1. Pojmi in številke
Ko govorimo o spominjanju družbe na travmatične dogodke in procese, kot so bili druga svetovna vojna in povojni poboji, se ne postavlja samo vprašanje, o čem govorimo, ampak tudi kakšen diskurz oziroma kakšne pojme uporabljamo. Že hitro poizvedovanje po literaturi, ki se ukvarja z vprašanji spomina in pozabe, nam odkrije pojmovno oziroma konceptualno pestrost. Najbolj uporabljan pojem v zvezi s travmatičnimi dogodki v preteklosti je »tranzicijska pravica«. Pojem »tranzicijske pravice« je v uporabi v pravni in politološki literaturi angažiranega tipa in v publikacijah nevladnih organizacij. Literature o tranzicijski pravici je ogromno, od historičnih primerjav, analiz posameznih primerov pa vse do priročnikov o tem, kako konkretno uresničevati tranzicijsko pravico v razklanih družbah. Mednarodna organizacija ICTJ (The International Center for Transitional Justice) kot orodja tranzicijske pravice poudarja sodne procese, komisije za resnico, programe za reparacijo, prizadevanje za enakopravnost spolov, reforme varnostnih sistemov in kot zadnje, prizadevanja za spominjanje.
V tesni zvezi s tem pojmom se pojavlja koncept sprave. Sprava v postkonfliktnih študijah pomeni predvsem način soočenja družb z življenjem v času po nasilnem konfliktu v družbi, kjer morajo nekdanji sovražniki živeti skupaj. Tako pojmovanje sprave se močno navezuje na pojem »tranzicijske pravice«. Gre za širši pojem, ki vključuje željo po miru in po pravičnosti. V konfliktnih študijah obstaja konsenz o elementih, ki naj bi jih vseboval proces sprave: razkritje resnice o tem, kaj se je zgodilo; priznanje storilcev, da je bila škoda narejena; kesanje, ki se izraža z opravičilom; odpuščanje; uveljavljanje pravice v neki obliki; preprečevanje ponovitve dejanja; nadaljevanje konstruktivnih vidikov odnosov; obnovitev zaupanja skozi čas. Organizacija ICTJ je prepričana, da morajo v procesu sprave tisti, ki so nasilna dejanja storili, priznati krivdo na način, ki ima smisel za žrtve. Proces sprave ne sme temeljiti na zahtevi po odpuščanju žrtev, ne da bi storilci priznali sporna dejanja.
Literatura o tranzicijski pravici in z njo povezani spravi daje velik pomen preteklosti in rekonstrukciji spomina. Odnos do preteklosti ima terapevtski značaj, pogosta je psihološka in medicinska terminologija: uporabljajo se izrazi, kot so zdravljenje, terapija, zdravje. To je po eni strani razumljivo, konfliktne študije opozarjajo na psihološko škodo nasilja na individualni ravni, obenem pa uporabljajo tudi psihološke in medicinske analogije, ko govorijo o postkonfliktni družbi. Zgodovina se pogosto omenja, vendar zgodovinopisna analiza konfliktov ni v ospredju.
Poleg razvejane paradigme tranzicijske pravice, ki se vrti nekje med akademsko teorijo in »praktičnim« reševanjem konfliktov, obstaja druga mednarodna humanistična tradicija, ki se ukvarja s travmatičnimi dogodki v preteklosti. Gre za obsežno tradicijo zgodovinopisja in kulturnih študij, ki se bolj kot s preteklimi travmatičnimi dogajanji ukvarja s spominjanjem in zgodovinjenjem dogodkov in procesov. Fokus tega korpusa literature niso zgolj žrtve, ampak celoten zgodovinski in družbeni kontekst. Tudi ta tradicija uporablja pojem spomina, vendar na drugačen način. Spomin je v svoji osnovi individualen pojav, dva človeka nikoli ne moreta deliti istih spominov. Po drugi strani pa individualni spomin ne more obstajati izven družbe, ampak je tudi ta družbeno pogojen. Pojem kolektivnega spomina se v spominskih študijah veliko uporablja, čeprav se ga tudi veliko kritizira. Nekateri avtorji razlikujejo kolektivni spomin od »zbranega« (collected), ki ustreza razliki med individualističnim in kolektivističnim dojemanjem fenomena spomina.
Poleg spomina je ključen tudi pojem historičnega revizionizma. Revizionizem v tem primeru ni običajna reinterpretacija zgodovine na podlagi novih raziskav, ampak pojav, ki je nasproten osnovnim načelom sodobnega akademskega zgodovinopisja. Za našo temo je zanimiva prisotnost historičnega revizionizma v postsocialističnih državah, kjer so bili poizkusi doseganja narodne sprave navezani na radikalno reinterpretacijo preteklosti z namenom okrepitve nacionalne agende. Revizionistično branje preteklosti ni samo način boja za interpretacijo preteklih dogodkov in struktur, ampak del iskanja idealnega »mi« v sedanjosti. Debate o »zgodovinskih resnicah« povedo več o krhkosti in pluralnosti identitet in politik, ki poskušajo učvrstiti definicijo nacionalne identitete, kot o preteklosti sami. Z metodološkega vidika historični revizionizem gradi na »deskriptivnem samozadostnem načinu interpretacije«. Glavne značilnosti tega načina so: (1) osredotočanje na nacionalni okvir, (2) neupoštevanje kronologije in/ali dehistorizacija preteklosti, (3) moraliziranje.
Med dvema tradicijama interpretacije nasilnih dogodkov/procesov v preteklosti, ki smo jih identificirali zgoraj (tranzicijska pravica/konfliktne študije in študije historičnega revizionizma/spominske študije), je zelo malo stikov. Očitno je, da gre za zelo različni perspektivi: dela s področja tranzicijske pravice ne uporabljajo pojma historičnega revizionizma, njihov fokus je na »odkrivanju resnice« in terapevtskem učinku na družbo. Največja razlika je v odnosu do koncepta sprave. Medtem ko ima literatura tranzicijske pravice spravo za idealno stanje, pa študije spomina in revizionizma spravo obravnavajo izrazito kritično. 
Na Inštitutu za novejšo zgodovino smo v letih 1997–2012 sistematično raziskovali žrtve druge svetovne vojne in povojnega nasilja, ki so imele prebivališče na ozemlju današnje Slovenije. Skupno je zaradi vojne izgubilo življenje 99.931 ljudi, kar predstavlja več ko 6,7 odstotka tedanjega prebivalstva. Partizanske enote so utrpele 28.444 žrtev, protirevolucionarne enote pa 15.514, od teh je velika večina umrla v množičnih pobojih neposredno po vojni. Ostale žrtve so pripadale civilnemu prebivalstvu. Raziskava Inštituta za novejšo zgodovino je identificirala okoli 15.000 žrtev povojnega obračuna (skupaj civilisti in uniformirani, povojni poboji, sodbe, taborišča, pogrešani, posledice represije). V povojnih pobojih je umrlo 11.616 domobrancev in 1.403 civilistov. Treba je poudariti, da raziskava ni zajela žrtev, ki so imele stalno prebivališče izven ozemlja sedanje slovenske države. Pri vprašanju povojnih pobojev na tleh današnje RS pa lahko popis INZ le delno pomaga. Večina žrtev povojnih pobojev ni imela stalnega prebivališča na ozemlju današnje Slovenije. Osnovni razlog za to je geografski položaj slovenskega ozemlja. Kvizlinške enote skupaj s civilisti z območja nekdanje Jugoslavije so maja 1945 bežale pred Jugoslovansko armado proti Avstriji v upanju, da bi dosegle zahodne zaveznike. Britanska vojska je 15. maja 1945 begunce prisilila, da se predajo partizanom. Jugoslovanska armada naj bi zajela okoli 100.000 pripadnikov oboroženih sil NDH in veliko število civilistov. Najvidnejši raziskovalec povojnih pobojev Mitja Ferenc se izogiba postavljanju številčnih ocen, kljub temu ocenjuje, da leži v prikritih grobiščih po Sloveniji nekaj deset tisoč pripadnikov tujih vojsk in civilistov. Ferenc na temelju delnih izkopavanj in sondiranj ocenjuje, da naj bi bilo v največjem znanem slovenskem grobišču (Tezno pri Mariboru) zakopanih okoli 15.000 žrtev, predvsem pripadnikov oboroženih sil NDH.
2. Krivda in greh
O poboju domobrancev je v slovenski javnosti prvi spregovoril eden od partizanskih voditeljev, krščanski socialist in pesnik Edvard Kocbek leta 1975, vendar so se travmatična vprašanja iz vojnega in predvojnega obdobja začela odpirati šele po Titovi smrti leta 1980. Vprašanje spomenika se je pojavilo na samem začetku javne debate o povojnih pobojih leta 1984. Sociologinja in nekonvencionalna razumnica Spomenka Hribar je v eseju Krivda in Greh (v zborniku o prej omenjenem Edvardu Kocbeku) zapisala, da so se tudi domobranci borili za domovino. Poudarila je, da bodo Slovenci pravi mir doživeli takrat, ko bosta obe strani v »državljanski vojni« priznali svojo krivdo in greh. Levica (predvsem komunisti) morajo priznati poboje in revolucijo, desnica pa kolaboracijo s fašizmom in s tem povezane zločine. Brez sprave se bo latentna državljanska vojna nadaljevala in na neki točki ponovno izbruhnila. V kontekstu socialistične Slovenije, ki je ideološko temeljila na »narodno-osvobodilnem boju«, je še zlasti blasfemično delovala trditev, da so tudi pobiti domobranci del »našega naroda, naše zgodovine. V njej smo na skrivnosten način vsi, živi in mrtvi, pretekli, sedanji in prihodnji rodovi.« V tem kontekstu je Spomenka Hribar predlagala postavitev obeliska, »ki bi krikal v nebo o tragediji malega naroda«, na katerem bi preprosto pisalo: »umrli za domovino«. Podoba slovenskega naroda kot subjekta, ki se mora soočiti s preteklostjo kot nekakšna kolektivna oseba, ustreza »deskriptivnemu samozadostnemu načinu interpretacije« (fokus na narod, dehistorizacija, moralizem). Čeprav Spomenka Hribar problematizira zgodovino, jo na svoj način izniči. Narod je tako rekoč brezčasen pojav, vsebuje mrtve, sedanjost in prihodnost. Narod ima poseben pomen, pomeni os, skozi katero mora vse, kar bo, bilo je in kar je. Kot opozarja Lev Centrih, sta narod in domovina po tem ključu razumljena kot vnaprej dani lastnosti vsakega posameznika in sta ločeni od vpetosti v politične, ideološke in produkcijske prakse.
Idejo o obelisku so napadali zagovorniki tedanjega kulturno-političnega establišmenta kot prizadevanje za postavitev spomenika domobrancem. Spomenka Hribar se je branila, da ni šlo za konkreten predlog, ampak metaforo. Po njenem mnenju bi bila materializacija spomenika povsem brez smisla, obelisk pa je treba razumeti kot simbol tragedije naroda. Leta 1990 je po prvih večstrankarskih volitvah prišlo do spravne slovesnosti v Kočevskem rogu ob množičnih grobiščih, kjer sta si v roke segla predsednik predsedstva RS in ljubljanski nadškof.
Večina mlajše in srednje generacije, ki je bila socializirana v pozni socialistični Jugoslaviji, po osamosvojitvi Slovenije 1991 ni čutila potrebe po spravljanju zaradi druge svetovne vojne, diskurz narodne sprave pa je posvojila slovenska konservativna desnica. Spomenka Hribar, izumiteljica sprave v slovenskem kontekstu, je 18. aprila 1992 objavila članek z naslovom Ustavimo desnico, v katerem je opozorila na pretiran pohod desnice, ki je – med drugim – škodljiv tudi za proces narodne sprave. Od tega trenutka je na politični desnici Spomenka Hribar dobila etiketo levičarstva. Med letoma 1984 in 2017 se je večkrat spremenil svet, Spomenka Hribar pa je trmasto vztrajala pri svoji različici narodne sprave.
Medtem so se začeli pojavljati spomeniki in spominske plošče na pokopališčih in cerkvah, ki obeležujejo žrtve povojnih pobojev pa tudi ubite domobrance med vojno. S kolonizacijo osrednjih prostorov farnih pokopališč je revizionistična desnica začela dejavno posegati v spominsko pokrajino: vsi, ki se udeležujejo vaških ritualov pri cerkvah, se neizogibno srečajo z revidirano interpretacijo nacionalne preteklosti. Breda in Oto Luthar sta analizirala domobranske spomenike in identificirala nekaj temeljnih konceptov: (1) koncept sprave, ki relativizira kolaboracijo s fašizmom in premesti vloge storilcev in žrtev; (2) reinterpretacija odporniškega gibanja in kolaboracija v skupni pojem bratomorne vojne; (3) patologizacija partizanskega odpora, poudarjanje neslovenske narave komunizma; (4) iskanje nacionalnega konsenza na podlagi homogenizacije.
Slovenska država je prvič velikopotezno posegla v spominsko krajino leta 2004, ko je bil odprt spominski park Teharje. V kraju Teharje pri Celju je bilo leta 1945 locirano zbirno taborišče za zajete kvizlinške enote in civiliste, ki naj bi sodelovali z okupatorji. Povojne oblasti so v okolici izvensodno usmrtile več tisoč ljudi. Monumentalen spomeniški kompleks s kapelico ob vhodu in kostnico s sarkofagom in oltarjem (delo arhitekta Marka Mušiča) naj bi imel vlogo glavnega obeležja zamolčanim povojnim pobojem, vendar je ostal nedokončan. V začetku marca 2009 so člani Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč odkrili množično grobišče v opuščenem rudniku Huda jama. Slike mumificiranih trupel, ostankov uniform in ženskih kit v rudniškem jašku so pretresle slovensko javnost. Posledično se je angažirala tudi levosredinska vlada Boruta Pahorja. Državni zbor Republike Slovenije je 8. septembra 2009 sprejel poseben zakon o vojnih grobiščih, ki je med drugim predvideval postavitev spomenika žrtvam vseh vojn v glavnem mestu države. Zanimivo je, da so poslanci določili tudi zapis na spomeniku, ki je šele kasneje postal sporen (več o napisu v nadaljevanju). Desnica zakona ni podprla, projekt spomenika žrtvam vseh vojn je ostal navezan na levosredinsko in liberalno politično opcijo. Stenografski zapisniki seje kažejo na to, da je v razpravi močno odmevalo razkritje grobišča Huda jama.
Zgodba o Hudi jami pa ni zaposlovala samo revizionistične desnice, ampak tudi kulturne kroge. Usodo Mehmedalije Alića, vodje izkopavanj v Hudi jami, je leta 2010 prvič objavil časopis Delo. Alić, ki je v Slovenijo prišel kot najstnik, izvira iz Srebrenice. V Sloveniji se je po opravljenem šolanju zaposlil v rudarstvu. Vmes je razpadla Jugoslavija in Alića je tako kot tisoče drugih priseljencev iz bivše Jugoslavije slovenska država nezakonito izbrisala iz registra stalnih prebivalcev. Alić je kasneje prišel do državljanstva, prizadel ga je še genocid v Srebrenici, kjer je izgubil dva brata. Kot rudar, ki je predrl zadnje pregrade pred množičnim grobiščem v Hudi jami, se je začel boriti za pravico žrtvev do dostojnega pokopa. Po zgodbi »človeka, ki so ga oplazile tri vrste zla: Srebrenica, izbrisani in Huda jama,« je slovenska režiserka Hanna Slak posnela igrani film Rudar (v kinematografe je prišel leta 2017).
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v začetku leta 2010 oblikovalo projektno skupino za postavitev spomenika, ki jo je vodila Spomenka Hribar. Skupina je za lokacijo spomenika določila južni del Kongresnega trga v Ljubljani. Izbrana lokacija v začetku ni bila med opcijami, še zlasti arhitekt in podžupan Ljubljane Janez Koželj je zagovarjal postavitev spomenika na osrednjem mestnem pokopališču Žale. Iz dokumentacije je razvidno, da se je Spomenka Hribar zaradi simbolnega pomena spomenika (središče glavnega mesta, bližina parlamenta in vlade) navduševala nad postavitvijo na Kongresnem trgu, kar se je tudi zgodilo. Javni natečaj za izbor arhitekturne rešitve spomenika je ministrstvo zaupalo Zbornici za arhitekturo in prostor. V javnem razpisu za spomenik je bilo poudarjeno, da bo spomenik obeleževal »veliko število prebivalcev na slovenskem ozemlju, ki so kot vojaki različnih armad padli v vseh vojnah, zlasti med I. in II. svetovno vojno. Posvečen bo tudi številnim civilnim žrtvam vojne in revolucije.«
Na razpisu je zmagal arhitekturni biro Medprostor, ki je spomenik zasnoval kot dva visoka betonska monolita različnih dimenzij, vendar iste višine in teže. Arhitekturna kompozicija naj bi izražala »enotnost v dvojnosti, dialog med dvema enakovrednima, vendar različnima stebroma, ki predstavljata osnovo za spravo in priložnost za oblikovanje skupne zgodovine. Narodna enotnost naj bi bila utelešena v sami strukturi: obe stebra povezuje isti temelj, v betonu pa lahko najdemo pesek in kamne iz slovenskih rek.« Bistvena pomenska značilnost spomenika je torej prikaz razdvojenosti in istočasne povezanosti slovenskega naroda. Napis na spomeniku je določil slovenski parlament z zakonom. Verze je napisal Oton Župančič (1878–1949), eden izmed najbolj čaščenih slovenskih pesnikov:
Če zanemarimo dejstvo, da verzi predvidevajo nacionalistično zaznavanje socialne realnosti (pravilo: ena oseba ima lahko le eno domovino), se zdi verz idealen za napis na spomeniku: kar imamo Slovenci skupnega, so življenje, smrt in domovina. Vendar verzi Otona Župančiča niso nevtralni. Pesnik je podpiral partizanski boj. Pesem je bila napisana za Grobnico narodnih herojev, ki je bila postavljena leta 1949 poleg današnjega parlamenta. Spomenik, ki sta ga oblikovala arhitekt Edo Mihevc in kipar Boris Kalin, ni samo obeležje, ampak prava grobnica, kamor so leta 1949 pokopali posmrtne ostanke desetih partizanskih narodnih herojev, med njimi tudi legendarnega poveljnika Franca Rozmana - Staneta. V grobnico so leta 1979 kot zadnje položili posmrtne ostanke glavnega arhitekta jugoslovanske socialistične ureditve Edvarda Kardelja. Omenjena grobnica je od lokacije Spomenika žrtvam vseh vojn oddaljena manj kot 400 metrov. Za našo temo je pomembno, da lahko na spomeniku preberemo še dve dodatni kitici Župančičeve pesnitve:
Poleg dejstva, da so izbrani verzi za Spomenik žrtvam vseh vojn posvečeni partizanskim junakom in da so že napisani na grobnici v neposredni bližini novega spomenika – skupaj z ostalima dvema kiticama –, izražajo povsem drugačno sporočilo: za boljšo prihodnost je vredno umreti; tisti, ki so umrli v boju (partizanov proti okupatorjem), niso umrli zaman. Očitno gre za reinterpretacijo namenske pesnitve, ki doseže želeni učinek s preprostim odvzemom iz širšega konteksta. Parlamentarni zapisniki dokazujejo, da je za uzakonitev napisa odgovorna takratna parlamentarna levica, in ne revizionistična desnica. Kdo je bil pravi avtor reinterpretacije Župančičevih verzov? Glede na njen članek iz leta 2015 bi lahko sklepali, da je bila to Spomenka Hribar. V njem je filozofinja razložila, da se je vprašanje spomenika odprlo že po prvih večstrankarskih volitvah 1990. Avtorica ideje spomenika naj ne bi vztrajala pri prvotnem napisu: »Župančičev verz: 'Domovina je ena / nam vsem dodeljena / in eno življenje / in ena smrt' vsebinsko pove isto kot 'Umrli za domovino'. Tak napis je bil končno sprejet in zakonsko potrjen.« Spomenka Hribar je opozorila, da napisu nasprotuje politična desnica, »ker so ti verzi že napisani na spomenikih revolucije«. Takšno razmišljanje je označila za enodimenzionalno in nekulturno, »poezija vendar presega ne le vse ideologije, temveč tudi vse čase«. S tem je Spomenka Hribar dosegla dvoje: reinterpretacijo/revizijo pesnitve in trganje iz konteksta je opravičila s sklicevanjem na brezčasnost in transcendentnost poezije; za zavračanje napisa je obtožila revizionistično desnico, čeprav so kritike napisa prihajale z vseh strani, tudi iz levice.
V istem prispevku se je najbolj znana ideologinja sprave distancirala od izbora zmagovalnega projekta. Spomenik žrtvam vseh vojn, ki je do takrat nosil njen pečat, je glavna pobudnica zapustila še pred njegovo postavitvijo. Simbolika izbranega projekta ni ustrezala njeni verziji sprave: partizanski boj pod vodstvom komunistov ima dve dimenziji: revolucijo (slabo) in boj proti nacifašizmu, narodno osvoboditev (dobro). Zato ni mogoče privoliti v popolni revizionizem: »Kot partizanom za osvoboditev jim gre vsa čast! Protikomunisti se med vojno niso borili proti okupatorjem – niti eden ni padel v boju z njimi –, ampak le skupaj z njimi proti partizanom.« Spomenka se ne strinja s ponazoritvijo razklanosti Slovencev z dvema stebroma, saj ne gre samo za spomenik žrtvam druge svetovne vojne, ampak žrtvam vseh vojn, tudi osamosvojitvene vojne leta 1991. Poleg tega spomenik izraža sodobno razklanost, ki jo prenaša na žrtve: »Če bo takšen, kakor je zasnovan, tudi postavljen, bo le priča današnjega razdiralnega stanja med nami. In ne bo nagovarjal ljudi k spravi za sedanjost in prihodnost, nasprotno: dve plošči bosta utrdili spomin na razdor in sta kot taki lahko celo nagovor za spor v prihodnje!«
3. Medijska analiza slavnostne otvoritve: fokusi, interpretacija45
Slavnostna otvoritev Spomenika žrtvam vseh vojn in z vojnami povezanih žrtev se je zgodila 13. julija 2017. V nadaljevanju bomo analizirali medijske odmeve v tednih po otvoritvi, ko so debate o upravičenosti spomenika dosegle svoj zenit. Od samega začetka projekta pa vse do otvoritve je spomenik najbolj zavzeto podpiral predsednik RS Borut Pahor, ki je imel v času sprejetja zakona leta 2009 funkcijo predsednika vlade. Nekdanji voditelj slovenske socialne demokracije je leta 2012 kot neodvisni kandidat zmagal na volitvah za predsednika države – tudi s pomočjo glasov politične desnice. Borut Pahor (zaradi uporabe socialnih omrežij imenovan tudi Kralj Instagrama) je v svojem mandatu povsem ponotranjil diskurz (zmerne) narodne sprave po načelu: »Sprava ni spreminjanje preteklosti, je spreminjanje prihodnosti.«
Slavnostni govornik na otvoritvi je bil po pričakovanjih predsednik republike, slovesnosti se je udeležil tudi ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, ki je opravil molitev za žrtve. »Slovenski narod se je z ustanovitvijo lastne države vzpostavil kot nacija. Z odkritjem osrednjega državnega spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam se zdaj vzpostavlja kot zrela nacija«, je poudaril Borut Pahor v slavnostnem govoru. Predsednik republike se dobro zaveda pomena politike spomina. »Kakršni smo, smo zaradi naših spominov. Ne gre za to, da so enaki, enotni ali celo isti. So pa skupni.« Po eni strani je poskušal Pahor biti svetovljanski in strpen do različnih dojemanj nacionalne zgodovine, po drugi strani pa je imel njegov govor osnovne značilnosti historičnega determinizma. Pot v nacionalno in politično zgodovino je bila dolga, zgodovina je slovenski narod močno preizkušala, Slovenci so trpeli pod »tujčevo roko«, prav tako si nista prizanesla niti »brata Slovenca«. Poudarek je na nacionalni koheziji brez nacionalnega ekskluzivizma. Pahor je »ponosen, da je Slovenec«, toda ne zato, ker bi čutil večvrednost nad drugimi, ampak zato, ker ne čuti nikakršne manjvrednosti. Izrazil je tudi optimizem, da bodo takšne katastrofe našim otrokom prihranjene, ker so vzgajani za sožitje, spoštovanje in sodelovanje. Za zaključek je Pahor citiral Antigonine besede: »'Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.' To je spomenik taki ljubezni,« je zaključil predsednik republike.
Večina leve in desne parlamentarne opozicije se ni udeležila otvoritve spomenika. Stranka Levica je projekt spomenika opredelila kot obeležje zgodovinskemu revizionizmu in duhovnemu mračnjaštvu. Spomenik, trdi Levica, povsem izničuje status in vlogo partizanskega antifašističnega boja. Vodja desničarske Slovenske demokratske stranke Janez Janša – najbolj glasen zagovornik historičnega revizionizma v slovenskem političnem prostoru – je v tvitu zapisal, da je »vojna za komunistično morijo leta 1945 kriva toliko, kot je puška kriva za umor«. S tem je poskušal pokazati na izvorno zlo komunističnega projekta, ki je zgolj izkoristil drugo svetovno vojno za totalitarno vladavino.
Spomeniku je nasprotovala tudi Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije (ZZB NOB), ki je menila, da bo Slovenija pridobila nov spomenik razdora. Poleg tega je ta organizacija opozorila na trganje Župančičevega verza iz konteksta. Zvezo je motila tudi prisotnost ljubljanskega nadškofa, ki ne ustreza ločitvi cerkve od države. Vodja slovenske katoliške cerkve nadškof Zore pa je videl spomenik kot »priložnost, da izrazimo spomin in spoštovanje vsem žrtvam vojnega in revolucionarnega nasilja«. Protirevolucionarnega nasilja Zore ni omenjal. Oglasili so se tudi člani vladne komisije za prikrita grobišča, ki je vodila izkopavanje Hude jame. Vodja komisije Jože Dežman – sicer zagovornik historičnega revizionizma z velikim poudarkom na tranzicijski pravici – je povedal, da spomenik podpira. Kljub temu je le »vrh piramide, ki je spodaj ni«. Spomenik bo popoln takrat, ko bodo pokopani vsi mrtvi. Vodja sondiranja in prekopov prikritih grobišč Mitja Ferenc je bil do spomenika bolj prizanesljiv. Obeležju je nasprotoval predvsem zato, ker bi si želel, da se prej uredijo vsa grobišča in umirijo strasti. Pri časopisu Delo so v dneh po otvoritvi izvedli anketo o novem spomeniku. 40 odstotkov vprašanih je spomenik podprlo, četrtina vprašanih je bila zadržana, dobra četrtina pa spomenika ni podprla. Na vprašanje, ali je slovenski narod dosegel spravo zaradi polpretekle zgodovine, pa je kar 78 odstotkov anketirancev odgovorilo z ne.
Televizijske reportaže so poskušale zadržati distanco do novega spomenika, hkrati pa so reproducirale uveljavljeni diskurz o slovenski razdvojenosti in potrebi po narodni spravi. Novinarka javne televizije o nujnosti sprave ni dvomila, državne dostojanstvenike in goste je spraševala: »Kdaj bo sprava v Sloveniji mogoča?« Prisotni politiki so odgovarjali podobno: spomenik je korak v to smer, potrebno je več odpuščanja in pietete. Zanimivo je bilo poročanje komercialne televizije Kanal A, ki je bila do koncepta sprave veliko bolj kritična kot javna televizija. Voditelj na Kanalu A je slovenske politike obtožil, da izkoriščajo vprašanje sprave za nabiranje političnih točk. Kaj pravijo na to mladi, ki sprave ne potrebujejo? Sodeč po kratki anketi na ulici, so bili mladi sogovorniki do spomenika sprave povsem ravnodušni. Nekateri niso o tem nič vedeli, spet drugi so zgolj slišali, da gre za nekakšno premirje med domobranci in partizani. V nadaljevanju so na Kanalu A predstavili nekaj žrtev vojnega in povojnega nasilja: preživelo taboriščnico iz Auschwitza; sogovornico, ki so ji partizani po vojni ustrelili očeta; ženo umrlega v osamosvojitveni vojni 1991. Televizijski voditelj je zaključil temo v moralističnem in antipolitičnem tonu: politika že 26 let izrablja zgodovino, čeprav je jasno, da so domobranci sodelovali z okupatorji, komunisti pa so izvajali povojne poboje. Zanikanje enega in drugega pa naj bi bilo tisto, s čimer stranki SDS in Levica nabirata politične glasove. Mladi pa doživljajo veliko zastrupljanje …
Kako si lahko interpretiramo senzacionalistično kritičnost do koncepta sprave? Kot izraz naveličanosti velikega dela javnosti nad konceptom, s katerim se ne more identificirati? Gotovo so snovalci komercialnih novic upoštevali tudi ta moment, drugače ne bi pripravili takšnih prispevkov. Voditelj je stranki Levico in SDS preprosto vrgel v isti koš in jima pripisal isto krivdo za zavračanje očitnih zgodovinskih dejstev. Pri čemer je treba opozoriti, da je stranka SDS veliko energije vložila v zanikanje kolaboracije z okupatorji, medtem ko stranka Levica (oziroma njene predhodnice) ne zanika odgovornosti partizanov za povojne poboje, čeprav se tej tematiki očitno izogiba.
Največ prostora novemu spomeniku je namenil tisk, ki podpira politično desnico, še zlasti glasilo stranke SDS Demokracija. Komentator Metod Berlec je postavitev obeležja označil za »promocijo levičarske lažne želje po spravi«. Opozoril je na spravno slovesnost v Kočevskem rogu leta 1990, ki naj bi jo bivši komunisti izkoristili za politično krinko, da organi pregona ne bi raziskali povojnih zločinov. Od takrat naprej nasledniki zločincev minimalizirajo tragiko krvave revolucije. Zločinov »političnih očetov« ne obžalujejo, zato gre pri novem spomeniku zgolj za izkrivljanje resnice. Komentatorja moti, da v bližini sedanjega spomenika še vedno stoji grobnica »vodilnih komunističnih krvolokov« (Grobnica narodnih herojev). »Dokler bodo ti spomeniki stali v središču naše države in dokler v središču mesta ne bo stal pravi spomenik žrtvam revolucije, Slovenija ne bo normalna država.« Komentar je dopolnila razprava znanega domobranca in revizionista Justina Stanovnika, ki je komuniste ponovno obtožil krivde za »državljansko vojno«. V razpravi na šestih straneh kolaboracije s fašizmom ni omenil niti enkrat. Revizionistična reakcija je jasna: nujno je popolno izničenje osovraženih simbolov.
Strokovna javnost (arhitekti in umetnostni zgodovinarji) je spomenik kritizirala že pred otvoritvijo. Umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc je bila do izbranega projekta med drugim kritična tudi zato, ker spomenik ne predstavlja vsebine, ki je bila razpisana na javnem razpisu. Spomenik ne komemorira žrtev vseh vojn, ampak današnji odnos do druge svetovne vojne (razklanost), poudarjanje navpičnih osi pa izraža »moški princip«, ki predpostavlja podrejenost namesto komemoriranja. Takšen spomenik ne bo podpiral družbene kohezije, ampak nasprotno, nasilje, ki je sicer na margini družbe, bo povlekel v njeno središče. Arhitekta Marka Apiha je prav tako motila simbolika razklanosti, spomenik pa v svoji praznosti sugerira zgolj individualno interpretacijo. Kritičen je bil tudi arhitekt Fedja Košir, ki je spomenik označil za »anonimno minimalistično gmoto brez pomena«. Oglasila se je še vnukinja Otona Župančiča Alenka Župančič, ki je opozorila, da je bila pesem napisana partizanskim junakom. Sorodniki pesnika se kljub temu niso odločili za zahtevo prepovedi uporabe pesnitve. Neavtorizirano kopiranje Župančičevih verzov je ostro obsodil tudi predsednik slovenskega PEN-a Ivo Svetina, ki je reinterpretacijo Župančiča označil za »fotokopiranje na novo slovensko nesrečo«.
Spomenik je še pred otvoritvijo začel živeti svoje lastno življenje mimo moralno-političnih razprav o narodni spravi in razcepljenosti. Zanimivo je, da je že s svojo prisotnostjo vplival na sosednje stavbe. Po nenavadnem naključju se v neposredni bližini spomenika nahaja nočni lokal z imenom »Pr' Skelet«. Zaradi neljubih asociacij (spomenik naj bi komemoriral mrtve) je moral lastnik lokala pred otvoritvijo tablo z napisom sneti. Da bi bila ironija še večja, lahko v bližini spomenika najdemo tudi kavarno z imenom »Zvezda«. V dneh okoli otvoritve je po spletu krožil tvit novinarja Martina Tomažina: »Po odkritju spomenika bodo šli desničarji baje na kavo k Skelet’, levičarji pa na sladoled v Zvezdo.«
Poleg viralnih šal o novem spomeniku so se v javnosti pojavili tudi ironični komentarji znanih Slovencev. Upokojeni arhitekt in publicist Janez Suhadolc, v javnosti znan po kolesarskih potopisih, je predlagal, da bi spomenik predelali v umetno plezalno steno. Betonski steni bi bili likovno bolj artikulirani in tudi na pogled privlačnejši, če bi bili posejani s pisanimi oprijemi za plezalce. Množica plezalcev na spomeniku bi tvorila umetniški mobil, spomenik pa bi bil opremljen z živo plastiko. Umetnostna stroka bi ga lahko opredelila kot body art, nekatere plezalne smeri bi lahko poimenovali po protagonistih slovenske zgodovine. S športno predelavo bi se spomenik otresel ideoloških konfliktov, vsak bi imel možnost priplezati do vrha in navzdol. Znani pisatelj Mate Dolenc je bil v nasprotju s Suhadolcem namenoma ideološki. Ko je prvič obiskal spomenik, je dolgo iskal sporni verz Otona Župančiča. Našel ga je šele, »ko sta se odstranila dva psa, ki sta z dvignjenima zadnjima nogama pozdravljala vse žrtve, jaz pa sem šel na kolena (…) potem pa še na vse štiri in tam sem ga našel in si ga ponovno prebral«. Pisatelj je mislil, da so verzi namenjeni partizanom, ampak zdaj očitno veljajo tudi za domobrance. V skladu z osnovno idejo Spomenika žrtvam vseh vojn Dolenc predlaga Evropski uniji naj »postavi skupni spomenik Churchillu in Hitlerju. Saj v smrti smo vsi enaki, kajneda, draga Spomenka?«
Kako se slovenski primer navezuje na zgoraj omenjeno napetost med konceptoma tranzicijske pravice in historičnega revizionizma? Neskladje med literaturo tranzicijske pravice in spominskimi študijami daje veliko možnosti za pripadnike historičnih revizionizmov. V Sloveniji so diskurz tranzicijske pravice posvojili antikomunistični zagovorniki historičnega revizionizma, skupaj s psihološkimi in medicinskimi analogijami, ki jih uporabljajo na individualni in nacionalni ravni. Še več, poskus zmerne politike narodne sprave, ki jo podpira predsednik RS Borut Pahor, je podoben politiki narodne sprave, ki jo zagovarja politična desnica. Če upoštevamo tezo Ota Lutharja, da historični revizionizem temelji na deskriptivnem samozadostnem načinu interpretacije (poudarek na nacionalnem okviru, dehistorizacija preteklosti, moraliziranje), potem lahko oba koncepta narodne sprave opredelimo kot historični revizionizem. Razlika med njima je v intenzivnosti in fokusu. Zmerna politika narodne sprave je v primerjavi z antikomunistično benignejša, manj opazna, celo »prazna«, medtem ko je desničarska verzija narodne sprave glasnejša, čeprav je na margini. Zmerna politika narodne sprave zagovarja status quo (načelo: spravimo se, pustimo preteklost za sabo). Desničarska politika narodne sprave pa zahteva popolno revizijo družbe v smislu antikomunizma in dokončno izničenje ostankov nekdanjega socialističnega sistema.
4. Asimetrična primerjava s španskim in srbskim primerom
Po mnenju Jürgena Kocke historičnih fenomenov ni mogoče primerjati v svoji popolnosti, lahko pa primerjamo zgolj določene aspekte po načelu asimetrične primerjave. Poglejmo dva primera kritične obravnave tranzicijske pravice, ki jih omenjamo predvsem z namenom uvrščanja slovenskega primera v širši komparativni kontekst. Španski primer »dogovora o molku« meče nenavadno luč na prepričanje, da se je za uspešen prehod iz avtoritativnega v demokratični sistem nujno treba soočiti s preteklostjo. Po Francovi smrti v Španiji ni bilo sodnih procesov ali drugih ukrepov, ki bi obravnavali množične poboje iz obdobja državljanske vojne (1936–1939) in Francovo represijo (1939–1975). Politolog Omar G. Encarnación poudarja, da sprava ni predpogoj za demokratizacijo. Španska politična elita je bila v obdobju 1975–2004 prepričana, da je pakt pozabe nujen za prehod v demokracijo. To naj bi dokazovalo, da takratna španska politika travmatične zgodovine ni obravnavala kot etičnega vprašanja, ampak kot politično vprašanje. Pragmatičen odnos do preteklosti ni mogel zapečatiti travmatične zgodovine. V začetku novega tisočletja se je pojavilo »gibanje za zgodovinski spomin«, ki je spodbudilo množični projekt odkopavanja grobišč. Leta 2007 je levosredinski vladi uspelo z zakonom o »zgodovinskem spominu«. Ta je opredelil pomoč žrtvam in zagotovil sredstva za raziskovanje in izkopavanja, a že leta 2011 je konservativna vlada sredstva za urejanja grobišč ukinila. Ugledni zgodovinar Santos Juliá je nasprotoval zakonu o »zgodovinskem spominu« s preprosto trditvijo, da ima vsak pravico do spomina. Ta pa se razlikuje od zgodovinopisne analize preteklosti, ki se mora opirati na relevantno zgodovinsko gradivo.
Drugi primer, ki je relevanten za našo temo, je gibanje za tranzicijsko pravico v državah nekdanje Jugoslavije po vojnah ob njenem razpadu. Srbski sociolog Slobodan Karamanić je gibanje za »resnico in spravo« v nekdanjem jugoslovanskem prostoru odkrito navezal na fenomen zgodovinskega revizionizma. Na prvi pogled je ta zveza videti nenavadno: tranzicijska pravica deluje kot kritični opomin na zločine v imenu naroda. Karamanić trdi, da ima pri gibanju za tranzicijsko pravico vlogo posredovanja med »objektivnim« (resnica) in »subjektivnim« (sprava) koncept naroda. Edino zagotovilo, da bo poznavanje resnice proizvedlo določen učinek (spravo), je pripoznanje znotraj okvirov nacije. Kot primer navede srbsko zagovornico »resnice in sprave«, ki od Srbov terja, da se soočijo s svojo, srbsko krivdo. Po njegovem mnenju takšna srbska krivda predstavlja priložnost, da srbski nacionalizem aktivira svoj politični položaj. Še več, srbska krivda paradoksalno dokaže nedolžnost besede Srb. Sprava ni nič drugega, poudarja Karamanić, kot samosprava in samoresnica, resnica nacionalne identitete.
Oba primera imata pomembne vzporednice s slovensko situacijo. Tako kot pri slovenskem primeru se tudi španski ukvarja s časovno oddaljenimi travmatičnimi dogodki, ki jih velika večina prebivalcev ni doživela. Kako dolgo traja obdobje tranzicije po nasilnih dogodkih? Če večina prebivalstva zaradi preteklega časa dogodkov ni izkusila, je informacije o tem dobila iz druge roke. Ne glede na naše vrednotenje spornih dogodkov spada generacijski kulturni transfer na področje spominskih študij in študij zgodovinjenja. Primer bivše Jugoslavije, kjer je izvajanje tranzicijske pravice zelo aktualno, pa kaže na zakrito prisotnost nacionalizma. Čeprav gre za drugačen kontekst, je tudi v slovenskem primeru evidentno vprašanje naroda in njegove trajnosti (perenializem). Pojmovanje slovenskega naroda kot relativno homogene entitete je bilo v središču razprav o narodni spravi vse od zgodnjih osemdesetih let do postavitve spomenika v letu 2017, čeprav je pojem narodne sprave vmes celo odpadel.