1. Uvod
Tema pričujočega članka so konflikti v Prvi žebljarski in železo-obrtni zadrugi v Kropi in Kamni Gorici v letih 1924–1927. Kritični člani zadruge so leta 1924 na Zadružno zvezo v Ljubljani poslali dve anonimni pismi, v katerih so napadli vodstvo in mu očitali korupcijo, izčrpavanje zadruge, klikarstvo in obračunavanje s poštenimi člani. Konflikt je postal še posebej intenziven v letu 1927, ko se je zadružno vodstvo zaradi prekomerne zadolženosti odločilo zvišati deleže in znižati mezde, pri čemer je imelo podporo pri svoji krovni organizaciji katoliški Zadružni zvezi. Viden del zadružnih članov je tem ukrepom nasprotoval in odločno nastopil na občnem zboru. 
Namen članka je raziskati strategije razreševanja poslovnih težav in konfliktov v gospodarski organizaciji, ki v izbranem obdobju ni delovala kot povsem običajno kapitalistično podjetje, temveč kot zadruga, ki je bila blizu Raiffeisnovemu modelu, kot ga je za slovenski prostor prilagodil Janez Evangelist Krek, in ki je nastal za potrebe kmečkih kreditnih zadrug. Običajnemu kapitalističnemu podjetju in katoliški zadrugi je bilo skupno to, da so bile poslovne odločitve v obeh primerih usmerjene k ustvarjanju dobička na trgu. Razlika je obstajala v položaju delovne sile. Medtem ko je delavska participacija pri tipičnem kapitalističnem podjetju tistega časa teoretično lahko v najboljšem primeru obstajala kot »dodatek«, kot nekakšen amortizer za blažitev notranjih konfliktov, ki so si ga delavci izborili, pragmatični kapitalisti pa vanj privolili, je bil pri katoliški zadrugi vpliv zadružnikov – delavcev na upravljanje zadruge konstitutivni del gospodarske organizacije. Čeprav je zadruga v Kropi in Kamni Gorici nastala leta 1894 kot pravzaprav popolnoma običajna delniška družba, so njeni protagonisti v skladu s katoliško socialno doktrino pravila postopoma spreminjali tako, da so zadružniki sčasoma postali tudi navadni delavci. Najprej z opravilnimi deleži (1900) brez glasovalne pravice in nazadnje z odpravo opravilnih deležev (1904), s čimer so vsaj formalno omogočali bolj enakopravno odločanje na občnih zborih, ki so volili upravo zadruge po načelu en delež je en glas. Nazadnje (1922) je lahko imel vsak zadružnik na občnem zboru samo en glas, ne glede na število deležev. 
Ideologija, ki je povezovala delavce in upravo, je v skladu s katoliško socialno doktrino tistega časa zadrugo razumela kot družino, ki so jo člani ustanovili zaradi vzajemne pomoči. V katoliški ideologiji je imela ta doktrina v tistem času eksplicitno protikapitalistično konotacijo. Na tej točki pa naletimo na problem, ki ga je v zvezi s slovenskim zadružništvom nasploh izpeljal Žarko Lazarević. Opozoril je, da je bila protikapitalistična retorika, ki so jo širili protagonisti katoliškega zadružništva, v praksi nemočna. Zadružništvo je zavarovalo srednji sloj in prevladujočo kmečko populacijo, vendar s kapitalizmom ni prekinilo. Nasprotno, v resnici je »postalo […] učinkovit način integracije nižjih družbenih slojev v meščansko družbo in kapitalistično ekonomijo«. Namen pričujočega članka je na primeru Prve žebljarske in železo-obrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici pokazati, da je bil ta proces integracije konflikten. Katoliška protikapitalistična ideologija, o kateri govori Lazarević, se je v kriznih okoliščinah svojim naslovnikom pokazala v neprijetni, avtoritarni luči. Jedro Krekove doktrine, ki so jo občasno tudi neposredno povezovali s socializmom, je bil namreč patriarhat. Patriarhat sicer predpostavlja ljubezen, vzajemno pomoč in solidarnost med člani neke skupnosti, vendar tudi strogo hierarhijo in disciplino. Prav k slednji se je v konfliktnem položaju zateklo vodstvo zadruge, ki je »demos« in »demokracijo« prepoznalo kot oviri, in tako posnemalo upravnike v povsem običajnih kapitalističnih podjetjih.
Prvi del članka popisuje temeljne zgodovinske vire in obstoječo literaturo na temo zadruge v Kropi in Kamni Gorici, drugi del identificira pomembne posameznike, ki so bili udeleženi v konfliktu, v tretjem delu je izpeljana rekonstrukcija konflikta, sledi pa sklep z razpravo o vprašanjih ideologije socialnega katoliškega gibanja na Slovenskem v obdobju pred drugo svetovno vojno. 
2. Literatura in zgodovinski viri o Prvi žebljarski in železo-obrtni zadrugi v Kropi in Kamni Gorici
Zadružništvo velja za enega od pomembnih razvojnih modelov na Slovenskem, ki je bistveno zaznamoval zgodovino tega prostora od konca 19. stoletja vse do druge svetovne vojne. Zgodovine slovenskega narodnega gospodarstva in politike, zlasti dominacije katoliškega političnega tabora, brez zadružništva pravzaprav ni mogoče razložiti. Ker je zadružništvo posegalo na vsa temeljna področja gospodarskega življenja (kmetijstvo, industrijo, obrt, trgovino, bančništvo, gospodarsko izobraževanje, publicistiko in raziskovanje), se ga je slovensko zgodovinopisje redno dotikalo. V Slovenski novejši zgodovini je zadružništvu namenjena tale ocena: »[K]mečko zadružništvo […] je bilo v obdobju med vojnama pomembna in široko sprejeta ekonomsko-socialna doktrina, od katere so pogosto pričakovali, da bo kmečko prebivalstvo rešila gospodarskih in socialnih tegob. Zadružništvo je vzbujalo upe v odpravo oziroma preseganje vplivov zakonitosti kapitalističnega gospodarjenja.« Če odštejemo raziskovalce agrarnih problemov na Slovenskem pred drugo svetovno vojno, pa se vsiljuje ugotovitev, da so bili zgodovinarji, ki so tematiko proučevali kontinuirano in sistematično, v resnici redki. Temeljna dela sta na tem področju prispevala Žarko Lazarević in Jože Prinčič. Čeprav sta raziskovalca največ pozornosti namenila kmečkemu kreditnemu zadružništvu in drugim finančnim ustanovam, so njune ugotovitve relevantne tudi za temo produktivnega zadružništva, ki je bilo v primerjavi s prvim na Slovenskem redkejši pojav in kamor je spadala zadruga v Kropi in Kamni Gorici. Tem bolj zato, ker je bila zadruga članica Zadružne zveze v Ljubljani, ki je delovala po Raiffeisnovem modelu in v kateri je bila včlanjena večina kmečkih kreditnih zadrug. Načela delovanja so bila pri katoliških kreditnih in produktivnih zadrugah podobna, zlasti glede glasovalne pravice, odvajanja dobičkov v rezervne sklade in participacije članstva, ideološke predpostavke in njim ustrezna pričakovanja pa so bili povsem enaki. Zgodovina zadruge v Kropi in Kamni Gorici v njenem predvojnem obdobju je bila doslej že predmet znanstvenih razprav in krajših strokovnih prispevkov. Zgodovino zadruge od njenega nastanka do leta 1904, ko so vanjo vstopili tudi kovači iz Kamne Gorice, je v šestdesetih letih obdelal Jože Gašperšič. Ivan Mohorič je v sedemdesetih letih zadrugo vključil v svojo zgodovino železarstva na Gorenjskem, pregleden kronološki sestavek o njej pa je prispeval Janeza Šmitka, ki ga je v devetdesetih letih objavil v Kroparskem zborniku. Pomembno znanstveno delo, ki življenje zadruge umešča v kulturno, ekonomsko in politično življenje Krope in Kamne Gorice, so prispevki, ki so bili pod uredništvom Saše Florjančič objavljeni v glasilu Vigenjc leta 2005. Obsežnejšo sintezo zgodovine zadruge, ki vsebuje mnoge dragocene statistične podatke, najdemo tudi v diplomskem delu Anice Gortnar. Delo, ki je neposredno povezano z dejavnostjo železarske zadruge v Kropi in Kamni Gorici, je tudi monografija Tovarna vijakov Plamen Kropa Jožeta Prinčiča. Ker se Prinčičevo delo ukvarja z usodo zadruge po drugi svetovni vojni in tranziciji v devetdesetih letih, je prvemu obdobju, od ustanovitve (1894–1895) do njenega preimenovanja v Plamen, kovinarska zadruga z o. j. v letu 1939, namenjeno le malo prostora. Za zadrugo v Kropi in Kamni Gorici je ohranjeno bogato arhivsko gradivo. Zmago Šmitek pri svoji kronologiji navaja Arhivsko zbirko Kovaškega muzeja in Arhiv tovarne vijakov Plamen. Jaz sem se omejil na gradivo Prve žebljarske in železo-obrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije v fondu Zadružne zveze v Ljubljani. Izbrano gradivo zadruge zajema obdobje po prvi svetovni vojni in se zaključi z letom 1927. Razmere v Kropi in Kamni Gorici v letih 1924–1927 so morale biti prav posebej dramatične, kajti v gradivu drugih (običajno kreditnih) zadrug najpogosteje naletimo zgolj na suhoparne letne bilance in zapisnike občnih zborov. Pri konkretnem primeru pa nimamo opravka samo z razburljivimi, niti malo suhoparnimi zapisniki raznih vodstvenih organov, ampak tudi z zaupno korespondenco. Zelo pomemben vir za zgodovino zadruge je tudi Kronika Plamena, ki povzema dogodke v organizaciji od njene ustanovitve do leta 1940. Njena posebna dragocenost je tudi v tem, da vsebuje natančne sezname zadružnikov in članov poslovodnih organov ter mnoge druge statistične podatke. Kronika je nepodpisana in nedatirana, vendar Šmitek ugotavlja, da je njen avtor Joža Gašperšič, prokurist in v letih 1926–1943 ravnatelj zadruge, knjiga pa je izšla na Jesenicah leta 1944.
3. Gospodje, advokati, politiki, duhovniki in žebljarji
Kropa in Kamna Gorica sta (bili) majhna kraja na Gorenjskem. V drugi polovici 19. stoletja ju je najbolj zaznamoval zaton fužinarstva, katerega posledica sta bila izseljevanje in revščina. Medtem ko se je prebivalstvo Kranja v letih 1880–1931 skoraj podvojilo (2313/4190), se je v Kropi in Kamni Gorici v istem obdobju zmanjšalo skoraj za polovico (1100/578 in 816/432). O revščini govori visoka otroška mortaliteta, ki je bila nad slovenskim povprečjem, saj je v zadnjem desetletju 19. stoletja v Kropi umrl kar vsak tretji dojenček. Ta delež se je v letih 1921–1925 znižal na 25 odstotkov, upadel na 15 odstotkov v letih 1926–1930 in v tridesetih letih dosegel 7 odstotkov, kar je bilo že manj od takratnega slovenskega povprečja (11 odstotkov).
Ljudje, ki so v Kropi in Kamni Gorici ostali in se zaposlili, sčasoma pa tudi včlanili v zadrugo, so se med seboj zelo dobro poznali. Bili so si sosedje, sorodniki, botri in krščenci, sodelavci ali vsaj znanci. Pogosto pa vse hkrati. »Domačini so včasih pol za šalo pol zares rekli, da je vsa Kropa v sorodu.« Kronika Plamena iz leta 1944 vsebuje dolg seznam vseh članic in članov zadruge v letih 1895–1941, ob tem pa še sezname članov poslovodnih in nadzornih organov zadruge ter druge statistične podatke. Kot pravi avtor kronike, seznam najbrž ni popoln, ker vseh podatkov zaradi vojnih razmer ni bilo mogoče dobiti. Avtorjevo opozorilo je na mestu. Ko sem primerjal število zadružnih članov po posameznih letih, ki je v kroniki navedeno v posebni tabeli, se številke ne ujemajo s podatki iz celotnega seznama članstva. Kljub temu je seznam celotnega članstva nadvse zanimiv. Ob vsakem članu/članici so pripisani podatki o rojstvu, poklicu, imenu očeta (izjemoma matere), dekliškem priimku članic, kraju bivališča, članskem stažu, razlogu za prekinitev članstva v zadrugi in nazadnje tudi podatek, kateri generaciji zadružnikov je član pripadal. Na seznamu je navedenih 129 različnih priimkov članov, kar se je najverjetneje prekrivalo s številom družin iz Krope in Kamne Gorice, ki sta imeli v dvajsetih letih 20. stoletja skupaj samo okoli 1000 prebivalcev. Iz seznama je razvidno, da je pri 11 družinah članstvo v zadrugi obstajalo v treh generacijah. Ena takih je bila družina Šolar. V letih 1895–1941 je na seznamu članov navedenih 34 oseb s tem priimkom, ki so živeli v Kropi in Kamni Gorici. Šolarji zadružniki so bili od prve polovice 19. stoletja – njihov najstarejši član zadruge je bil rojen leta 1829 – do začetka druge svetovne vojne marsikaj. V glavnem so bili žebljarji (20), tovarniški delavci (4), v isto poklicno skupno je mogoče prišteti še skladiščno delavko in strojnega ključavničarja, toda med njimi najdemo tudi dva ključavničarska mojstra, obratovodji, ravnatelja in župana v eni osebi, posestnico – gostilničarko, posestnika – fužinarja in nazadnje celo župnika. Šolarje srečamo na vseh odgovornih položajih zadruge, vendar pa je treba dodati, da gre le za pet različnih oseb. Največ različnih funkcij je v zadrugi zamenjal Franjo (Fran) Šolar. Začel je kot tajnik ravnatelja (1894), potem je bil namestnik načelnika (1898) in od leta 1903 načelnik, ves čas pa je bil še član načelstva, nekaj let tudi župan Krope. V letih 1904 in 1919 je bil ravnatelj zadruge, večino tega časa pa še njen prokurist. Vse kaže, da si je v petindvajsetletni karieri nabral nasprotnike. Iz zadruge je bil izključen leta 1919. Anonimno pismo Zadružni zvezi omenja, da naj bi Šolarja »na nesramen način vrgli iz zadruge«, minirala pa naj bi ga župnik Oblak in Joža Gašperšič, ki je leta 1926 postal ravnatelj zadruge in jo vodil skoraj do konca. Kronika zadruge, ki jo je napisal prav isti Gašperšič, kratko in jedrnato poroča, da je Franjo Šolar s svojega položaja januarja 1919 preprosto odstopil, omenja pa še »hujskanje nekaterih zoper novo vodstvo«, kar naj bi v zadrugi povzročilo »nekoliko težav«. Težave se tega leta vsekakor niso razrešile. Kot bom pokazal v nadaljevanju, se je brada kasnejših konfliktov vlekla najmanj od leta 1919. Z izjemo Mihe Šolarja, nesojenega kandidata za ravnatelja, proti kateremu je župnik Oblak pisal na Zadružno zvezo, so drugi člani te rodbine pretrese prenesli razmeroma dobro. Na položaju predsednika nadzorstva in kot člana načelstva tako srečamo še Valentina in Jožo Šolarja, oba ključavničarska mojstra. Edini žebljar iz Šolarjeve družine, ki je v zadrugi prilezel do odgovornega položaja, je bil Jakob Šolar, ko je bil v letih 1919–1922 član njenega nadzorstva. 
Zaposlovanje družinskih članov v zadrugi in druge ugodnosti niso bili redek pojav. Župnik Valentin Oblak, v letih 1919–1926 predsednik nadzorstva, je na izrednem občnem zboru zadruge decembra 1924 v naelektrenem ozračju zakulisnih sporov in obrekovanj zanosno izjavil: »Smatrajmo zadrugo kot družino«. Zdi se, da so mnogi zadružniki ta ideal že dolgo razumeli preveč dobesedno. Janez Šmitek je v svoji raziskavi zapisal, da sodelovanje in pomoč sorodstva med žebljarji v Kropi zaradi revščine, ko je vsak gledal predvsem nase, sicer nista bila v navadi, da pa je bilo drugače pri bogatejših družinah. Navaja, da je Franjo Šolar v pisarni zaposloval svoje sorodnike, prevozništvo za zadrugo pa je dodelil možu svoje najbližje sorodnice. Kot nam izpričuje poklicna struktura Šolarjev, v kateri najdemo celo v isti generaciji tako navadne žebljarje kot tudi mojstre in celo posestnike, je šlo verjetno bolj za to, da so znotraj posameznih rodbin obstajali bogatejši in/ali statusno vplivnejši posamezniki, ki so imeli moč in priložnost pomagati šibkejšim članom. Skozi desetletja se vsaj na primeru Šolarjev kaže, da so bili bolj na začetku, tj. nekako do začetka dvajsetih let, to lahko fužinar, gostilničarka, župnik in seveda ravnatelj – župan, kasneje pa sta vlogo potencialnih pokroviteljev morda sprejela Viktor Šolar, ki je bil v letih 1921–1926 obratovodja, in celo žebljar Jakob Šolar, ki je bil zelo dolgo, čeprav s presledkom (1919–1922 in 1926–1935), član nadzorstva zadruge. Viktor Šolar je na položaju skoraj nasledil svojega očeta, tovarniškega mojstra Valentina Šolarja, ki je bil kot obratovodja zaposlen v letih 1901–1919. Osebe, ki so imele možnost svojim bližnjim v zadrugi priskrbeti določene ugodnosti, so bile očitno lahko vsaj sredi dvajsetih let v izhodišču tudi navadni delavci. Ignac Blaznik (r. 1880) je bil žebljar in leta 1925 načelnik upravnega odbora zadruge, ki mu je takrat s podporo ravnatelja Antona Šmitka uspelo priskrbeti začasno delo Jožefu Blazniku ml. (beljenje), česar pa Juriju Legatu za svojega sina Jakoba in Gregorju Gašperšiču za svojega sina Lenarta – oba sta bila prav tako žebljarja – takrat ni uspelo izposlovati. Oba sta bila nekdanja nosilca vodilnih ali vsaj odgovornih funkcij. Ker bi bila tukaj nujno potrebna še bolj poglobljena raziskava, lahko ponudim zgolj hipotezo, da imamo opravka z določeno družbeno mobilnostjo.
Družinski klientelizem je na malo prej omenjenem izrednem občnem zboru odločno obsodil zastopnik Zadružne zveze dr. Jože Basaj: »Volilno geslo današnjih volitev naj bo: Volimo ljudi, ki bodo delali za zadrugo, ne zase, ne za prijatelje ali žlahto.« In dodal: »Zadružna zveza želi, da bi zadruga delala, zato poziva zadružane, naj odstranijo ovire zadružnega duha in te so: zavist, sebičnost, nesloga.« Zelo pomembno je opozoriti, da med nastopom župnika Oblaka, ki je navzočim pridigal, da mora biti zadruga urejena kot družina, in govorom dr. Basaja, ki je grmel čez »žlahto«, ni prav nobenega nasprotja. Zdi se, da je bil klientelizem po katoliški socialni doktrini in morali nesprejemljiv, če je bil sredstvo osebnega okoriščanja, če pa ga je bilo mogoče mobilizirati za skupne koristi, pa ne. Ne nazadnje je bila zadruga v Kropi in Kamni Gorici popolnoma integrirana v katoliška politična in gospodarska omrežja, kjer so odločilno vlogo igrali posamezniki in skupine, ki so lahko pomagali. Ta pomoč je bila bistvena pri premagovanju težav, ki so v razmerah kapitalističnega tržnega gospodarstva pestile kroparske in kamnogoriške žebljarje in brez katere verjetno ne bi preživeli, zagotovo pa se ne bi preobrazili iz tipične delniške družbe v katoliško zadrugo. Težava tega »dobrega« klientelizma je bila ta, da so imeli legitimen dostop do njega samo najbolje omreženi in obveščeni, tj. najmočnejši. Vsi ostali pa so tvegali očitek sebičnosti. Valentin Šolar se je spominjal, da ga je na položaj predsednika nadzorstva zadruge promoviral sam Krek, ki mu je ob obisku v delavnici rekel: »Sedaj bodo kmalu volitve pri zadrugi. Dobro šolo ste imeli, pa vi prevzemite načelniško mesto!« Ko mu je Šolar odvrnil, da se ne čuti usposobljenega za tako odgovorno delo, mu je Krek dejal: »Ako česa ne boste vedeli, bomo že pomagali in šlo bo.« Pomoči ni manjkalo. Že pred tem so se za zadrugo zanimali vplivneži iz katoliškega političnega življenja. Dr. Ivan Šušteršič je bil denimo pravni zastopnik zadruge in je leta 1900 zanjo sestavil nova pravila. Kroparski župnik Fran Hönigman, pobudnik ustanovitve zadruge in v letih 1895–1903 tudi predsednik njenega nadzorstva, je dobil podporo pri Gospodarski oziroma Zadružni zvezi, da se je zadruga postavila na širšo delavsko podlago. Kar se je tudi zgodilo. Leta 1904 so odpravili opravilne deleže in tudi pravico delitve čistega dobička med člane, s čimer je zadruga opustila značaj delniške družbe in začela poslovati po Krekovem – Raiffeisnovem modelu. Pri čemer je treba dodati, da je do tega premika lahko prišlo šele po tem, ko je propadel zadnji poskus združitve kroparskih podjetnikov – železarjev v kartel – tem so v Kropi nekoliko zaničljivo pravili »gospodi«, zlasti zaradi nezainteresiranosti največjega izmed njih Ivana Magušarja. Od 1905 je bila Zadružna zveza glavna upnica zadruge. Poslej je tudi lahko računala na usluge katoliških političnih veljakov. Nekdanji minister za socialno politiko Josip Gostinčar je tako denimo obljubil, da bo podprl prošnjo zadruge za priključek električne energije iz Žirovnice. Dr. Basaj pa je v korist zadruge posredoval pri svojem prijatelju dr. Stanku Majcnu, šefu kabineta ministra za socialno politiko Andreja Gosarja, glede podpor za brezposelne.
4. Konflikti v letih 1924–1927
Krekov – Raiffeisnov model zadružništva je stavil na majhne skupnosti, v katerih se vsi poznajo, si med seboj zaradi sorodstvenih, sosedskih in krajevnih identitetnih vezi pomagajo, hkrati pa se tudi nadzorujejo. Lazarević je na primeru kreditnega zadružništva pojasnil, da je majhno okolje ustvarjalo pritisk na posameznike in jih sililo k racionalnemu gospodarjenju, saj je bilo na kocki premoženje širše skupnosti. Posameznikom, ki bi zaradi svojega nevestnega gospodarjenja ogrozili zadrugo, je grozilo socialno izobčenje. Podobno je bilo tudi v Kropi in Kamni Gorici. Ne glede na to, da so se tamkajšnji zadružniki med seboj vedno bistveno razlikovali po višini vplačanih deležev in po tem, da so nekateri premožnejši sprejeli poroštvo za zadružne kredite, večina drugih pa ne, vse kaže, da si tudi običajni delavci (ali pa tisti, ki so se izrekali v njihovem imenu) niso vzeli pravice do nadzorovanja in neusmiljene kritike poslovodnih organov. Nekaj jih je leta 1924 Zadružni zvezi v Ljubljani poslalo pismo, ki nosi podpis »Zadružni delavci«, v katerem so se pritožili in pozivali k ukrepanju, češ da že »sedem let […] gleda pošteno kroparsko delavstvo kako se zapravlja žulje ki so jih skozi četrt stoletja spravili skupaj kroprski siromaki v svesti, si da bo enkrat tudi konec pri nas tistega plačila ki čaka vsakega Kroparskega in Kamnogoriškega delavca da mora na stare dni od hiše do hiše.« Načelniku Gregorju Gašperšiču in članu načelstva Janezu Lazarju so očitali prodajo zadružnega lesa na svojo roko, o čemer naj bi tekla razprava na sodišču. V zadružnem skladišču naj bi se gotovo »kradlo na debelo« itd. Drugo nedatirano pismo, ki pa verjetno sodi v isti čas, izpoveduje kesanje, da smo »šli na lim g. župniku [Oblaku, op.] in g Gašperšičem, da smo velezaslužnega in idino zmožnega g. Šolarja na tako nesramen način vrgli iz zadruge«. Sledilo naj bi preganjanje tistih, ki so opozarjali na težave. »Tem možem so nadijali ime komunisti, boljševiki tatovi itd.« Resničnost navedb iz obeh anonimk za nas tukaj seveda ni pomembna. Nedvomno sta v zadrugi naelektrili ozračje. Kronika za leto 1924/25 med drugim tudi omenja, da se je pojavil lepak, ki je klical zadružnike na odpor proti »zasužnjevanju«, povod zanj pa naj bi bilo sprejemanje novih pravilnikov. Dr. Basaj je junija 1924, ko je predlagal smernice za izboljšanje obrata, ki so med drugim vključevale tudi »pocenitev dela«, posebej opozoril, »naj se smatra načelstvo za zastopnika koristi zadruge ne pa za zastopnika delavcev, čeprav je od njih odvisno«. Jeseni 1924 je prišlo do podpisovanja poziva za sklic izrednega občnega zbora z dnevnim redom izvolitve novega načelstva in nadzorstva. Teh so sicer zbrali premalo. Samo 46 od vseh 175 članic in članov zadruge, kar je bilo manj od predpisane ene tretjine. Kljub temu je vodstvo zadruge ob priporočilu dr. Basaja sklenilo sklicati izredni občni zbor. Slej ko prej zato, da bi obrzdali konflikte, morda pa celo poglobili nesoglasje med nezadovoljneži, saj naj bi nekateri izmed njih hoteli umakniti zahteve za sklic zbora, »ker nočejo podpirati kakih rovarjev«. Ravnatelj Anton Šmitek je naznanil svoj odstop, »ker pri sedanjih razmerah nikakor ne upa upostaviti reda in discipline«. Odstop je ponudilo tudi nadzorstvo in načelstvo. Odstope so nameravali umestiti na dnevni red izrednega občnega zbora.
O tem, kdo je stal za anonimkama, lahko seveda samo špekuliramo. Župnik Oblak je še spomladi leta 1926 pri Zadružni zvezi lobiral, da Miha Šolar ne sme postati ravnatelj, in se zavzel za Jožo Gašperšiča. V pismu je uvodoma zapisal, da »Kropa ne sme postati zaradi zadruge rudeča komunistična«. Komunizem je v takratnem meščanskem žargonu, poleg oblike organiziranega delavskega gibanja in sovjetske oblasti, predstavljal tudi sopomenko za nered in anarhijo. Zadružna zveza je z nekaj zadržanja zares podprla Gašperšiča, čeprav je bila njena prvotna ocena, »da so vsi prosivci za ravnateljsko mesto neprimerni«, obljubila pa je veto na Šolarjevo kandidaturo. 
Zadružnemu vodstvu in dr. Basaju iz Zadružne zveze je pri hudem konfliktu iz leta 1924 vsaj začasno uspelo. Načelstvo se je sicer zamenjalo, župnik Oblak je ostal predsednik nadzorstva, o odstopu ravnatelja pa sploh niso razpravljali. Največja zmaga vodstva in Zadružne zveze pa je bila gotovo spomenica, ki jo je predložilo in podpisalo 57 članov – torej več kot nezadovoljnežev, ki so zahtevali »isto kar misli zadružna zveza: da se mora vpeljati red in kontrola«. In vse kaže, da so red vzpostavili tudi s številnimi izključitvami. V letih 1923 (7) in 1924 (6) je bilo izbrisanih ali izključenih kar 13 članov. Več (15) so jih v zgodovini zadruge izključili in denarno kaznovali samo leta 1915, in sicer zato, ker so sprejeli bolje plačano delo pri vojaškem podjetju v Feldbachu pri Gradcu. Metoda vodstva in Zadružne zveze je bilo tokrat prepričevanje, sklicevanje na red in disciplino, več kot očitno tudi ustvarjanje lastne frakcije znotraj delavstva, a tudi represija. Taka delavska »demokracija« je takrat očitno še delovala, čeprav je sam Basaj prav takrat opozoril na njene resne omejitve. Slednje so se za zadružno vodstvo in njegove ljubljanske pokrovitelje znova pokazale leta 1927, ko sta nastopila problem in konflikt v zvezi z dvigom zadružnih deležev.
Prvič v povojnem času so deleže dvignili leta 1922, vendar za malenkostnih 100 din, naslednje leto pa se je načelstvo odločilo za povišanje na kar 5000 ali najmanj na 2000 din. Občni zbor je potrdil drugi znesek. Kronika o nezadovoljstvu med zadružniki takrat ne poroča. Do novega predloga o zvišanju je prišlo potem julija 1927, najprej z 2000 na 3000 din, avgusta pa že na 4000 din. (Začetna plača uradnika v upravni pisarni zadruge je takrat znašala 1200 din mesečno.) Zakaj je bilo treba dvigniti deleže? Razloga sta bila dva in med seboj tesno povezana. Zadruga se je borila s hudo lokalno, jugoslovansko in mednarodno konkurenco. Leta 1921 so kupili prvi stroj za izdelovanje vijakov. Vodstvo je iskalo priložnosti za vpeljavo novih izdelkov, opuščanje nekonkurenčne proizvodnje žebljev (zlasti žičnikov) in ročnega dela nasploh, prizadevalo si je pridobiti nove prostore, zlasti pa elektrificirati celotno proizvodnjo, do česar je prišlo v celoti šele leta 1928. Za vse to je bil potreben znaten kapital, toda Zadružna zveza v Ljubljani je v tistih letih kar trikrat odklonila prošnje za zvišanje kredita. Razmerje med dolgovi (pribl. 3 milijone din) in med zalogami tržnega blaga plus terjatvami (prib. 2 milijona din) je bilo po njihovi oceni nezdravo. Dr. Basaj je kasneje na občnem zboru zadruge oktobra 1927 dramatično dejal, da milijoni Zveze »niso njeni, ampak ljudski«, in so jih zaradi neresnosti pripravljeni vzeti nazaj. Poleg tega je po njegovih besedah zadruga zadnjih pet let poslovala z izgubo. Zadruga bi morala sama priti do sredstev za investicije. Za odobritev novega kredita so tako zahtevali, poleg vrste ukrepov, tudi dvig zadružnih deležev. Vodstvo zadruge je poleg predloga povišanja deležev, ki bi ga zadružniki po obrokih plačevali več let, vplačila po 1000 din hranilne vloge vseh uslužbencev nečlanov, razen vajencev, in več kot 2–3 odstotkov odbitka pri plačah takoj uvedlo tudi »brezplačno večdelo v primerni in koristni obliki«, kar je pomenilo znižanje mezd za delavce in uradnike za 10–15 odstotkov.
Ti drastični ukrepi, ki so za zadružnike napovedovali hude obremenitve, niso mogli biti pasivno sprejeti. Konflikt se je začel kuhati že spomladi 1927, ko je bil iz zadruge izključen član nadzorstva Franc Pesjak, ki so mu poleg številnih nepravilnosti očitali tudi pozivanje zadružnih delavcev, naj se organizirajo in uprejo odpuščanjem. Dr. Basaj je ob tej priložnosti zagrozil zadrugi, da »Zveza takemu vodstvu, ki ne bo temeljito obračunalo s takimi ljudmi, ne bo zaupala«. Pred sklicem usodnega občnega zbora jeseni 1927, ki naj bi začrtal spremembe, je bil konec avgusta sklican sestanek v Kamni Gorici, kjer naj bi se zadružniki pisno zavezali zvišanjem deležev. Ravnatelj Joža Gašperšič ni bil povsem prepričan v pozitiven izid sestanka. V zasebnem pismu dr. Basaju je poročal, da »precej agitirajo proti povišanju deležev«, in spraševal, kaj naj stori, če »častiti zadružniki ne bodo hoteli povišati deležev«. Kdo so bili agitatorji? »Komunisti« v Kropi, »domoljubi« v Kamni Gorici (narekovaji so v obeh primerih Gašperšičevi) pa nezaupljivci in skopuhi iz obeh krajev. Gašperšičeva taktika je bila naslednja: »Deputacija in izredni občni zbor, morda izključitve itd. – potem pa povoljen sklep članov in ravnatelj prekliče odstop, Zveza bo pa dala nov kredit.« Potem je podal še svoj splošni pogled na zadružno življenje: »Demokracija v industriji, udeležena je danes zadruga, je le v škodo. Nikdar, kar sem tu, ni demos sklenil kaj koristnega, vedno pa so iz demosa nasprotovali, rekel bi vsem, – koristnim načrtom in predlogom za napredek zadruge.« Gašperšičevo nelagodje je bilo utemeljeno. Poročilo o sestankih s člani v Kropi in Kamni Gorici glede zvišanja deležev pravi, da so bili ti izvršeni in da se bo »z nasprotniki zadruge […] primerno obračunalo«. Vse kaže, da se je vodstvo zadruge s podporo Zadružne zveze dejansko znova zateklo k izključevanju članov. Leta 1926 je bil izključen en član, naslednje leto pa šest, kar je bil tretji ali četrti največji »val« izključitev v zapisani zgodovini zadruge. Finalni obračun z nasprotniki ukrepov je potekal na občnem zboru 29. oktobra 1927. Sodeč po zapisniku, je bilo pravega dialoga med različnimi pogledi in interesi bolj malo. Res pa je, da je ravnatelj odgovoril na očitek o poslovnih nepravilnostih članstva in tudi na ugovore, da je 15-odstotno znižanje plač previsoko. Vodstvo zadruge in dr. Basaj so na zboru prešli v odkrit napad, stališča nasprotnikov pa so zabeležena predvsem v nekaterih njihovih jeznih medklicih. Ravnatelj Gašperšič je članstvu naravnost povedal, da mora zadruga »delati z dobičkom«, in pomembno poudaril: »Če hočemo spraviti podjetje kvišku, ga ne smemo v nobenem oziru nič drugače voditi, kakor se vodijo druga podjetja na kapitalistični podlagi; še celo več žrtev in več naporov mu bomo morali posvetiti […]«. Dr. Basaj je bil še bolj jasen. Najprej je zadružnike spomnil, da je Zadružna zveza za njih edino upanje: »Nobena banka, noben jud ne bo prišel v Kropo.« Potem pa je nadaljeval: »Ravnatelj […] bi moral drugače ravnati – delati bi moral čisto absolutistično. […] Največja hiba zadruge je, da ste gospodarji in hlapci v eni osebi. […] Smo proti diktaturi, a časi so resni.« Med poročilom ravnatelja in med branjem predlogov so se nekateri člani silno razburili, »vseprek je slišati prerekanje in razne medklice kot: 'Dajte mi pol sedanje ravnateljeve plače, pa upam boljše voditi zadrugo, kot jo vodi sedanji ravnatelj' ali pa 'Prekleta baraba, čemu pa to delate, če nikamor ne morete' […]«. Franc Šparovic je s svojim slej ko prej sarkastičnim medklicem užalil tudi novega župnika gospoda Kanduča, ko je dejal, da imajo »Gospod župnik […] prav. Vi pa ste drugačni človek, kot je bil g. Oblak!« Zapisnik našteva imena nekaterih, ki so dajali medklice, med katerimi naj bi bile tudi njihove žene. V zapisniku omenjeni Franc Šparovic in njegova žena, Joža Tomaževič (v letih 1922–1924 član nadzorstva) in Franc Gašperšič - Jajtov so bili iz zadruge kasneje izključeni, Joža Šlibar pa je izstopil sam.
Sklepi vodstva zadruge so bili na koncu potrjeni s 64 glasovi proti 31 glasovom in 4 vzdržanimi. Nekateri pa so se izognili glasovanju. (Zadruga je imela ob koncu poslovnega leta 1927/28 129 članic in članov.) Zadružni deleži so se tako dvignili na 4000 din. Določeno je bilo, da se lahko odplačajo takoj ali pa v obrokih, vendar jih morajo moški odplačati najkasneje šest let po pristopu, ženske pa v dvanajstih letih. Podaljšan rok odplačevanja je bil edina koncesija nezadovoljnim ali skeptičnim članom, saj je prvotna zamisel odplačilo zvišanega deleža za moške predvidevala v štirih, za ženske pa v osmih letih. Zadružna zveza v Ljubljani je bila s sklepi občnega zbora zadovoljna in je nemudoma odobrila obratni kredit v višini 120.000 din.
Sklep
Prav v času, ko se je spor v zadrugi približeval vrelišču, je Joža Gašperšič pisal Oblastnemu odboru ljubljanske oblasti prošnjo za brezplačno postavitev daljnovoda iz Završnice (od Radovljice do Krope) in za prav tako brezplačno ali pa vsaj cenejšo dobavo elektrike. Svojo prošnjo je med drugim utemeljil z »dejstvom«, da je bila zadruga, tudi s pomočjo javnih oblasti, ustanovljena, da bi rešila »delavsko ljudstvo v Kropi pred poginom«. Iz istega razloga so se ji kasneje pridružili tudi kamnogoriški delavci, ker so se hoteli »rešiti zasebno-kapitalističnega jarma«. Toda komaj dober mesec kasneje je Gašperšič zadružnikom odkrito povedal, da zadruge ni mogoče voditi drugače kot drugih kapitalističnih podjetij. Še več, še bolj se morajo žrtvovati, je takrat dejal. Nasprotujoči si Gašperšičevi izjavi, še bolj pa Basajeva opazka, da je problem zadruge v tem, da so v njej hlapci in gospodarji zastopani v eni osebi, kažejo na to, kako zelo naporna je bila za nosilce ekonomske in upravljavske – podjetniške moči institucionalna osnova Krekovega zadružništva. Krek je na začetku svoje aktivistične poti dejal, da je kapitalizem, ki ga je razumel kot gospodarski nered, »po katerem denar gospoduje nad delom in človekom, ki dela«, omogočila napačna svoboda, »ki je odtrgala posamnika od skupnega namena in postavila človeka proti človeku v boj na življenje in smrt«. Solidarnosti in vzajemne pomoči med ljudmi, v katerih je videl možnost za preseganje takšnega gospostva, pa po njem ni bilo mogoče zagotoviti zgolj z moralističnim pridiganjem. Še kako se je zavedal, da solidarnost potrebuje ustrezno institucionalno podlago. To je bil tudi glavni razlog, da katoliške zadruge niso bile povsem običajne kapitalistične gospodarske organizacije. Kreku niso zadostovali dobri katoliški kapitalisti. Potrebno je bilo nekaj več. Ideologija, v našem primeru katoliška socialna (protikapitalistična) ideologija, namreč lahko postane družbena vez šele, če pridobi trdno materialno – institucionalno podlago. V nasprotnem primeru imamo opravka le z lepimi željami, genialnimi zamislimi, ki jih lahko izreče prav vsak. Golo moraliziranje in pridiganje lahko posameznike za kratek čas sicer navduši ali pa spravi v slabo voljo, realnega učinka pa navadno nima nobenega. V primeru zadružništva in zadruge, ki sem jo tukaj obravnaval, je šlo za občni zbor, kjer so imeli člani in članice le po en odločujoči glas ne glede na različne deleže. Šlo je za institucijo, ki je predpostavljala vsaj formalno enakost med različnimi skupinami ljudmi z različnimi interesi. Težava je bila ta, da je v razmerah kapitalističnega gospodarstva ohranjanje te demokratične institucije zahtevalo poseganje po vseh sredstvih, od sklicevanja na avtoriteto, napornega prepričevanja, pojasnjevanja in sestankovanja do groženj, izključevanja, izsiljevanja, zakulisnega povezovanja in lobiranja. Do izraza so torej prihajale številne avtoritarne poteze Krekovega socialnega projekta, ki so pri članstvu vzbujale odkriti odpor. Gašperšič in Basaj sta zadružnikom dovolj odkrito povedala, da bi bilo demokratične postopke v zadrugi najbolje ukiniti. Ker tega dejansko nista mogla narediti, njunih izjav ni mogoče razumeti drugače kot navadnih groženj, ki so zahtevale podreditev. Zadružništvo je bilo v tistem času vsaj toliko kot gospodarski tudi politični projekt, ki ni skrbel samo za ekonomsko, temveč tudi za politično integracijo kmečkih in delavskih množic v politični katolicizem. Politični katolicizem se v zgodovinskem položaju, zaznamovanem z ostrimi družbenimi boji, ki so se pomembno sukali okoli socialnega vprašanja, zato preprosto ni mogel znebiti zapletenega sistema Krekovega zadružništva.