Revolucija leta 1848, ko je bil avstrijski tradicionalni družbeni fevdalni sistem nepreklicno končan, je praktično čez noč prinesla nov parlamentarni sistem. Meščanstvo po izobrazbi in premoženju, ki se je vse od konca 18. stoletja krepilo in postopoma izrinjalo vodilno plemstvo, je okrepilo svojo prisotnost še na političnem prizorišču. Revolucija je povzročila tudi prve zametke nacionalnega čustvovanja. Toda ti so bili še precej skromni. Spodnještajersko Društvo za posredovanje med slovansko in nemško narodnostjo (Verein zur Vermittlung der slavischen und deutschen Nationalität), ustanovljeno sredi maja 1848 v Mariboru in Celju, je npr. odločno nasprotovalo programu Zedinjene Slovenije in velikonemškim težnjam v škodo Avstrije. Zavzelo se je za močno in enotno Avstrijo, v kateri naj bi bili v okviru obstoječih dežel vsi narodi popolnoma enakopravni. Meščanstvo se je večinoma opredelilo za Frankfurt. Med podporniki frankfurtskih volitev so bili tudi mnogi pripadniki »slovenskih vrst«, ki se jim je zdela pripadnost notranjeavstrijskih dežel k Nemčiji že iz tradicije nekaj povsem razumljivega. Mnogi (uradniki, duhovščina) tudi niso hoteli nasprotovati uradno razpisanim volitvam, drugi pa se seveda nacionalno sploh še niso opredelili. Vincenc Gurnik, poveljnik celjske narodne straže, je maja 1848 v graškem časopisu Gratzer Zeitung (ob kritiki ultra Slovencev in ultra Nemcev) zapisal, da štajerski Slovenci pripadajo k ustavnemu avstrijskemu cesarstvu in da hočejo ohraniti njegovo suverenost in integriteto v tesnem prijateljstvu z Nemčijo, vendar le pod pogojem, da se jim zagotovi poroštvo za narodni obstoj.
Gibanju za reforme so se v vseh deželah pridružili tudi deželni stanovi. Štajerski stanovski odbor je nameraval pomnožiti deželni zastop z novimi člani iz vrst meščanstva in kmetov. Toda samovoljnega sklepa deželnega stanovskega zastopa liberalno usmerjeno meščanstvo ni dobro sprejelo. Protesti so bili v Gradcu in tudi v provinci, a pomnoženi stanovski odbor je te zahteve le delno upošteval. Na podlagi novega volilnega reda je predvidel 90-članski deželni zbor, izvoljen iz treh kurij (30 članov veleposesti, 30 članov meščanstva skupaj s predstavniki industrije in visokih šol, 30 članov kmečkega sloja). Provizorični deželni zbor je bil izvoljen v začetku junija, zasedal pa je do srede avgusta. V njem je sedelo tudi 19 poslancev (mestne in kmečke kurije) iz Spodnje Štajerske. V mestni kuriji je bil v Mariboru izvoljen tovarnar Franz Gasteiger, v Celju odvetnik Mathias Foregger in na Ptuju kronist Ferdinand Raisp. V ostalih mestih in trgih mariborskega okrožja sta bila izvoljena pravnik dr. Johann Gottweis in zdravnik dr. Štefan Kočevar, v trgih in mestih celjskega okrožja pa poštni mojster Vincenc Gurnik in pivovar Franc Žuža. V kmečki kuriji sta bila v mariborskem okraju izvoljena Josef Schmiderer in Franz Rottmann, v ptujskem okraju Jakob Kreft in Jurij Masten, v konjiškem okraju Gustav Voukošeg in Jožef Gosak, v sevniškem okraju Janez Lukezič in Martin Šosterič, v celjskem okraju Franc Walland in Matija Zupanec ter v glinškem okraju Jakob Krušnik in Anton Fašing.
Ker je bilo torej nacionalno vprašanje v letih marčne revolucije še precej nepomembno, teh poslancev po nacionalnem ključu ne bomo opredeljevali. Na sejah deželnega zbora nacionalna komponenta sploh ni bila aktualna, saj je bil deželni patriotizem še zmeraj močnejši od nastajajoče nacionalne zavesti. Štajerska deželna ustava je Štajersko razglašala za nedeljivo vojvodstvo, govorila o »Štajercih nemškega in slovenskega plemena« in priznavala enakopravnost obeh »plemen« v deželi. Vsi poslanci so se dobro zavedali, da bo znotraj predlaganega mariborskega okrožja, ki naj bi ga proti graškemu razmejili po »jezikovni meji«, ostalo kar nekaj nemških jezikovnih otokov. Toda temu ni nihče kaj dosti nasprotoval.
Po obnovi ustavnega življenja leta 1861 pa se je zadeva začela počasi spreminjati. Ob slovenski stran(k)i (stranki v predmodernem smislu), ki si je prizadevala za jezikovno in nacionalno enakopravnost, se je oblikovala tudi nemška »ustavoverna« stran(ka), ki je težila k čim hitrejši obnovi političnih standardov iz let 1848–49. Na prve deželnozborske volitve leta 1861 se je nemška stran precej bolje pripravila in precej več tudi iztržila. Sicer so bile prve volitve zaradi dolgega političnega mrtvila na splošno precej »medle«, nacionalna zavest pa je bila v začetku 60. let še precej v »povojih«. Nacionalna nasprotja tako še niso bila stvar predvolilnega boja, zato nacionalno vprašanje tudi dunajske vlade ni preveč zanimalo. Kljub temu pa je vlada želela v predstavniških telesih zmerne posameznike, ki vladi niso nasprotovali.
V Schmerlingovih deželnozborskih volilnih redih sta bili privilegirani veleposestniška in trgovsko-obrtna kurija, ki sta volili več kot četrtino vseh poslancev (v nasprotju z državnim zborom so deželni zbori vse do propada monarhije obdržali kurialni sistem). Obe kuriji sta imeli volišče v Gradcu, zato nas tukaj ne bosta zanimali, pozornost pa bomo namenili spodnještajerskim nemškim deželnozborskim poslancem mestne in deloma kmečke kurije. Mestna kurija je bila na Spodnjem Štajerskem vseskozi v nemških rokah, z eno izjemo, ko je v mozirski mestni kuriji leta 1909 zmagal slovenski kandidat Vekoslav Kukovec.
Marca 1861 so bili na prvih deželnozborskih volitvah po obnovi ustavnega življenja na Spodnjem Štajerskem v mestni kuriji izvoljeni Andreas Tappeiner v mariborski, Josef Sonns v slovenjgraški, Hermann Mulley v celjski in Josef Waser v ptujski kuriji. 
Podjetnik in politik Andreas Tappeiner (rojen v Mariboru 1810, umrl v Mariboru 1868) se je po gimnaziji v Mariboru izučil medičarske obrti pri mojstru Kohlmannu v Slovenski Bistrici, nato pa se je kot pomočnik tri leta izpopolnjeval na Dunaju. Leta 1831 se je vrnil v Maribor in delal v očetovi pivovarni. Tri leta kasneje mu je oče kupil pivovarno (kasneje Tscheligijeva), ki jo je leta 1841 prodal in kupil tovarno stekla v Sv. Lovrencu na Pohorju. Leta 1853 je tovarno prodal in se preselil v Maribor. Na prvih deželnozborskih volitvah 1861 je bil izvoljen za deželnozborskega poslanca, po občinskih volitvah marca 1861 pa je postal tudi mariborski župan. V času njegovega županovanja je mariborska občina začela izgradnjo kanalizacije in tlakovanje ulic, ustanovila Mestno hranilnico (1862) in kupila več zemljiških parcel. Na deželnozborskih volitvah leta 1867 je bil izvoljen v mariborski mestni kuriji, toda zaradi bolezni je še v istem letu odložil svoj deželnozborski mandat in župansko funkcijo. 
Državni pravdnik dr. Hermann vitez Mulley zu Pisa (rojen v Wasnu pri Gradcu 1811, umrl v Pisi 1886) je obiskoval gimnazijo v Celju, nato pa študiral filozofijo, teologijo in pravo v Gradcu. Leta 1841 je bil promoviran v doktorja prava in se posvetil profesuri na graški pravni fakulteti. Po nekaj letih je opravil odvetniški in sodni državni izpit in leta 1846 postal upravnik in patrimonialni sodnik v Vitanju (gospostva in posestva Vitanje, Jamnik, Lindek in Vinska gorica), nato pa leta 1848 odvetnik v Celju. Maja 1848 je bil izvoljen za poslanca v vsenemški parlament v Frankfurtu. Leta 1850 je postal državni pravdnik v Celju. Leta 1861 je bil izvoljen za deželnozborskega poslanca v graški deželni zbor, kjer je zastopal interese svojih volivcev in ostro nasprotoval slovenskim zahtevam. Leta 1868 se je preselil v Gradec na državno pravdništvo, leta 1869 pa napredoval na višje državno pravdništvo, kjer se je tudi upokojil in prejel viteški naziv.
Posestnik, gostilničar in lesni trgovec Josef Sonns (rojen v Žalcu 1813, umrl v Breznu ob Dravi 1885) je bil v začetku 40. let patrimonialni uradnik, nato pa se je preselil v Brezno ob Dravi, kjer si je ustvaril dom. Kmalu je postal župan občine ter gospodarsko in politično obvladoval ves okoliš. Po obnovi ustavnega življenja je bil izvoljen v štajerski deželni zbor, kar mu je uspelo še na naslednjih volitvah leta 1867, že naslednje leto pa je poslanski mandat odložil.
Po gimnaziji v Mariboru je Josef vitez Waser (rojen na Ptuju 1811, umrl v Gradcu 1899) študiral filozofijo v Olomucu in pravo v Gradcu ter leta 1834 na Dunaju doktoriral iz prava. Leta 1836 je postal suplent za kazensko pravo na dunajski univerzi, leta 1838 asistent za naravno in kazensko pravo na dunajskem Terezijanumu in že čez dobrega pol leta profesor za naravno in kazensko pravo na univerzi v Innsbrucku. Od leta 1845 je bil votant in referent, od leta 1848 pa svetnik mestne in deželne pravde v Innsbrucku. Po revoluciji je leta 1850 postal državni pravdnik, leta 1854 pa višji državni pravdnik v Gradcu. Leta 1861 je bil izvoljen v graški deželni zbor, zaradi kritičnega protivladnega govora leta 1865 pa je bil premeščen na položaj sodnika na graškem višjem deželnem sodišču. Leta 1867 je bil ponovno izvoljen v ptujski mestni kuriji (do leta 1870). V tem času je bil tudi državnozborski poslanec (leta 1877 je postal dosmrtni član dunajske gosposke zbornice). Leta 1867 je postal predsednik deželnega sodišča v Celovcu. Naslednje leto je postal sekcijski šef na pravosodnem ministrstvu, leta 1870 podpredsednik in naslednje leto predsednik višjega deželnega sodišča v Gradcu. Med leti 1876–77 je bil član deželnega sodnega dvora. Leta 1892 se je upokojil.
Vsi poslanci mestne kurije so bili predvsem ljudje zmernih liberalnih nazorov, ki so sicer trdno stali na tleh ustave in ustavnih svoboščin, vendar niso bili radikalni (takšne je vlada že pred volitvami onemogočila). Prve volitve še niso potekale v obliki boja med nemško in slovensko stranko, kar je bilo pravilo že od nadomestnih deželnozborskih volitev leta 1862. Mnogi so v predvolilnem boju obljubljali, da se bodo zavzemali tudi za enakopravnost slovenskega jezika. Josef Waser je denimo podpisal slovensko peticijo Schmerlingu. Sicer so mnogi na svoje obljube kasneje pozabili.
Slovenska stran je bila na prvih volitvah izredno neučinkovita. V mestni kuriji sicer ni imela realnih možnosti, zato pa je lahko računala na kmečko kurijo. Toda med »slovenske« poslance lahko leta 1861 pogojno štejemo zgolj Michaela Hermanna v ptujski kmečki kuriji, ki je v nadaljevanju zastopal slovenske »barve«, in morda še Josefa Wolfa (ki je že naslednje leto odstopil, saj naj bi postal poslanec proti svoji volji) v celjski kmečki kuriji. Ostalih šest poslancev je bilo (podobno kot v mestni kuriji) zmerno »ustavno« usmerjenih. V kmečki kuriji so bili leta 1861 tako izvoljeni Johann Mörtl v celjski, Alois von Feyrer in Mathias Löschnigg v mariborski, Mathias Lohninger v slovenjgraški, Anton Globotschnig v ljutomerski in Johann Janeschitsch v brežiški kmečki kuriji.
Doktor prava in politik Johann Mörtl (rojen v Dobravi pri Beljaku 1821, umrl v Gradcu 1895) je leta 1855 z odlokom prišel v Celje in začel odvetništvo. Ker je bil prisoten na več področjih javnega življenja, si je pridobil zaupanje celjskega (tudi slovenskega) meščanstva. Leta 1861 je postal celjski župan, a je funkcijo že naslednje leto odložil (tudi leta 1868 je odložil župansko funkcijo, na katero je bil izvoljen leta 1867). Leta 1861 je bil izvoljen v štajerski deželni zbor, na predvolilnih shodih pa je nastopal kot slovenski kandidat (kasneje je kot mnogo drugih »pozabil« na svoje obljube). Bil je tudi državnozborski poslanec in tesno sodeloval z Moritzem Kaiserfeldom. Leta 1864 je odložil deželnozborski mandat, se umaknil iz političnega življenja in se preselil v Gradec.
Namesto Josefa Wolfa (rojenega v Šempetru 1814, umrlega v Šempetru 1868), premožnega kmeta in trgovca s kmetijskimi pridelki, je bil na nadomestnih volitvah leta 1862 izvoljen vitez Johann Resingen, ki je odstopil leta 1863. Resingen (rojen v Celju 1812, umrl v Celju 1885), lastnik gradov Tabor, Socka, Dobrnica in Dobrna, delni lastnik gradu Frankolovo, tudi župan Dobrne, je ostal neporočen in tako zadnji iz rodbine vitezov Resingen (Valvasorjevih potomcev). Sicer je bil Resingen zelo nespreten s financami, prodal je večino svojih posesti, nazadnje se je podal v politiko, leta 1862 postal deželnozborski poslanec, a že leta 1863 odstopil. Nadomestil ga je Johann Lichtenegger (rojen v Celju 1814, umrl v Celju 1867), celjski okrajni predstojnik, ki je bil Slovencem precej naklonjen. Leta 1865 je poslanski položaj zasedel slovenski kandidat Radoslav Razlag.
Veleposestnik Alois von Feyrer (rojen v Mariboru 1822, umrl na Dunaju 1885), med letoma 1846 in 1877 lastnik gradu Hompoš (Pohorski dvor) v Pivoli pri Mariboru, je bil med letoma 1861 in 1870 deželnozborski poslanec in član mariborskega občinskega zastopa (več podatkov o njem se ni dalo izslediti). Podjetnik in politik Mathias Löschnigg (rojen v Mariboru 1812, umrl v Mariboru 1884) se je po vzoru očeta izučil za mesarja. Med letoma 1848 in 1867 je bil član mariborskega občinskega odbora. Leta 1861 je bil izvoljen za deželnozborskega poslanca, na naslednjih volitvah leta 1867 pa ni želel več kandidirati. Istočasno je odložil tudi mandat občinskega odbornika in se umaknil iz političnega življenja.
Lastnik fužine v Mislinji, podjetnik in politik Mathias Lohninger (rojen v Obersulzu pri Dunaju 1818, umrl v Mislinji 1882), je bil leta 1861 izvoljen za deželnozborskega poslanca, na naslednjih volitvah leta 1867 pa ni bil več uspešen. Leta 1862 je postal direktor društva prve avstrijske hranilnice (Verein der Ersten österr. Spar-Casse). Med leti 1867–82 je bil načelnik slovenjgraškega okrajnega zastopa, med leti 1879–82 tudi državnozborski poslanec. O Antonu Globotschnigu in Johannu Janeschitschu so podatki bolj skopi. Globotschnig je bil uradnik, ljutomerski okrajni predstojnik in je v Ljutomeru deloval med leti 1854–70. Leta 1855 je postal tudi predsednik nove ljutomerske podružnice Štajerske kmetijske družbe. Leta 1861 je bil izvoljen v graški deželni zbor. Od leta 1868 je bil ljutomerski okrajni sodnik. Janeschitsch, brežiški posestnik, je bil od leta 1861 štajerski deželnozborski poslanec. Leta 1867 ni bil izvoljen, zato pa je ponovno zmagal leta 1871 in opravljal poslansko funkcijo do leta 1874, ko je odstopil.
Če je nacionalna diferenciacija v prvi polovici 60. let na Štajerskem precej počasi napredovala (v mariborski Kazini in Čitalnici so se denimo družili slovenski in nemški meščani, podobne razmere pa so vladale tudi v Celju in na Ptuju), je nacionalno vprašanje konec 60. let že prišlo v ospredje spodnještajerske politike. Na naslednjih volitvah leta 1867 je slovenska stran prvič osvojila vseh osem mandatov v kmečki kuriji, tako da so nemški strani ostali zgolj štirje poslanski položaji v mestni kuriji. Na teh volitvah so bili ponovno izvoljeni Andreas Tappeinner v mariborski, Josef Waser v ptujski in Josef Sonns v slovenjgraški ter kot novi poslanec Josef Neckermann v celjski kmečki kuriji. Konec leta 1867 je Tappeiner umrl, namesto njega pa je bil na nadomestnih volitvah izvoljen Friedrich Brandstetter.
Zdravnik in politik Josef Neckermann (rojen v Celju 1829, umrl v Celju 1893) je leta 1856 na Dunaju končal študij medicine in začel opravljati zdravniško prakso v Celju. Leta 1858 se je preselil v Vrbovec pri Mozirju, tam služboval do leta 1859, ko se je vrnil v Celje in tam služboval do smrti. Leta 1861 je bil izvoljen v celjski občinski odbor in v naslednjih treh mandatih opravljal funkcijo občinskega svetovalca. Leta 1870 je postal celjski župan in županoval do smrti. Bil je član vseh nemških političnih in nepolitičnih društev v mestu ob Savinji. V njegovem času se je Celje razvilo v pomembno industrijsko, trgovsko-obrtno in turistično središče. Leta 1867 je bil izvoljen v štajerski deželni zbor, kjer je (razen leta 1870, ko je bil izvoljen Franz Tomschitsch; poslanec zgolj eno leto) ostal do smrti. Svojo dejavnost je usmerjal predvsem v gospodarska vprašanja, bil pa je tudi velik nasprotnik slovenskih prizadevanj.
Politik Friedrich Brandstetter (rojen na Dunaju 1832, umrl na Dunaju 1900) je sprva poučeval na mariborski kadetski šoli, po poroki z vdovo Roso grofico Orssich de Szlavetich, lastnico graščine Radvanje, pa se je ukvarjal z vodenjem posestva. Konec leta 1867 je bil na nadomestnih volitvah izvoljen za deželnozborskega poslanca v mariborski mestni, leta 1870 in 1871 pa v mariborski kmečki kuriji. Leta 1873 je bil izvoljen za državnozborskega poslanca. Novembra 1875 je bil zaradi ponarejanja podpisov na menicah aretiran in septembra 1876 na celjskem okrožnem sodišču obsojen na pet let težke ječe. Po prestani kazni se je preselil na Dunaj, živel v veliki revščini in leta 1900 napravil samomor.
V 60. in 70. letih, ko so v Avstriji prevladovale nemškoliberalne vlade in skušale s precejšnjim pritiskom (plenjenje časopisov, prestavljanje uradništva, procesi, neposredno vplivanje na volivce) zaustavljati slovensko nacionalno gibanje, so Nemci na Spodnjem Štajerskem nastopali kot vladna stranka in skoraj izključno pod liberalnim imenom ter liberalno in protiklerikalno zastavo. Slovensko stran so »napadali« kot klerikalno, konservativno in reakcionarno, sami pa so se postavljali v obrambo ustave kot ustavoverna stranka (Verfassungstreue Partei), ki naj bi edina težila k svobodi in napredku na vseh področjih družbenega življenja.
A ne glede na začeti nacionalni spopad med nemško ustavoverno in slovensko stranko nacionalna koeksistenca v vsakdanjem življenju tudi konec 60. in v začetku 70. let še vedno ni bila docela porušena. Medtem ko se je na Kranjskem prva faza nacionalne diferenciacije končala že s koncem Ambroževe dobe, so se na Spodnjem Štajerskem v odborih (nemških) trških in mestnih občin (v katerih so bili precej aktivni) »znašli« vse do občinskih volitev leta 1867 »zagrizeni« narodnjaki kot Štefan Kočevar v Celju ali Ferdinand Dominkuš v Mariboru. Tudi članstvo v nepolitičnih društvih je bilo še vse do konca 70. let dvonacionalno, družabno življenje pa nikakor ni bilo ločeno po nacionalnem ključu.
Medtem je decembrska ustava leta 1867 dokončno definirala avstrijski politični sistem, moderna infrastruktura (izgradnja železniškega omrežja, kapitalistična proizvodnja, razvoj trgovine, svoboda tiska, zborovalno in društveno pravo, še posebej pa obvezno osnovno šolstvo) pa je prinesla »novosti«, ki so postale gibalo političnega in nacionalnega razvoja ter pospešile proces nacionalnega oblikovanja. V skladu s tem so se tudi spodnještajerski ustavoverci politično organizirali. Februarja 1868 so v Mariboru ustanovili Politično-gospodarsko društvo Napredek (Politisch-volkswirtschaftliches Verein »Fortschritt«), ki je vse do srede 70. let igralo izredno pomembno vlogo v političnem življenju Spodnje Štajerske. Po mariborskem vzoru so ustavno društvo (Verfassungsverein) avgusta 1868 ustanovili tudi v Celju, v letih 1869–70 pa ustavoverna društva še v Laškem, na Ptuju, v Brežicah, Marenbergu, Konjicah in Slovenski Bistrici. Društva so razvila živahno dejavnost. Na rednih mesečnih zborovanjih so sprejemala resolucije in v državni zbor pošiljala peticije, organizirala so predvolilne agitacije, člani pa so delovali tudi v občinskih odborih in drugih predstavniških telesih. 
Po predčasnem razpustu deželnih zborov leta 1870 je slovenska politika zaradi političnega razcepa začela izgubljati osvojene mandate v kmečki kuriji. Konservativna struja se je opazno okrepila v Mariboru. Tudi to je bil razlog, da sta bila v mariborski kmečki kuriji izvoljena Friedrich Brandstetter in Konrad Seidl, uspeh pa sta po ponovnem razpustu deželnih zborov naslednje leto ponovila.
Konrad Seidl (rojen v Štetiju/Wegstädtl pri Litomericah/Leitmeritz 1824, umrl v Kamnici 1884) je bil za deželnozborskega poslanca v mariborski kmečki kuriji (namesto Ferdinanda Dominkuša) na nadomestnih volitvah izvoljen že leta 1869 (brez slovenskega protikandidata). Po uspešni vojaški karieri se je kot upokojeni stotnik naselil v Kamnici pri Mariboru, kjer je bil vrsto let župan, potem tajnik mariborskega okrajnega zastopa, med leti 1869–78 deželnozborski in med leti 1870–79 državnozborski poslanec. V obeh predstavniških telesih se je posvečal predvsem gospodarskim vprašanjem, hkrati pa svaril tudi pred (jugo)slovansko komponento v slovenski politiki.
Slovenska politična razhajanja so se leta 1871 pokazala tudi v brežiški kmečki kuriji, ko se oba tabora nista mogla zediniti glede skupnega »narodnega« kandidata. Zaradi tega je mandat ponovno osvojil nemški ustavoverni kandidat Johann Janeschitsch, ki ga je leta 1874 na nadomestnih volitvah zamenjal lekarnar in hišni posestnik Ignaz Snideršič (rojen v Brežicah 1838, umrl v Brežicah 1887). Na naslednjih volitvah je zamenjal barve in leta 1878 (uspešno) nastopil kot slovenski kandidat. Leta 1884 je ponovno kandidiral kot nemški kandidat, a bil neuspešen. Leta 1874 je bil namesto slovenskega poslanca Karla Adamoviča, ki je odstopil, na nadomestnih volitvah v slovenjgraški kmečki kuriji izvoljen marenberški posestnik Felix Schmitt, med leti 1863–81 lastnik marenberškega gradu in med leti 1871–81 marenberški župan, s čimer je nemška stran pridobila še en kmečki mandat. Na drugi strani je bil leta 1876 namesto Brandstetterja, ki je prav tako odstopil, v mariborski kmečki kuriji izvoljen slovenski kandidat Fran Radej.
Potem ko je Josef Sonns odstopil, je bil na nadomestnih volitvah leta 1868 v slovenjgraški mestni kuriji izvoljen Oscar Schmidt (rojen v Torgauu pri Leipzigu 1823, umrl v Strasbourgu 1886). Po gimnaziji je leta 1842 študiral matematiko in naravoslovje na univerzi v Halleju, med leti 1843–46 pa na berlinski univerzi. Leta 1847 se je habilitiral na univerzi v Jeni (zoologija) in deloval kot zasebni docent. Leta 1855 se je preselil v Krakov, leta 1857 v Gradec in leta 1872 v Strasbourg (leta 1870 je postal dopisni član dunajske akademije znanosti). Bil je eden prvih zagovornikov darvinistične evolucijske teorije. V Gradcu je bil vpet v politično življenje, bil je član nemškega društva Arminia. Med leti 1867–69 je bil član graškega občinskega sveta in dve leti štajerski deželnozborski poslanec.
Leta 1870 je bil za poslanca izvoljen slovenjgraški okrajni zdravnik Jakob Ehmer (rojen v Žalcu 1829, umrl v Gradcu 1904), sin žalskega učitelja Jakoba Ehmerja. Po gimnaziji v Celju je najprej študiral filozofijo v Gradcu, nato pa medicino in kemijo na Dunaju. Svojo zdravniško prakso je začel na Dunaju pri okrajni bolniški blagajni v Wiednu, nato pa je bil leta 1856 imenovan za okrajnega zdravnika v Slovenj Gradcu, kjer je deloval 15 let. Bil je član občinskega sveta, načelnik okrajnega zastopa, član krajevnega šolskega sveta, namestnik predstojnika okrajnega šolskega sveta in predstojnik šolskega konkurenčnega odbora. Leta 1871 ni bil več izvoljen za deželnega poslanca, zato pa je istega leta kot okrajni zdravnik nastopil službo pri deželnem namestništvu, kjer je bil leta 1885 imenovan za svetnika in referenta deželne sanitete. Na tem položaju je ostal do leta 1892, ko se je zaradi zdravstvenih težav upokojil. Med leti 1878–84 je bil zopet izvoljen za deželnozborskega poslanca.
Na naslednjih volitvah leta 1871 je bil v slovenjgraški mestni kuriji izvoljen Max baron Rast (rojen v Münchnu 1835, umrl v Mariboru 1883), lastnik posestva Fala. Odstopil je leta 1875. Namesto njega je bil na nadomestnih volitvah izvoljen Anton Naredi vitez Rainer (rojen v Celovcu 1832, umrl v Grebinju na Koroškem 1919), med leti 1870–85 lastnik graščine Rothenthurm v Slovenj Gradcu in razvaline Wiederdris (obe je podedoval po Josefu Pacherneggu). V Slovenj Gradcu je posedoval tovarno lesnega pohištva, ki je zaposlovala 300 delavcev. V politiko je vstopil precej neizkušen, po navajanju Slovenskega naroda je bil »zmožen tudi popolnem slovenskega jezika in nikakor ne spada mej nemškutarske rogovileže«. V 50. in 60. letih je služboval kot vojaški častnik ter se povzpel do čina stotnika v inženirskem oddelku. Leta 1870 je postal rezervni častnik, po prodaji obeh graščin pa je bil med leti 1885–98 ekonom na inštitutu za oficirske hčerke v Odenburgu in dosegel čin majorja.
Na Ptuju je bil leta 1870 izvoljen gimnazijski ravnatelj Anton Fichna (rojen v Podmoleh/Baumöhl pri Znojmu/Znaim 1835, umrl v Gradcu 1907), ki je od leta 1859 učil na celjski gimnaziji, leta 1869 pa je postal ravnatelj ptujske realke. Naslednje leto je bil izvoljen v štajerski deželni zbor, kjer je ostal eno leto. Leta 1881 se je preselil v Leoben in ravnateljeval tamkajšnji gimnaziji. Svoj priimek je spremenil v nemško različico Fichten.
Na naslednjih volitvah leta 1871 je bil v ptujski mestni kuriji izvoljen Josef Kaiserfeld (rojen v Gradcu 1804, umrl v Gradcu 1882), stric štajerskega deželnega glavarja Moritza Kaiserfelda, sicer dvorni sodnijski odvetnik v Gradcu. V političnem življenju je bil nekaj časa aktiven tudi kot štajerski deželnozborski poslanec, s svojim nečakom se v deželnem zboru pogosto ni strinjal.
Leta 1878 je bil izvoljen politik Ferdinand Kada (rojen v Ormožu 1830/31, umrl v Ormožu 1905). Od leta 1875 je bil član ormoškega občinskega odbora, dolgo časa pa tudi ormoški župan in načelnik okrajnega zastopa. V letih 1878–84 je bil ptujski deželnozborski poslanec, zanj pa so glasovali tudi Slovenci. Bil je med ustanovitelji ormoške občinske hranilnice (1879) in njen dolgoletni načelnik. Ker ni imel družine, je svoje veliko premoženje zapustil občini. Imenovan je bil tudi za ormoškega častnega meščana.
V mariborski mestni kuriji je bil leta 1870 in 1871 izvoljen podjetnik Karl Reuter (rojen v Uslarju pri Göttingenu 1830, umrl v Gradcu 1891). V Mariboru se je od leta 1862 ukvarjal s trgovino z železom, leta 1877 pa se je preselil v Gradec. Med leti 1877–79 je bil podpredsednik, med leti 1880–84 pa predsednik štajerskega obrtnega društva. V letih 1870–78 je bil štajerski deželnozborski poslanec, od leta 1870 mariborski podžupan, med leti 1878–83 graški občinski svetnik. V letih 1871–73 je bil član dunajskega državnega zbora.
Na volitvah leta 1878 je bil izvoljen Ferdinand Duchatsch (rojen v Mariboru 1835, umrl v Feldhofu pri Gradcu 1887), doktor prava in politik. Po gimnaziji v Mariboru in končani pravni fakulteti na Dunaju se je vrnil v mesto ob Dravi, kjer je odprl odvetniško pisarno. Bil je član mariborskega občinskega odbora in mariborskega okrajnega zastopa. V letih 1878–80 je bil štajerski deželnozborski poslanec (med leti 1876–80 tudi državnozborski poslanec) mariborske mestne kurije. Leta 1880 je oba poslanska mandata odložil. Leta 1883 so ga izvolili za mariborskega župana, vendar je leta 1886 župansko funkcijo zaradi bolezni odložil.
Po Auersperg-Lasserjevi liberalni »ofenzivi« so se nemški liberalci pod Taaffejevo vlado znašli v opoziciji in se vedno bolj »drobili«. Tega ni ustavila niti konec leta 1881 ustanovljena stranka Združene levice (nastala je iz ustavoverne stranke), saj za prioriteto ni postavila nemškega nacionalnega duha. Osnovo za združitev različnih nemških nacionalnih skupin je predstavljal Linški program iz leta 1882, ki je med drugim zahteval uveljavitev nemškega značaja v deželah nekdanje Nemške zveze in nemščino kot državni jezik, na drugi strani pa vseboval vrsto demokratičnih zahtev (med njimi tudi razširitev volilne pravice). S Taaffejevo vlado je tako nastopil ugoden čas za prodor nacionalne ideologije v vse pore javnega (in zasebnega) življenja. Prednacionalno »sožitje« je postalo preteklost, nacionalna mobilizacija prebivalstva pa je pospešeno ubirala svojo pot. 
V mariborski mestni kuriji je bil leta 1881 namesto Duchatscha izvoljen Josef Schmiderer (rojen v Mariboru 1845, umrl v Gradcu 1927), doktor prava in politik. Bil je dolgoletni član mariborskega občinskega odbora in mariborskega okrajnega zastopa. Na nadomestnih deželnozborskih volitvah leta 1881 je bil v mariborski mestni kuriji izvoljen za deželnega poslanca. Deželnozborski poslanec je bil do leta 1902 (od tega je bil 18 let član štajerskega deželnega odbora), v letih 1880–85 je bil tudi državnozborski poslanec. Imenovan je bil za častnega mariborskega meščana.
Leta 1884 je bil v ptujski mestni kuriji izvoljen Karl Ausserer (rojen v Bolzanu/Boznu 1844, umrl v Siusiju allo Sciliar/Seisu am Schlern pri Bolzanu 1920), doktor filozofije, zgodovinar in politik. Po študiju na univerzi v Innsbrucku je v letih 1868–78 poučeval na gimnazijah v Roveretu, Trstu in Opavi, leta 1880 pa je kupil graščino Zgornja Sevnica in se preselil na Spodnje Štajersko. Na deželnozborskih volitvah leta 1884 so ga izvolili v štajerski deželni zbor; leto kasneje je zmagal še na državnozborskih volitvah v mariborski mestni kuriji. V državnem zboru se je pridružil Nemškemu klubu, po razkolu kluba leta 1887 pa Nemškonacionalnem združenju. Ob koncu leta 1888 je odložil deželno- in državnozborski mandat in se umaknil iz političnega življenja. Preselil se je na Dunaj in se posvetil študiju (predvsem tirolske) zgodovine. Bil je aktiven v društvu Deutscher Schulverein in Antropološki družbi. Napisal je vrsto zgodovinskih člankov, ki jih je objavljal v reviji Adler.
V slovenjgraški mestni kuriji je bil leta 1884 izvoljen notar Johann Tomschegg (rojen v Slovenj Gradcu 1841/42, umrl v Slovenj Gradcu 1908), med leti 1877–1900 slovenjgraški župan, pobudnik in načelnik slovenjgraške podružnice Schulvereina do svoje smrti. Leta 1901 je bil imenovan za častnega meščana Slovenj Gradca.
Po državnozborskih volitvah leta 1885 je prišlo do razkola v liberalni Združeni levici, ki se je razcepila v Nemško-avstrijski in Nemški klub, v spodnještajerski nemški politiki pa so povsem prevladali zagovorniki radikalne nacionalne politike. Nemška radikalizacija se je najbolj občutila v Celju, celjsko nemštvo, ki je bilo zaradi slovenskega »prodora« v mestu še posebej »vznemirjeno«, pa je prihajalo vedno bolj v ospredje (spodnještajersko Napredno društvo, ki je skušalo kot edino delovati na celotnem področju Spodnje Štajerske, je bilo uspešno le v Celju, medtem ko je imelo v Mariboru le nekaj deset članov).  Nacionalni »boj«, na nemški strani podprt z društvi Schulverein (1880) in Südmark (1889), je bil od druge polovice 80. let vse bolj prisoten. Parole kot denimo »svoji k svojim« in »hie Deutsche – hie Slowenen« so se počasi začele pojavljati v javnem (in tudi zasebnem) življenju spodnještajerskih nemških »trdnjav«. Časi, ko so Slovenci obiskovali npr. mariborski nemški Kazino, Nemci pa slovensko Čitalnico, so sredi desetletja dokončno minili. Slovenci so imeli svoja društva in lokale, Nemci spet svoja.
V teh razmerah je na volitvah v slovenjgraški mestni kuriji leta 1890 zmagal graški odvetnik Theodor Starkel (rojen v Slovenski Bistrici 1856; več podatkov o njem žal ni dostopnih). Leta 1896 (mandat je ponovil še leta 1902) je bil namesto Starkla izvoljen šempetrski župan Josef Lenko (rojen v Šempetru 1855, umrl v Šempetru 1923), ki je bil kljub nemški orientaciji spoštovan tudi med slovenskimi »rojaki«.
O Josefu Steyerju (umrl v Ljutomeru leta 1900), ki je bil leta 1889 v ptujski mestni kuriji izvoljen na nadomestnih volitvah, lastniku usnjarne na Ščavnici, posestniku in med leti 1870–86 in 1889–92 ljutomerskemu županu, so podatki skopi. Njegov mandat je trajal do naslednjih rednih volitev leta 1890, ko je zmagal Gustav Kokoschinegg (rojen v Vitanju 1837, umrl v Gradcu 1928). Kokoschinegg, doktor prava in politik, je zgodnje otroštvo preživel v Vitanju, kjer je bil njegov oče (sicer rojen Vitanjčan) upravnik Steinauerjeve gospoščine Vitanje. Ko je leta 1842 oče postal upravnik mariborske Brandisove gospoščine (danes mestni grad), se je družina preselila v Maribor. Jeseni 1842 je v Mariboru začel obiskovati glavno šolo, leta 1846 pa se je vpisal na mariborsko gimnazijo. Po maturi v letu 1854 je odšel študirat pravo na Dunaj. Študij je dokončal leta 1858 na pravni fakulteti v Gradcu in se leta 1859 zaposlil na okrajnem sodišču v Gradcu. Med leti 1860–62 je služboval na okrajnem sodišču v Mariboru, nato pa kot koncipient v odvetniški pisarni Ludwiga Thomanna v Gradcu. Konec leta 1868 je v Gradcu odprl lastno odvetniško pisarno, ki jo je vodil vse do leta 1903. V letih 1869–97 je bil član graškega občinskega odbora. Leta 1890 je bil izvoljen za deželnega poslanca v ptujski mestni kuriji. Deželnozborski poslanec je bil vse do konca leta 1908, na deželnozborskih volitvah leta 1909 pa ni hotel več kandidirati. V letih 1890–1902 je bil član štajerskega deželnega šolskega sveta, v letih 1897–1902 pa tudi član štajerskega deželnega odbora. Po zmagi na nadomestnih državnozborskih volitvah v mariborski mestni kuriji marca 1889 se je v državnem zboru pridružil Nemškonacionalnemu združenju, po zmagi na rednih volitvah leta 1890 pa je postal član Nemške nacionalne stranke. Na naslednjih državnozborskih volitvah (1897) ni hotel več kandidirati.
Po ustanovitvi nemško-slovenskih vzporednic na celjski nižji gimnaziji leta 1895 in po Badenijevih jezikovnih naredbah za Češko in Moravsko leta 1897 je spodnještajersko nemštvo prisegalo le še na nacionalni radikalizem. V časnikih so prevladali zagovorniki totalne nacionalne razmejitve. Spodnještajerski Nemci so na prelomu stoletja bolj ali manj simpatizirali z Nemško ljudsko stranko in (sicer z določeno rezervo) podprli tudi (sprva politično in nacionalno) pročodrimsko gibanje, češ da je akcija za prestopanje v protestantizem politično sredstvo za ohranitev nemškega naroda. Zaradi opuščanja radikalizma v ljudski stranki se je mariborsko nemštvo vse bolj oprijemalo Schönererjevih idej. Po razkolu v vsenemški stranki leta 1901 je v Mariboru postajal vse bolj priljubljen Karl Hermann Wolf s svojo radikalno stranko.
V Celju je bil po Neckermannovi smrti leta 1893 na nadomestnih volitvah izvoljen Emanuel Wokaun (rojen v Celju 1850, umrl v Celju 1896), doktor prava in politik. V Celju je končal glavno šolo in gimnazijo in študiral pravo v Gradcu. Po uspešno opravljenem doktoratu se je leta 1877 zaposlil kot prisednik na vojaškem sodišču, nato pa kot pristav na celjskem okrožnem sodišču. Kot poslanec je bil že leta 1894 izvoljen v odbor za peticije, leto kasneje pa še v finančni odbor deželnega zbora. Interese celjskega nemštva je še posebej zavzeto zastopal med zadnjo fazo bojev za celjsko gimnazijo, kasneje pa je bil med pobudniki ustanovitve nemškega dijaškega doma v Celju.
V letih pred prvo svetovno vojno je nemško-slovenski boj tako rekoč zašel v »slepo ulico« (vrhunec tega »boja« oziroma politike totalne nacionalne razmejitve so bili vsekakor septembrski dogodki leta 1908 in posledični bojkot nemških obrtnikov in trgovcev). Slovenski napadi na nemške in nemški napadi na slovenske nacionalne postojanke so postali nekaj vsakdanjega. Toda nemštvo je bilo zaradi slovenskega prodora dejansko precej prestrašeno. Na Spodnjem Štajerskem je v letih pred vojno ponovno uporabilo preverjeno metodo štajercijanstva in s časopisom Štajerc, glasilom stranke Štajerc-Partei (od januarja 1907 formalno organizirane kot Napredna zveza), pod krinko gospodarskih koristi poskušalo mobilizirati slovensko prebivalstvo. Časopis, pisan v slovenščini, je pod idejnim vodstvom ptujskega župana Josefa Orniga od leta 1900 do leta 1918 izhajal na Ptuju, z idejo štajercijanstva pa poudarjal slogo med meščani (Nemci) in kmeti (Slovenci). Nastopal je proti slovenski politiki in jugoslovanskim težnjam ter odvračal kmete od slovenskih (narodnih) strank.
Namesto Wokauna je bil leta 1896 izvoljen vojniški župan in posestnik Moritz Stallner (rojen v Celju 1858, umrl v Vojniku 1921), ki je poslanski položaj zasedal vse do propada dvojne monarhije. Študiral je na visoki šoli za kmetijstvo v Hohenheimu (pri Stuttgartu), nato pa na Dunaju. Službeno je potem deloval v kmetijstvu. Leta 1896 je postal štajerski deželnozborski poslanec. Od leta 1903 je bil član deželnega odbora. Istega leta je postal vojniški župan in funkcijo opravljal več kot desetletje. Bil je tudi na čelu vojniške nemške šole. Leta 1909 se mu je pridružil industrialec, solastnik šoštanjske usnjarne Hans Woschnagg (rojen v Šoštanju 1862, umrl v Catanii na Siciliji 1911), ki pa je še istega leta odstopil. Na nadomestnih volitvah je bil nato izvoljen zdravnik, politik, tudi športni navdušenec Eugen Negri (rojen v Celju 1874, umrl v Weizu pri Gradcu 1944). Izhajal je iz ugledne celjske meščanske družine. Po celjski gimnaziji je študiral medicino v Gradcu, kjer je hitro pokazal svoj nemški značaj z vključitvijo v študentsko društvo Arminia. Po študiju se je vrnil v Celje, kjer je deloval kot zobozdravnik. Bil je eden celjskih športnih zanesenjakov, kot član celjskega nemškega kolesarskega društva se je denimo pred prelomom stoletja udeleževal kolesarskih dirk. Na prelomu stoletja je bil med ustanovitelji prvega športnega društva na Spodnjem Štajerskem (Akademskega športnega društva Celje – Akademischer Sportverein Cilli, ki se je kasneje s Telovadnim društvom Hrast – Kraftverein Deutsche Eiche združilo v Atletsko športno društvo Celje – Athletik Sportklub Cilli). Negri velja za enega začetnikov celjskega nogometa (oziroma nogometa na Spodnjem Štajerskem). Na celjski Glaziji (Festwiese) so bile odigrane prve tekme, v celjskem moštvu pa je Negri igral na položaju vratarja. Poleg športnega udejstvovanja je bil Negri izvoljen tudi v občinski zastop, kjer je zastopal nemške interese mesta ob Savinji. Ob izvolitvi za poslanca leta 1909 ga zasledimo kot zdravnika v Gradcu in v Rogaški Slatini. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški zdravnik v Galiciji, po vojni pa se je preselil v Gradec oziroma Weiz, kjer je živel do smrti. Poročen je bil s hčerko celjskega župana Gustava Stigerja.
Leta 1902 je bil v Mariboru namesto Schmidererja izvoljen Karl Pfrimer (rojen v Rottenburgu pri Stuttgartu 1847, umrl v Mariboru 1929), podjetnik in politik. Po končani gimnaziji v rojstnem Rottenburgu se je leta 1867 zaposlil kot kalkulant v podjetju Johanna Gögla na Dunaju, ki se je ukvarjalo z veletrgovino s kavo in sladkorjem. Leta 1872 je sprejel avstrijsko državljanstvo, dve leti kasneje pa se je zaposlil v veletrgovini z vinom, ki sta jo v Mariboru imela njegov oče Rupert in stric Julius. Konec 80. let je bil izvoljen v občinski odbor. Med leti 1900–1905 je bil načelnik finančne sekcije mariborskega občinskega odbora. Leta 1902 je bil v mariborski mestni kuriji izvoljen za deželnega poslanca. Na nadomestnih državnozborskih volitvah leta 1905 je izgubil proti vsenemškemu kandidatu Heinrichu Wastianu in odložil vse javne funkcije.
Njegov naslednik Heinrich Wastian (rojen v Gradcu 1873, umrl v Gradcu 1931) je bil publicist in politik. Po gimnaziji v Gradcu in Mariboru je študiral nemščino in zgodovino na graški univerzi in se začel ukvarjati s publicistično dejavnostjo. Leta 1894 je študij nadaljeval na univerzi v Münchnu. Tudi tam je veliko pisal. V času celjskega gimnazijskega vprašanja je kot govorec nastopil na solidarnostnih zborovanjih v Münchnu in Nürnbergu in se zavzel za pomoč »najjužnejšemu nemškemu mestu v monarhiji«. Leta 1896 je napisal knjigo Kampf um Cilli. Istega leta je izšla njegova študija Ungarns Tausendjährung im deutschen Lichte. Od leta 1898 je bil tajnik društva Südmark, dolgo časa pa je bil tudi član nadzornega sveta društva Deutscher Schulverein. Leta 1905 so ga v mariborskem mestnem volilnem okraju izvolili za državnozborskega poslanca, jeseni istega leta pa še za deželnozborskega poslanca. V državni zbor se je vrnil leta 1909, ko je zmagal na nadomestnih volitvah v Gradcu, leta 1911 pa je zmagal v mariborskem in graškem volilnem okraju, a sprejel mariborski mandat. V državnem zboru si je vseskozi prizadeval za krepitev nemškega posestnega stanja na Spodnjem Štajerskem. Zato so mu občine Maribor, Ptuj, Ormož, Slovenska Bistrica, Lenart in Neumarkt podelile naziv častnega meščana. Na začetku junija 1914 je odložil državnozborski mandat in funkcijo mariborskega podžupana. Leta 1919 je postal član avstrijske komisije za meje, kjer se je ukvarjal predvsem z določitvijo meje na Štajerskem (proti Kraljevini SHS).
Poleg Wastiana je bil leta 1909 izvoljen tudi tovarnar Franz Neger (rojen v Bischofseggu pri Eibiswaldu (Ivniku) 1859, umrl v Mariboru 1944), udeleženec okupacije Bosne in Hercegovine leta 1878. Leta 1886 se je naselil v Mariboru in se posvetil izdelavi koles. Leta 1889 je v Windischgasse (današnja Slovenska ulica) dobil mehanično obrt in leta 1892 izdelal prvo kolo. Sodi med pionirje kolesarskega športa na Štajerskem, bil je tudi ustanovitelj mariborskega nemškega kolesarskega kluba. Bil je vidni član mariborskega nemštva. Leta 1901 je postal občinski svetnik in do leta 1915 član občinskega sveta. Leta 1901 je bil izvoljen v železniški odbor za izgradnjo železnice Maribor–Wies in postal njegov predsednik. Bil je tudi eden pionirjev elektrifikacije mesta. Leta 1902 je pridobil koncesijo notranjega ministrstva za proizvodnjo in razdeljevanje električne energije iz svojega obrata in položil dolgo nadzemeljsko električno napeljavo. Leta 1909 je bil izvoljen v štajerski deželni zbor. Istega leta je bil v deželni zbor (v slovenjgraški mestni kuriji) izvoljen tudi posestnik, marenberški župan in načelnik marenberškega okrajnega zastopa Alois Langer (umrl je na Dunaju leta 1917, sicer je bil rojen v Marenbergu, kjer je tudi prebival). Bil je tudi predsednik okrajne hranilnice in član drugih nemških društev, skratka aktiven pri utrjevanju nemštva v marenberškem okraju.
Leta 1909 je bil v ptujski mestni kuriji v štajerski deželni zbor izvoljen še Josef Ornig (rojen v Hrastovcu 1859, umrl v Gradcu 1925). Na Ptuju je obiskoval ljudsko šolo in prvi gimnazijski razred, se nato izučil za peka in potoval kot pomočnik po Nemčiji, Franciji in Angliji. Po povratku na Ptuj je začel dobljene izkušnje uporabljati pri požarni brambi, v gradbenem in olepševalnem društvu ter utemeljil ptujsko kopališče in ljudski vrt. Hitro se je uveljavil v gospodarskem in političnem življenju mesta. Leta 1888 je bil izvoljen v občinski svet in leta 1894 (do leta 1918) postal ptujski župan. V letih 1896–1902 (poslanec trgovsko-obrtne kurije) in 1909–14 (ptujska mestna kurija) je bil poslanec deželnega zbora v Gradcu. V letih 1904–18 je bil načelnik ptujskega okrajnega zastopa. V času njegovega županovanja se je Ptuj začel hitro in vsestransko razvijati; hkrati je Ornig svoje politično delo načrtno usmerjal h krepitvi nemštva v mestu in njegovi okolici. Kot politik deželnega zbora je zastopal gospodarske interese ptujskega okraja z idejo zgraditve velike hidroelektrarne na Dravi, z nastopanjem za gradnjo železnice Dunaj– Split čez Ptuj ter s prizadevanjem za regulacijo Pesnice. Med vojno pa je organiziral gibanje proti majniški deklaraciji.