1 UVOD
S spreminjanjem življenjskega sloga se povečuje verje-
tnost za žilne bolezni [1]. Zato je vedno bolj prisotna
potreba po diagnostični metodi, s katero lahko hitro in
na učinkovit način zaznamo tovrstne bolezni [2]. Med
pogostejšimi žilnimi boleznimi je delna zamašitev žile
v okončini telesa. Že obstoječa neposredna, klinično
uporabljana metoda za ugotavljanje zamašenosti žil je
ultrazvočna preiskava žil [3], s katero ustrezno izurjen
Prejet 10. junij, 2011
Odobren 25. junij, 2011
zdravnik identificira stopnjo in lokacijo zamašitve žile.
Preiskava je razmeroma dolgotrajna in zahtevna. Izvaja
jo ustrezno izobražen zdravnik specialist z uporabo
naprave za ultrazvočno preiskavo. Zato je ta preiskava
razmeroma draga in posledično nedostopna širši popu-
laciji.
1.1 Izračun gleženjskega indeksa
Diagnostična metoda za hitro zaznavanje žilne bo-
lezni zamašitve žil je meritev gleženjskega indeksa.
Gleženjski indeks je razmerje krvnih tlakov v rokah
in nogah. Interpretiramo ga kot stopnjo zamašenosti
žile okončine. Če je namreč žila v določeni okončini
zamašena, je izmerjen krvni tlak v okončini za ob-
strukcijo znižan [4]. Osnovna ideja postopka meritve
in izračun GSI je hkratno merjenje krvnega tlaka na
več okončinah in primerjanje izmerjenega tlaka. Če med
izmerjenimi tlaki zaznamo odstopanje od pričakovane
vrednosti, je pacient kandidat za podrobnejše preiskave.
Ker je postopek merjenja krvnega tlaka na več
okončinah hkrati v primerjavi z ultrazvočno preiskavo
ožilja razmeroma preprosta metoda, za njeno izvajanje
ni potreben zdravnik specialist. Postopek merjenja krv-
nega tlaka zahteva uporabo razmeroma poceni opreme v
primerjavi z ultrazvočno napravo. Zato je mogoče prei-
skavo opraviti v splošnih ambulantah. Omenjena metoda
je torej diagnostični postopek za presejalno testiranje
žilnih bolezni. S postopkom je mogoče identificirati
potencialne kandidate za podrobnejšo diagnostiko pri
ustreznih specialistih.
GLEŽENJSKI INDEKS KRVNEGA TLAKA Z OSCILOMETRIČNO METODO 137
2 DEFINICIJA PROBLEMA
Ukvarjali smo se z izdelavo algoritma za izračun GSI.
Algoritem teče v napravi za hkratno trikanalno merjenje
krvnega tlaka v okončinah – roki in obeh gležnjih.
Za merjenje tlaka je bila izbrana oscilometrična me-
toda, ki iz poteka tlaka v posamezni napihljivi manšeti,
nameščeni na posamezno okončino, ugotovi, pri katerem
tlaku zraka v manšeti se oscilacije tlaka zaradi utripanja
žile okončine pojavijo in pri katerem tlaku v manešti
oscilacije tlaka izginejo. Na podlagi teh tlakov algori-
tem izračuna sistolni, diastolni in srednji krvni tlak. Iz
izračunanih krvnih tlakov v posameznih okončinah al-
goritem izračuna gleženjski indeks. Algoritem izračuna
tudi zakasnitev oscilacij tlaka na posameznih kanalih.
Gleženjski indeks in zakasnitev oscilacij tlaka na po-
sameznih kanalih so podatki, na podlagi katerih se za
posameznega pacienta določi stopnja zamašenosti žil
in se ga po potrebi napoti na nadaljnje preiskave z
natančnejšimi diagnostičnimi metodami.
3 OZADJE
3.1 Meritev krvnega tlaka
Krvni tlak v ožilju ni konstanten, ampak niha od
maksimalne – t. i. sistolne do minimalne – t. i. diastolne
vrednosti. Povzorča ga utripanje srčne mišice. Za razlago
poteka krvnega tlaka delovanje srca razdelimo v dva
takta, imenovana sistola in diastola. Pri sistoli se srčna
mišica krči in požene kri v arterije v telesu. V sistoli
je v ožilju najvišji tlak celotnega cikla. Ta, najvišja
vrednost tlaka se imenuje sistolni tlak. V diastoli se
srce razširi in se ponovno napolni s krvjo. Tik pred
ponovnim krčenjem srčne mišice je tlak v ožilju najnižji.
Ta, najnižja vrednost tlaka se imenuje diastolni tlak.
Vrednost krvnega tlaka se podaja v enoti [mmHg].
Krvni tlak je mogoče izmeriti na več načinov. Najna-
tančneje ga izmerimo neposredno, pri čemer v arterijo, v
kateri želimo izmeriti tlak, namestimo kateter, prek kate-
rega z zunanjim senzorjem merimo krvni tlak. Metoda se
uporablja v klinični praksi, vendar je zaradi invazivnosti
neprivlačna. Poleg omenjene invazivne metode za mer-
jenje krvnega tlaka obstaja niz neinvazivnih, posrednih
metod meritve krvnega tlaka [6].
3.2 Neinvazivno merjenje krvnega tlaka
Najbolj razširjne metode posrednega merjenja tlaka
uporabljajo napihljivo manšeto, ki stisne okončino, v
kateri merimo tlak.
Pri auskulatorni metodi zračni tlak v manšeti počasi
pada, dokler ni manjši od najvišjega tlaka krvi v žili.
V trenutku, ko je tlak manšete na žilo enak sistolnemu
tlaku, začne kri pronicati skozi predhodno zažeto žilo.
Pronicanje krvi je turbulentno in ga je mogoče zaznati
s stetoskopom, s katerim slišimo turbuletni tok krvi kot
t. i. korotkove zvoke. Ko tlak v manšeti znižujemo, po-
stajajo zvoki vedno glasnejši, dokler ne začno pojemati.
Ko je tlak v manšeti nižji od diastolnega tlaka, to je
najnižjega tlaka krvi v žili, pritisk manšete na žilo ne
vpliva več in se korotkovi zvoki ne slišijo več [5].
Variacija meritve tlaka turbuletno prehajanje krvi
skozi zažeto žilo namesto s stetoskopom spremlja z
dopplerjevo ultrazvočno napravo.
Metoda s spremljanjem korotkovih zvokov za široko
uporabo ni primerna, ker zahteva izkušenega merilca,
ki dobro pozna anatomijo in je sposoben najti žilo.
Zato je najširše uporabljena metoda za posredno meritev
krvnega tlaka oscilometrična metoda [6].
3.3 Oscilometrična metoda
Z oscilometrično metodo izmerimo krvni tlak posre-
dno, prek meritve nihanj tlaka v manšeti, ki ga povzroči
utripanje žile v okončini, v kateri merimo tlak.
Pri metodi tlak v manšeti počasi znižujemo tako, da
iz nje izpuščamo zrak. Opazimo, da pri določenem tlaku
zraka v manšeti, ko tlak krvi v žili premaga tlak zraka
v mašeti in začne skozi zažeto žilo teči kri, nastanejo
nihanja tlaka zaradi utripanja žile. Nihanja tlaka se z
zniževanjam tlaka v manšeti povečujejo do maksimalne
vrednosti in ob nadaljnjem padanju tlaka izginejo. Iz
izmerjenega poteka amplitude nihanj tlaka v manšeti v
odvisnosti od tlaka zraka v manšeti je mogoče oceniti
sistolni in diastolni krvni tlak.
Oscilometrično metodo uporablja večina komercialnih
merilnikov krvnega tlaka [6]. Ker so merilniki komerci-
alni, proizvajalci algoritma ne objavljajo, objavljene pa
so raznovrstne splošne implementacije algoritma [7].
V našem pregledu literature nismo zasledili uporabe
oscilometrične metode za izračun tlakov treh kanalov
in izvedenega izračuna gleženjskega indeksa. Prav tako
nismo zasledili algoritma, ki bi izračunaval zakasnitev
oscilacij tlaka v treh kanalih za ugotavljanje stanja
zamašitve žil.
4 MATERIALI IN METODE
4.1 Merjenje tlaka
Poteke tlaka smo izmerili na obeh gležnjih in roki
ležečim in umirjenim pacientom, za kar smo uporabili v
ta namen razvito medicinsko napravo ABPI MD, razvito
v podjetju MESI. Naprava zajame posamezen potek
tlaka z meritvijo napetosti na temperaturno kompenzi-
ranih in kalibriranih tlačnih senzorjih ter analogno na-
petost vzorči s 16-bitnim AD-pretvornikom s frekvenco
vzorčenja 100 Hz.
4.2 Orodje za razvoj algoritma
Algoritem smo razvili v programskem okolju Matlab
verzija 7.9.0. Po fazi razvoja in preizkušanja algoritma
smo le-tega prevedli v programski jezik C.
4.2.1 Izdelava filtrov: V algoritmu smo potrebovali
dva nizkopasovna filtra. Izdelali smo ju z Matlabovim
orodjem za načrtovanje filtrov: filter design.
138 MEŽA, ŠUŠTERIČ, KRIVC, TASIČ
4.2.2 Izdelava funkcije za prileganje podatkom: In-
terpolacijsko metodo za izdelavo interpolacijske funkcije
skozi ekstreme utripanja tlaka v manšeti zaradi oscilacij
žile smo izdelali z Matlabovim orodjem za izdelavo
prileganj podatkov: cftool.
4.3 Pridobivanje testnih podatkov
Za razvoj algoritma smo pridobili dva nabora podat-
kov. Prvi je bil pridobljen s simulatorjem, ki je simuliral
oscilacije tlaka z značilnostmi prednastavljene vrednosti
sistolnega in diastolnega tlaka. Z uporabo simulatorja
smo pridobili 59 potekov tlaka.
Drugi nabor podatkov smo pridobili z meritvami
na dejanskih pacientih. V raziskavo smo vključili 13
pacientov, ki smo jim izmerili tlak z našo napravo, hkrati
pa smo izmerili krvni tlak tudi z referenčno merilno
napravo za auskulatorno merjenje tlaka Ohmron M6
Comfort in ultrazvočno dopplerjevo sondo Huntleigh
Dopplex MD2. Izmerjene poteke tlaka in referenčne
vrednosti krvenga tlaka smo shranili v datoteke, ki smo
jih uporabili za razvoj algoritma.
5 ALGORITEM
Surovi
podatki
Surovi
podatki
PredobdelavaPredobdelava
Predobdelani
podatki
Predobdelani
podatki
Izračun srčne
frekvence
Izračun srčne
frekvence
Izračun tlakovIzračun tlakov
Srčna
frekvenca
Srčna
frekvenca
Tlaki: Sis, Dia,
Mid -> GSI
Tlaki: Sis, Dia,
Mid -> GSI
Izračun zakasnitve
kanalov
Izračun zakasnitve
kanalov
Zakasnitev
kanalov
Zakasnitev
kanalov
0 2000 4000 6000 8000 10000
-50
0
50
100
150
200
0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000
-1.5
-1
-0.5
0
0.5
1
1.5
2
2.5
Slika 1: Pregled algoritma
Algoritem hkrati obdeluje tri kanale poteka tlaka,
izmerjene na posameznih okončinah. Iz posameznega
poteka izračuna višino oscilacij tlaka zaradi utripanja
žile. Iz višine oscilacij izračuna sistolni in diastolni tlak
posameznega kanala, srčno frekvenco in zakasnitve med
posameznimi kanali.
Algoritem je razdeljen v več korakov: predobdelavo
podatkov, izračun srčne frekvence, izračun vrednosti
sistolnega diastolnega in srednjega tlaka ter izračun
časovne zakasnitve kanalov. Potek algoritma je ilustriran
na sliki 1.
5.1 Predobdelava podatkov
Rezultat predobdelave so podatki, ki vsebujejo le
oscilacije zaradi utripanja žile. V koraku preobdelave
kvantizirane vzorce napetosti s senzorja tlaka pretvorimo
v dejanske vrednosti tlaka. V nadaljevanju potek tlaka
razrežemo na odsek, ki predstavlja napihovanje, in od-
sek, ki predstavlja spuščanje tlaka v manšeti. Potem iz
podatkov odstranimo šum ter iz poteka tlaka odstranimo
potek spuščanja tlaka v manšeti tako, da ohranimo samo
oscilacije zaradi utripanja žile.
Algoritem začne obdelavo surovih podatkov, ki pred-
stavljajo 3-kanalni potek tlaka na treh senzorjih tlaka
posameznih manšet. Posamezen potek tlaka je predsta-
vljen z nizom vzorcev napetosti senzorja tlaka, zajetih
s frekvenco Fs = 100Hz in kvantiziranih s 16 biti. Na
sliki 2 je predstavljen neobdelan potek tlaka v manšeti
enega kanala. Potek je z navpično črto razdeljen v dva
dela. Levi del predstavlja napihovanje manšete, desni
del pa spuščanje zraka iz manšete. Za nas je zanimiv
desni del, na katerem se pri določenem tlaku zraka v
manšeti pojavijo oscilacije tlaka zaradi utripanja žile, ki
po nadaljnjem padanju tlaka v manšeti izginejo.
0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000 8000 9000
−20
0
20
40
60
80
100
120
140
160
180
Vzorec
T
la
k
[
m
m
H
g
]
Izpuščanje
Slika 2: Potek signala tlaka v manšeti pred predobdelavo. Z
navpično črto je potek razdeljen v del, ki predstavlja napiho-
vanje, in del, ki predstavlja spuščanje zraka iz manšete
5.1.1 Pretvorba vzorcev napetosti v dejanske vredno-
sti tlaka: Povezava med tlakom v enoti [mmHg] in
med sklopom senzorja za pritisk ter AD-pretvornikom
je podana z enačbami 1, s katerimi vzorce pretvorimo v
dejanske vrednosti tlaka, s katerimi algoritem operira v
nadaljevanju.
ADCref = 2521
ADC0 = 325
n =
ADC0 ∗ 65536
ADCref
k =
(ADC200 −ADC0) ∗ 65536
200 ∗ADCref
p =
adc− n
k
(1)
5.1.2 Razrez poteka tlaka na napihovanje in
spuščanje: V tem koraku potek tlaka razrežemo na
GLEŽENJSKI INDEKS KRVNEGA TLAKA Z OSCILOMETRIČNO METODO 139
dva odseka, ki predstavljata napihovanje manšete in
spuščanje zraka iz manšete. V poteku podatkov je
namreč zajet celoten potek tlaka v manšeti, vključno z
delom, ko so obratovale črpalke in napihovale manšeto
do določenega tlaka. Ko je tlak v posamezni manšeti
dosežen, se črpanje zraka za to manšeto ustavi. Ko je
dosežen želeni tlak v vseh manšetah, se odprejo ventili
za izpuščanje zraka iz manšet. Potek tlaka po odprtju
ventilov je za nas zanimiv odsek tlaka. Ker v napravi
poznamo trenutek odprtja ventilov, ki je za vse kanale
enak iz vseh nizov podatkov o poteku tlaka izrežemo
del, ki predstavlja spuščanje tlaka.
5.1.3 Ugotavljanje poteka tlaka zaradi spuščanja
tlaka iz manšete: V tem koraku želimo ugotoviti potek
tlaka zaradi spuščanja zraka iz manšete. Ta potek bi
dobili, če bi manšeto ovili okoli predmeta, v katerem
ne bi bilo utripanja žil. Dobljeni potek bomo pozneje
izločili iz obdelovanega signala in tako pridobili le potek
nihanja tlaka zaradi utripanja žil. Potek pridobimo z
nizkopasovnim filtiranjem podatkov. V ta namen upo-
rabimo nizkopasovno hammingovo FIR sito reda 100 s
frekvenco rezanja Fc = 0, 1Hz. Frekvenco 0,1 Hz smo
izbrali emipirično in je veliko pod pričakovano najnižjo
frekvenco zanimivega signala. Odziv sita je ilustriran na
sliki 5.1.3.
0 0.5 1 1.5 2 2.5 3
−70
−60
−50
−40
−30
−20
−10
0
Frekvenca (Hz)
A
m
p
li
tu
d
a
(
d
B
)
Amplitudni (dB) in fazni odziv
−6.6712
−5.5109
−4.3506
−3.1903
−2.03
−0.8696
0.2907
1.451
F
a
z
a
(r
a
d
ia
n
i)
Trend LP: Amplituda
Trend LP: Faza
Slika 3: Zanimiv izsek amplitudnega in faznega poteka nizko-
pasovnega hammingovega FIR sita reda 100 Fcut = 0, 1Hz
za izločanje poteka tlaka zaradi spuščanja zraka iz manšete
5.1.4 Odstranjevanje šuma: V tem koraku iz podat-
kov izločimo visokofrekvenčni šum. V ta namen podatke
filtriramo z nizkopasovnim hammingovim FIR sitom
reda 100 s frekvenco rezanja Fc = 20Hz. Frekvenca 20
Hz je bila izbrana empirično in je precej nad pričakovano
frekvenco zanimivega signala.
5.1.5 Izločanje poteka tlaka zaradi spuščanja tlaka iz
manšete: V tem koraku iz poteka tlaka izločimo potek
tlaka zaradi spuščanja zraka iz manšete in obdržimo
le oscilacije zaradi utripanaja žile. V ta namen od
signala poteka tlaka, ki smo mu pred tem odstranili
šum, odštejemo predhodno ugotovljen potek tlaka v
manšeti zaradi izpuščanja zraka iz manšete. Rezultat je
predstavljen na sliki 5. Na sliki 5 predstavljen signal
zajema le del izpušačnja zraka iz manšete in ne vsebuje
dela signala, ki zajema napihovanje manšete. Vidimo,
0 5 10 15 20 25 30 35 40 45
−80
−70
−60
−50
−40
−30
−20
−10
0
Frekvenca (Hz)
A
m
p
li
tu
d
a
(
d
B
)
Amplitudni (dB) in fazni odziv
−71.9535
−62.996
−54.0386
−45.0811
−36.1237
−27.1662
−18.2087
−9.2513
−0.2938
F
a
z
a
(r
a
d
ia
n
i)
Denoising LP: Amplituda
Denoising LP: Faza
Slika 4: Zanimiv izsek amplitudnega in faznega poteka nizko-
pasovnega hammingovega FIR sita reda 100 Fcut = 20Hz za
izločanje visokofrekvenčnega šuma
da se amplitude utripov od določenega vzorca naprej
povečuje, doseže vrh in začne upadati. Ta signal upora-
bimo v naslednjih korakih algoritma.
0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000
−1.5
−1
−0.5
0
0.5
1
1.5
2
2.5
Vzorec
T
la
k
[
m
m
H
g
]
Slika 5: Signal poteka oscilacij tlaka v manšeti zaradi utripanja
žile po predobdelavi
5.2 Izračun tlakov
V nadaljevanju algoritma je treba ugotoviti absolutno
ovojnico ekstremov utripanja signala, predstavljenega na
sliki 5. V ta namen je treba najti lokalne maksimume
in minimume signala. V nadaljevanju skozi maksimume
in minimume potegnemo interpolacijski funkciji, ki ju
odštejemo, in dobimo aboslutno ovojnico ekstremov
utripanja signala. Iz ovojnice določimo vrednosti di-
astolnega in sistolnega tlaka. Kot vrednost sistolnega
tlaka izberemo vrednost tlaka zraka v manšeti, pri kateri
vrednost absolutne ovojnice ekstremov utripanja tlaka
prvič preseže določeno vrednot Ps. Kot vrednost diastol-
nega tlaka izberemo vrednost tlaka zraka v manšeti, pri
kateri vrednost absolutne ovojnice ekstremov utripanja
tlaka zadnjič pade pod vrednost Pd. Vrednosti Ps in
Pd določimo z referenčno napravo dejansko izmerjenih
tlakov.
5.2.1 Iskanje ekstremov nihanja tlaka zaradi utri-
panja žile: Da lahko ugotovimo ovojnico ekstremov,
moramo najprej ugotoviti, kje se v delno zašumljenem
signalu posamezni ekstremi nahajajo [9]. Ker si lokalni
maksimumi in minimumi sledijo izmenično drug za
140 MEŽA, ŠUŠTERIČ, KRIVC, TASIČ
drugim, se skozi podatke sprehodimo s funkcijo, ki v
podatkih izmenično išče lokalne maksimume in mini-
mume, katerih vrednost se med sabo razlikuje vsaj za
vrednost δ, ki jo kot parameter podamo funkciji. Vre-
dnost parametra δ glede na podatke, ki jih analiziramo,
določimo empirično. Ko algoritem najde posamezne ek-
stremne točke si zabeleži njihove vrednosti in položaje.
Delovanje algoritma za zaznavanje lokalnih ekstremov
je ilustrirano na sliki 6.
2600 2650 2700 2750 2800 2850 2900
−0.6
−0.4
−0.2
0
0.2
0.4
0.6
0.8
1
Vzorec
T
la
k
[
m
m
H
g
]
data
min
max
Slika 6: Ugotavljanje lokalnih maksimumov in lokalnih mini-
mumov. Z neprekinjeno črto je narisan potek tlaka, v katerem
iščemo ekstreme. S krogci so označeni najdeni lokalni maksi-
mumi, s trikotniki so označeni najdeni lokalni minimumi
Podatke o lokalnih ekstremih v nadaljevanju upora-
bimo za izračun interpolacijske funkcije.
5.2.2 Izračun interpolacijske funkcije ekstremov: Iz
lokalnih ekstremov izračunamo interpolacijsko funkcijo
z uporabo funkcije smoothing spline [10].
0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000
−1.5
−1
−0.5
0
0.5
1
1.5
2
2.5
Vzorec
T
la
k
[
m
m
H
g
]
data
min
max
interp max
interp min
max−min
Slika 7: Absolutne oscliacije tlaka zaradi utripanja žile. Naj-
deni lokalni ekstremi oscilacij tlaka: minimumi in maksimumi,
interpolacijska krivulja skozi minimume in maksimume ter
njuna razlika
5.3 Izračun GSI
GSI je razmerje tlakov izmerjenih na posameznih
okončinah. Izračunamo ga kot kvocient P1/P2.
5.4 Izračun frekvence srčnega utripa
Potek tlaka, ki ga povzročijo posameznih utripi srca je
med seboj zelo podoben. Pri izračunu frekvence srčnega
utripa predvidevamo skozi ves čas meritve približno
enako frekvenco utripanja srca.
Frekvenco srčnega utripa iz poteka tlaka izračunamo
tako, da najprej izračunamo avtokorelacijsko funkcijo
filtriranega poteka osciliranja tlaka v manšeti. V tre-
nutkih, ko zamik avtokorelacije poteka tlaka ustreza
celoštevilčnemu številu utripov, se pojavijo vrhovi av-
tokorelacijske funkcije. Izsek poteka avtokorelacijske
funkcije je ilustriran na sliki 8. V nadaljevanju po-
stopka ugotovimo položaje vrhov avtokorelacijske funk-
cije z metodo, ki je opisana v podpoglavju 5.2.1. Iz
položajev lokalnih maksimumov avtokorelacijske funk-
cije izračunamo njihovo povprečno medsebojno razdaljo
tpeak. Zaznani lokalni maksimumi na avtokorelacijski
funkciji so na sliki 8 označeni z zvezdicami. Ker
poznamo frekvenco vzorčenja signala Fs = 100Hz
izračunamo frekvenco utripa srca v utripih na minuto
po formuli 2:
hr =
60 ∗ Fs
tpeak
(2)
5000 5500 6000 6500 7000
−0.2
0
0.2
0.4
0.6
0.8
1
Vzorec
V
re
d
n
o
st
A
K
F
Slika 8: Izsek avtokorelacijske funkcije signala poteka oscilira-
nja tlaka v manšeti za ugotavljanje srčne frekvence. Na poteku
funkcije so označeni lokalni maksimumi
5.5 Izračun zakasnitve kanalov
V tem koraku izračunamo relativno zakasnitev med
posameznimi kanali. Različne zakasnitve posameznih
kanalov govorijo o morebitni zamašitvi žile. Zakasnitve
med posameznimi kanali izračunamo z uporabo kore-
lacijske funkcije med podatki posameznih kanalov in
ugotavljanjem zamika vrha korelacijske funkcije posa-
meznih kanalov. Na sliki 9 je ilustriran izrez kore-
lacijske funckije med posameznimi kanali. Opazimo,
da sta kanala 1-3 in 2-3 enako zakasnjena, zakasnitev
med kanaloma 1-2 pa je manjša. Ker poznamo fre-
kvenco vzorčenja, lahko iz števila vzorcev zakasnitve
izračunamo čas zakasnitve.
Zakasnitve med kanali d12, d13 in d23 izračunamo z
uporabo enačb 4.
GLEŽENJSKI INDEKS KRVNEGA TLAKA Z OSCILOMETRIČNO METODO 141
6000 6020 6040 6060 6080 6100 6120 6140 6160
−50
0
50
100
150
200
Vzorec
1−2
1−3
2−3
Slika 9: Izsek korelacijske funkcije posameznih parov kana-
lov za ugotavljanje zakasnitve med posameznimi kanali. Na
potekih funkcij so z zvezdicami označeni maksimumi
dmin = min(idx(ch12max), ..., idx(ch23max))
d12 =
ch12max − dmin
Fs
d13 =
ch13max − dmin
Fs
(3)
d12 =
ch12max − dmin
Fs
6 REZULTATI
Z razvitim algoritmom smo izračunali tlake in GSI
na meritvah, ki smo jih imeli na voljo. Z referenčno
merilno napravo izmerjene vrednosti tlaka smo uporabili
za določanje pragovnih vrednosti vrednosti Pd in Ps
oscilacij tlaka v manšeti. Minimalni kvadrat napake
med izmerjenimi in izračunanimi vrednostmi krvnega
tlaka tlaka smo dosegli pri izbranih vrednostih Pd =
2.77mmHg in Ps = 1.87mmHg. Z izbranimi vre-
dnostmi je bil za izmerjene podatke standardni odklon
napake za izračun diastolnega pritiska σd = 6.3mmHg
in standardni odklon napake sistolnega tlaka σs =
4.5mmHg.
7 SKLEP
Razviti algoritem je primeren za vgradnjo v napravo,
s katero bomo izvedli klinična testiranja in meritve na
večjem številu pacientov z dejansko potrjeno diagnozo
žilne bolezni. Rezultate izračunanega GSI, zakasnitve
na kanalih in znano stopnjo zamašitve žil bomo upo-
rabili za izdelavo modela, ki bo iz izračunanega GSI
in zakasnitve na kanalih ocenil stopnjo zamašivte žil.
Nadaljnje delo, pri katerem bodo na voljo podatki,
izmerjeni na pacientih s potrjeno diagnozo zamašitve
žil, bo razkrilo, katere pare pritiskov uporabiti za izračun
GSI in ali je zakasnitev med kanali mogoče uporabiti za
napovedovanje zamašitve žil.