1. Zdravilišče Rogaška Slatina pod kljukastim križem
Ob nasploh prvem bombardiranju Rogaške Slatine, 9. aprila 1941, ko je skupina nemških bombnikov nad mestnim središčem odvrgla manjšo količino bombnega tovora, je vojna vihra dosegla tudi zdraviliški turistični kraj.  Na veliki petek, 11. aprila 1941, pet dni po otvoritvi nemškega napada na Kraljevino Jugoslavijo in isti dan, ko so bili jugoslovanski bojni oddelki na slovenskem ozemlju vojaško že poteptani, so dobro pripravljene, izurjene in moderno opremljene nemške čete ob prodiranju čez slovensko ozemlje zavzele Obsotelje in Rogaško Slatino. 132. nemška pehotna divizija je namreč tistega prelomnega dne ob veselju, navdušenju in pozdravljanju lokalnih Nemcev ter domačih simpatizerjev vkorakala v zdraviliško mesto, ki je bilo v veliki naglici pripravljeno na veličastni sprejem okupatorjeve vojske. Pričevalka Gabrijela Krumpak iz Rogaške Slatine ne bo nikoli pozabila tistih usodnih dni:  »Najprej se je jugoslovanska vojska umaknila z voli, kravami, vozovi in vpregami. Ko so Nemci vkorakali, smo mi bili v Donačkem domu, smo zapirali okna in smo se zelo bali /.../ tiste nemčurske družine, ki so odpirale okna, pa so nastavljale rože in se veselile prihoda. Nemčurji so pripravili sprejem Nemcem, ti so že imeli pripravljene zastave. Povsod so bile razobešene nacistične zastave.«
Nemška okupacijska oblast je Rogaško Slatino zaradi zdraviliškega in steklarskega pomena, nepoškodovane infrastrukture, velike namestitvene kapacitete in obmejne lege ob nemško-hrvaški državni meji na reki Sotli sčasoma spremenila v eno izmed ključnih mest spodnještajerske zasedbene pokrajine, kjer se je med okupacijo uveljavilo kot izjemno pomembno obmejno mesto tretjega rajha. Če za širšo primerjavo v ponazoritev vključimo pozicioniranost vseh nemških okupacijskih pokrajin z režimom civilnih uprav, je bila Rogaška Slatina eno izmed najjužneje ležečih zdravilišč Hitlerjevega »tisočletnega« imperija.
Vir: Šolska kronika Podružnične osnovne šole Kostrivnica
2. Vzpostavljanje oblastnega aparata in ureditev civilne uprave
Po vojaški zasedbi Rogaške Slatine ter napredovanju 132. divizije proti osrčju države je v zdraviliški občini sledila faza okupatorjevega vzpostavljanja lokalne civilne uprave in konsolidiranja njegove oblasti. Oboje so spremljali procesi zaseganja občinskega upravnega aparata, nasilnega nameščanja svojih organov in uvajanja represije z ustanavljanjem raznarodovalnih in ponemčevalnih organizacij, nacionalsocialističnih zvez ter najpomembnejših vzvodov polvojaške, vojaške, policijske, obveščevalne in upravne oblasti.  Vse našteto je tvorilo jedro lokalne okupatorjeve oblasti pod vodstvom okupacijskega župana (Amtsbürgermeister) – jugoslovanskega Nemca (folksdojčerja) in inženirja Herberta Migliča – ter političnega komisarja Roberta Komareka, ki je v začetni zasedbeni fazi vodil in upravljal začasno vzpostavljeni politični okraj Šmarje pri Jelšah, kamor je nekaj tednov po uspešni zasedbi upravno in teritorialno spadala tudi Migličeva občina Rogaška Slatina. Ob ukinitvi Komarekovega okrajnega komisariata, katerega sedež je bil od druge polovice aprila 1941 v Ljubljanskem domu v osrčju Rogaške Slatine, je najkasneje 1. julija 1941 prišlo tudi do razpustitve političnega okraja Šmarje pri Jelšah. Migličeva občina je bila odtlej in vse do konca vojne podrejena celjskemu okrožnemu uradu pod vodstvom Antona Dorfmeistra.
3. Ustanovitev grupne šole SA vodij Wehrmannschafta v Rogaški Slatini 
Še preden je ob koncu junija 1941 prišlo do formalnopravne ustanovitve Wehrmannschafta na slovenskih štajerskih tleh, je vodstvo SA (Sturmabteilung) v osrčju zdravilišča Rogaška Slatina v skladu z navodili o osnovnih direktivah in organizaciji vermanšafta ustanovilo posebno častniško šolo za potrebe vojaškopolitičnega izobraževanja, usposabljanja in ideološkega vzgajanja poveljniških kadrov vermanšafta iz Spodnje Štajerske ter zasedbenega območja Koroške in Kranjske (Gorenjske z Mežiško dolino). Ustanavljanje in nadzor nad splošnim delovanjem posebne šole sta bila zaupana okrilju SA-Gruppe Südmark, ki je med drugim imela tudi vpliv na šolanje vermanskih tečajnikov. Ti so se lahko usposabljanja v Rogaški Slatini udeležili zgolj z njeno predhodno odobritvijo.
Šola je imela velike sobane in električno razsvetljavo, okupatorjev uradni tisk pa jo je razglasil za eno najlepših izobraževalnih ustanov na ozemlju nemškega rajha. S svojim delovanjem je začela približno mesec dni po prihodu osebja SA v Rogaško Slatino, natančneje sredi maja 1941, za sedež njenega delovanja pa je bilo izbrano poslopje predvojnega hotela Aleksandrov dom (današnji Hotel Aleksander) neposredno nad zdraviliškim parkom. Ob zasedbi je bil hotelski objekt v skladu z okupatorjevimi ponemčevalnimi in protijugoslovanskimi ukrepi preimenovan v Erzherzog Johann, tj. v čast avstrijskemu nadvojvodi in feldmaršalu, ki naj bi slovensko Štajersko občudoval in se v zdravilišču zlasti v poletnih mesecih pogosto tudi zadrževal ter zdravil.
Vir: SI_ZAC/0907/004/008/00075
Formalni poimenovanji posebne vojaškopolitične šole v Rogaški Slatini, ki so jo z udeležbo na tečajih množično obiskovali vermanski kandidati iz Spodnje in Zgornje Štajerske, Gorenjske ter Južne Koroške sta bili: SA-Gruppenschule Südmark/Gruppenschule der SA-Gruppe Südmark ali Führerschule der Wehrmannschaften des Steirischen Heimatbundes Rohitsch-Sauerbrunn oz. v okrajšani obliki SA Führerschule Rohitsch-Sauerbrunn. Po prvotnih načrtih naj bi grupno šolo v začetku leta 1942 prestavili iz Rogaške Slatine v Novo Celje, kjer je bilo v ta namen že predvideno stavbno poslopje s pripadajočim vadbenim zemljiščem, vendar si je novo lokacijo medtem prilastil Wehrmacht, zato je navkljub načrtom Rogaška Slatina obdržala funkcijo usposabljanja vodstvenega kadra vermanšafta vse do prenehanja delovanja šole v drugi polovici leta 1944. Da je bil pomen njene ustanovitve in kasnejšega delovanja izjemno velik, ponazarja tudi nemški članek z naslovom (v slovenskem prevodu) Novo življenje v Rogaški Slatini: Šola vodij Wehrmannschafta Štajerske domovinske zveze, ki je bil objavljen mesec dni po njeni ustanovitvi v časopisu Marburger Zeitung. Njegova vsebina nudi dober vpogled v splošno delovanje in potek vsakodnevnih aktivnosti na vojaškopolitični šoli v obmejnem spodnještajerskem zdravilišču. Za tisti čas nadvse priljubljena (proti)judovska tematika tudi pisca tega članka ni pustila ravnodušnega, kajti v njegovi vsebini ne pozabi omeniti niti tega, da so se v predvojnem času v isti zdraviliški objekt zatekali zlasti premožni judovski gosti z »debelimi trebuhi«.
Vir: »Neues Leben,« Marburger Zeitung
Kot se je izkazalo že do druge polovice junija 1941, je šola kmalu po svojem odprtju zaradi ogromnega števila prijav presegla svoje prenočitvene zmogljivosti. Višek vermanskih udeležencev je bil zatorej nameščen še v zdraviliški stavbi ob vznožju hriba, na vrhu katerega se je nahajal sedež šole. Dodatni prostori v zgradbi, ki jo je zdraviliška uprava pred vojnim časom koristila za namestitev gostov, so poleg spalnih sob s trinadstropnimi posteljami obsegali tudi velike učilnice ter sobe za hranjenje učnih in vadbenih pripomočkov.
Vir: Zasebni arhiv, Daniel Siter, 4. 4. 2020
Na šoli vermanšafta s pripadajočim vadbenim centrom so se prirejala vojaška urjenja, borbene vaje, razna športna tekmovanja ter večtedenski teoretični in vadbeni tečaji, kjer so se s strogo vojaško disciplino in v duhu nacionalsocialističnega svetovnega nazora usposabljali novi vermanski častniki oziroma vodje (Wehrmannschaftsführer) in podčastniki oziroma podvodje ( Wehrmannschaftsunterführer), ki bi lahko po koncu izobraževanja usposabljali in vodili tudi svojo vermansko formacijo. Kakor sam Wehrmannschaft je tudi šola med drugim delovala kot ponemčevalnica in vzvod ozaveščanja o svetovnem nazoru in nacistični ideologiji, kar sta na skupnem srečanju v poslopju šole sredi junija 1941 med drugim potrdila glavni vodja spodnještajerskega vermanšafta SA polkovnik Franz Blasch in  Bundesführer Steindl, zvezni vodja SHB. Ko je Steindl 2. julija 1942 izdal posebno odredbo o začetku premeščanja vermanskih čet v notranjost Spodnje Štajerske, dodatne mobilizacije in razširitve same organizacije, pa je šola pridobila tudi vlogo nekakšne prehodne vojaške ustanove, kjer so se vermani udeležili najmanj tritedenskega vojaškopolitičnega urjenja, po zadovoljivi usposobitvi pa so bili vključeni v operativne enote na terenu.
Vir: Fototeka MNZS
4. Prijavni postopek in oris običajnega dneva 
Vermanski kandidati, ki so bili poslani v grupno šolo v Rogaško Slatino, so morali še pred prihodom opraviti zdravstveni pregled, s čimer so pridobili ustrezno potrdilo ali zdravniško spričevalo, ki je bilo nato priloženo prijavnemu formularju. Ugotavljanje ustreznosti zdravstvenega stanja prijavljenega kandidata se je običajno izvajalo v prostorih štabnega urada na sedežu Standarte Celje – vzhod, točneje v tretjem nadstropju Okrožne hiše (Kreishaus) v Celju. V šoli so se morali zglasiti najkasneje dan pred začetkom napovedanega tečaja, zadnji rok za registracijo novih vermanov na sedežu šole je bil do 20. ure zvečer. Med trajanjem usposabljanja so vermani prejeli živilske nakaznice (Lebensmittelkarten). Še preden so se napotili proti zdravilišču Rogaška Slatina, so morali svoje že obstoječe živilske nakaznice (veljavne v njihovem domačem okolju) najprej prijaviti pri pristojnem uradu. Ta jim je izdal posebno potrdilo, ki so ga udeleženci takoj po prihodu v šolo predložili zadolženemu upravitelju blagajne. Praksa je pokazala na pozabljivost mnogih pri upoštevanju takšnega navodila in posledično neupoštevanje nadrejenih ukazov. Kandidatom so se povrnili stroški potovanja, namestitev in hrana pa sta bili brezplačni. Na dan prihoda v šolo so jim nudili samo večerjo, na dan odhoda pa zgolj zajtrk. Že ob prihodu so morali nositi uniformo vermanšafta, s seboj pa so bili za obdobje treh tednov primorani prinesti papir in podlago za pisanje, barvice, mehke svinčnike ter perilo, zadostno količino oblačil in nujnih potrebščin za osebno higieno (nogavice, brisače, kopalke, britvice, zobno ščetko, zobno pasto, milo ipd.). Glede osebnih dokumentov so morali imeti pri sebi overjen Wehrmannschaftspass (potno listino vermanšafta) , fotografije in potrdilo zdravstvene zavarovalnice. Vsak kandidat je dnevno prejemal po 50 pfenigov žepnine, ki je bila izplačana ob koncu vsakega tečaja. Za grupno šolo in njej pripadajoča poslopja je veljala stroga vojaška vzgoja. Spalni in ostali bivalni prostori so morali biti redno čiščeni, vojaški red in disciplina pa sta bila še posebej nazorna pri zgodnjejutranjem vstajanju in načinu vsakodnevnega postiljanja postelj. 
Vir: SI AS 1690, š. 78, f. 317, Anmeldung zum Besuch eines Lehrganges an der Führerschule in Rohitsch-Sauerbrunn, 26. 2. 1943
Prvi vodja vermanske šole SA-Standartenführer Ernst Drägert je v enem izmed svojih poročil pisal o poteku usposabljanja. Kot že omenjeno, so tečaji temeljili na striktnih načelih stroge vojaške discipline in reda, njihov končni cilj pa je bil, da se tečajniki sčasoma preoblikujejo v vojake, ki bi bili zmožni braniti meje nemškega rajha in ohranjati ideale nacionalsocialistične ideologije. Osnovni namen izobraževanja je bil dvoplasten: gradnja kandidatovega značaja in njegove nezlomljive osebne volje ter oblikovanje vsesplošne politične ozaveščenosti.  Oba ciljna sklopa sta denimo razvidna iz primera dnevnega razporeda dela in aktivnosti za april in maj 1942, iz katerega je razvidno, da so morali vermani vstajati med 6.00 in 6.30 zjutraj, čemur so sledili polurno jutranje razgibavanje in vaje za telo, nato pa so imeli na voljo še 30 minut časa za zajtrk in kavo. Urnik dejavnosti je bil pester in že vnaprej strogo določen. Na dnevnem urniku so se znašle tudi učne ure teoretičnega in praktičnega zemljepisa (zlasti branje vojaških zemljevidov, orientacijska urjenja, spoznavanje delovanja in uporabe kompasa), nemščine ter nemške obče in lokalne zgodovine, vnovično popoldansko razgibavanje (poudarek na vajah za izboljšanje telesne motorike in krepitev telesne vzdržljivosti), predavanja o aktualnih političnih vprašanjih in svetovnem nacionalsocialističnem nazoru, služenju v bojnih vrstah vermanšafta ter ponavljanje splošnih stražnih predpisov v SA, učenje tehničnega ravnanja z orožjem in osvajanje postopkov njegovega pravilnega čiščenja, predavanja o nemških poveljih v posameznih vermanskih formacijah, uradnem pozdravljanju, pravilnem korakanju ob taktu nemških koračnic.
Vir: Zbirka albumov, Album Wehrmannschaft, MNZS
Prirejala so se tudi vojaška tekmovanja v točnosti streljanja v različne tarče in metanju ročnih granat. Veliko se je predavalo in poslušalo o führerju Adolfu Hitlerju, Nacionalsocialistični nemški delavski stranki (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei oz. NSDAP), Spodnji Štajerski, prostoru tretjega rajha in nemškem življenjskem prostoru, kameradstvu, odlikovanjih, nemški vojski, boljševizmu, Judih, bojih na vzhodni fronti, zdravstveni oskrbi, ravnanju z ranjenci in njihovi negi ter primerni prehrani. Ob 18.15 je sledila večerja, ki je trajala do 19. ure, ko je bilo na vrsti uro in pol dolgo večerno petje. Ker je bilo pri večini vermanov znanje nemščine pod zadovoljivo ravnjo, se učenje novih pesmi v nemščini ni pogosto izvajalo. Do 23. ure so morali vermani leči k nočnemu počitku.  Pri telovadbi se je velika pozornost namenjala plavanju (plavalni tečaji so se izvajali v bazenu zdraviliškega kopališča pod vodstvom učitelja plavanja in domačina Sturmführerja Beigotta), igram z žogo, gimnastiki, vajam za krepitev ravnotežja itn. Vsako popoldne so imeli vermani na voljo tudi eno uro prostega časa za uporabo plavalnega bazena.
Vir: SI AS 1690, š. 73, f. 312, Dienstplan für 15. 4. 1942
Vir: SI AS 1690, š. 35, f. 261,Volk ans Gewehr
5. Kronološki seznam poveljnikov 
Vir: Fototeka MNZS; Kokalj Kočevar, »Gorenjski mobiliziranci,« 56, 84
Za prvo vodjo grupne šole SA ( Leiter der SA-Gruppenschule) v Rogaški Slatini je bil izbran že omenjeni  SA-Standartenführer Ernst Drägert. Ta je šolo najverjetneje vodil do zime 1942–43, nato pa je moral njeno upravljanje zaradi napredovanja (pridobitev čina SA Oberführer ali brigadir) in premestitve prepustiti SA-Oberführerju Heinzu Mayerhöferju.  Slednji je po partizanskem frankolovskem atentatu 3. februarja 1945 nad Dorfmeistrom med drugim postal tudi deželni svetnik (vrhovni politični vodja celjskega okrožnega prostora) in okrožni vodja (Kreisführer) SHB. Mayerhöfer je funkcijo vodenja vermanske šole obdržal do sredine julija 1943, ko ga je Gaurat Steindl, ki je medtem od Franza Blascha julija 1943 sam prevzel poveljstvo nad vermanšaftom, poklical k sebi in ga imenoval za vodjo njegovega vrhovnega vermanskega štaba ( Stabsführer). Po odhodu Mayerhöferja je vodstvo grupne šole v Rogaški Slatini prevzel SA-Obersturmbannführer (podpolkovnik) Karl Lindthaler, ki je na tem položaju ostal vsaj do marca 1944, ko je iz šole poročal o uspešni izvedbi zahvalne slovesnosti, posvečene spominu na obletnico smrti nacističnega mučenca Horsta Wessla.  Zadnji poveljnik šole je bil najverjetneje SA-Obersturmbannführer Hans Lükermann. Iz zapisov okupatorjevega časopisja je jasno, da je Lükermann ostajal na krmilu šole vsaj do konca avgusta 1944, ko se je še kot vodja šole podpisal pod osmrtnico in izrazil žalovanje za svojim padlim vermanskim tečajnikom Scharrführerjem Gabrielom Wicherjem. Vpogled v osebni vojni dnevnik Mayerhöferja (ki, mimogrede, pogosto omenja Hansa Lükermanna) pa izpričuje dejstvo, da je Lükermann najkasneje do sredine decembra 1944 prevzel in opravljal že druge višje funkcije. Proti koncu vojne, natančneje po Steindlovi smrti 30. marca 1945, je denimo prevzel tudi poveljstvo nad vermanskim polkom Spodnja Štajerska ( Wehrmannschaftsregiment Untersteiermark), ki pa je bil kmalu zatem razpuščen.
Glavne naloge vsakega vodje posebne šole vermanšafta v zdraviliškem okolju Rogaške Slatine so bile med drugim tudi nadzor nad šolanjem in skrb za učno snov, ki se je predajala bodočim častnikom in podčastnikom vermanšafta. Prvi poveljnik šole Drägert je denimo v zvezi s tem že leta 1941 izdal posebno odredbo z navodili za obiskovanje tečajev v Rogaški Slatini. 
6. Pregled izvajanja tečajev po posameznih letih in končna statistika
Prvi poveljnik šole Ernst Drägert je ob koncu leta 1941 poročal, da se je od njene ustanovitve do decembra 1941 na tritedenskih učnih tečajih pripravljalo, izobraževalo in usposabljalo že več kot 1.000 vodij vermanšafta. Sredi junija 1941, zgolj mesec dni po slavnostnem odprtju šole, je Drägert celo samozavestno poročal, da se bo vsakega tečaja udeležilo 200 mož, kar pa, upoštevajoč ostale zanesljive podatke in navedbe, kaže na nekoliko pretirane ocene. Kljub temu pa se nikakor ni zmotil, ko je v enem izmed svojih poročil napovedal, da prirejanja tečajev – glede na dejstvo, da je bilo junija 1941 v organizaciji vermanšafta prisotnih že več kot 80.000 spodnještajerskih fantov, starih od 18 do 40 let – še zdaleč ni konec. 
Šef štaba SA-Gruppe Südmark Lorenz Ohrt se je namreč v začetku jeseni 1941 dogovoril z obema vodjama vermanšafta, da bo na vsak tečaj odposlanih približno 170–175 kandidatov (med 130 in 135 iz SHB ter 40 iz KVB). Prvi vermani iz gorenjske zasedbene cone so se na tečajih v Rogaški Slatini znašli že sredi septembra 1941, kjer so prejeli narokavne trakove SHB (gorenjski vermani so svoje trakove pridobili šele spomladi 1942). Poznejše številke so pokazale, da je do konca leta 1942 posebna šola v zdraviliški okupacijski občini priredila 15 takšnih tečajev, od tega je v povprečju vsak tečaj obiskalo približno 150 gorenjskih in spodnještajerskih kandidatov (okoli 100 mož iz SHB in 50 iz KVB), kar znese vsaj 2.250 mož. Da je bil obisk gorenjskih vermanov v Rogaški Slatini nekje v skladu s povprečjem, ki ga je predvidel omenjeni šef štaba SA-Gruppe Südmark, je razvidno tudi iz nacističnega poročila (objavljenega v oktobru 1941) z vključenim povzetkom preteklega petmesečnega delovanja KVB na zasedbenem območju Gorenjske in Koroške. Poročilo potrjuje, da se je do oktobra 1941 iz gorenjske okupacijske cone na treh dvotedenskih tečajih v Rogaški Slatini usposobilo 120 vodij Sturmov (Führer der Stürme), kar pomeni natanko 40 vermanov na posamezni tečaj. Do konca leta 1942 oziroma do razpustitve gorenjskega vermanšafta sredi oktobra 1942 se je povprečni obisk gorenjskih vermanov v grupni šoli SA očitno še nekoliko povečal. 
Vir: Zasebna zbirka Franca Erceta.
Do konca leta 1941 je bilo za usposabljanje vermanskih oficirjev in podoficirjev prirejenih osem tritedenskih tečajev (Wehrmannschaftsausbildunglehrgang): prvi v maju, drugi in tretji med junijem in julijem, četrti od konca julija do sredine avgusta, peti od konca avgusta in večji del septembra, šesti med 1. in 21. oktobrom in sedmi med 4. in 24. novembrom, zadnji v letu 1941 pa se je odvijal med 1. in 21. decembrom. V mrzlih zimskih mesecih se je izvajanje tečajev začasno prekinilo, ponovno so se začeli izvajati v začetku pomladi. Tako se je deveti izmed takšnih tritedenskih tečajev (in hkrati tudi prvi v letu 1942) začel v prvi polovici aprila 1942, udeležilo pa se ga je natanko 100 vermanov iz vseh Standart. V maju 1942 je potekal 10. tečaj, junija istega leta pa je bil na sporedu že enajsti. Glede nadaljnjega izvajanja tečajev je iz neznanih razlogov sledil nekoliko daljši premor. Naslednji, 12. tečaj, je potekal šele marca 1943.
Vir: SI AS 1690, š. 69, f. 308, Einberufung zur Gruppenschule, 27. 6. 1941
Vir: SI AS 1690, š. 78, f. 317, Einberufungsbefehl, 24. 2. 1943
Že v prvih mesecih leta 1942 sta za vodje Standart potekala tudi dva posebna tritedenska vadbena tečaja (t. i. Sonderlehrgang), ki sta se odvijala med 7. in 27. januarjem ter 4. in 24. februarjem 1942, pri čemer so morale posamezne Standarte svoje kandidate prijaviti do 20. decembra 1941. Med sredino februarja in marca 1942 je v poslopju vermanske šole potekal tudi specialni tečaj za dodeljene vodje spodnještajerskih Standart. Izostanka so bili opravičeni zgolj oskrbniki vojnih žrtev in vodje uprave. Od konca maja 1942 se je pri določenih tečajih spremenil tudi čas njihovega trajanja. S prvotnih treh tednov se je namreč izvajanje tečajev na priznani spodnještajerski šoli vermanšafta Slatina podaljšalo na pet tednov. Nato je ob koncu leta 1942 potekal še tečaj za pridobitev licence oziroma potrdila o dovoljenem poučevanju (Einweisungslehrgang zum Erwerb des Lehrscheines) za posamezne in dodeljene vodje. Isti tečaj se je ponovil še med januarjem in februarjem 1943. Kandidati so morali s seboj prinesti uradno uniformo vermanšafta in perilo za štiritedensko bivanje na grupni šoli v Rogaški Slatini, ki je prijavljencem pokrila tudi potne stroške povratnih voženj. Po koncu izobraževanja pa so bili na dodatna urjenja odposlani še v Dresden.  Vzporedno s tečaji za pridobitev t. i. L-Scheina so ob koncu leta 1942 na šoli potekali tudi tečaji za glasbeni vod Wehrmannschafta, namenjeni hornistom in bobnarjem. Vsaka WM-Standarte je morala namreč v Rogaško Slatino poslati po enega usposobljenega iz glasbenega voda. Prvi teden v decembru 1942 pa je šola izvajala tudi enotedenski vadbeni tečaj usposabljanja v streljanju, ki sta se ga morala udeležiti po dva WM-vodja ali WM-podvodja iz posamezne Standarte. Izmenjana poročila med različnimi oddelki vrhovnega poveljstva vermanšafta SHB izpričujejo tudi dejstvo, da je šola SA za potrebe izvajanja vojaških vadbenih tečajev med vojno posedovala večje količine orožja in streliva. 
Ob prelomu let 1942 in 1943 in še posebej med letom 1943 je grupna šola v zdravilišču pridobivala čedalje izrazitejšo vlogo v vojaškem usposabljanju in urjenju bojevanja, kar se je med drugim kazalo tudi s prirejanjem vadbenih tečajev streljanja in natančnega metanja granat. Po velikopoteznem načrtu vodstva vermanšafta, ki je vseboval jasne zametke usposabljanja vermanov v vojaških aktivnostih, naj bi se od druge polovice julija 1943 izvajali krajši enotedenski tečaji vojaškopolitičnega usposabljanja za vodje Trupp (skupaj 8 tečajev oziroma okoli 1.600 kandidatov) ter Schiesswarterjev (skupaj 10 tečajev oziroma približno 500 mož). Med 15. julijem in 19. oktobrom naj bi se potemtakem zvrstilo 18 takšnih skrajšanih tečajev, kjer so računali na prisotnost približno 2.100 vermanskih udeležencev. V tako imenovani podgrupni šoli (Unterführerschule) v Hotelu Goll,  nedaleč proč od okupatorjevega sedeža občinske uprave, naj bi v približno istem obdobju potekali še tečaji za Fürsorgewart (v predvojni dobi posebna funkcija znotraj strukture SA za socialno skrbstvo in mentorstvo članov SA in njihovih družin) in Rechnungsführerje (računovodje SA). Na dvajsetih takšnih tečajih (za vsako področje po deset) naj bi se jih zbralo okoli 1.000. Vodstvo in koordinacija nad vsemi tečaji, na katerih naj bi samo v teh štirih mesecih v letu 1943 skupno prisostvovalo nekje okoli 3.100 udeležencev, sta bila dodeljena SA-Obersturmbannführerju Lindthalerju (kasnejšemu poveljniku grupne šole SA v Rogaški Slatini) ter WM-Truppführerju Scholarju za tečaje v podgrupni šoli Goll. Poleg obiska okupiranega zdravilišča in ogleda šole si je med potovanjem po Spodnji Štajerski v avgustu 1943 enega izmed vermanskih tečajev ogledal tudi SA-Obergruppenführer Max Jüttner, visoko pozicioniran nacistični funkcionar, član Reichstaga in oficir SA, ki je v letih 1934–1945 med vsemi pomembnimi funkcijami opravljal tudi vlogo namestnika vrhovnega šefa štaba SA, ob koncu vojne pa se je znašel na zatožni klopi povojnih sodnih procesov v Nürnbergu kot takrat najvišje rangirani uradnik SA.  Sicer pa je nemški okupator čez celo poletje 1943 iz rajha v šolo vermanšafta v Rogaško Slatino vozil tudi člane Nemške mladine ( Deutsche Jugend), ki so se udeležili posebnih desetdnevnih tečajev natančnega streljanja in pravilnega ravnanja z orožjem. V zdraviliškem okolju sta se torej začela pridobivanje njihove osnovne vojaške izobrazbe in začetna faza spreminjanja nemških dečkov v profesionalne in izurjene vojake, ki naj bi bili po iluzornih domnevah nacistov sposobni braniti svojo domovino.
Glede prirejanja tečajev v letu 1944 je zaradi pomanjkanja arhivskega gradiva na voljo malo podatkov. Vsaj en tečaj usposabljanja (t. i. Führerausbildungslehrgang) je še zagotovo potekal med 30. aprilom in 13. majem 1944.
Vir: Vir: Zbirka albumov, Album Wehrmannschaft,MNZS
O kakšnem večjem številu tečajev v predzadnjem letu vojne pa ni več mogoče govoriti, saj so – kot navaja tudi Ferenc – vermanski oddelki v znamenju razmaha narodnoosvobodilnega gibanja v Spodnji Štajerski med letom 1944 doživeli velik razkroj, dokler ni jeseni 1944 prišlo do končnega padca vermanšafta. Poleg rekrutacije vermanov v številne zaščitne in oborožene formacije nemškega okupatorja (tovarniške straže, tehnična pomoč, protizračna zaščita, delovna služba, nemška vojska, Waffen-SS/Oborožene enote SS in Nacionalsocialistični motorizirani korpus), kar je potekalo zlasti od leta 1942 naprej, so preostale obstoječe vermanske oddelke jeseni 1944 inkorporirali še v novoustanovljeni folksšturm ( Volkssturm). Ta je tako kot marsikatera druga, v obrambni sili ustanovljena nemška bojna formacija končal zelo neslavno. Nekje do konca prvega polletja leta 1944, ko so se tečaji očitno dokončno prekinili, naj bi se v slatinskem zdravilišču v skupnem seštevku odvilo približno 50 tečajev za usposabljanje vodij in podvodij vermanšafta.  Kakorkoli, če seštejemo popolnoma vse tečaje mnogih različnih tipov, ki so se odvijali na šoli, pa je ta številčna ocena verjetno še nekoliko prenizka. Prvi vodja šole SA Drägert je namreč že decembra 1941 zapisal, da se je od ustanovitve šole (sredina maja 1941) do decembra istega leta v Rogaški Slatini izobrazilo in usposobilo že več kot 1.000 vermanskih vodij. Otto Koschitz, nacistični uradnik SHB pri šefu spodnještajerske civilne uprave, je sredi aprila 1943 poročal o številčni moči vermanšafta na Spodnjem Štajerskem in zraven pripisal, da se je med drugim tudi pod okriljem grupne šole SA v zdravilišču Rogaška Slatina zgolj (!) za vodje in nižje vodje vseh dvanajstih  Standart, kolikor jih je bilo aprila 1943 na Spodnjem Štajerskem, usposobilo približno 1.500 Führerjev in Unterführerjev (častnikov in podčastnikov). Iz nemškega dokumentacijskega gradiva je jasno, da je bilo končno število udeleženih vermanov na popolnoma vseh tečajih še precej višje. Točnega števila zaradi fragmentiranega in razkropljenega gradiva ni mogoče ugotoviti. Nekaj vermanov, ki so se med vojno izobraževali na tečajih šole vermanšafta v zdravilišču in so bili tako ali drugače vključeni v posamezne vermanske oddelke na širšem ozemlju Rogaške Slatine, je za prispevek k vojnemu naporu nacistične Nemčije prejelo tudi odlikovanje. Sredi februarja 1943 sta denimo vermana iz Rogaške Slatine ( SA-Scharrführerja Johann Lugauer in Max Riedl) prejela odlikovanje železnega križca II. reda (EK II) s pripadajočim mečem.
7. Trajno zaprtje šole: zaustavitev dejavnosti in prekinitev usposabljanja
Kdaj natanko je šola v letu 1944 prenehala delovati in dokončno zaprla svoja vrata, ni znano. Leto 1944 je vsekakor zadnje leto v okupatorjevem časopisju in tudi v arhivskem gradivu, kjer se vojaškopolitična šola še omenja. Iz zadnjega leta vojne takšnih člankov ali drugih vrst gradiva ni več mogoče zaslediti, kar je seveda razumljivo, če upoštevamo dejstvo, da je tudi vermanšaft ob koncu leta 1944 doživel popoln razkroj in v letu 1945 formalnopravno ni več obstajal. Šola je zagotovo delovala do konca avgusta 1944, ko je njen poveljnik  SA-Obersturmbannführer Lükermann podpisal že omenjeno osmrtnico in izrazil žalovanje za padlim vermanom Gabrielom Wicherjem, ki je bil nastanjen v Führerschule. Še ob koncu februarja 1944 pa je vodstvo šole za svoje vermane organiziralo tudi lokalno tekmovanje v smučanju, ki se ga je udeležilo 64 kandidatov. Če je bil podpolkovnik Lükermann – za katerega je sicer znano, da je konec avgusta 1944 še zagotovo vodil grupno šolo v spodnještajerskem zdravilišču – res zadnji Leiter častniške šole SA-Gruppe Südmark v občini Rogaška Slatina, potem je bila šola gotovo ukinjena v zadnjih mesecih leta 1944, najkasneje do sredine decembra, ko je Lükermann že sodeloval pri vzpostavljanju in organizaciji Volkssturma na Spodnjem Štajerskem.