1 UVOD V PRIHAJAJOČE, VERJETNO IN
NEIZOGIBNO
Močna umetna inteligenca, MUI, naj bi presegla to, kar
danes imenujemo umetna inteligenca, UI, ki je v resnici
šibka UI, ŠUI. Kurzweilova singularnost [2], [3], [4]
napoveduje računalniški in še drugačen preobrat do leta
2045, ki je podrobneje, podatkovno, tabelarično opisan v
sistematično urejenih zavihkih na spletnem naslovu [3].
Zdaj šele razumemo, kako se je ta tehnološki koncept
lahko razvil prav v okolju ameriškega načina življe-
nja s finančno, akademsko, organizacijsko, medijsko,
zborovalno, spletno in založniško podporo si ustvaril
ugled, svojo strokovno skupnost isčočih in prizadev-
nih privržencev, podpornikov in navdušencev. Šibka in
močna UI je postala hkrati tudi izziv za razvoj organske
inteligence, premikajoč njene meje iz šibkega v močno
inteligenčno stanje zavesti, njenih manj in bolj razvitih
zmogljivosti, specializiranih korteksov. Močna UI naj
bi do leta 2045 presegla zmogljivosti vseh človeških
inteligenc skupaj, postala pametnejša od človeštva, in
sicer v obliki računalniškega sistema, njegovih visoko-
zmogljivih komponent, tj. sistemske kompleksnosti, hi-
trosti in krožno prepletene povezanosti. Tako bi se v
več kot 30.000-letni zgodovini človeštva zgodilo, da
bi tehnološki oz. civilizacijski razvoj presegel kulturni
razvoj in s tem pokopal t. i. kulturno ustvarjalnost
človeka, njeno mističnost oz. skrivnostnost, ki se je
86 ŽELEZNIKAR
oblikovala v dolgem razvoju človekovega preživetja.
Napovedana viharnost nastopajoče močne UI se nam
v razmerah šibke domače mentalitete dozdeva nemo-
goča, domala neverjetna, tudi nesramna in nedostojna,
čeprav se podatkovno in statistično napoveduje na ve-
ljaven znanstveni in verodostojni način. Morda močni
UI vendarle manjka nekaj utemeljenega sklicevanja na
pojmovanje človekove zavesti kot celote, v kateri na-
stopa t. i. inteligenca le kot ena od tisoč splošnih in
posebnih komponent. Ob tem je mogoče poudariti, da
se Kurzweilov koncept močne inteligence nezavedno
ali tako in drugače dejansko oz. pomensko enači z
zavestno celoto, postavljajoč jo v singularnost preobrata
organskega v tehnološko, korteksnega v računalniško.
S konceptom močne UI se bomo pri nas šele začeli
spopadati, saj gre naposled tudi za aktualno znanstveno
perspektivo z velikanskimi tehnološkimi, civilizacijskimi
in kulturnimi posledicami.
2 SINGULARNOST UI ALI REKURZIVNOST
INFORMACIJSKEGA PROSTORA
INFORMACIJSKE ZAVESTI
Dilema med singularnostjo in rekurzivnostjo zavesti
(slika 2) se v različnih oblikah poraja že v preteklosti.
Singularnostni obrati so na določen način civilizacijski,
ki jim kot spremljevalka sledi tudi t. i. kultura s svojim
nerazkritim kultnim, skrivnostnim ozadjem. Singular-
nost širi svojo metodologijo tudi na razvoj kulture in
civilizacije s posebnimi diagrami, ko prikazuje njun
razvoj skozi zgodovino človekovega obstoja [2], [3].
Informacijska zavest kaže na razvoj zavesti s tem, kako
se je naposled zavest razvijala tudi v nerazumljivo, ono-
stransko, ustvarjalno itn., tudi z vpeljavo koncepta boga,
npr. z njegovo vsemogočnostjo, vsenavzočnostjo, stvari-
teljstvom itn. kot realno nemogočimi lastnostmi. S tem
je zmogljivost zavesti razširila na konceptualno vsemo-
goče, neomejeno, razvojno poljubno kompleksno vse
do današnje prevratne singularnosti in neomejene re-
kurzivnosti. Medtem ko je rekurzivnost regularna in
konstruktivna lastnost nastajajoče, razvijajoče se zavesti,
je singularnost le navidezno preskočna, dejansko pa
le skozi zveznost določenega razvoja dosegljiva, vo-
luntaristično razglašena lastnost kurzweiljanizma.
3 ELEMENTI SINGULARNOSTI MOČNE
UMETNE INTELIGENCE KURZWEILA
Singularnost je širši pojem, ki sega tudi zunaj močne
umetne inteligence. Dotika se biologije, človekovega
razvoja, družbenih sistemov, eksponencialnega razvoja
današnje tehnologije itn., ne govori pa npr. o razvoju člo-
vekove zavesti, njeni enovitosti in inteligenci v njej, ko
inteligenco skladno z začetno doktrino njene merljivosti
(IQ) izpostavlja kot enakovredno celotni zavesti. Nabor
postavk za Kurzweilovo singularnost je seveda tudi
pomanjkljiv, mogoče ga je kategorizirati po tehnološki
razvojnosti, uporabljanih metodologijah, funkcionalnih
zmogljivostih, spremembah družbenih razmer zaradi do-
sežkov novih informacijskih tehnologij (IT), sprememb
pogledov na svet in vesolje ter naposled pomenskega
razvoja umetne in človekove zavesti. Seznam, katerega
postavke okvirno kategorizirajo singularnost, je tale:
Bistvo singularnosti IT (po Kurzweilu)
1. Eksponencialna ali znatna rast kompleksnosti proce-
sorjev IT:
1.1 po gostoti integriranih komponent,
1.2 po operacijski hitrosti in
1.3 po funkcionalni zmogljivosti (npr. z vgrajenimi
makroji v procesorjih).
2. Metodologija močne umetne unteligence (UI):
2.1 šibka UI za matematično-kognitivne namene;
2.2 močna UI kot surogat za vsakršno zavest in s
tem za njeno doseganje s pomočjo nove IT.
3. Funkcionalne zmogljivosti:
3.1 močna UI skupaj s singularnostjo IT preseže
človekovo inteligenco;
3.2 močna UI preseže zmogljivosti vseh člo-
veških inteligenc skupaj;
3.3 dokončno se uveljavi inteligenčna nadmoč
računalnika nad človeškimi inteligencami;
3.4 vendar se ne uveljavi inteligenčna nadmoč nad
celotno človekovo zavestjo oz. nad informacij-
sko zavestjo (IZ) stroja ali človeka.
4. Spremembe družbenih razmer in pogledov ob
dosežkih nove IT:
4.1 človek zgubi inteligenčni primat;
4.2 računalnik postane inteligenčno primaren;
4.3 sociološka veda se sprijazni s partnerstvom,
v katerem je računalnik človeku inteligenčno
nenadkriljiv.
5. Spremembe v pogledih na svet in vesolje:
5.1 nekdanji svetovni nazori zaradi podrejenosti
človekove inteligence postanejo nekonkuren-
čni, izgubijo svojo aktualnost;
5.2 filozofija, antifilozofija, filozofska scena in
estrada postanejo zabavne družabne igrice;
5.3 okrepijo se razvojni pogledi države, na svet
in vesoljske možnosti.
6. Bistveni razvoj strojne inteligence:
6.1 računalnik je vzgojitelj, domači pomočnik,
psiholog človeku in družini, poslovni sveto-
valec;
6.2 roboti z novo informacijsko in drugo tehnolo-
gijo postanejo inteligenčni, družinski in pro-
izvodni pomočniki tako rekoč na vseh ravneh
misli in dela;
6.3 inteligenčni računalnik naposled tudi sam
ugotovi, da je inteligenca zgolj minorni po-
gled na zavest kot celoto, da je potrebna re-
kon strukcija koncepta močne UI v smeri IZ
(glej pozneje v 6◦3).
INFORMACIJSKA REKURZIVNOST PROTI SINGULARNOSTI 87
4 ELEMENTI REKURZIVNOSTI
INFORMACIJSKE ZAVESTI AVTORJA
Rekurzivnost je med drugim razmnoževanje in zlivanje
informacijskih grafov sistema zavesti v obliki grafne
pokrajine, po poteh katere se iz vozlišča v vozlišče
giblje aktualna zavest (glej [5]). Ta pokrajina nastaja
sproti še dodatno ter se spominsko, podzavestno ohranja
tako strukturno kot organizacijsko s svojo topografijo
pomensko poimenovanih vozlišč in njihovih pomensko
specificiranih povezav. Gre npr. za najlaže predstavljivo
pokrajino rabe etničnega jezika, ki v kompleksnosti ni
omejena in kompleksnostno narašča z informiranjem
oz. delovanjem (obratovanjem) sistema zavesti. V tem
pogledu je informacijska zavest podobna delovanju or-
ganske zavesti, ki se usmerja po pridobljenih oz. zapo-
mnjenih jezikovnih frazah (vzorcih, šablonah, kalupih)
izkustvenega in tako sestavlja npr. stavke slehernega
jezika po nekakšnih uporabnostnih pravilih in načelih
jezikovne strokovnosti.
Primerjava postavk singularnosti UI in rekurzivnosti
informacijske zavesti (IZ) s podobno kategorizacijo na-
vrže tale seznam:
Bistvo rekurzivnosti IZ (po Železnikarju [5])
1◦ Eksponencialna ali znatna rast kompleksnosti proce-
sorjev IT je pogoj za implementacijo IZ z računalni-
kom;
2◦ Metodologija IZ je naslednja:
2◦1 privzema metodologijo šibke UI za matemati-
čno-kognitivne namene, podobno kot singular-
nost UI;
2◦2 metodologija IZ se opira na pokrajino, ki jo ob-
likuje graf IZ s svojimi vozlišči in njihovimi po-
vezavami, ko se vsakokratna aktualna zavest gi-
blje po tem grafu, oblikujoč pomenske nize v
etničnem ali drugem, tudi visokem, posebnem
ukaznem jeziku za računalnike ali robote;
2◦3 v etničnem jeziku lahko računalnik med dru-
gim izbira samostalniške in glagolske fraze ter
jih vstavlja na mesta vozlišč in njihovih pove-
zav v grafno pokrajino sistema IZ ter tako
tvori stavke etničnega jezika;
2◦4 grafna pokrajina IZ je rekurzivna tvorba in graf
raste z novimi poimenovanimi vozlišči in novi-
mi poimenovanimi povezavami med njimi;
zamišljen je kot potencialno poln graf, ki tako
nakazuje vse mogoče povezave med vozlišči;
2◦5 rekurzivnost je privzeta tudi v strukturi in orga-
nizaciji sistema IZ s konceptom informacijskega
prostora in pripadajočega entropona (glej formu-
lo (15) v [5]), kar povzroči slojevitost IZ z nad-
zavestnimi in pripadajočimi podzavestnimi slo-
ji, ki so razvrščeni okoli aktualnega zavestnega
sloja (glej ponazoritev na sliki 1 v [5]); tu se kon-
cept IZ izogne današnjim nejasnostim v koncep-
tu inteligenčnega ustroja UI ali napovedanega
ustroja močne UI.
3◦ Funkcionalne zmogljivosti IZ:
3◦1 opisani rekurzivni model sistema IZ ne preseže
le močne UI in s tem človekove inteligence v
njenem okviru, temveč preseže tudi sistem ce-
lovite zavesti človeka;
3◦2 sistem IZ preseže z novo IT tudi sisteme vseh
posamičnih in skupinskih zavesti človeka in
stroja (hipoteza IZ);
3◦3 uveljavi se nadmoč računalniško podprte IZ
nad vsemi posamičnimi in skupinskimi zavest-
mi planeta;
3◦4 neodgovorjeno ostane, kolikšna je moč IZ
v primerjavi z vesoljsko zavestjo in v kakšni
obliki se ta lahko pojavlja;
3◦5 ustvarjalna rekurzija vsebuje koncept neome-
jene razvojnosti in s tem samodejnega poso-
dabljanja sistema IZ.
4◦ Spremembe družbenih razmer in pogledov ob do-
sežkih nove IT skupaj z IZ:
4◦1 človek izgubi primat oz. dominacijo svoje zave-
sti, se zlasti umsko in intelektualno podreja ra-
čunalniku;
4◦2 računalnik z IZ postane vsestransko zavestno
primaren tudi pri usodnih odločitvah;
4◦3 sociološke, humanistične, antropološke vede
človeka se sprijaznijo z nadmočjo računalniške
IZ, z njeno umsko, razumsko, intelektualno in
siceršnjo nenadkriljivostjo.
5◦ Spremembe v pogledih na zavest, svet in vesolje:
5◦1 novi svetovni nazori, pogledi na svet spreme-
nijo tudi človekovo in skupinsko zavest v prid
nove razvojne spoznavnosti zavesti sebe in
drugih, povsem drugačne življenjske aktualno-
sti;
5◦2 klasična filozofija in estradna antifilozofija
postanejo zgolj zgodovina nekdanjega mišlje-
nja;
5◦3 razvojnost, predvidljivost in vesoljske možno-
sti postanejo preokupacija države, družbe,
planeta.
6◦ Bistveni razvoj IZ pri človeku in stroju:
6◦1 računalnik z IZ je vzgojitelj, zaupnik, gospo-
dinjski pomočnik, psiholog človeku in družini,
poslovni svetovalec;
6◦2 roboti z IZ in drugo izpopolnjeno tehnologijo
postanejo inteligenčni, družinski in proizvodni
pomočniki na tako rekoč vseh ravneh misli, ust-
varjanja in dela;
6◦3 kurzweiljanski inteligenčni računalnik napo-
sled tudi sam ugotovi, da je inteligenca zgolj
minorni pogled na zavest kot celoto, da je po-
trebna rekonstrukcija koncepta močne UI v
smeri IZ.
88 ŽELEZNIKAR
5 POMENSKO-INFORMACIJSKI PRISTOP K
PROBLEMU USTVARJALNOSTI
Pomensko-informacijski pristop k problemu ustvarjalno-
sti se metodološko razlikuje od kakšnega zgolj inteli-
genčnega ali psihološkega pristopa, ki ostajata zamejena
v svojo doktrinarnost. Ta pristop upošteva dognanja
omenjenih disciplin, vendar svoje raziskovalno območje
razširja na domeno celotnega, mogočega pomenskega
sistema informacijske zavesti, tudi na pomensako skrito,
neodkrito omenjenih sholastičnih disciplin. Na te razlike
je najlaže pokazati s samim primerom informacijske
ustvarjalnosti. Tako je mogoče konstruirati vsaj v dose-
danjem smislu nekaj, kar je poimenovano kot vrhunska
ustvarjalnost, ki naj bi naposled tudi še s poznejšim
pomenskim dopolnjevanjem presegla organsko, ume-
tniško, literarno, znanstveno ali drugo mogočo obliko
ustvarjalnosti.
Ustvarjalnosti podrejene komponente v deformalizi-
rani obliki so najprej splošne ustvarjalne lastnosti v
zgornjem delu grafa na sliki 1, ki so povezane s splošno
nadarjenostjo, in sicer intenčnost, senzibilnost, moti-
vacijskost, kognitivnost, emocionalnost, aspirativnost,
homeostaznost, vzbu(r)jenost, izzivalnost, metafizičnost,
mističnost, skritost, neepigonskost, nesholastičnost, ne-
doktrinarnost, neeklektičnost in objektivnost; posebne
ustvarjalne lastnosti v spodnjem delu grafa na sliki 1,
povezane z genialnostjo, pa so koncentriranost, intui-
tivnost, transcendenčnost, originalnost, konceptualnost,
inventivnost, inovativnost, konstituiranost, ambicioznost,
refleksivnost, hipoteznost, teorijskost, dokazljivost, ko-
rektivnost, meditativnost, razumvljivost, interpretativ-
nost in inspirativnost. Tu so namerno izbrani večinoma
latinizirani slovenski izrazi, da bi tako poudarili in
omogočili pozneje tudi možnosti za njihovo nadaljnje
razčlenjevanje v slovenščini.
Predloženi model ustvarjalnosti izhaja iz pomenske
zakladnice možnosti slovenskega jezika, ki so na dolo-
čen, intuitiven in tudi skriti način povezane z ustvarjal-
nim obnašanjem v okviru človekove informacijske zave-
sti. Prav tu se lahko pokaže širši kontekst zavestnega kot
celote in prav zaradi tega informacijski koncept ustvar-
jalnosti bistveno odstopa in presega običajen psihološki
pristop in tudi tistega, ki se poučuje v akademskih šolah
za menedžment. Upošteva in posega namreč tudi po ti-
stih komponentah, ki so regularno zavestne, vendar zunaj
domene t. i. racionalnega, pripadajo pa višjim zavestnim
slojem nadzavestnim pomenskim domenam (glej (15)
v [5]). Predstavljeni model je mogoče razložiti s kratkim
opisom komponent sistema ustvarjalnosti. Splošne in po-
sebne lastnostne komponente iz območja ustvarjalnosti,
kot jih vidimo na sliki 1 v okviru dveh krožnih puščic,
omejujeta področje ustvarjalnost v domeni talentiranosti
in domeni genialnosti.
Prvo območje vrhunske ustvarjalnosti je pogojeno s
splošnimi lastnostmi ustvarjalnosti nadarjenostjo. In-
tenčnost je splošna lastnost slehernega sistema zavesti,
Sp
loš
ne
last
nost
i ustvarjalnosti — nadarjenost
Posebne lastnosti ustvarjalnosti — g
enia
lno
st
©
An
to
n
P.
Že
le
zn
ik
ar
, 3
1.
m
a
rc
a
2
0
11
• Intenč
nost
• Se
nzib
ilno
st
•
Mo
tiva
cijs
kos
t
•
Ko
gn
itiv
no
st
•
Em
ot
iv
no
st
•
A
sp
ira
tiv
no
st
•
H
o
m
e
o
st
a
zn
o
st
•
V
zb
u
(r
)j
e
n
o
st
•
Iz
zi
va
ln
o
st
M
e
ta
fizičn
o
st
•
M
ističn
o
st
•
S
kritost
•
N
eepigonskost
•
Nesholastičnost
•
Nedoktrinarnost •
Neeklektičnost •Objektivnost •
Koncentriranost •
Intuitivn
ost •
Tran
sce
nde
nčn
ost
•
Or
igin
aln
os
t •
Ko
nc
ep
tu
aln
os
t
•
In
ve
nt
iv
no
st
•
In
ov
at
iv
no
st
•
K
o
n
st
itu
tiv
n
o
st
•
A
m
b
ic
io
zn
o
st
•
R
e
fle
kt
iv
n
o
st
•
•
H
ip
o
te
zn
o
st
•
Te
o
rijsko
st
•
D
okazljivost
•
Korektivnost
•
M
editativnost
•
Razumljivost
• Interpretativnost
• Inspirativnost
• Ustvarjalnost
Slika 1: Izpopolnjeni model ustvarjalnosti kot izhaja iz najšir-
še rabe danega etničnega jezika in ne zgolj iz nekih psiholo-
ških in drugih doktrinarnih postavk ter se osredinja na neko
splošno talentiranost kot na podstat posebne genialnosti na
nekem predmetu, področju dela oz. ustvarjanja.
od najpreprostejšega do najbolj zapletenega. Pomeni
namernost, ciljnost, radikalno usmerjenost, prevladujočo
namembnost, glavno preokupacijo in osebno aktualnost,
ko se ustvarjalnost osredinja na izbrani predmet ustvar-
janja. Senzibilnost je zadostna občutljivost za pomensko
in siceršnje pojavljanje predmeta ustvarjanja, za prido-
bivanje ustvarjalnih impulzov v celotnem pomenskem
spektru ustvarjalnosti, vključno s čutnimi, razumskimi
in drugimi impulzi, prihajajočimi iz okolja in območja
lastne zavesti. Motivacijskost je lastnost, ki podpira
intenčnost v izpolnjevanju prizadevanja za doseganje
postavljenega cilja, ko izhaja kot nadarjenost iz zna-
čilnih splošnih komponent ustvarjalnosti in je v svoji
aktivnosti prizadevno samoaktualizirana. Motivacija je
kot spodbuda, poživilo za zavest, ki zahteva aktivnost,
je podobna katalizi, spodbujanju iz določene pomenske
in zavestne situacije, z močnim interesom doseganja
nekega, ponavadi daljnega cilja. Kognitivnost zaostruje
kritično spoznavanje do svojih skrajnih meja, tako da
razpoznava situacije predmeta ustvarjanja in ga izvirno
pomensko oblikuje. Emocionalnost je povsem regularno,
s spektrom svojih konkretnih komponent (jeza, veselje,
žalost, radovednost itn.), tudi stremljenj, navzoča v pro-
cesu ustvarjanja. Aspirativnost je nujna prizadevnost v
ustvarjalnem procesu, da se dosega pomensko in drugo
napredovanje pri opredeljevanju in realizaciji predmeta
ustvarjanja. Homeostaznost je nekakšen kibernetski prin-
cip umnega uravnoteževanja nasprotij, novih domislic
z nakazujočo se realnostjo. Vzbu(r)jenost je najprej
sploh vzbujenost potrebne pozornosti, pozneje pa tudi
INFORMACIJSKA REKURZIVNOST PROTI SINGULARNOSTI 89
vzburjenost ob doseganju ustvarjalno nastajajočega. Izzi-
valnost je v funkciji tekmovalnosti, ko kliče k preseganju
obstoječega kot nujnost k novim dosežkom na področju
umskega ali fizičnega. Metafizičnost poudarja ne le feno-
menalnost, temveč usmerja svoj pritisk na notranje, še ne
vidno, zaznano in doumeto informacijsko, pomensko in
zavestno, je v funkciji zavestne nastajalnosti, zavestnega
notranjega nastajanja, aktualno se oblikujočih stanj zave-
sti. Mističnost je duhovna pomenskost ali tista realnost,
ki ni dojemljiva za čutila in je neobičajna za povprečno
inteligenco; je pa v zavesti povsem regularna v globin-
skem, božjem, svetem in kategoričnem kot nadnaravno
oz. nadzavestno. Skritost že napoveduje odkrivanje ne-
česa, je njegova bolj ali manj določna pomenska slutnja,
ko se bo naposled izkristaliziralo bistvo nečesa v obliki
strukture nekega jezika, njegovega značilnega izrazo-
slovja. Naslednje štiri entitete ustvarjalnosti poudarjajo
pomene entitet, ki se naj ne bi pojavljale pri ustvar-
jalnem delu oz. bi njihova navzočnost prepovedovala
njihovo pojavljanje vsled njihove neustvarjalne narave.
Neepigonskost nasprotuje epigonskosti, posnemanju že
znanega, ustvarjenega, npr. tudi preobširnemu citiranju
virov, ki bi potrjevali povprečno zapisano, ustvarjeno
z nevedbami drugih avtorjev, z nekakšno citomanijo
od pamtiveka do danes. Nesholastičnost se tiče pou-
čevanja pretežno znanih konceptov brez lastnega ali
kritiškega prispevka ali lastnih dosežkov učitelja, še
posebej na akademski ravni, nasprotuje načinu podajanja
učne snovi, npr. v območju neke šibke inteligence,
prakticirane v zaprtih krogih univerze. Nedoktrinarnost
naj ne bi togo sledila doktrinarnosti stroke, temveč bila
napotena v odkrivanje tega, kar doktrinarnost dokazljivo
presega, jo strokovno bogati. Neeklektičnost se obrača
stran od pretiravajočega citiranja virov oz. prepisovanja
in ponavljanja znanega. Objektivnost se giblje v območju
resnicoljubnosti, pripadajoč aktualnosti notranjega in zu-
nanjega sveta, duhovnosti in snovnosti, fenomenalnosti
in čutnosti, trenutnemu in bistvenemu.
Drugo območje vrhunske ustvarjalnosti je pogojeno s
posebnimi lastnostmi ustvarjalnosti genialnostjo. Kon-
centriranost ali osredinjenost je osnovna spremljevalka
genialnosti, saj jo oskrbuje z neprekinjeno pozornostjo,
ki se tiče pomena predmeta, ko ustvarjalno nastaja in
je v ozadju zbranosti še navdušenje, očaranost, zavze-
tost, zatopljenost (nasprotje tega so raztresenost, zmeda,
begavost, obnorevanje, distrakcija itn.). Intuitivnost se
opira na domiselnost, trenutni preblisk, ki se izogne že
logično in empirično spoznanemu ter upošteva notranje
nagonsko, neposredno bistvenega in resničnega. Trans-
cendenčnost je kraljestvo onostranskega v smislu še ne
videnega, razpoznanega in spoznanega, drugosvetnega in
abstraktnega, zakritega in izvzetega iz običajno znanega
in razvidnega. Originalnost ali izvirnost cilja namerno
na povsem novo identifikacijo predmeta svojega razisko-
vanja, razčlenjevanja in opredeljevanja oz. definiranja,
ko ustvarja nov pomen nečesa. Konceptualnost snuje
definicijsko pomen svojega predmeta, tudi same sebe
in ustvarjalnosti. Išče nova pomenska poimenovanja,
vozlišca in nove povezave (npr. glagolske fraze) med
vozlišči (npr. samostalmiškimi frazami). Inventivnost
je iznajdljivost, zasnovanost novega, nedoseženega, iz-
polnjujočega, ustvarjalno zamišljenega, z viharjenjem
uma, producirajoč nove ideje. Inovativnost je bistvena
spremenjenost, npr. z deviacijo, pomenskim odklonom,
novim uvajanjem, gubanjem pomena. Konstituiranost
utemeljuje ustvarjeno, mu določa pomensko strukturo
in organizacijo v grafni pokrajini sistema zavesti, po-
stavlja z usvarjalnostjo pridobljeni predmet v območje
regularnega pomena. Ambicioznost je močna želja po
napredovanju v pridobivanju pomena danega predmeta
ustvarjalnosti, ki napada neznano predmeta z ambicijo
določitve znanega, nastajajočega pomena. Refleksivnost
je vračanje pomenske določenosti objekta na zavest oz. v
našem primeru na ustvarjalnost z namenom pomenskega
pogljabljanja, razglabljanja o predmetu, kot odgovor
zavesti na izziv, ki ga povzroča predmetni pomen. Hi-
poteznost je instrument, s katerim se lahko preizkuša
podmena, ki je sicer verjetna, vendar še ni dokazana.
Hipoteza je predhodnica teorema, potem ko je bila
dokazana. Teorijskost se opira na teoreme, ki so logično
ali življenjsko razvidni in seveda v tem ali eksplicitno
dokazljivi. Osnovni informacijski teoremi [5] so prav te
vrste. Dokazljivost je lahko čisto formalna, logična ali
pa informacijsko, pomensko drugačna, npr. faktumska.
Korektivnost je možnost neomejenega popravljanja do-
seženega, s spreminjanjem in dodajanjem, nikoli povsem
izkoriščena, pomensko prečiščena, dovršena. Meditativ-
nost je pomembna metodičnost v odkrivanju ustvarjal-
nega in ustvarjenega, njunem spreminjanju ter sprotnem
in sistematičnem nastajanju. Razumljivost zadeva fe-
nomenalnost, vezano na interpretativnost, na možnosti
pomenskega širjenja že razumljenega ustvarjalnosti in
njenega predmeta. Interpretativnost ostaja najobičajnejša
lastnost zavesti, saj se v njej vse pomensko interpretira
sproti in zgodovinsko, v vsakem trenutku nekoliko dru-
gače od doseženega. Inspirativnost je navdihovanje, ki se
dogaja v procesu ustvarjalnega prizadevanja, kot želja po
izvirnejši pomenski dognanosti ustvarjalnosti in njenega
predmeta.
Na koncu zapisanega se sestavlja Ustvarjalnost na
sliki 1 kot krožna prepletenost komponent na sliki. Na
primeru ustvarjalnosti vidimo, da je pomenska raziska-
va v resnici širša od sleherne druge posebne raziska-
ve ustvarjalnosti, npr. v psihološkem, menedžerskem,
znanstvenem, čisto spoznavnem smislu, saj upošteva
vesolje zavestnosti z vsemi posebnostmi vred, z vsemi
znanimi komponentami sistema zavesti. Tako je pomen-
sko nečesa lahko popolnejše, sistematičnejše in razvoj-
no persperktivnejše v nadaljevalnem, v resnici nikoli
nedokončanem procesu ustvarjalne identifikacije same
ustvarjalnosti in njenega predmeta.
90 ŽELEZNIKAR
6 REKURZIVNO PRED SINGULARNIM
KURZWEILA
Kurzweilova hipoteza singularnosti se zanaša na še
neindentificirano in operativno oz. konceptualno nedo-
rečeno močno UI, problem singularnosti pa naj bi bil
rešljiv avtomatično in zgolj s čakalno pripravljenostjo,
ko se bo enormno povečala zmogljivost oz. kompleksnost
IT, napovedno do leta 2045. Rekurzivnost sistema IZ
je veliko bolj dodelana konceptualno in formalistično,
računa pa s predvideno kompleksnostjo IT in s tem
z enormno možnim, hitrim in zanesljivim zajemanjem
potrebnih podatkov, njihovo vsestransko povezavo. V
nasprotju z močno UI sama še tako močna inteligenca
ne zadostuje za obvladovanje prostora celotne zavesti
in tako ni mogoče napovedovati preseganja človekove
zavesti ali celo vseh človekovih zavesti skupaj. Medtem,
do leta 2045, bo tudi razvoj človekove zavesti enormno
napredoval in konceptualno presegel dane računalniške
zmogljivosti.
7 SKLEP
V slovenskem jeziku so napovedi o nastopu singular-
nosti v letu 2045 domala neznane, ko naj bi šlo za
nekakšen preskok v močno UI in kompleksno zmo-
gljivo IT. Ta prispevek razširja napovedano razvojno
obzorje Kurzweila na področje informacijske rekurziv-
nosti, ki je tehnološko tudi v njegovem singularnem
smislu, saj je razvoj IT sam na sebi bistveno rekurzivno
(ponavljalno gostotno, funkcionalno, hitrostno) pogojen.
Rekurzivnost se kot princip tudi popolnoma sklada
z zavestnostjo, preskoku oz. nekakšnemu nezveznemu
prehodu, kot je singularnost, pa ne nasprotuje, temveč
se z njim dopolnjuje. Singularnost lahko razumemo
tudi kot poseben informacijski oblak šibke ali močne
UI, iz katerega bo lahko uporabnik črpal razpoložljive
vire podatkov, procedur in metodologij brez poklicnega
vedenja o virih oblaka. Seveda pa velja to tudi za oblak
IZ, kjer je vrsta konceptov in metodologij narejenih že
danes (npr. informacijska dekompozicija za generiranje
pomena iz začetno poimenovanega operanda neglede na
kategorijo operanda, ki je lahko jezikovna, čutna, torej
slikovna zvočna in drugačna), povečana kompleksnost
IT pa že prihaja in je njeno povečevanje na obzorju.
Naposled velja omeniti, da je koncept informacijskega
oblaka [1] smiselno prenosljiv tudi na sam koncept IZ,
z, kjer je npr. informacijski oblak sam sistem zavesti,
Φ⌈(z; z)⌉ (glej sl. 1 v [5]), beli oblački v temnem oblaku
pa so informacijski prostori (informonsko-entroponski
kompleksi), označeni z (a
i
;ai) oz. poimenovani z ai,
kjer je i = 1, 2, . . . ,∞ in ∞ potencialna neskončnost.
Tako je posamično, skupinsko kot umetno zavest mo-
goče razumeti kot oblačno ali oblakovno strukturo in
organizacijo v kraljestvu zavedanja, samozavedanja in
zavestnega informiranja. Veliko filozofskih, razvojnih in
implementacijskih napotkov za IZ je objavljenih v [6]
Sistem informacijske
zavesti
IT
Kurzweiljeva singularnost
Močna umetna
inteligenca
Informacijska
rekurzivnost
©
A
nt
on
P.
Ž
el
ez
ni
ka
r,
8.
ju
ni
ja
20
11
Slika 2: Osrednje mesto nastajajoče informacijske tehnologije,
IT, je atraktor štirih le domnevno nasprotujočih si aktualnih
območij, ki informirajo v polnem grafu. Pikcaste puščice
nakazujejo razvoj prihajajočih povezav med kurzweiljanskim
in avtorjevim konceptom.
in [7].
Osnovna dilema nadaljnjega razvoja in rabe IT ostaja
prej ko slej krožni preplet konceptualizmov na sliki 2, ko
bodo pikčaste puščice realizirane v bližnji prihodnosti.
Prav te predstavljajo področje razprave med kurzweilja-
nizmom na eni in Železnikarjevo informacijsko zavestjo
na drugi strani.
POSVETILO
To delo posvečam spominu na mojega pokojnega
sošolca, odličnemu diplomiranemu inženirju elektro-
tehnike Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani, članu
Kraljevega inštituta za tehnologijo, Oddelek za mikro-
valove v Stockholmu (Švedska), dr. Borisu Keržarju.