1 UVOD Tako kot večina naprav se tudi motorji z notranjim zgorevanjem (MNZ - motorji z notranjim zgorevanjem) izboljšujejo s spoznavanjem novih materialov in z napredovanjem elektronike. Tako lahko vsak laik hitro opazi, da se danes že starodobniki in sodobni avtomobili precej razlikujejo, predvsem po količini elektronskih komponent. Sodobni avtomobili skoraj nimajo sklopa, ki ne bi vseboval vsaj ene elektronske komponente. Tudi če se omejimo samo na področje pogona in izvzamemo vozila, ki jih poganjajo elektromotorji, lahko opazimo veliko razliko. MNZ-ji starodobnikov za samo delovanje skoraj niso potrebovali električnih komponent. Z nadaljnjim razvojem so v dizelske motorje prigradili zaganjalnik, alternator, grelne svečke in elektromagnetni ventil na dovodu goriva, v Ottove motorje pa še vžigalno tuljavo in svečke. Z razvojem elektronike smo prišli tako daleč, da sodobni MNZ nadzira in upravlja zmogljiv 32-bitni procesor, ki v realnem času obdeluje podatke iz več senzorjev, na podlagi česar tudi ustrezno regulira vse potrebne podsklope. V tem prispevku se bomo omejili na bistven podsklop MNZ-ja, ki skrbi za ustrezno izmenjavo delovne zmesi. Omenjeni podsklop sestavljajo ena ali več odmikalnih gredi ter več sesalnih in izpušnih ventilov. Želja pa je konvencionalni pogon ventilov z odmikalnimi gredmi nadomestiti z naprednim individualnim krmiljenjem posameznega ventila. S tem bi MNZ-ji pridobili precejšen razvojni potencial. 2 POGON VENTILOV Sistem sesalnih ventilov regulira dotok ustrezne količine sveže delovne zmesi v valje MNZ-ja, sistem izpušnih ventilov pa skrbi za ustrezno odvajanje zgorele snovi iz valjev. Posamezni sistem je krmiljen z odmikalno gredjo, ki je navadno prek verižnega ali jermenskega prenosa v ustreznem prestavnem razmerju povezana z glavno gredjo. Sodobni sistemi pogonov ventilov omogočajo že precej široko območje prilagajanja zahtevanim obratovalnim razmeram. To pomeni, da lahko reguliramo glavne parametre pogona, ki so: čas odpiranja (kdaj se bo ventil odprl), hod (koliko se bo ventil odprl) in trajanje (koliko časa bo ventil odprt). S spreminjanjem teh parametrov lahko zagotavljamo Prejet 20. julij, 2015 Odobren 21. avgust, 2015 282 MUNIH, KATRAŠNIK, MILJAVEC optimalne obratovalne razmere MNZ-ja na pretežnem območju vrtilnih frekvenc v odvisnosti od obremenitve. Današnji sistemi pogona ventilov omogočajo že precej široko območje prilagajanja obratovalnim razmeram. Slabost je, da se posamezni ventili v sesalnem ali izpušnem sistemu ne morejo individualno prilagajati in regulirati, saj so ventili posameznega sistema krmiljeni prek skupne odmikalne gredi. Na odmikalni gredi nad posameznim ventilom je ustrezno oblikovano odmikalo, ki pretvarja rotacijo gredi v linearen odmik ventila. Kontura odmikala je sestavljena iz delov krivulj, s katerimi določamo že omenjene glavne parametre krmiljenja ventila (slika 1). Sama kontura je optimizirana na izbrano delovno točko. Slika 1: Glavni parametri krmiljenja ventilov Konvencionalni sistemi krmiljenja ventilov že omogočajo spreminjanje faznega zamika odmikalne gredi (v relaciji do ročične gredi) ter prilagajanje hoda ventila. S tem se optimizirana delovna točka obratovanja (za katero je optimizirano odmikalo) lahko raztegne tudi na nekoliko širši del obratovalnega območja. 2.1 Možnosti izboljšave sistema pogona ventilov Znatno izboljšanje krmiljenja ventilov bi pridobili, če bi se znebili odmikalne gredi in vsak ventil krmilili posamično. To bi lahko dosegli s primernim aktuatorjem na posameznem ventilu. S krmiljenjem aktuatorja bi tako določali in sproti prilagajali glavne parametre krmiljenja ventila, ki so sicer fiksno določeni z obliko odmikala. Poleg tega velja poudariti, da je v tem primeru teoretično mogoče strmine odpiranja in zapiranja precej približati želenemu odzivu stopnice, česar ni mogoče izvesti z mehanskim pogonom z odmikalnimi gredmi. V praksi je naklon omejen s hertzovo kontaktno napetostjo, koeficientom vzmeti ventila, oljnim filmom in vsoto mas, ki sledijo odmikalu vključno z ventilom. S takšnim naprednim individualnim, variabilnim in polno nastavljivim krmiljenjem ventilov bi pridobili tudi veliko izboljšav pri obratovanju MNZ-ja. 2.1.1 Izboljšanje karakteristik MNZ V laboratorijskih analizah se individualno, variabilno in polno nastavljivo krmiljenje ventilov odraža v precejšnjih prednostih MNZ-ja [1][2][3]. Ker imamo popoln nadzor nad posameznim ventilom, lahko tudi natančno določamo dotok sveže delovne zmesi v posamezen valj, kar pri Ottovih motorjih pomeni, da se lahko znebimo sesalne lopute. Pri tem pa znatno zmanjšamo sesalne izgube [3]. Z nadzorom zapiranja sesalnega ventila se izboljša tudi dejanski srednji tlak motorja (BMEP - brake mean effective pressure) v celotnem predelu vrtilnih frekvenc [3, 4]. Pri dizelskih motorjih lahko s krmiljenjem izpušnega ventila nadziramo zaostale pline v valju, pri čemer zmanjšujemo nastanek NOx. Izboljšamo tudi izkoristek delovanja katalizatorja [3]. Z optimalnejšim polnjenjem valjev zmanjšujemo tudi količino delcev v izpuhu. Pri vseh MNZ-jih je omogočena učinkovita deaktivacija odvečnih valjev pri obratovalnih stanjih z manjšo potrebno močjo [3]. Z optimalnim zapiranjem sesalnega ventila in zapiranjem izpušnega ventila izboljšamo tudi izkoristek turbopolnilnika [3]. Minimalne povečave izkoristkov pri normalnih voznih ciklih so od 15 % naprej do ocenjenih potencialnih izboljšanj 20 % [3]. 2.1.2 CAI- controlled auto-ignition Procesi zgorevanja, ki temeljijo na nadzorovanem samovžigu [5–8], zahtevajo zelo natančno krmiljenje temperature in sestave zmesi v valjih. Najširše raziskani predstavniki CAI so HCCI (ang. Homogenous Charge Compression Ignition), PCCI (ang. Premixed Charge Compression Ignition) in RCCI (ang. Reactivity- Controlled Compression Ignition). Zato je popoln nadzor posamičnega ventila zelo pomemben za zagotovitev stabilnega in učinkovitega delovanja MNZ v režimu CAI v širokem območju delovanja. 2.1.3 Zračni hibrid Ob ustrezni krmilni strategiji ventilov in z dodanim zračnim zalogovnikom pridobimo tudi možnost regenerativnega zaviranja, pri čemer motor deluje v kompresorskem režimu. V tem primeru regenerativno zaviramo tako, da komprimiramo zrak v valjih in ga shranjujemo v temu namenjen zalogovnik. Komprimiran zrak iz zalogovnika pozneje porabimo za zračni pogon. Lahko ga tudi dodajamo pri normalnem obratovanju motorja v valje in s tem nadomeščamo ali pomagamo turbopolnilniku. Po študiji [9] lahko takšen hibrid konkurira električnim hibridom, analiziranim v viru [10], le da je pnevmatski hibrid precej preprostejši in s tem znatno cenejši. Poleg tega pa tudi ne potrebuje dragih baterij, ki jih je treba po določenem številu ciklov zaradi iztrošenosti zamenjati. ELEKTROMAGNETNO VODENJE VENTILOV PRI MOTORJIH Z NOTRANJIM ZGOREVANJEM 283 2.1.4 Spreminjanje taktnosti motorja Pri krmiljenju posameznega ventila in neposrednem vbrizgu goriva v valj imamo možnost uporabiti še dodaten obratovalni režim. Tako lahko spreminjamo med samim obratovanjem taktnost delovanja motorja, s čimer lahko pri nižjih vrtilnih frekvencah pridobimo precej višjo navorno karakteristiko MNZ [11]. 2.2 Napredni sistemi krmiljenja ventilov Pristopov k individualnemu krmiljenju ventilov je več in jih glede na pregledano dostopno literaturo lahko v osnovi razdelimo na hidravlične, pnevmatske in elektromagnetne. Zaradi same preprostosti sistema in našega področja dela smo se usmerili predvsem v elektromagnetne sisteme. Ne glede na zgornjo delitev so zahteve, ki naj bi jih izpolnjeval polno nastavljiv napredni sistem, enotne. Takšen sistem mora pri uporabi v MNZ za osebna vozila z delovnimi prostorninami na valj do približno 0,5 dm 3 omogočati maksimalen hod ventila najmanj 8 mm. Trajanje odpiranja ventila do maksimalnega hoda mora biti enako ali krajše od 3 ms. Poleg tega mora omogočati poljuben čas odpiranja ventila, poljuben hod (v območju do maksimalnega hoda), poljubno trajanje odprtega ventila. Hitrost naseda pri zapiranju ventila mora biti dovolj majhna, da se ne poškoduje ventil ali sedišče. Pomembna je tudi sama velikost, saj so ventili in pogon le-teh nameščeni nad motorjem. Z velikostjo in maso teh sistemov bi se znatno povišalo tudi težišče samega vozila, kar pa ni dopustno. 2.3 Elektromagnetni sistemi Večini elektromagnetnih sistemov je skupna osnova tako imenovanega sistema »vrzi in ujemi« (slika 2) [12]. Takšen sistem sestavlja med dvema vzmetema prednapeta kotva. Na vsaki strani kotve je elektromagnet. Slika 2: Osnova sistema, imenovanega »vrzi in ujemi« [12] Takšen sistem ima tedaj, ko ni napajanja, nevtralno lego na sredini med obema elektromagnetoma. Tako je pred uporabo potrebna zagonska procedura, ki poskrbi, da se kotva z vsiljenim nihanjem postavi v eno od skrajnih leg. Navadno je to lega zaprtega ventila. Tako je sistem tudi pripravljen za obratovanje. Prednost takšnega sistema je, da se večina energije za odpiranje ali zapiranje hrani v eni od vzmeti. Krmilni sistem dovaja samo energijo, potrebno za pokrivanje izgub. Žal pa ima sistem več slabosti. Prva je, da sistem ne omogoča zahtevanih postankov v vmesnih legah, saj lahko kotva potuje izključno od ene skrajne lege do druge. Pri morebitnem izpadu električnega napajanja ali morebitne druge napake ventil obstane v napol odprtem položaju, kar privede do trka med batom in ventilom ter s tem do mehanskih poškodb. Zaradi narave privlačnih magnetnih sil na železo in zaradi same zasnove s takšnim aktuatorjem ne moremo zaustavljati ventila pred skrajno lego. Posledično prihaja do prehitrih naletov ventila ob sedišče, s tem pa do hrupnega delovanja in kar je še hujše, poškodb ventila in njegovega sedišča. Iz patentiranih nadgradenj te osnove izhaja tudi aktuator podjetja »Engineering matters, Inc«, ki izpolnjuje vse zastavljene zahteve (slika 3) [4]. Aktuatorju so dodali trajne magnete. To aktuatorju doda pomembno lastnost lažje in boljše regulacije. Tako so kljub prednapetima vzmetema na voljo poleg skrajnih leg tudi vse vmesne lege. Poleg tega je iz poljubne lege ventila omogočen hod v poljubni smeri osi ventila. Slika 3: Nadgrajena različica aktuatorja podjetja »Engineering matters, Inc« [4] Avtorji so z generiranjem poljubnega profila pri enem odpiranju ventila dokazali izjemno prilagodljivost in nastavljivo vodljivost aktuatorja z odzivi, prikazanimi na sliki 4. 284 MUNIH, KATRAŠNIK, MILJAVEC Slika 4: Odzivi aktuatorja podjetja »Engineering matters, Inc« [4] Po poročanju vira [13] ima ta aktuator težavo z razmagnetenjem uporabljenih trajnih magnetov. V istem viru so se avtorji soočili s težavo in predlagali ponovno preoblikovano verzijo aktuatorja, ki naj bi bila manj občutljiva na razmagnetenje (slika 5). Bistvena sprememba, ki jo predlagajo, je ta, da se pri aktuatorju na sliki 3 magnetno polje tuljav zaključuje prek trajnih magnetov, medtem ko se pri predlagani zadnji različici aktuatorja na sliki 5 magnetno polje tuljav zaključuje prek sekundarnih zračnih rež mimo trajnih magnetov. Slika 5: Zadnja predlagana verzija izboljšave aktuatorja [13] Poudariti je treba, da so na mestu ventilov že v osnovi precej visoke temperature in intenzivne mehanske vibracije. Poleg tega razmeroma majhni aktuatorji delujejo z relativno velikimi tokovnimi gostotami, kar pomeni še dodatno segrevanje. Zato je treba za zanesljivo obratovanje aktuatorjev, ki vsebujejo trajne magnete, poskrbeti tudi za njihovo učinkovito hlajenje. Vir [14] navaja tudi električne izgube zadnje predlagane različice aktuatorja pri različnih vrtilnih frekvencah MNZ-ja. [14] V članku [14] lahko razberemo, da so skupne izgube 16 ventilov pri povprečni vrtilni frekvenci MNZ-ja 2500 vrt/min približno 1,3 kW. To je tudi v okvirih poročanja virov drugih zasnov aktuatorjev, ki pa ne omogočajo takšne nastavljivosti [15–19]. 2.4 Primerjava energijske bilance Za konvencionalne sisteme krmiljenja ventilov se zaradi raznolikosti izvedb MNZ-jev največkrat splošno navajajo povprečne vrednosti izkoristkov MNZ. Avtorji v viru [20] navajajo, da pri avtomobilu srednjega razreda pri urbanem ciklu samo 12 % energije goriva preide v koristno pogonsko. Samo za mehanske izgube se porabi 15 % energije goriva in to so večinoma izgube trenja v MNZ. Inštitut Ricardo [21] na podlagi testiranj pokaže, da podsklopu ventilov pripada pri vrtilni frekvenci 1000 vrt/min 35-odstotni delež, pri vrtilnih frekvencah 6000 vrt/min pa 10-odstotni delež vseh mehanskih izgub. Avtorji vira [22], ki tudi navajajo, da pomenijo izgube pogona ventilov 15-odstotni delež vseh mehanskih izgub, te tudi naprej razčlenijo in so prikazane na sliki 7. Slika 6: Primer razdelitve izgub pogona ventilov pri večjem dizelskem motorju z zgornjim krmiljenjem ventilov [22] Iz slike 6 je razvidno, da največji delež trenja pogona ventilov odpade na trenje med odmikalom in dročnikom. Zaradi Stribeckovega pojava pa to trenje po določeni vrtilni frekvenci MNZ-ja, ko preide mazanje v hidrodinamski režim, najprej upade in nato z nadaljnjim višanjem vrtilne frekvence ponovno zmerno linearno narašča. Pri konvencionalnih sistemih lahko govorimo o regenerativnem delovanju, dokler se ventil (dročnik) ne odlepi od odmikala. Tako moč, vložena v stiskanje vzmeti ventila, pri zapiranju pomaga poganjati odmikalno gred. To pride še bolj do izraza pri večvaljnih motorjih, kjer potrebno moč za odpiranje ventila na enem valju kompenzira moč zapirajočega se ventila na enem od preostalih valjev, ki jih poganja ista odmikalna gred. Enačba za silo, potrebno za linearni pogon posameznega ventila, lahko zapišemo kot (enačba 1) [22], (1), kjer je m masa celotnega sistema, a pospešek dročnika, g gravitacijski pospešek, k konstanta vzmeti, Il ELEKTROMAGNETNO VODENJE VENTILOV PRI MOTORJIH Z NOTRANJIM ZGOREVANJEM 285 prednapetost vzmeti, I hod ventila, trenje med dročnikom in njegovim vodilom in pa trenje med ventilom in njegovim vodilom. Pri tem se predznak spreminja glede na to, ali se ventil odpira (-) ali zapira (+) [22]. Pri naprednih individualnih sistemih navadno ni dročnika, tako da se masa celotnega gibljivega sistema v tem primeru zmanjša za tretjino ali pa do polovice. Poleg tega odpade trenje dročnika . Trenje zaradi stebla ventila, ki nam ostane, pa znaša po sliki 7 le 2 % vsega trenja pogona ventilov. V viru [23] ocenjujejo delo, potrebno za premagovanje tega trenja pri enem prehodu ventila, na 100 mJ, za celoten cikel (odpiranje in zapiranje) pa 200 mJ ( za motor Ford Duratec 2.3L, 4 valjni, 16 ventilov). Avtorji v virih [23–25] navajajo, da se moč, potrebna za pogon ventila, veča s tretjo potenco vrtilne frekvence MNZ-ja. To izhaja iz enačbe 2, (2), kjer je P moč, potrebna za odpiranje ventila, m masa ventila, a pospešek ventila in v hitrost ventila, in drži v primeru posnemanja poteka odpiranja ventila klasičnega sistema. Hitrost odpiranja (in zapiranja) ventila v tem primeru linearno narašča z vrtilno frekvenco MNZ-ja, pri tem pa pospešek z drugo potenco ter moč s tretjo potenco vrtilne frekvence MNZ-ja. Če bi takšen elektromagnetni ventil odpirali pri vseh vrtilnih frekvencah MNZ-ja z maksimalno hitrostjo, ki jo omogoča (3 ms), bi bili hitrost, pospešek in moč odpiranja ventila na celotnem območju vrtilne frekvence MNZ-ja konstantni. Ne glede na to, da je v osnovi želja po čim hitrejšem odpiranju ventila, kar elektromagnetni aktuatorji tudi omogočajo, je vprašanje, ali je takšno odpiranje tudi v vseh obratovalnih stanjih MNZ-ja, smotrno. V viru [23] so avtorji pokazali, da je povprečna moč odpiranja ventila z njihovim aktuatorjem 188 W (6000 obratih/minuto, 3,3 ms prehodu, konstanten pospešek), s pospeševanjem po rampi so dosegli le moč 133 W, če pa so dodali še vzmet za pomoč pri zapiranju, se je povprečna moč zmanjšala na 68 W. Torej je treba pri strategijah vodenja ventila upoštevati potrebno hitrost in pospešek odpiranja ventila, ki je ovrednotena tudi s stališča celotnega izkoristka MNZ-ja. Ne glede na vse navedeno pa je smiselno energijsko bilanco pogledati na najosnovnejši ravni. Pretok moči MNZ-ja s konvencionalnim pogonom ventilov je prikazan na sliki 7. Zgornja povratna veja od verižnega/jermenskega prenosa naprej pomeni pretok moči, potreben za pogon ventilov, ki, kot je bilo že omenjeno, znaša 1,5 – 3 kW, za MNZ-je osebnih vozil. Slika 7: Diagram poteka moči pri motorju s konvencionalnim sistemom pogona ventilov Na sliki 8 je prikazan pretok moči pri motorju z naprednim individualnim sistemom krmiljenja ventilov. Tu se povratna veja razlikuje po tem, da se moč za pogon ventilov odjema iz alternatorja in prenaša na napredni elektromagnetni pogon ventilov, kar pomeni, da v daljši verigi energijskih pretvorb nastane več izgub. Slika 8: Diagram poteka moči pri motorju z elektromehanskim sistemom pogona ventilov Na videz nepomembna, a potrebna je sprememba odjemnega mesta energije za pogon elektromagnetnih ventilov (slika 9). Pokažemo pa lahko, da razlika ni tako zanemarljiva, kot deluje na prvi pogled. Citirani viri navajajo, da se moči naprednih elektromagnetnih pogonov ventilov lahko približajo in primerjajo s konvencionalnim sistemom (1,5–3 kW). Smiselno pa je, da primerjamo pretoke moči na istem mestu, torej od verižnega/jermenskega prenosa naprej. Moč, ki jo avtorji navajajo, je električna. To je torej moč, ki prihaja iz alternatorja. Povprečni izkoristki alternatorjev pa so, kot vemo, zelo slabi in znašajo 55 % [26]. To pomeni, da je moč, potrebna za napredni elektromagnetni pogon ventilov od verižnega/jermenskega prenosa naprej, približno za 180 % večja in znaša od 2,7 do 5,45 kW (za MNZ-je osebnih vozil). 286 MUNIH, KATRAŠNIK, MILJAVEC 3 SKLEP Pokazali smo, da je za korektno primerjavo moči konvencionalnih in naprednih individualnih pogonov ventilov treba upoštevati pretoke moči na istih odjemnih mestih. Avtorji virov navajajo električne moči in jih hkrati primerjajo z močmi konvencionalnih sistemov. Pri tem se zanemari bistveni člen, to je alternator z zelo slabim izkoristkom, je pa nujno potreben za delovanje naprednega elektromagnetnega pogona ventilov. Tako je smiselno razmisliti o smotrnosti prizadevanj za zmanjšanje izkoristkov naprednih elektromagnetnih sistemov, če bo ostal v verigi člen s tako slabim izkoristkom. Četudi smo pokazali, da je moč naprednih individualnih elektromagnetnih pogonov ventilov, ki se navaja, zavajajoča in bistveno večja, še ne pomeni tudi, da so takšni sistemi nepotrebni in neučinkoviti. Koristi in prednosti takšnega sistema naprednega krmiljenja so bistveno večji, kot se poveča izgubna moč za napredno individualno, variabilno in polno nastavljivo krmiljenje ventilov.