1. Uvod: druga republika kot žalitev bistva Španije
Poglavitni razlog za vojaško vstajo proti republikanskemu režimu, ki je prišel na oblast po občinskih volitvah 12. aprila 1931, in ki je nato leta 1936 privedla do španske državljanske vojne, je bilo trdno prepričanje najbolj konzervativnih delov družbe, predvsem vojske in katoliške hierarhije, da republika spreminja bistvo Španije. Republikanci pa so – nasprotno − svoj projekt razumeli kot modernizacijo Španije, ali z besedami Ortege y Gasseta, evropeizacijo. Dejansko je Druga republika z ustavo, sprejeto 9. decembra 1931, uvedla reforme, ki so imele veliko gospodarsko, družbeno in kulturno težo, kot so bile agrarna reforma, enakost med spoloma, ločitev zakonske zveze, decentralizacija države, da bi ugodili zahtevam Katalonije, Baskije in Galicije, progresivna vsesplošna dostopnost šolstva itd. Španijo so želeli približati svojim evropskim sosedam, zlasti Franciji, ker je bila zaostalost Španije v primerjavi z drugimi tako očitna, da jo je bilo že težko spregledati in jo sprejemati. Veleposestniki, velika buržuazija, pomemben del kmečkega prebivalstva, katoliška hierarhija in vojska so v omenjenih reformah videli tako predajo komunizmu, ki so se ga bali, kot začetek kolektivizacije lastnine, kar so imenovali sovietizacija. V letu 1937 so nekatere vesti, ki so prehajale iz republikanskega na nacionalno ali frankistično območje, kot tudi ukinitev denarja v nekaterih aragonskih agrarnih skupnostih (tovrstni primeri so se zgodili že leta 1933), povzročili pravo osuplost med premožnimi družbenimi razredi na obeh straneh, ki so se nagibali k temu, da podprejo nov, frankistični red, ki se je predstavljal kot garant zasebne lastnine in varuh reda in zahodne civilizacije pred »hordami azijskih komunistov«.
Ob razpravljanju o Drugi republiki velikokrat pozabimo, da ne gre za enovito obdobje, pač pa za vedno bolj očitno radikalizacijo obeh taborov in naraščajočo polarizacijo družbe, vse dokler ta ni postala nevzdržna in je leta 1936 vodila v dokončni dramatični prelom. Za prvo, konstitutivno fazo republike, od prihoda antimonarhističnih strank na oblast pomladi leta 1931, sprejetja nove republikanske Carte Magne decembra istega leta, in celo do volilne zmage desnice leta 1933, je bila značilna relativna zmernost, čeprav so bile vedno bolj vidne posledice mednarodne gospodarske krize, Velike Depresije. Od konca leta 1933 do zmage Ljudske fronte (Frente Popular) leta 1936 so vladajoče konzervativne stranke skušale spodnesti republiko, kljub temu da je bil takratna državna ureditev republika, zato se ta druga faza zgodovinskega obdobja imenuje dvoletje odstopanj od doseženega, konzervativno ali črno dvoletje. Že leta 1932 je bil izveden poskus državnega udara proti republiki, tako imenovana Sanjurjada, vendar je Azañeva vlada poskus zadušila, ker jo je obveščevalna služba o nameri dela vojske pravočasno obvestila. Že desetletja je bil Azaña eden glavnih zagovornikov republike, kot so bili to že od leta 1930 Ortega y Gasset, Marañón in Pérez de Ayala. Z znamenito izjavo, da Španija ni več katoliška, si je nakopal nenaklonjenost širokih slojev španske družbe, ki je bila še vedno preveč tradicionalna in tradicionalistična, da bi lahko sprejela tako jakobinsko laicistično ustavo, kot je bila ustava iz leta 1931, katere tretji člen se je dobesedno glasil: »Španska država nima uradne veroizpovedi«. Te besede so samo prilile olja na ogenj, kajti le mesec dni po razglasitvi republike so zagoreli samostani.
Versko vprašanje je bilo zelo zapleteno in nedvomno najbolj pereče, ko skušamo razumeti, zakaj so se duhovščina in najvišji družbeni sloji v Republiki počutili, kot da so potisnjeni v kot. Nova država pa je ta korak storila, ker je želela: ukiniti monopol Katoliške cerkve na področju izobraževanja, posledično ukiniti indoktrinacijo in modernizirati družbo z jasno ločitvijo Cerkve in države, kot je to storila velika vzornica Francija.
Drugo pereče vprašanje pa se je nanašalo na sicer staro zahtevo Katalonije po statutu o avtonomiji. Azañeva vlada je na to željo kaj kmalu odgovorila, saj so že novembra 1932 razpisali prve katalonske volitve v zgodovini v skladu s tako imenovanim Statutom iz Nurije, ki ga je sprejel španski parlament.
V razglasitvi, najprej katalonske republike 14. aprila 1931 in nato še katalonske države na začetku oktobra 1934, sta desnica in vojska prepoznali separatizem kot drugo veliko grožnjo tradiciji, v tem primeru sveti enotnosti Španije. Katalonskemu Statutu avtonomije je le za krajši čas sledila baskovska avtonomnost, ki bi ji sledila tudi galicijska, če ne bi prišlo do vojne.
Na tretjem mestu je družbeno vprašanje, morda najpomembnejše, ki je v obdobju vedno slabšega položaja svetovnega gospodarstva postajalo vedno bolj pereče. Kmetje, dninarji, industrijski delavci in drugi, zgodovinsko marginalizirani delavci, so zelo veliko pričakovali od Druge republike, njihova pričakovanja pa so se razblinjala sorazmerno z rastjo krize. Eksplozivnost nekaterih dogodkov, kot je bilo nasilje v Casas Viejas, je globoko načelo zaupanje in zamajalo predvsem republikansko-socialistično koalicijo, ki jo je vodil Manuel Azaña v njeni prvi, zmerni fazi. Vlado sta napadali tako desnica kot levica, kar je prispevalo k volilnemu polomu levice novembra 1933. Ko je prišla na oblast Španska konfederacija avtonomnega desničarskega krila (CEDA, Confederación Española de Derechas Autónomas), pa ta ni imela nikakršnega predsodka, da ne bi izvedla eno najbolj krvavih represij proti neki revoluciji, kar jih je poznala Evropa: zatrtje revolucije v Asturiasu leta 1934. Dogodek so dramatično poimenovali kar Rdeči oktober. Tam so uporabili špansko vojsko iz Afrike, posebne enote kolonizacije, kjer je imel Franco priložnost pokazati svoje cenjene vojaške vrline, ki jih Preston imenuje ledena krutost (gélida crueldad). Njegova strategija je bila zelo premišljena:
Treba je bilo napasti republikanske vrednote, ki so po prepričanju ultradesne ideologije grozile civilizaciji, pa čeprav so bile, kot je bilo moč videti, njihove metode celo bolj okrutne od tistih, značilnih za domnevno barbarstvo, ki so ga želeli preprečiti. Pri tem je bilo ključno brezčutno delovanje frankistov, za kar je bil Franco (in ostali) nedvomno izurjen v času vojaškega usposabljanja v maroški vojni, zaradi česar je lahko asturijske rudarje, sonarodnjake, oropal njihovega statusa rojakov in jih obravnaval kot tujce ali dejansko protišpanske elemente ter jih zato kruto zatrl z vojaki, ki so se bili v gorovju Rifa navajeni boriti do smrti. Pet let kasneje, leta 1939, si je Kavdiljo za svojo osebno stražo ali de corps izbral eksotične jezdece »Mavrske garde« in tako svojim najbolj reprezentativnim potovanjem v Rolls Roycu dal pridih orientalskega paše, v skladu s tiranijo, ki je celotno Španijo obarvala s krvjo, saj se je znebil vsakega nasprotnika kot tudi samega Joséja Antonia Prima de Rivere, ki so ga najprej zanikali, nato poveličevali. Neizprosno zatrtje asturijske revolucije z vojaki iz Maroka je bil precedans, kajti med vojaškimi vstajniki leta 1936 so pomembno vlogo ponovno odigrali t. i. afrikanisti, vojaki, ki so si kariero ustvarili predvsem med španskimi kolonialnimi vojaškimi silami v današnjem Maroku. Tako Millán Astray, ki je leta 1920 ustanovil španski »Tujski regiment« (kasneje poimenovan Legija), kot številni drugi vojaki, ki so podprli izbruh državljanske vojne (Franco, Cabanellas, Sanjurjo, Queipo de Llano in Mola), so se v dvajsetih letih bojevali v takratnem španskem protektoratu Maroku. Sloveli so po svoji prekomerni ambicioznosti in bili so obsedeni z junaštvom.
Dejansko je bil afrikanizem, ki so ga takrat razumeli kot »uveljavitev modernih idej nad barbarstvom, ki prevladuje v Afriki«, povezovalni element med člani novonastale kaste ali klana, saj so imeli skupno izkušnjo boja v Maroku. Njihovi odnosi so si bili tako blizu, da je šlo pravzaprav za napol družinske ali skoraj plemenske odnose. Pomembno so vplivali na izbruh državljanske vojne in imeli so celo pomembnejšo vlogo kot italijanski fašizem ali nacizem, kot je poudaril Nerín. Tako državni udar 17. in 18. julija 1936 ni bil samo začetek vojne, pač pa predvsem vrh dolgoletne konspiracije proti temu, kar so imeli za izdajo naroda. Zato ne preseneča, da so del Španije, kjer so zmagali vojaški vstajniki proti Drugi republiki, hitro poimenovali nacionalni tabor.
2. Prikaz vojaške vstaje kot odrešitve
Zaradi opisane vloge t. i. afrikanistov bolje razumemo, zakaj se je vojaška vstaja začela prav v severni Afriki, v Melilli, popoldan 17. julija 1936. Sprožil jo je uboj opozicijskega poslanca Joséja Calva Sotele (13. julija) kot odgovor na uboj, ki se je zgodil dan pred tem, ko je bil umorjen pripadnik socialističnih milic José Castillo, ki so ga po mnenju Gibsona (1986) ubili karlisti, medtem ko Preston (1986) meni, da so ga ubili falangisti. Na obeh pogrebih, ki sta potekala skoraj istočasno, je prišlo do hudih spopadov in bilo je veliko ranjenih. Izmenjava političnega nasilja med obema taboroma, ki je potekala že od pete obletnice Republike, je postajala vedno hujša. Kdo je odgovoren za začetek vojne, pa zgodovinarji niso enotni. Kdo nosi večjo odgovornost, republikanci ali frankisti, se sprašuje Trapiello, čigar odgovor je jasen: nihče si ni želel liberalne, zmerne in laične Španije, ker je prišel čas za Španijo, ki je morala biti ne republikanska in demokratična, pač pa fašistična ali komunistična. Prva smrtna žrtev vojne je bila prav Tretja Španija, ki je v delu Upor množic (La rebelión de las masas) Ortege y Gasseta oznanila, da sta jo obe skrajnosti ugrabili. S sociološkega vidika je treba pojasniti, da se je tisto pomlad in poletje leta 1936 prebivalstvo razdelilo in polariziralo na dva povsem enaka dela. Lahko bi rekli, da gre za fenomen obejestranske odtujitve, kar je onemogočalo kakršnokoli vmesno držo ali držo zmerne nevtralnosti. Ozračje v obeh taborih se je naelektrilo. Z mesiansko propagando pa so sovražnika satanizirali. Unamuno je raje govoril o skupnem samomoru kot o državljanskem spopadu. Zaradi te kolektivne histerije so lahko človeka na ulici napadli zgolj zato, ker je bil oblečen v obleko in je nosil kravato. Filozofa Ortega y Gasseta, ki se je predano zavzemal za uvedbo republike, vendar je sčasoma postajal razočaran, ko je odkrival resne razpoke v njenem sistemu, so julija 1936, nekaj dni po vojaškem prevratu, na njegovem domu v Madridu obiskali nekateri njegovi študentje, oblečeni kot delavci, v modrih delovnih pajacih in z orožjem za pasom, goreče pripravljeni na antifašistični boj. K profesorju so prišli po moralno podporo. Podpisal naj bi sporočilo v podporo Republike. Ortega jih je zavrnil. Kasneje je pojasnil, da niti mrtev ne bi podpisal dokumenta ob prisotnosti orožja. Prav te vmesne drže okoliščine državljanske vojne niso dopuščale. Ortega je, preden je resno zbolel, nazadnje podpisal podoben dokument in kmalu zatem odšel iz Španije. Bil je vidno postaran in ni prav dobro vedel, katera stran bi ga lahko dala ubiti.
Enrique Pla y Deniel, takratni škof Salamanke in kasneje nadškof Toleda, je v svojem pastoralnem pismu Obe mesti (Las dos ciudades) z dne 30. septembra 1936, katerega navdih je bil Sveti Avguštin, blagoslovil državni udar in spopad kot pravično vojno, ki jo je označil za križarsko. Malo pred tem je med napredovanjem frankistov prišlo do enega najbolj črnih dogodkov, krvavega pokola v Badajozu (poleti leta 1936). Tam so maroški vojaki v areni za bikoborbe ustrelili na tisoče nedolžnih civilistov in tako ponovili barbarstvo iz leta 1934 v Asturiasu. To je bil povračilni ukrep za zaostritev republikanske protiofenzive, saj je ta pomenila hladni tuš za začetni Frankov optimizem, kajti načrtoval je, da bo zavladal večjemu delu polotoka v nekaj dneh ali tednih. Takrat, konec poletja leta 1936, pa je uvidel, da lahko boj traja še mesece, celo leta. Februarja 1937 je ponovno prišlo do klanja, ko so frankisti z italijansko pomočjo z morja in po zraku kruto napadli prebivalstvo Malage, ki je po obalni cesti bežalo proti vzhodu. Število civilnih žrtev je bilo najmanj dvakrat višje kot v Badajozu, če se opremo na Prestonove izračune. Kasneje pa je Legija Condor bombardirala še Gerniko, kar je bilo v očeh celotne mednarodne javnost povsem nesprejemljivo. Če se vrnemo k zagovoru vojne kot sodobne križarske vojne, se je omenjeno pastoralno pismo pojavilo v kontekstu prvih velikih množičnih in nediskriminatornih pobojev prebivalstva, ki bi jih danes označili kot zločine proti človeštvu. Španska Cerkev, se je v tem velikem krvavem vrtincu sistematično postavila na stran krvnikov, razen v Baskiji, ker je razumela baskovski nacionalizem in je bila blizu ljudem, razen tega pa je v svojih govorih zmanjševala pomen pobojev. Zaradi tega je imela težave z Vatikanom, ki je bil pod pritiskom jeznega svetovnega javnega mnenja. Z besedami Hilari Raguer:
Španska cerkev je bila torej »oddaljena galaksija« tudi v očeh Vatikana, ki je vendarle od svojega prvega Koncila leta 1869/70 v številnih zadevah sramežljivo zavzel stališče modernizacije in prilagajanja. Pokazali bomo, da ta oddaljenost, ki pravzaprav pomeni nasprotovanje temu, da bi se Cerkev ločila od države, s svojim estetskim in propagandističnim idealom seže v sam srednji vek.
3. Simbolična remedievalizacija in zgodovinski mit kot legitimacija nove države
Zagovorniki državnega udara in invazijske ter očiščevalne vojne, ki se je sprevrgla v dolgotrajno in krvavo ideološko čistko, so v svojem diskurzu trdili, da se želijo ponovno približati zahodu. Koncept čistke je soroden dejanjem čistk, ki so jih nacisti izvajali v Nemčiji od leta 1933 dalje. Vzporedno je frankizem dejansko uvedel še prakso remedievalizacije v vojaškem spopadu, v katerem je odkrival vzporednice z bojem med kristijani in muslimani v času rekonkviste. Kljub odporu Madrida, ki se je strnil v bran mesta pod sloganom No pasarán in so ga frankisti podcenjevali, ter obetom, da bo osvajalska vojna trajala dolgo in se bíla ped za pedjo, pučisti niso želeli odlašati z organizacijo nove države. Zato so uvedli vrsto simbolov, ki so odražali ideale vojaškega prevrata in so jih samopoimenovali Vstajenje Španije. Med simboli, ki jih je posvojila nova totalitarna država, je bilo tudi mesto. Samo teden dni po državnem udaru so 24. julija 1936 pučisti razglasili mesto Burgos za glavno mesto oziroma generalštab nacionalističnih operacij. Burgos je postal sedež Zveze nacionalne obrambe (Junta de Defensa Nacional), ki je 29. septembra 1936 predala Francu vodenje države, malo preden so ga razglasili za generalísima in predsednika. V Burgosu so mu v ta namen 1. oktobra pripravili tudi razkošno vojaško parado. Ta datum je bil nato v obdobju diktature uradni nacionalni praznik (oponašanje režimov Osi), znan kotKavdiljev dan (Día del Caudillo).
Izbor Burgosa kot prestolnice nikakor bil naključen. Mesto, znano pod imenom Glava Kastilje, prikliče spomine ne samo na rojstvo Kastiljske grofije in kastiljščine kot jezika, temveč predvsem na rekonkvisto s Cidom. Tukaj ne gre za zgodovinsko osebo, o kateri vemo zelo malo, ampak bolj za literarno osebo, znano iz legende o Cidu Campeadorju, ki je bolje kot kdorkoli poosebljal figuro na konju, Jakoba, »ubijalca Mavrov« (Santiago »Matamoros«). Tako je na izbor Burgosa vplivala premišljena namera, da bi vzpostavili tisočletne paralelizme, ki bi lahko mitično upravičili vojaški prevrat. Zanimivo je, da Burgos šele od leta 2008 uradno ni več Prestolnica križarske vojne − naslov, je mestu podelil Franko leta 1961.
Vojaški vstajniki so za svojo vzeli rdečerumeno zastavo, ki jo je konec 18. stoletja uvedel Karel III. Burbonski, in izkopali bojno sekiro proti pofrancozeni republikanski tribarvni zastavi, rdeči, rumeni in vijolični, ki je bila uzakonjena z republikansko ustavo leta 1931. Vsekakor pa je novi grb, ki so ga sprejeli kasneje, odražal skoraj programsko neoimperialistične ideale, ki jih je s silo vsiljeval frankistični režim. S tem je ponovno obudil simbole kraljev, sklicujoč se na zgodovinsko obdobje Zlate dobe, ki je bilo za frankistični patriotizem eno najodličnejših in vrednih posnemanja. Po Zlati dobi je »režim hrepenel, ker mu je predstavljal zgodovinski skupek slave in junaštev, za katerega dediča se je imel frankizem«. Civilno ali zidno republikansko krono je zamenjala kraljeva in grb je uokvirjal velik orel Svetega Janeza. Enak orel je bil na grbu katoliških kraljev, ker je bila Izabela Kastiljska zvesta častilka Svetega Janeza Evangelista. Pučisti so kazali jasen namen ponovne katolizacije in konfesionalnosti, obenem pa so povezovali državni udar z začetkom novega obdobja: ponovnega rojstva imperialne Španije. Dodali so še jarem in puščice, emblema Izabele in Ferdinanda, ter gordijski vozel, ki ga je katoliški kralj prevzel od epizode z Aleksandrom Velikim. In nazadnje, na grbu so bile zapisane besede Ena, Velika, Svobodna, ki so bile edini povsem nov falangistični element. Za Prestona je falangistični simbol jarma in puščic, enako kot svastike ali fasces, preplet starega z modernim. Falangistična osnova je več kot očitna. Rafael Sánchez Mazas je leta 1927 napisal:
Podobno Ernesto Giménez Caballero, tudi falangist, leta 1932: 
Teoretiki režima so skušali razviti lasten koncept Führerja, tako imenovano »teorijo kavdiljizma«, ki se je ujemala z doktrino nemške NSDAP. Parlamentarno demokracijo in pravno državo so zavračali kot obsojanja vredna simptoma liberalnega obdobja. Poglejmo si naslednji primer pisateljice Marie Zambrano:
Večkrat je bilo v kratkem času rečeno, da je liberalizem zastarel, da je njegov čas minil. Vendar v Zgodovini, v kulturnem življenju, ali samo v življenju, ne mine nič, da ne bi bilo ožeto v svoji zrelosti. V Zgodovini vse pusti svoj sok – velika pivka nektarja.
Kaj nam bo ostalo od liberalizma? Kaj bo kot pogašen pepel padlo z njenega velikega kresa? Raketa poleti v noč, za trenutek razsvetli zabavo in nato brez sledi pade; simbol sterilne lepote.
V nasprotju z mlado Marío Zambrano, ki je te vrstice napisala leta 1930 v skeptičnem tonu, sovražnik ni izbiral. Reakcionisti, karlisti, falangisti ali nacionalistični katoliki niso niti za trenutek podvomili vase, ne v svoje božje in odrešilno poslanstvo, ko so v svojem razumevanju sveta poveličevali smrt, pohabljenje in žalovanje. Tako vsaj ga je razumel Unamuno, ko je resno spravil v nevarnost svoje življenje, rekoč:
4. Covadonga in poveličevanje srednjeveškega mita: rekonkviste
Box Varela pojasnjuje:
Kateri simbol bi bil ob Cidu, ki je predstavljal Francov alter ego, lahko sploh boljši od Covadonge, da bi puč ali križarska vojna lahko postala še eno veliko junaštvo v prisiljeni zgodovinski kontinuiteti? Bitka pri Covadongi leta 722 ni bila zelo pomembna, ker je bil to manjši spopad kralja-pastirja Pelaya. Kljub temu je nesporno, da je Covadonga skozi proces mitifikacije postala emblematični kraj, kjer se je začela rekonkvista. To je razumljivo, saj se je bilo v 19. stoletju treba opreti na tovrstne romantične zgodbe, ki so bile osnova nacionalizmu po okusu akademskih krogov, vedno nagnjenih k dobesednemu interpretiranju netočnih pozno srednjeveških kronik. Kakorkoli že, ponovno je mit in ne dolgočasna zgodovinska natančnost dal krila delirantnemu frankističnemu megalomanstvu, kar se odraža tudi v jeziku, polnem najbolj romantičnih nacional-historicizmov. Dopisnik časnika ABC Antonio Olmedo je, ko so frankisti iztrgali sveto jamo (katoliško svetišče Santa Cueva de Covadonga) iz rok rdečih Asturijcev, zapisal:
[…] Včeraj je španska vojska vzdignila svojo častito krvavo in bojno zastavo nad branik rekonkviste. […] Zmagovalni napadalci nepriljudene in do zdaj neosvojljive gore […] so iskali boljševiškega vodjo, ki je obljubil, da bo ponovil Pelayevo junaško dejanje, vendar ga ni bilo, Francovi vojaki ga niso našli. Našli niso niti […] komunistične horde. Povsem razumljivo je, da so zbežali. Nimajo tistega bistvenega, da bi lahko ponovili junaštvo Kralja pastirja: vere. 
Rdečim Asturijcem bi morala zadostovati učna ura iz Covadonge, da bi položili orožje, vendar temu ne bo tako, ker Moskva svojih mrtvih lakajev ne objokuje. […] V Covadongi, kjer je Pelayo začel rekonkvisto, bi se lahko končala osvoboditev Asturiasa. […] zdaj gre tudi za izpolnitev naloge rekonkviste […] Covadonga je bila zavzeta ravno na Kavdiljev dan. Slovestnost slovesnosti. To vojno smo z razlogom vedno imenovali vojno simbolov.
»Vojna simbolov« je zahtevala na tisoče smrtnih žrtev, kot, na primer, v bitki pri Jarami, številne begunce, ljudi, ki so zbežali iz svojih domov, ujetnike in talce. Simbolizem je z meseci nedvomno še naraščal in se povezoval z najbolj vidnimi tragedijami, dokler ni dosegel nepredvidljive dimenzije kolektivne katarze, katarze krvi, lakote ter opustošenja, ki jo je spretno dirigiral totalitarni režim. Kot pravi García Cárcel:
Po drugi strani so bila za psihološko ofenzivo s premišljeno logiko smrti in vstajenja ključnega pomena frankistična bombardiranja s kruhom (npr. na Madrid, Barcelono, Alicante, Palamós, Mahón in Pollenso) oktobra 1938, ko so letala, celo letala Legije Condor, na izčrpano in sestradano prebivalstvo republikanskih mest metala vreče kruha, in celo cigarete, da bi jih demoralizirala in skušala tako doseči kapitulacijo njihove vojske.
5. Sklep
Frankistična država je svoj ideološki naboj črpala v falangizmu in nacionalsindikalizmu, ki ga je ustanovil José Antonio Primo de Rivera skupaj z nacionalističnimi katoliki in vojaki ali requetéji navarskega karlizma. Franco je leta 1937 izvedel še en prevrat, udar znotraj samega državnega udara, da bi zedinil raznolike težnje znotraj nacionalnega tabora. S samoudarom, ki je bil povezan tudi z dejstvom, da je po bombardiranju Gernike veliko katolikov začelo dvomiti o legitimnosti in svetosti frankističnega cilja, si je Franco zagotovil vso oblast ne samo nad novo državo, pač pa tudi nad novo, edino stranko, Špansko falango in JONS-om. Navdihnil ga je Mussolinijev Gran Consiglio Fascista. Tako je aprila 1937 ustanovil Nacionalni svet FET-a in JONS-a, enotno stranko falangistov in karlistov, ki je vladala Španiji celo po Francovi smrti, do prvih demokratičnih volitev leta 1977. S tako nakopičeno oblastjo je ofenziva nacionalistov prešla v fazo popolnega uničenja sovražnika.
Franco je ob vsej svoji mogoči in nemogoči oblasti tudi sam verjel v svoje božje poslanstvo. Po zavzetju Santanderja 25. julija 1937, na dan Jakoba, zavetnika Španije, je Franco izjavil, »da mu je apostol na svoj praznik podaril zmago«. Novembra je z nekim francoskim novinarjem ponovno govoril o križarski vojni: »Ne gre za državljansko vojno, pač pa za Križarsko vojno […] Da, naša vojna je verska vojna. Mi, mi vsi, ki se bojujemo, kristjani in muslimani, smo božji vojaki in se ne bojujemo proti drugim ljudem, temveč proti ateizmu in materializmu«. Propagandna služba pod vodstvom Dionisia Ridrueja je meseca decembra pripravila uprizoritev v samostanu Santa María la Real de las Huelgas v Burgosu. Člani zgoraj omenjenega Nacionalnega sveta so v kostumih iz 16. st. in v spremstvu bobnov in kornetov paradirali po razkošnih samostonskih dvoranah in križnih hodnikih ter pred marmorno podobo Kristusa in praporjem zgodovinske bitke Navas de Tolosa (1212) prisegali zvestobo Francu.
Ko je bilo aprila 1939 vojne konec, se je začelo težko povojno obdobje. Sledilo je tako imenovano obdobje lakote, ki se ga veliko še živečih spominja kot obdobja, ki je bilo hujše od same vojne. V tem posttravmatičnem kontekstu se je 20. novembra začela desetdnevna mrtvaška procesija z jasnimi srednjeveškimi potezami: preselitev ostankov Joséja Antonia Prime de Rivera iz Alicanteja v El Escorial. Pogrebni sprevod, ki je potoval čez opustošeno in črno Španijo, preplavljeno z bedo, med bolečimi ruševinami nedavnega bombardiranja, je bil načrtovan tako, da bi se za vedno vtisnil v spomin prisotnih. Krsto so ob baklah dan in noč nosili na ramenih falangisti, prostovoljci, in niso je smeli nikoli spustiti na tla. Preston meni, da je šlo še za enega od številnih pogrebov, katerih namen je bil živo ohranjanje sovraštva, porojenega v državljanski vojni. Vsako menjavo nosačev so pozdravili streli topov in zvonenje zvonov v vseh španskih mestih in vaseh, spremljali so ga parajoči kriki José Antonio, presente! (José Antonio, tukaj!). Ceremonija je posnemala bolečo in žrtveno estetiko Velikega tedna, ki je bil z velikim zanosom ponovno uveden v novi, pred kratkim ponovno osvojeni katoliški Španiji. Srednjeveški ples kot podaljšanje vojaškega spopada. Po krvi in ognju pokora, bolečina in objokovanje. Vse je bilo makiavelistično premišljeno. Franco bi namreč lahko leta 1936 zamenjal Joséja Antonia Primo de Rivera, ko je bil zaprt v Alicanteju, za kakšnega pomembnega republikanskega zapornika na nacionalnem ozemlju, vendar tega ni storil. Je pa nato na grozljiv način manipuliral z ustanoviteljem španskega falangizma, z njegovim mučeništvom, z njegovo smrtjo in prisotnostjo njegovega duha. Leta 1959 je celo preselil njegove posmrtne ostanke iz El Escoriala v pravkar končano baziliko v Valle de los Caídos (Dolino padlih), ki se nahaja nedaleč stran od El Escoriala, kjer počivajo habsburžanski in burbonski kralji in kraljice, novo ad hoc kostnico, v kateri naj bi nekoč skupaj počivali vsi njegovi. Valle de los Caídos so s potom in solzami gradili tisoči republikanskih zapornikov pod neizmernim, 150 m visokim križem, največjim na svetu. Novembra 1975 so Franciscu Francu že na smrtni postelji umetno podaljšali agonijo, da bi njegova smrt sovpadla z datumom smrti José Antonija Prima de Rivere, ki je tudi preminil 20. novembra. Ta podobnost je groteskni dokaz pravega kulta smrti, ki ga je negoval režim. Danes se na ta dan še vedno v Valle de los Caídos zberejo najrazličnejši frankisti, falangisti, karlisti in reakcionarji, da bi se brez najmanjšega političnega dvoma v vlogo mavzoleja poklonili svojima herojema.
María Zambrano iz Malage je iz filozofske perspektive v izgnanstvu leta 1958 opisala mučeništvo, ki so ga trpeli njeni sodobniki kot generacijsko žrtev, to pa je umestila v neizbežno žrtveniško zgodovinsko strukturo družbe. Zgodovina je tragedija, še bolj tragična je zgodovina Zahoda:
To ni edina digresija Zambranove v zvezi z državljansko vojno in frankizmom. Leta 1967 je napisala svoje edino gledališko delo Antigonin grob (La tumba de Antígona), ki aktualizira mit in je močno prežeto z avtobiografskimi elementi. Zaradi izbire žanra, kot je tragedija, in s tematiziranjem španske državljanske vojne, je to dramsko delo eden od mejnikov ali nasprotje goreče retorike, ki je opravičevala križarsko vojno frankistov in španske katoliške cerkve; retorike, ki je bila živa vse do Francove smrti. Virginia Trueba pravi:
Zelo znano delo Viktorja Klempererja je obravnavalo jezikovni vidik v tovrstnih režimih, ko je podrobno preučeval deformacijo nemškega jezika v letih nacionalsocializma; nedvomno je mogoče potegniti vzporednice s španščino, vendar z dvema razlikama. Prvič, frankizem je že imel na voljo španske in avtohtone vire, iz katerih je lahko črpal, ko je uveljavljal določen jezik in mite, ki so ustrezali, kot smo pokazali, tako zgodovinski kot verski tradiciji. Drugič, jezikovna ideologizacija se v Španiji ni končala leta 1945 kot v Nemčiji, temveč je trajala do Francove smrti. Celo dlje, saj je razmah frankizma uspel ukoreniniti določene besede, njihove na novo podeljene pomene ali določene jezikovne fenomene, ki so se ohranili še po diktatorjevi smrti. Ni bilo ostrega preloma, kot je bil to Entnazifizierung ali denacifikacija, kajti španska tranzicija v demokracijo je potekala ob sodelovanju s frankizmom, ki je bil takrat že bolj tehnokratski kot fašističen in naklonjen reformam, vendar pa je kot dediščina ali konceptualna lastnina prežemal konzervativne stranke in vladajoče sektorje španske družbe.
V okviru razprav, ki so se porodile v 21. stoletju v zvezi s tako imenovanim zgodovinskim spominom (memoria histórica) v času Aznarjeve in Zapaterove vlade, so se začele analizirati travme in medgeneracijski prenos spomina na vojno, tudi z vidika socialne psihologije.
Po drugi strani García Cárcel v svojim delu kritizira zlorabo termina memoria histórica in predlaga uporabo besedne zveze v množini (s tem tudi pluralistično) zgodovinski spomini (memorias históricas), da bi poudaril, kako težko je poskusiti pisati o vzpostavljanju spomina za eno samo zgodovinsko obdobje, kot da v Španiji ne bi obstajalo še več kolektivnih travm in ne samo državljanska vojna.
Malo konfliktov kot ta usodna vojna lahko bolje ponazori dilemo med prometejskim in nezadržnim človeškim vzgibom, da bi izboljšal svoje življenjske pogoje v spreminjajočem se svetu in med nasilnim pobegom v srednjeveško in poenostavljeno preteklost, ravno zato, da bi nasprotovali tem človeškim vzgibom po spremembi in boljšem življenju, ki so se porajale celo stoletje.
Prevedla: Marija Uršula Geršak