo naročili iz dobro založene tuje
knjižnice – in ga dobili po 2−3 tednih. Danes ga dobimo
s klikom na internetni strani in le redko potrebujemo
več kot nekaj minut.
In zakaj je potrebno sodelovanje? Zakaj je
komunikacija med znanstveniki/raziskovalci tako
nujna? Vsak od nas si prizadeva odgovoriti na
vprašanja, na katera ni še nihče odgovoril. Ali se vam je
že zgodilo, da ste že s samo jasno in glasno artikulacijo
vprašanja takoj prišli tudi do odgovora? Če premlevamo
problem v svoji glavi, se nam včasih zgodi, da zaidemo
v krog, ki se ponavlja, in iz njega ne najdemo izhoda.
Pisanje članka, knjige ali poglavja nam torej pomaga
organizirati naše misli, rezultate in velikokrat že sam
poskus organizacije rezultatov v smiselno »zgodbo«
članka pomaga identificirati vrzeli v naši raziskavi, da
jo lahko ustrezno dopolnimo.
Vsakodnevna naglica, poplava revij, člankov in
knjig od nas zahteva, da se lotimo pisanja članka ali
knjige zelo odgovorno in strokovno. Zavedati se namreč
moramo, da je verjetnost, da bo naše sporočilo doseglo
svoj namen – majhna. Zakaj? Zato ker je število revij in
člankov postalo nepregledno in kljub večji dostopnosti
posamezen članek verjetno danes prebere manj ljudi kot
pred desetletji. Rad bi namreč poudaril, da je bralec
vašega članka že precej utrujen, zasičen, naveličan,
nezainteresiran in poleg tega še zelo ozko specializiran.
Zainteresiran je načeloma že, vendar pa zaradi vseh teh
revij in člankov, ki naj bi jih prebral, njegov interes
plahni in splahni kmalu po prvih vrsticah, če nam ga ne
uspe pritegniti k našemu članku. Pritegniti, kot nas
pritegne dobra kriminalka, kot nas pritegne dober film.
Ali nas znanstveni članek lahko pritegne kot
kriminalka? Zakaj pa ne [2]!
Prvi bralci našega članka so recenzenti. Čeprav
recenzija ni vedno objektivna in povratna informacija,
ki jo dobimo od recenzenta, ni vedno konstruktivna, je
recenzija praviloma dobronamerna kritika. Z ustreznimi
organizacijskimi primeri, med katere spada tudi
zagotavljanje anonimnosti recenzenta in mogoče
premalokrat tudi avtorja članka ter ustrezno
tankočutnostjo vseh vpletenih strani namreč lahko
zagotovimo, da bodo primeri, ko recenzija ni objektivna
in konstruktivna, ostali, deviantni in redki.
Res je tudi, da tudi pri znanstvenem tisku nismo ušli
sli po zaslužku. Založniki, velika strokovna in
znanstvena društva in združenja so kmalu ugotovila, da
je revija ali organizacija konference lahko zelo dober vir
zaslužka – za društvo ali združenja. Z nastankom
elektronskih revij, torej revij, katerih produkcijski
strošek je bistveno nižji od prejšnjega tiska na papir in
distribucije papirne revije. Danes tako rekoč vsakdo
lahko začne s svojo revijo. In kako se odločiti, kam
poslati svoj članek? V katero revijo? Odločitev mora
temeljiti na kakovosti. Kakovost pri reviji nam
zagotavljajo razne zbirke, ki indeksirajo članke,
objavljene v teh revijah. Ponavadi je revija, ki jo izdaja
neko strokovno ali znanstveno društvo ali združenje,
kakovostnejša od revije, katere založnik je podjetje ali
celo posameznik. Pri revijah si seveda še najlaže
pomagamo z vpogledom v Journal Citation Report, kjer
ugotovimo, ali je neka revija navedena in zajeta v
Science Citation Index ali Social Sciences Citation
Index in ali ima tako imenovani faktor vpliva (ang.
Impact Factor) in kako velik je ta faktor vpliva. Večji ko
je faktor vpliva, boljša je revija. Revije znotraj
posameznih znanstvenih disciplin tudi razvrščajo glede
na velikost faktorja vpliva.
Poleg faktorja vpliva je eden od kazalcev kakovosti
tudi tradicija. Poleg tega je morda še zanesljivejši
kazalec kakovost oz. ugled urednika in članov
uredniškega odbora. Imena, ki jih izdajatelj navede v
uredniškem  odboru, morajo biti strokovnjaki iz
različnih držav, priznanih univerz in inštitutov, sicer pa
lahko vsakega posebej preverimo v Web of Science ali
GoogleScholar.
2 Izbor revije
Predvidevam, da spremljate in berete znanstvene članke
in/ali strokovno literaturo z vašega področja. Ti članki
so objavljeni v revijah in te revije so tudi logičen izbor
za objavljanje vaših rezultatov. Se vam zdijo te revije
previsoko? Verjetno gre za različne revije in te revije
najdemo seveda v različnih indeksih. Najpogosteje
uporabljani indeks je Science Citation Index ali Social
Sciences Citation Index. Vse revije v teh indeksih so
tudi rangirane. Največkrat so rangirane glede na njihov
faktor vpliva (ang. Impact Factor). Faktor vpliva je
Objavljanje rezultatov raziskav – pisanje člankov 77
definiral Garfield v prejšnjem tisočletju – se dobro sliši.
Definiral ga je v osemdesetih letih in pove, kolikokrat
so članki iz neke revije navedeni/citirani v drugih
člankih. Gre torej za mero pomembnosti/vplivnosti
objavljenih rezultatov v določeni reviji. Faktor vpliva se
lahko izračuna za različna obdobja. Najpogosteje se
uporablja faktor vpliva (IF), ki upošteva objave in citate
v preteklih dveh letih.
/IF A B=  (1)
Pri tem je A število citatov člankov v letu 2009, ki
so bili objavljeni v letih 2007 in 2008, B pa celotno
število člankov, ki so bili objavljeni v teh preteklih dveh
letih v tej reviji. Faktor vpliva izračunajo in objavijo
vsako leto za revije, ki so uvrščene v Science Scitaion
Index ali Social Sciences Citation Index. Sama uvrstitev
revije v ta indeks pa je odvisna predvsem od rednega
izhajanja in zagotavljanja kakovosti recenzentskega
postopka. Faktor vpliva objavlja Thompson Reuters
vsako leto v Journal Scitation Report in uredniki in
založniki ga vsako leto težko pričakujejo [3].
Poleg tega, da preverite, kako vplivna in torej kako
dobra je revija, v katero želite poslati svoj članek, vam
predlagam, da si zelo podrobno preberete cilje in
področja, ki jih obravnava revija (aims and scope).
Morda je še pomembnejše, da si prelistate nekaj zadnjih
številk revije v knjižnici. Pri tem predvsem iščite članke
s podobno vsebino, saj vam lahko podoben članek
pomaga tudi pri strukturiranju in pisanju vašega članka.
Poglejte tudi druge revije z istega znanstvenega
področja in članke, ki so objavljeni v njih. Veliko se
boste naučili, veliko našli in  žal ugotovili tudi, da je
veliko člankov zelo slabo napisanih. Kako slabo, če so
pa objavljeni? Slabo, ker so večinoma napisani brez
občutka za bralca, torej do nas. In zanimivo je, da se
glede pisanja in branja člankov obnašamo kot dr. Jekyll
and mr. Hyde. Ko pišemo, nas ne zanima, kako ga bo
recenzent/bralec prebral, ko pa članek beremo, se
jezimo na avtorja, ker ni pazil na to, da ga bomo lahko
razumeli in z veseljem prebrali.
Poleg faktorja vpliva pa obstajajo še druge metrike
kakovosti revij. Poleg dveletnega faktorja vpliva lahko
izračunamo faktor vpliva tako rekoč za katerokoli
obdobje. Ker gre pri običajno objavljenem faktorju
vpliva pravzaprav za zelo kratko obdobje –
predstavljajte si, da v enem letu pri večini revij pridete
do objave in pri tem menite, da ste kar hitro prišli skozi
mline recenzije in popravkov prek ponovne recenzije do
tega, da je članek sprejet v objavo, potem pa je treba še
počakati, da bo objavljen. Če naj bi torej citat nekega
članka v vašem članku vplival na faktor vpliva revije, v
katerem je bil objavljen, potem mora biti vaš članek
objavljen v dveh letih po objavi citiranega članka. In če
upoštevate najmanj eno leto, da napisani članek pošljete
in je sprejet in objavljen, potem je jasno, da morate
članek kar hitro napisati. Seveda se moramo zavedati,
da je čas do sprejetja odločitve revije kritičen in ga
uredniki zelo natančno spremljajo. Enako pomemben je
seveda tudi čas do tiska, ko je članek objavljen. Tu
imajo elektronske revije in elektronske objave
velikansko prednost pred tiskanimi verzijami revij.
Velja tudi, da boljša ko je revija (večji ko ima faktor
vpliva), krajši so časi za obravnavo in tisk, vendar pa je
tudi odstotek zavrnjenih člankov pri takšnih revijah
izredno visok in lahko doseže 90 ali celo več odstotkov.
To pomeni, da je samo vsak deseti članek sprejet v
objavo.
Ena od metrik, ki govori o kakovosti revije in seveda
o kakovosti člankov, ki so objavljeni v reviji je
razpolovni čas citiranja (ang. Cited Half Life).
Razpolovni čas citiranja je mediana starosti člankov, ki
so citirani v zadnjem letu po Journal Citation Report.
Polovica citiranj, ki jih prejme revija, gre člankom, ki so
bili objavljeni v tem času (t. j. razpolovnem času
citiranja). Uredniki se radi pohvalijo, če je to obdobje
dolgo, npr. osem ali več let. S tem pokažejo, da je
vrednost del in s tem rezultatov, ki so jih objavili v svoji
reviji, pomembni in aktualni še kar nekaj let. Žal pa ta
metrika še zdaleč ni tako uveljavljena kot faktor vpliva
revije po zgornji enačbi.
Ne smemo pa pozabiti, da faktor vpliva ni edino
merilo in edini kriterij po katerem izbiramo kam bomo
poslali naš članek. Izredno pomembno mesto (če ne
najpomembnejše) pri izboru revije je bralski krog revije.
Z izborom revije se namreč v veliki meri odločimo
komu bomo predstavili rezultate naše raziskave.
Pomemben vidik pri izboru pa je tudi jezik. Če se
odločimo pisati v slovenskem jeziku sicer verjetno
članek ne bo deležen svetovne pozornosti in velikega
števila citatov, bomo pa s tem dosegli veliko domačih
bralcev, se predstavili svojim kolegom in pomagali
graditi slovensko strokovno terminologijo.
3 Pisanje članka
Članek: »krajši sestavek, navadno neliterarne vsebine za
časopis ali revijo« [4].
Večina znanstvenih člankov ima strukturo
AIMRAD: povzetek, uvod, materiali in metode,
rezultati in razprava (ang. Abstract, Introduction,
Materials and methods, Results And Discussion). Ta
struktura omogoča lažje pregledovanje in branje –
dosegljivost (accessibility), kar je ena pomembnejših
lastnosti, ki jih moramo zagotoviti v članku.
Dosegljivost informacij v članku zagotovimo z uporabo
podnaslovov in tudi z razdelitvijo besedila na odstavke.
Ti odstavki morajo biti seveda ustrezno kratki.
Vsak od zgoraj navedenih delov članka (povzetek,
uvod, materiali in metode, rezultati in razprava) ima
natančno določen namen, zato kot bralci natančno
vemo, kaj pričakovati npr. v uvodu  ali razpravi.
Preostali gradniki članka so (lahko) še: naslov,
tekoči/kratki naslov (ang. running title), seznam
avtorjev, ključne besede, zahvala, slike, grafi, tabele in
seznam literature. Pa poglejmo, kaj je pričakovati v
78   Miklavčič
posameznem delu članka in kakšna so pravila pri
posameznih gradnikih članka ter na kaj moramo biti
pozorni pri pisanju.
3.1  O povzetku
Povzetek napišemo nazadnje, ali pa vsaj med zadnjimi
deli članka. Zakaj? Ne boste verjeli, kako drugačen je
včasih članek potem, ko smo ga dokončali (v primerjavi
s prvim osnutkom ali celo začetnimi idejami). Zakaj
torej nazadnje? Večina revij zelo jasno omeji
maksimalno dolžino povzetka in prenekatera predpiše
tudi samo strukturo povzetka. Povzetek je lahko dolg od
250 do 500 besed. Ta odstavek jih ima do tele besede
67! (pa nismo še nič povedali).
Povzetek mora biti kratek in sladek. Brati se mora
lepo, od začetka do konca. Imeti mora uvodni stavek,
podati je treba namen in cilje raziskave oz. članka, treba
je navesti glavne rezultate in sklepe. Izogniti se je treba
odvečnim besedam in frazam, podrobnostim materialov
in metod in pa obrobnih rezultatov. Povzetek je
pravzaprav koncentrat vašega članka. V povzetku
poudarite in predstavite glavni namen vaše raziskave,
glavne rezultate ter kako ste do njih prišli. Če je
povzetek dober, potem je verjetno tudi članek dober −
tako razumejo in pričakujejo: urednik, recenzenti in vsi
drugi bralci.
Da bi lahko napisali takšen učinkovit povzetek, ga
moramo napisati nazadnje. Torej potem, ko smo pisanje
članka že končali in smo z njim zadovoljni. Po
končanem pisanju (če je treba, po nekaj dneh)  članek
preberemo zbrano od začetka do konca. Pri tem branju
identificiramo in si označimo v uvodu − namen (ali
glavni namen) in sklepe (ali glavni sklep), če so
navedeni v uvodu, v materialih in metodah
identificiramo ključne besede, v rezultatih in razpravi pa
glavne rezultate (ali rezultat) in sklepe, če jih nismo
navedli na koncu uvoda. Identificirane stavke ali dele
stavkov skopiramo v povzetek in jih med seboj smiselno
povežemo. Glede na dovoljeno/predpisano dolžino jih
ustrezno dopolnimo in odstranimo odvečne/nepotrebne
besede in besedne zveze. Tako dobimo povzetek, ki je
jasen odraz vsebine članka. Povzetek mora zdaj prebrati
še naš kolega/kolegica, ki ni seznanjen s člankom ali še
bolje s širšim kontekstom članka, ter ga/jo povprašamo,
ali povzetek pove smiselno zgodbo.
Učinkovit povzetek (kratek in sladek) bistveno
poveča možnosti, da bo vaš članek objavljen. Naslov in
povzetek je velikokrat edino, kar urednik prebere, da si
ustvari mnenje o vašem članku. Na podlagi povzetka se
bo o tem, ali bo v recenzijo članek sprejel ali ne, odločil
tudi potencialni recenzent. Če je torej povzetek dober,
bo urednik imel pozitiven vtis in pričakovanja, enako pa
tudi recenzent.
3.2 O uvodu
V uvodu bralca seznanimo in ga poskušamo pritegniti k
nadaljnjemu branju našega članka. Uvod ima strukturo
lija (tistega za natakanje vina v steklenico ali plastenko).
Začnemo s čim širšim prikazom nabora problemov, ki
jih z našo raziskavo lahko (vsaj deloma) razrešimo. Na
več področij kot (potencialno) lahko vplivajo rezultati
naše raziskave, pomembnejša je naša raziskava. V tem
delu je skromnost odveč. Poleg predstavitve problemov,
ki jih bomo rešili, v uvodu prikažemo tudi dosedanje
stanje znanja in identificiramo vrzeli v tem znanju ali
nedoslednosti, ki jih bomo/smo z našimi raziskavami
zapolnili. Bralcu natančno in jasno razložimo, kaj, zakaj
in kako smo to storili. Ne pozabimo, da je uvod tisti del
članka, v katerem moramo bralca motivirati za nadaljnje
branje. Vendar je uvod izredno pomemben tudi zato, ker
ga bo po vsej verjetnosti prebral tudi urednik revije, član
uredniškega odbora, ki mu bo članek dodeljen v reviji
za obravnavo, in na podlagi katerega se bo odločil, ali je
delo (potencialno) relevantno in se torej reviji »splača«
resno razmisliti o objavi vašega članka.
Velikokrat me neizkušeni avtorji sprašujejo, kako
dolg naj bo članek. Odgovor, ki ga ponudim, jih seveda
ne zadovolji. Moj prvi odgovor je namreč: čim krajši.
Potem ko preberem nejevero in neskončno razočaranje
na njihovem obrazu, pa jim moram seveda ta odgovor
razložiti in ga nekoliko omiliti. Torej: Kako dolg naj bo
članek? Večino časa se o tem sploh ne bo treba
spraševati, saj revije največkrat že same predpišejo
največjo dovoljeno dolžino članka. Nekatere revije so
postavile to mejo na 3000 besed, nekatere na 4500,
nekatere pa te meje sploh ne objavijo, ampak zaračunajo
predolge članke. Nad osem strani zaračunajo vsako
dodatno stran 450 ameriških dolarjev. Glavni problem
pri tej omejitvi seveda ni, da bomo zapravili veliko
denarja, temveč da tako dolgega članka verjetno ne bo
nihče prebral. Oziroma, verjetnost, da bo bralec prebral
dolg članek, je manjša od verjetnosti, da bo bralec
prebral kratek članek. Verjetnost, da bo recenzent dobre
volje in hitro opravil svoje delo ter dobrovoljno ocenil
naš rokopis, se z večanjem dolžine rokopisa manjša.
Članek mora biti torej čim krajši, vsekakor znotraj
predpisanih omejitev posamezne revije, biti pa mora
kljub temu vseobsegajoč.
Uvod je ponavadi dolg 300−500 besed, pri članku z
3000 do 4500 besed. Če govorimo o straneh, pa je uvod
dolg eno stran do največ stran in pol pri osem strani
dolgem članku. Odstopanja so seveda mogoča tako
navzgor kot navzdol. Že prej sem omenil, da ima uvod
obliko lija. V začetnem delu uvoda predstavimo, kakšen
je širši okvir naše raziskave. Potem povemo, kaj je
znanega in kaj so do zdaj naredili drugi, ter pri tem
navajamo samo ključno literaturo, ki pa je za
razumevanje bralcu ni treba poznati. V nadaljevanju
identificiramo vrzeli v znanju, ki jih bomo zapolnili, in
natančno napišemo, kako bomo to storili. V sklepnem
delu uvoda lahko (nekatere revije to zahtevajo, nekatere
dovoljujejo) navedete tudi glavne ugotovitve in sklepe.
Sam osebno raje končam uvod z jasno izraženo hipotezo
ali zapisom, kaj in kako bomo naredili − ponovno.
Poleg tega, da pripravimo sceno za naše rezultate in
Objavljanje rezultatov raziskav – pisanje člankov 79
sklepe je najpomembnejši del uvoda podati jasno in
jedrnato – namen raziskave. Ta zadnji stavek uvoda, če
ga bomo dobro oblikovali, bomo lahko zapisali še vsaj
na začetku razprave in sklepov, zagotovo pa tudi v
povzetku.
3.3 O materialih in metodah
V tem delu članka jasno opišite, kako ste izvedli
raziskavo. Na podlagi zapisa in razlage si bodo
recenzenti in pozneje bralci lahko ustvarili mnenje o
kakovosti in ustreznosti uporabljenih metod v vaši
raziskavi. Na podlagi uporabljenih materialov in metod
bodo lahko presodili, ali so rezultati vredni zaupanja.
Drugi razlog, zakaj mora biti v tem delu članka jasno
opisano, kako ste izvedli raziskavo, je, da lahko vaši
kolegi (če bi želeli in če bi bilo to potrebno) raziskavo v
celoti ali deloma ponovili in tako potrdili vaše rezultate.
To je izjemno pomemben korak: potrjevanje vaših
rezultatov in ugotovitev tudi v drugih laboratorijih oz.
raziskovalnih skupinah. Šele s takšnimi neodvisnimi
ponovitvami lahko namreč z gotovostjo sklepamo na
splošnost dobljenih rezultatov in ugotovitev.
V materialih in metodah je treba torej jasno in
natančno opisati, KAJ in KAKO ste storili: kako ste
izvedli poskuse, kaj, kako, koliko, kolikokrat, kje, zakaj
in katera oprema, materiali in zakaj ste jih uporabili.
Glavni namen je podati dovolj (pomembnih)
podrobnosti vašim stanovskim kolegom, da lahko
presodijo, ponovijo in potrdijo vaše rezultate. Seveda
podrobnosti, kot npr. katere barve rokavice ste uporabili
v laboratoriju ali s katero barvo svinčnika so anketiranci
izpolnjevali vprašalnike, niso samo nepotrebne, ampak
očitno nesmiselne. Ohraniti je treba zdravo pamet in se
sproti odločati, katere podrobnosti so potrebne za
neodvisno potrditev in presojo vaših raziskav.
Zagotoviti je treba ravnotežje med jedrnatostjo in
vseobsežnostjo vašega pisanja, še zlasti v tem delu
članka. Nekateri trdijo, da je ta del članka najlažji za
pisanje in da je najbolj smiselno in smotrno, da začnete
članek pisat ravno z materiali in metodami. Osebno se
sicer lahko strinjam, da je ta del najlažji za pisanje,
nikakor pa se ne strinjam s tem, da začnete članek pisati
ravno z materiali in metodami. Osebno menim, da je
bolj primerno začeti z rezultati ali uvodom. Zakaj? V
uvodu postavite okvir vaši zgodbi in izrazite namen
vaše raziskave. V rezultatih pa (kot bomo videli
pozneje) opišete rezultate, ki ste jih dobili. In ravno
rezultati so tisti, ki podpirajo in tvorijo jedro vaše
zgodbe. Izbrati in nanizati je treba slike in tabele v
logičnem in smiselnem zaporedju. Ko imate enkrat
sestavljeno to zaporedje, potem tudi veste, katere
rezultate boste vključili v članek (mogoče to ne bodo vsi
rezultati, ki jih imate), in šele potem se lotite pisanja
pripadajočih materialov in metod. V nasprotnem
primeru se vam kaj lahko namreč primeri, da boste imeli
v materialih in metodah opisane postopke, materiale ali
meritve, ki jih dejansko ne potrebujete za predstavljene
rezultate v rezultatih, ali pa boste, nasprotno, imeli
rezultate, o katerih ne bo nihče mogel ugotoviti, kako
ste do njih prišli, ker v materialih in metodah niste
opisali uporabljene metode. Ta del članka – materiale in
metode, napišite potem, ko boste natančno vedeli, katere
rezultate boste dejansko vključili v svoj članek, torej
potem, ko boste imeli izbrane vse slike, tabele in
rezultate že večji del spisane.
Materiali in metode naj bodo torej dolgi, kolikor je
to pač potrebno. Napišite jih v čim bolj neosebni obliki
– najpogosteje v trpni obliki ali v 3. osebi v pretekliku.
Vse postopke, materiale in metode je treba organizirati
v nekem smiselnem redu. Najbolje je, da sledimo
enakemu vrstnemu redu, kot smo ga uporabili v
rezultatih. Tudi zato je dobro najprej napisati rezultate.
Znotraj materialov in metod je pogosto smiselno – in
večina revij to tudi dopušča, uporabiti podnaslove za
lažjo orientacijo in boljšo razumljivost besedila. Glavno
vodilo pri pisanju materialov in metod je, da so
informacije nanizane v smiselnem vrstnem redu. Če ni
drugačnega vrstnega reda, ki bi bil bolj smiseln, potem
pač informacije nizajte kronološko.
V materialih in metodah je treba slediti raziskovalni
hipotezi, opisati jasno eksperimentalni pristop, katere
spremenljivke ste merili, kateri preparati, kemikalije in
inštrumentarij je bil uporabljen, kolikokrat je bil poskus
ponovljen, katere kontrolne skupine ste imeli, kakšna je
bila obdelava v posameznih eksperimentalnih skupinah,
kako ste rezultate obdelali in predstavili, kakšne
statistične teste ste uporabili. Pri opisu in sklicevanju na
posamezne eksperimentalne skupine uporabljajte
generična imena in ne specifičnih, ki si jih je težko
zapomniti. Uporabite torej »kontrolna skupina« in
»skupina deležna novega terapevtskega pristopa« in ne:
»skupina A« in »skupina B«. Pri nizanju posameznih
postopkov se lahko sklicujete na literaturo, kjer so ti
postopki natančneje opisani, sami pa jih samo kratko
povzamete. Če ste uporabljali specifičen inštrument, ki
ste ga morali dodelati ali spremeniti, in je kritičen za
uspeh oz. ponovitev poskusa, potem morate te dodelave
in spremembe natančno opisati. Če je treba, podajte te
spremembe tudi z načrti ali shemo. Tudi za celice,
organizme ali kemikalije, od katerih je lahko kritično
odvisen rezultat poskusa, morate navesti vir/dobavitelja
in vrsto ali celo kataloško številko, če je potrebno.
Uporabljajte mednarodno veljavne metrične enote.
Podajte tudi merilne napake in natančnost merjenja. Če
je raziskava potekala na terenu, podajte natančen opis
terena, ki naj vključuje vse pomembne karakteristike
(biološke, fizikalne, geološke,...) pač v odvisnosti od
študije.
Statistične metode, ki ste jih uporabili, naj bodo
primerne in ustaljene. Če nimate na oddelku ali v bližini
poklicnega statistika, da bi vam pomagal pri izboru
statističnih metod in izvedbi analize, si preberite vsaj
eno od knjig, v kateri najdete tudi praktične primere
uporabe različnih statističnih testov. Najbolj primerne
boste verjetno našli v vaši knjižnici. V pomoč so vam
80   Miklavčič
lahko tudi boljši programski paketi, ki imajo v obsežnih
navodilih tudi primere. Poskušajte najti primer, ki je
enak vašemu, in ga uporabite. Tako zagotovo ne boste
veliko zgrešili. Izogibajte se statističnim testom, ki so
redko uporabljani. Če statistični testi niso običajni, jih je
treba jasno opisati in se po potrebi sklicevati na ustrezno
literaturo. Vse prerado se (je) dogajalo, da so avtorji
uporabili pač tisti statistični test, ki jim je najbolj
ustrezal. Zato so ponavadi uredniki in recenzenti še
posebej pozorni na to, kateri statistični testi so
uporabljeni.
Še zlasti smo postali občutljivi in pozorni na pravice
ljudi in živali. Zato je treba natančno in dobro
premisliti, ali naša študija posega na področje, ki je
etično dvomljivo. Tega se moramo seveda zavedati že
pri samem načrtovanju študije. Je pa ozaveščanje o
pravicah ljudi in živali izrazito napredovalo in etične
norme in načela, ki jih moramo spoštovati, se iz leta v
leto zaostrujejo. Večina revij oz. založnikov ima
definirana in zapisana tudi zelo natančna navodila za
urednike svojih revij. Velikokrat so ta pravila postala
dostopna na spletnih straneh in si jih lahko pogledamo
tudi sami za revijo ali založnika. Takšne strani ima npr.
Elsevier), evropska komisija [5], zelo natančna navodila
pa seveda podajajo revije, ki objavljajo raziskave s
področja biomedicine. Eno popolnejših zbirk s področja
etike objavljanja najdete na domačih spletnih straneh
Odbora za etiko objavljanja (ang. Committee on
Publication Ethics - http://publicationethics.org/).
3.4  O rezultatih
V rezultatih predstavimo ključne rezultate naše
raziskave, ne da bi jih pri tem interpretirali − razlagali
torej njihov pomen. Večina revij ima namreč ločena
razdelka rezultati in razprava. Navajanje rezultatov in
sočasna interpretacija v istem delu članka je torej
dovoljena samo izjemoma in mora biti izrecno
dovoljena. Ravno ta vzdržnost pri interpretaciji
rezultatov v tem delu članka je za neizkušenega pisca
najtežja. Način pisanja članka danes z urejevalniki
besedil sicer dopušča, da pišemo tekoče in ne glede na
to, ali gre za golo podajanje rezultatov ali tudi že za
sprotno interpretacijo, in pozneje pri nadaljnjem
urejanju besedila »prestavimo« dele besedila, v katerih
razlagamo in komentiramo rezultate v razpravo. Kljub
tej možnosti pa to ni vedno lahko delo in zahteva kar
nekaj discipline pri pisanju.
Po mojih izkušnjah so rezultati del članka, ki ga je
smiselno pisati najprej. Še pred tem pa je treba smiselno
organizirati in izbrati rezultate, ki so pomembni za
odgovor na vprašanje, ki smo si ga zastavili v uvodu,
torej za dosego namena naše raziskave. Izbrati je treba
vse pomembne rezultate – pomembne za vprašanje, ki
smo si ga zastavili, in  jih urediti smiselno in logično.
Urediti jih je mogoče na več načinov. Ena izmed
ureditev je nizanje od najpomembnejšega do najmanj
pomembnega rezultata. Druga možnost je, da rezultate
uredimo kronološko. Vsekakor je treba nameniti
pozornost zaporedju navajanja rezultatov. Ta vrstni red
mora namreč smiselno tvoriti in/ali podpirati našo
zgodbo. Vrstni red, kakršenkoli že je, mora biti enak
vrstnemu redu v materialih in metodah. Zapomnite si
tudi, da ni treba vključiti v rezultate vseh dobljenih
rezultatov. Izbrati je treba VSE ključne rezultate ne
glede na to, ali podpirajo postavljeno hipotezo ali ne.
Vsak rezultat, ki ga navedete v rezultatih, MORA
imeti ustrezno metodo ali material naveden in razložen
postopek, kako smo do njega prišli, v materialih in
metodah. Zato je smiselno materiale in metode pisati
potem, ko smo že napisali vsaj osnutek rezultatov.
Materiale in metode lahko pišemo tudi po delih, in sicer
takoj za tem, ko smo napisali določen del rezultatov.
Takšno sprotno pisanje nam lahko pomaga tudi pri
premagovanju blokade pisanja − ko se nam ustavi pri
rezultatih, začnemo pisati ustrezne/pripadajoče dele
materialov in metod. Pri pisanju materialov in metod
namreč ne pričakujem, da boste imeli tovrstne težave,
saj gre zgolj za navajanje podatkov in opise postopkov,
ki smo jih izvedli. Takšen pobeg v pisanje materialov in
metod namreč »odpravi« mučno in frustrirajoče
strmenje v prazen zaslon. Seveda lahko namesto
materialov in metod pišete zahvalo, podnaslove,
literaturo ...
Rezultati so po mojem prepričanju in izkušnjah za
pisanje najlažji in najhitreje napisan del članka: vse, kar
moramo narediti, je v smiselnem zaporedju nanizati
ključne rezultate. Da bi to lahko naredili je treba
ugotoviti, ali posamične rezultate podati v obliki
besedila, slike, grafa ali tabele. Ko imamo ustrezne slike
in tabele, jih zložimo pred seboj na mizo ali na tla in jih
prestavljamo, dokler nam ne »povedo zgodbe«.
Zaporedje rezultatov MORA biti smiselno in logično.
Ko je zaporedje rezultatov določeno, določena najboljša
in najprimernejša oblika podajanja rezultatov (graf ali
tabela), samo še dopišemo nekaj veznega besedila – in
rezultati so tu.
In še nekaj zapovedi: pišite v pretekliku, podajte
točne vrednosti P (in ne p<0.05), zagotovite točnost in
konsistentnost navedenih podatkov in številskih
rezultatov v celotnem članku, v vsakem odstavku
podajte najpomembnejše na prvo mesto in potem manj
pomembno. Besedilo naj dopolnjuje tabele in slike, ne
gre samo za ponavljanje. Po drugi strani morajo vse
slike in tabele imeti tudi svoj naslovni opis (ang. Figure
Caption/Heading), ki mora skupaj s sliko omogočiti
bralcu razumevanje tudi brez branja samega besedila
članka.
3.5 O razpravi
Razprava je najzahtevnejši del članka in verjetno je tudi
zato prvovrsten izziv avtorju. Eno ključnih vprašanj, ki
ga urednik zastavi recenzentu, je, ali v razpravi podani
sklepi dejansko izhajajo iz rezultatov, navedenih v
razdelku rezultati. Vse prevečkrat nas namreč rado
zanese in zaverovani v svoje rezultate in razmišljanje
Objavljanje rezultatov raziskav – pisanje člankov 81
sklepamo prehitro in smo že korak pred seboj in
rezultati.
V razpravi moramo najprej ponoviti glavni namen
študije in glavne rezultate, potem pa jih »umestimo« v
splošno dostopno znanje. Povemo torej, kako so naši
rezultati v sozvočju s tistimi objavljenimi v drugih
člankih. V razpravi moramo opisati tudi slabosti ali/in
omejitve našega pristopa in uporabljenih metod. Takšna
kritična presoja našega raziskovalnega dela kaže na
zrelost in zmožnost samokritike, kar uredniki in
recenzenti še posebej cenijo. Nikakor pa dvom o naših
rezultatih, ki ga na ta način izrazimo, ne sme biti zadnje,
kar smo napisali, saj bi tako ostal v spominu bralca kot
grenak priokus na koncu zadnjega grižljaja.
3.6 O naslovu
Naslov je največkrat prebran del kateregakoli članka. V
naslovu opišemo vsebino članka čim bolj natančno in s
čim manj besedami. Dober naslov lahko bralca prepriča
in navduši, da bo članek naročil, natisnil in prebral, ali
pa ga bo pustil hladnega. Dobro sestavljen naslov mora
vključevati vse ključne besede, saj velikokrat članek
najde bralca (oz. bralec najde članek) ravno po naslovu.
Tudi brskalniki bodo na internetu laže našli članek in ga
bodo med zadetki uvrstili na višje mesto, če bomo v
naslov vključili ključne besede. V naslovu uporabite
samo nujno potrebne besede. Izpustite lahko tudi glagol,
saj naslov ni nujno tudi stavek v slovničnem pomenu.
Naslov je etiketa, napoved, napovednik...
Naslov napišite že v zelo zgodnji fazi pisanja članka.
Če ne najdete »pravega« naslova, lahko brez skrbi
napišete tudi več različnih naslovov ali več različic
naslova. Tako boste imeli več časa in možnosti, da boste
naslov izpilili. Uporabljajte preproste besede v
ustaljenih besednih zvezah, v običajnem vrstnem redu.
Veliko laže pa je pri napotkih za pisanje naslova
povedati, česa ne smete narediti ali česa se je treba
izogibati, kot pa kaj smete ali kaj lahko napišete.
Izogibajte se odvečnim besedam: npr. »Raziskava o...«;
kraticam in okrajšavam, npr. TK, Ca, ali E. coli;
kemijskim formulam (raje navedite splošno ali
generično ime spojine); posebnim znakom; rimskim
številkam; premočnim besedam: npr. »Statistično
značilen vpliv...«, saj postanejo ugotovitve vaše
raziskave trivialne. Izogibajte se tudi številčenju
člankov v naslovu: Part 1, Part 2,... nihče od urednikov
namreč ne želi objavljati serije člankov, ker se
velikokrat zgodi, da »naslednjega« dela nikoli ne dobi
in bralci tako zaman čakajo na naslednji članek. Pri
vsem tem pa seveda ne vedo, koliko delov bo. Obstajajo
sicer redke izjeme in ponavadi v takih primerih serijo
člankov avtor napiše vnaprej in jih v obravnavo vse
hkrati posreduje uredniku.
Zanimivo je, da v vsakem okolju razvijemo svoj
strokovni »sleng«. Z veseljem uporabljamo kratice in
»strokovne« besede, ki jih seveda vsi razumemo. Zato
jih tudi uporabljamo. Ko sem npr. v programu nekega
strokovnega srečanja prebral naslov: »Razvoj TK v
Sloveniji«, sem dobil slikovit in prepričljiv primer. Ko
tak naslov pokažete elektrotehnikom, bodo vsi brez
omahovanja v en glas trdili, da se naslov glasi: »Razvoj
telekomunikacij v Sloveniji«. Ko pa ga pokažem
ekonomistom, bodo naslov seveda prebrali kot: »Razvoj
tveganega kapitala v Sloveniji«. Mogoče edina od
sprejemljivih kratic v naslovu je DNK (v slovenščini),
DNA (v angleščini) ali ADN (v francoščini) –
dezoksiribonukleinska kislina. To kratico verjetno res
vsi poznamo. Je pa edina, ali vsaj ena redkih, za katero
to lahko trdimo.
(Največjo) dolžino naslova ponavadi določi revija in
je navedena v navodilih avtorjem. Pozorno preberite
tudi ta del navodil, saj je pomembno, ali je dovoljena
dolžina naslova 80 znakov in vključuje tudi presledke
ali ne. Vsekakor se potrudite, da boste čim bolje izrabili
dovoljeno dolžino. Škoda bi bilo zapisati naslov, dolg
samo 60 ali celo 50 znakov, če je dovoljenih 80 znakov.
Seveda pa si ne moremo dovoliti 83 znakov, torej
prekoračitve dolžine naslova. Te omejitve dandanašnji
sicer niso več tako stroge in morda jo bomo celo odnesli
z nekaj znaki predolgim naslovom pri uredniku, lahko
pa se seveda zgodi, da bodo pri indeksiranju ali vnosu
naslova našega članka v baze podatkov »odrezali«
predolg naslov. V tem primeru se torej lahko zgodi, da
bo pomen naslova težko razumeti ali pa bo celo
spremenjen.
3.7 O kratkem naslovu
Nekatere revije zahtevajo, da jim sporočimo tudi kratek
naslov ali »running title«. Tukaj je naša naloga bistveno
lažja. Tak naslov je namreč samo za lažjo orientacijo
bralcu revije. Nahaja se v naslovni vrstici strani nad
besedilom članka. Tak naslov omogoča bralcu revije,
medtem ko lista po reviji, da s pogledom na naslovni
vrstici ugotovi, ali je še vedno pri istem članku. Zato ni
tako kritično, kako naslov sestavimo – biti mora pač
smiseln in dovolj informativen, ni pa nujno vso
informacijo podajajoč.
3.8 Seznam avtorjev
Seznam avtorjev obsega imena vseh avtorjev, ki so
bistveno pripomogli k predstavljeni raziskavi,
interpretaciji rezultatov in so članek v zadnji verziji
prebrali. S tem ko se v članku pojavi njihovo ime, vsi
avtorji tudi prevzamejo odgovornost za raziskavo,
rezultate in članek kot tak. V nekaterih znanstvenih
disciplinah (predvsem v humanistiki in nekaterih vejah
družboslovja) avtorji pretežno raziskujejo, ustvarjajo in
pišejo članke sami. V tem primeru je avtor seveda samo
eden in odgovornost (in slavo) avtor v celoti prevzema
sam. Poleg tega kdo so avtorji, pa je treba razrešiti še
dilemo, v kakšnem vrstnem redu jih navesti. V večini
znanstvenih disciplin se je uveljavila navada, da sta
»najpomembnejši«  prvo in zadnje mesto med avtorji.
Na zadnjem mestu je t. i. vodilni avtor, ki je največkrat
senior raziskovalne skupine ali kar
šef/direktor/predstojnik laboratorija ali oddelka. V
82   Miklavčič
nekaterih znanstvenih disciplinah pa imajo navado, da
so avtorji razvrščeni po abecedi.
Pogoji, ki jih mora izpolnjevati vsak od (so)avtorjev
članka:
1. bistven prispevek k zasnovi in načrtovanju, ali
pridobivanju podatkov, ali analizi in razlagi dobljenih
podatkov/rezultatov
2. pisanje osnutka ali kritično popravljanje članka s
pomembnim intelektualnim prispevkom
3. strinjanje s končno verzijo članka, ki je poslan v
objavo in bo objavljen v reviji.
Vsak od (so)avtorjev mora izpolnjevati vse tri
pogoje in vsak, ki ustreza vsem trem pogojem mora biti
naveden kot (so)avtor. Vsi, ki so sodelovali pri nastanku
raziskave, vendar ne ustrezajo zgoraj navedenim, naj bi
bili navedeni v zahvali. Iz gornjih treh zahtev lahko
ugotovimo, da samo zasluge za pridobljeno sredstva, ki
so bila potrebna za izvedbo raziskave, ali splošno
vodenje raziskovalne skupine, ali zbiranje podatkov, še
ne upravičuje avtorstva pri članku. Vsak od avtorjev bi
moral sodelovati pri raziskavi in nastanku članka do te
mere, da lahko javno nastopa in predstavlja ter
prevzame odgovornost vsaj za del vsebine članka, če že
ne za celoto.
3.9 O ključnih besedah
Nekoč je bilo treba navesti ključne besede, ki jih je bilo
treba izbrati iz obstoječih seznamov (npr. Index
Medicus), in sicer na način, ki je najbolj določal/opisal
vsebino članka. Uredniki revije in uredniki sekundarnih
baz so potem s pridom uporabili te ključne besede. Prvi
zato, da so poiskali v svojih bazah ustrezne recenzente.
Drugi pa zato, da so zainteresirani bralci čim laže našli
iskane in relevantne članke. Dandanes indeksacija, ki
temelji na izboru ključnih besed, izgublja na pomenu,
saj naši računalniki/internetni brskalniki v trenutku
preiščejo celotna besedila ali pa vsaj naslove in
povzetke in poiščejo vse članke, ki vsebujejo katerokoli
besedo ali besedno zvezo ali kombinacijo besed
vtipkano v iskalnik. Kljub temu pa, če to zahtevajo od
nas v navodilih za avtorje, poiščimo in zapišimo
zahtevano število ključnih besed od najsplošnejše do
specifične. Izberimo jih zato, da bo bralec lahko po
katerikoli iskani ključni besedi lahko našel naš članek.
In ko bo našel naš članek zaradi ključne besede, ki smo
jo zapisali, bo seveda pričakoval, da bo naš članek
relevanten zanj. Druga možnost uporabe ključnih besed
pa se nanaša na iskanje primernih recenzentov.
Prenekatere revije ali skupine revij imajo namreč v
pomoč svojim urednikom in pridruženim urednikom v
baze podatkov urejene recenzente z opisi njihovega
področja delovanja in ujemanje njihove ekspertize z
našimi ključnimi besedami bo omogočilo najti
najustreznejšega recenzenta za naš rokopis. To pa je
tisto, kar si želimo mi kot avtorji, recenzent, kot
strokovnjak, ki bo z veseljem ocenil, rokopis, ki je z
njegovega ožjega področja raziskav in/ali interesa, in
seveda bo zadovoljen tudi urednik, ker bo našel
primernega recenzenta za rokopis in bo svoje delo
opravil hitro. Torej potrudimo se pri izboru ključnih
besed, če to od nas pričakujejo. Lahko samo veliko
pridobimo.
3.10 O zahvali
Zahvala (ang. Acknowledgements) je primerno mesto,
kjer se zahvalite tehniku ali laborantki, kjer se zahvalite
kolegici ali kolegu za branje članka in njene/njegove
kritične pripombe. Skratka, tu je mesto, kjer navedete
prispevke vseh, ki so prispevali manj, kot je pričakovati
od avtorjev. In ne nazadnje je to mesto, kjer se zahvalite
financerju vaše raziskave, npr. Evropski komisiji ali
Agenciji za raziskave Republike Slovenije. V pogodbi,
ki ste jo podpisali in v kateri je opredeljeno, koliko
denarja in za kaj dobivate, je zapisano tudi, da boste v
vseh javnih nastopih, predstavitvah in objavah, torej
tudi v člankih, v zahvali navedli, da je raziskavo
financirala Evropska komisija ali Agencija za raziskave
Republike Slovenije. Večinoma je v pogodbi tudi
natančno navedeno, KAKO morate to navesti. Če torej
financerja vaše raziskave  ne navedete v zahvali, po vsej
verjetnosti kršite eno od pogodbenih določil.
3.11 O slikah, grafih in tabelah
Številčite tabele in slike v zaporedju, kot jih omenjate
prvič v besedilu članka. Vse slike in tabele morajo imeti
tudi naslovni opis (ang. Caption/Heading), ki mora
skupaj s sliko oz. tabelo omogočiti bralcu razumevanje
tudi brez samega besedila članka. Definirajte vse
oznake, osi, simbole, enote,... V naslovnih opisih slik in
tabel ne uporabljajte kratic, čeprav ste jih v besedilu že
definirali. V večini revij imajo predvideno natančno
določeno velikost (širino) slik in tabel. Tudi format
tabel je zelo natančno določen, zato pred pripravo slik in
tabel še enkrat skrbno preberite navodila za avtorje.
3.12 O literaturi/virih
Pri navajanju literature se je treba držati nekaterih pravil
in brez njih ne gre. Vsako referenco, ki jo navajate,
MORATE imeti in veljati mora (samo po sebi
umevno!), da ste jo tudi prebrali. Naj vas ne zamika, da
bi vključili kar se da veliko referenc, ker boste s tem
pokazali, kako VELIKO ste prebrali in KAKO DOBRO
poznate svoje ožje znanstveno področje. Bolje je imeti
krajši seznam referenc, ki jih dejansko poznate, kot pa
seznam referenc, ki jih ne poznate in o njih torej iz
lastne izkušnje in v prvi osebi ne morete nič povedati.
Čeprav se tole zgoraj zdi marsikateremu bralcu čudno,
pa je skušnjava, še posebno na začetkih kariere, pri
pisanju diplome, magisterija, doktorata ali pa prvega
članka, zdi prevelika. Verjemite mi, ni hujšega kot
napačno citiranje, do katerega pa seveda lahko pride le
na tak način. Če se kaj takega zgodi, se temu reče laž,
ali pa vsaj nepoštenost. In to je nekaj, kar ruši – že na
začetku kariere − vašo kredibilnost. Tudi pri recenzentu
in uredniku. Verjetnost, da bo članek sprejet, ste s tem v
dobršni meri zmanjšali.
Objavljanje rezultatov raziskav – pisanje člankov 83
Poleg tega, da pokaže na to, kako dobro poznate
področje, in govori zelo jasno o tem, ali ste na tekočem
z zadnjimi dognanji na vašem ožjem področju (ali so
vključene zadnje najnovejše reference), omogoča
seznam uredniku, ki morda ni najbolj doma na vašem
ožjem področju, da najde pravega recenzenta. Seveda, si
predstavljate, da recenzent, ki je aktiven na vašem
ožjem znanstvenem področju, ne bo ravno zadovoljen,
če nobenega od njegovih/njenih niste navedli v seznamu
literature. Pa še nečemu je namenjen ta seznam,
recenzentu in uredniku, ki vas ne pozna, pomaga
ugotoviti vašo kredibilnost – ali ste že kdaj kje objavili,
v kateri reviji in kaj ste objavili. Bralca pa bo seveda
navedel, da bo poiskal še vaše druge članke, ki jih ne
pozna. Samocitiranje je torej pomembno, vendar s tem
nikakor ne smemo pretiravati. Če v literaturi navajate
samo svoja dela, je nekaj narobe s področjem ali pa z
vami.
Pri navajanju literature je še posebno pomembno, da
je seznam uravnotežen. Da ste torej v seznam vključili
članke vseh raziskovalcev z ožjega področja, ki ga
obravnava članek. Zavedati se je treba tudi, da ni treba
navesti VSE literature, ki obstaja, saj bi s tem postal
seznam literature predolg. Nujno je vključiti v seznam
tudi kakšen članek ali dva iz revije, v katero pošiljate
članek v objavo, še zlasti dobrodošli bodo članki
zadnjih dveh let (faktor vpliva revije!). Na to bo
dobrohotno gledal predvsem urednik revije. Uredniki
revij pa so še posebno občutljivi na to ali navajate
literaturo skladno z navodili v besedilu in v seznamu.
Poleg tega se moramo zavedati, da neskladnost
navajanja literature z navodili ponavadi urednika lahko
celo razjezi, ga spravi v slabo voljo, zagotovo pa ga ne
vzradosti. In še ena malenkost. Ne glede na zahtevan
format revije, največkrat poleg avtorjev, podatkov o
reviji (letnik, letnica in strani), navajamo tudi naslove.
Naslovi člankov v seznamu literature bodo torej
postavljeni v izložbo. In če bo naslov dovolj
informativen in zanimiv, ga bodo bralci opazili in
naročili in prebrali. Tudi zato je pri pisanju članka
pomembno nameniti zadostno pozornost naslovu.
4 Kako se lotimo pisanja članka in kako
pišemo
Za pisanje članka pravzaprav ni nobenega vse
veljavnega splošnega recepta [6, 7]. Pisanje člankov je
trdo delo, čeprav marsikdo to delo omalovažuje. Vsak,
ki se je kdaj potrudil in pristopil k pisanju članka je,
zagotovo izkusil vse težave, s katerimi se sreča pisec
članka. Obstajajo sicer (verjetno) pisci člankov, ki
članek napišejo v kratkem času in z lahkoto. Sam (in
verjetno večina vas) na mojo in vašo žalost ne spadam(-
o) med te redke izbrance in srečneže. Za večino od nas
je to trdo delo. Je pa seveda to delo sklepni in
neizogiben del vsake raziskave. Brez tega, da povemo
tudi našim kolegom doma in po svetu, kaj nam je uspelo
narediti, kaj smo dosegli, naše delo pravzaprav sploh ne
obstaja [8]. O tem, ZAKAJ pisati, sem razglabljal že na
začetku poglavja. Zdaj je pomembnejše odgovoriti si na
vprašanje, KAKO se lotiti pisanja članka in KAKO
pisati, da bomo imeli rezultat čim prej pred seboj in
članek poslan v revijo, objavljen in čim večkrat prebran.
Kot sem že rekel – vseveljavnega splošnega recepta
žal ni. Nekaterim pomaga ta popolna osamitev in vrč
kave, nekateri se morajo pred pisanjem članka
sprehoditi in zbrati misli na svežem zraku, nekateri
morajo izprazniti hladilnik, nekateri članke oblikujejo
na stranišču. Torej obstaja nekakšen vrste recept: storite,
karkoli je potrebno, da se pripravite do tega, da članek
začnete pisati, in potem pri tem vztrajajte. Zagotovite si
razmere, ki vam najbolje ustrezajo, ali pa razmere, ki
vam edini ustrezajo, da začnete pisati članek. In potem
vztrajajte pri pisanju. Najprej napišite osnutek članka,
potem pa ga dopolnjujte in popravljajte. Čimpreje v
dopolnjevanje in popravljanje vključite tudi soavtorje.
Potem ko ste s člankom že skoraj zadovoljni, ga za
nekaj časa – vsaj za nekaj dni – odložite v predal in ga
potem ponovno vzemite v roke. Z nekoliko časovne
distance boste opazili napake, nelogičnosti in ga boste
lahko kakovostno dopolnili. Preden pošljete članek v
objavo v izbrano revijo, še enkrat preberite navodila za
avtorje in ustrezno formatirajte besedilo, reference, slike
in tabele. Ne spravljajte po nepotrebnem v slabo voljo
urednika.
5 Recenzija in odgovor recenzentom
Recenzent je anonimen. Večkrat sicer (danes ne več) že
po papirju in tipkalnem stroju, še bolj pa po izrazoslovju
lahko ugibamo, kdo je bil recenzent. Ali pa se nam
samo zdi, da vemo. Nekateri avtorji porabijo kar nekaj
miselnega časa v razpravah in ob ugotavljanju, kdo je
recenzent št. 1, kdo recenzent št. 2,...Osebno menim, da
je popolnoma vseeno KDO je opravil recenzijo, dokler
je seveda recenzija korektna in dobronamerna. In seveda
večino nas, torej tudi vas, v vlogi recenzenta sledi
svojim načelom in poskuša avtorju pokazati
pomanjkljivosti raziskave in pisanja. Če preberemo
komentarje in priporočila recenzentov, prespimo in
ponovno preberemo, se bomo v večini primerov
strinjali, da je izražena kritika na mestu. Se s to mojo
ugotovitvijo ne strinjate?
Zavedati se moramo, da je recenzija med drugim
namenjena izboljšanju članka. Za trenutek pozabite na
to, da je recenzent »zloben« in »nevoščljiv«, in se
preprosto lotite popravljanja članka. Kadarkoli
recenzent zapiše, da mu nekaj ni jasno, ali pa je očitno,
da nečesa ni razumel, mirno prevzemite kritiko nase.
Namreč, če recenzent ni razumel, kaj ste želeli povedati
ali kaj in kako ste naredili v poskusu, tako bo to enako
težko razumel povprečen ali manj izkušen bralec, ali pa
nekdo, ki ni aktiven na vašem ozkem znanstvenem oz.
84   Miklavčič
strokovnem področju. Besedilo MORATE napisati bolj
jasno.
Ali je anonimen tudi avtori članka? Dvojna
anonimnost je redka in jo je predvsem izjemno težko v
celoti zagotoviti. Večina revij se je dvojni anonimnosti
odrekla. Verjetno pa je smiselna dvojna anonimnost v
majhnih kulturnih okoljih, kot je npr. Slovenija ali pa
Elektrotehniški vestnik, čeprav jo je zelo težko
zagotoviti.
6 Sklepi
Ko smo svoje raziskovalno delo opravili in dobili ter
analizirali naše rezultate svojega dela, žal še nismo
končali. Na koncu moramo rezultate naše raziskave
predstaviti še javnosti. Najbolj cenjena je objava v
obliki znanstvenega članka v reviji z ustreznim
recenzentskim postopkom. Zato je eden prvih korakov
do objave izbor ustrezne revije. Neizkušenim kolegicam
in kolegom toplo priporočam, da za nasvet o tem, v
katero revijo poslati članek, povprašajo svojega
mentorja/mentorico ali pa članek pošljejo v revijo, iz
katere članke ponavadi prebirajo. Pisanje člankov je
trdo delo, ki pa ga je treba na koncu opraviti. Z
izkušnjami in vsaj trohico sreče pa boste, upam, kmalu
tudi vi občutili zadovoljstvo ob objavljanju svojih
znanstevno-raziskovalnih rezultatov in citiranju vaših
člankov.
7 Zahvala
Zahvaljujem se vsem mojim dosedanjim soavtorjem, saj
sem se v sodelovanju z njimi veliko naučil. Zahvaljujem
se tudi Mateju Kranjcu za kritično branje rokopisa in
ureditev članka skladno z navodili revije.
8 Literatura
[1] Sorčan S, Demšar F, Valenci T (2008) Znanstveno
raziskovanje v Sloveniji, Javna agencija za raziskovalno
dejavnost RS, Ljubljana
[2] Murray A (2002) A good read, Medical & Biological
Engineering & Computing, vol. 40
[3] Miklavčič D (2009) Zdravniški vestnik s faktorjem
vpliva – nuja ali kaprica, Zdravniški vestnik, vol. 78, pp.
613−614
[4] Slovar slovenskega knjižnega jezika (2002) DZS,
Ljubljana
[5] Pauwels E (2007) Ethics for Researchers, Office for
Official Publications of the European Communities,
Luxembourg
[6] Keršič N (1968) O pisanju tehniških in znanstvenih
člankov, Elektrotehniški vestnik, vol. 2, no. 4-5, pp.
57−59
[7] Smith S (1996) Are there rules for writting?, IEEE
Engineering in Medicine and Biology, vol. 15, no. 5, pp.
60−61
[8] The reasons for writing (1965) British Medical Journal,
vol.2, no. 5466, pp. 870-872
Damijan Miklavčič je doktoriral leta 1993 na Fakulteti za
elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer je trenutno zaposlen
kot redni profesor in je predstojnik Laboratorija za
biokibernetiko. Njegovo raziskovalno delo je v zadnjih letih
povezano s prenosom genov in zdravilnih učinkovin pri
zdravljenju raka z elektroporacijo, razvojem strojne opreme in
numeričnim modeliranjem bioloških procesov. Je avtor več
kot 150 znanstvenih člankov, urednik in pridruženi urednik pri
več znanstvenih revijah, član uredniških odborov in recenzent
pri 30 različnih znanstvenih revijah.
i Pripomba urednika:
Članek predstavlja revije s SCI. EV ga predvsem zaradi
jezika nima, toda jezika zato ne bomo povsem
zamenjali. Razvijanje slovenske tehniške besede je naša
dolžnost, kar bodo morale pri ocenjevanju prej ali
slej priznati tudi naše institucije. Ker pa bomo pisali tu
in drugje, kjer se objave cenijo, vas želimo seznaniti
tudi s tistimi prioritetami. Vedeti moramo vse!