1. I.
»Božja pota so neznana, nepreračunljiva in nepredvidljiva, toda vsa znamenja kažejo, da je bilo gorje minule vojne tako ogromno in da je rodilo take posledice in nam naprtilo tako dediščino na splošnih razvalinah našega moralnega in gmotnega življenja, da se smemo zanesti na zdravo pamet vseh vladajočih in vladanih, da bodo poiskali mirne in pravične rešitve velike kope vprašanj, ki jih je, če se omejimo zgolj na one mednarodnega političnega značaja, rodila predvsem nespamet, kratkovidnost, želja po potlačenju in maščevanju tako na eni kakor na drugi strani. Naj gledamo s kateregakoli stališča, nobeno teh vprašanj ni nerešljivo, naj gre za Evropo ali za kolonije, če upoštevamo, da mora vsak živeti, da nikomur ne gre privilegiran položaj, da ni vse, kar je, vseskozi pravično in neizpremenljivo, da se vsakdo z drugim lahko pogodi tako, da nobena stran ne bo trpela bistvene škode, saj je svet še vedno velik in čaka ustvarjajočih rok.« To je bila pobožna želja, ki so jo v katoliškem dnevniku Slovenec zapisali 31. decembra 1938. A nanjo sta odgovorila starorimski Mars, v tostranstvu pa neusmiljena sla tistih, ki so mislili, da jim pripada vseveljavno odločanje o prihodnjem zgodovinskem značaju sveta. Leto 1939 mu je prineslo novo vojno, ki se ga je zopet v celoti polastila.
Slovenci so v letu, ki je spočelo nov svetovni spopad, zaživeli v pričakovanju, da se bodo začela odpirata vrata k njihovemu temeljnemu narodnemu cilju v jugoslovanski državi – državnopravni avtonomiji. Po odstopu (druge) vlade dr. Milana Stojadinovića, ki je onemogočal (federalistični) sporazum s Hrvati – glavni problem v jugoslovanski državi, je dan kasneje, 5. februarja 1939, vlado sestavil Dragiša Cvetković. Tako kot Stojadinović je bil predstavnik srbske politike. Cvetković je v rešitvi hrvaškega problema videl »specialno misijo« svoje vlade. Uresničil jo je z znanim sporazumom, ki ga je 26. avgusta 1939 sklenil z voditeljem hrvaškega federalističnega narodnega gibanja dr. Vladkom Mačkom. S sporazumom Cvetković-Maček so oblikovali Banovino Hrvaško, ki je imela poseben državnopravni položaj in določena obeležja državnosti. Sporazum je spodkopal centralistično zgradbo jugoslovanske države. Spremljala ga je tudi odločitev kraljevskih namestnikov, da se določila o oblikovanju Banovine Hrvaške lahko razširijo na druge banovine. V to je upala najmočnejša slovenska politična organizacija, slovenski del vsedržavne Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ), v katerem se je politično utelešal skoraj cel katoliški tabor. Razširitev omenjenih določil na Slovenijo bi okrepila njeno vlogo in pomen političnega dejavnika v Kraljevini Jugoslaviji, ki ju je zamejil srbsko-hrvaški dogovor. Slovenska JRZ je že septembra 1939 zahtevala oblikovanje Banovine Slovenije in v okviru banskega sveta Dravske banovine sprožila široke priprave za ustanovitev posebne državnopravne enote Banovine Slovenije. Priprave so obsegale oblikovanje načrtov uredb o ustanovitvi slovenske banovine, ustroju banske oblasti in banovinskega zbora, volitvah in poslovnem redu banovinskega zbora, upravnem sodišču, banovinskem proračunu, računovodstvu, računskem sodišču, banovinskem odvetništvu in prenosu zadev s posameznih ministrstev na urade v Ljubljani ter o drugih zadevah po hrvaškem zgledu. To je ublažilo razočaranje, da so ob sporazumu Cvetković-Maček rešitev slovenskega vprašanja odložili. Sicer pa je v Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) leta 1939 že živela t. i. tiha avtonomija. Osrednje oblasti so banu in kraljevski banski upravi Dravske banovine dovolile precej samostojnosti pri opravljanju njunih nalog, tako da je življenje v Sloveniji dejansko potekalo avtonomno, po slovensko, le da za to ni bilo nobene zakonske osnove.
Edina politična sila, ki je lahko dejavno pristopila k reševanju slovenskega vprašanja, JRZ, je imela v Dravski banovini že od leta 1935 vso oblast. Banovino je vodil njen predstavnik, ban dr. Marko Natlačen, v njegovem posvetovalnem telesu, banskem svetu, pa so absolutno večino imeli pripadniki JRZ. V njenih rokah je bila tudi druga upravnopolitična struktura na Slovenskem. Poleg tega je JRZ 25. oktobra 1936 dobila večino v skoraj devetih desetinah slovenskih občin na delnih občinskih volitvah (v 225 občinah od skupno 370). Pripadla ji je tudi absolutna zmaga na skupščinskih volitvah 11. decembra 1938. Tako v prvi kot drugi Stojadinovićevi in nato v Cvetkovićevi vladi so bili njihovi slovenski člani le iz njenih vrst. Po besedah opozicijskega liberalnega politika dr. Alberta Kramerja je bila Slovenija »pašaluk« JRZ.
Organizacija političnega katolicizma je bila v Sloveniji izvedena do nadrobnosti. Zlasti v gospodarskem in prosvetnem pogledu je njegov vpliv prodiral v vse sloje in oblasti. V več kot 700 majhnih hranilnicah, ki so bile razpredene po vsej Sloveniji, so bili združeni člani gospodarskih katoliških zadrug. Njihov centralni finančni in revizijski organ je bila Zadružna zveza, ki je po znatni oslabitvi med kraljevo diktaturo v prvi polovici tridesetih let spet pridobila finančno moč. Gospodarske zadruge so bile združene v Gospodarski zvezi, ki je bila v rokah Gospodarske banke v Ljubljani. Poleg teh gospodarskih organizacij je imelo katoliško gibanje organizirane poljedelce v Kmetijski zvezi, njihove žene pa v Ženski kmečki zvezi. Namesto razpuščene katoliške telesnovzgojne organizacije Orel so ustanovili Zvezo slovenskih fantov in deklet. Katoliški obrtniki so bili organizirani v Slovenskem obrtniku, delavci pa ob krščanskosocialistični Jugoslovanski strokovni zvezi, ki se je močno oddaljevala od katoliškega političnega tabora, še v Zvezi združenih delavcev. Jugoslovanska tiskarna, ki je tiskala dnevnika Slovenec in Slovenski dom ter tednika Domoljub in Bogoljub, je bila med največjimi tiskarskimi podjetji v Jugoslaviji. Na področju prosvete je delovala Prosvetna zveza. Slovenska JRZ je imela v rokah tudi program radiooddajne postaje v Ljubljani. S to ogromno gospodarsko in politično silo, preizkušeno v dolgoletni tradiciji, ki ji je dodati še ideološki vpliv Cerkve in cerkvenih organizacij, je katoliška politika obvladovala zlasti slovensko podeželje. Mimo tega dejstva ni mogla nobena politična sila na Slovenskem.
V pričakovanju Banovine Slovenije vodja slovenske JRZ in vodilni slovenski politik v prvi jugoslovanski državi, dr. Anton Korošec, ni sodeloval v jugoslovanski politiki. Decembra 1938 so ga pri rekonstrukciji vlade obšli, dotedanji vplivni notranji minister in še nadalje podpredsednik vsedržavne vladne JRZ, pa je bil od 16. januarja 1939 do sporazuma Cvetković-Maček predsednik Senata Kraljevine Jugoslavije, drugega doma njenega predstavniškega telesa. Čeprav je veljalo, da položaj predsednika senata zasedajo tisti, ki so jih, kot so rekli, odvrgli »na mehke blazine«, da torej brez politične moči na sicer visokem položaju živijo v tišini in prejemajo dobre prihodke, je Slovenec Anton Korošec v formalni piramidi oblasti postal tretji človek v državi. Poleg »ustavnega faktorja«, to je kralja oziroma njegovih namestnikov, konkretno princa Pavla Karađorđevića, in predsednika Narodne skupščine. To je govorilo v prid njegovi prisotnosti v jugoslovanskem političnem prostoru in olajšalo čakanje na vrnitev v kroge neposrednega odločanja v državni politiki. Ob tem pa je bil Korošec še vedno deležnik visoke jugoslovanske politične igre. Kot vemo, je pomembno prispeval k Stojadinovićevemu odstopu. V jugoslovanski politični sliki je bila večji del leta 1939 podoba Slovencev še vedno opazno izrisana.
Vprašanje slovenske avtonomije oziroma državnopravne emancipacije v Kraljevini Jugoslaviji seveda ni bilo zgolj ekskluzivno področje JRZ. Slovensko vprašanje kot eno od tedanjih ključnih eksistencialnih problemov so občutili tudi v drugih delih slovenskega političnega prostora. Leta 1939 so se vanj posebej poglobili v okviru opozicijskega ljudskofrontnega gibanja, v katerem so se na podlagi protifašističnih, splošnomirovnih, narodnoobrambnih, demokratičnih, socialnih in narodnih zahtev ter potreb povezovale različne idejnopolitične skupine. V gibanju so oblikovali tri zelo določne, izvirne in radikalne narodne programe. Slovenski narodni demokrati so v programu, ki ga je prispeval Lojze Ude, opozorili, da so bili Slovenci ob ustanovitvi jugoslovanske države brez političnega koncepta, brez prave volje do polnega političnega življenja v državi kot državni narod in brez zavesti o tem, kaj hočejo in kaj je njihova zgodovinska naloga v tej državi. Program je ostro zavračal unitaristično jugoslovanstvo in poudaril, da hočejo biti Slovenci enakopravni kot državni narod, kot nosilci državne misli in državne oblasti. Politične in ustavne pravice, ki jih zahtevajo, so poroštvo za to enakopravnost, naj se ta imenuje avtonomija ali federacija. Resnično enakopravnost je mogoče urediti le v svobodnem sporazumu med prizadetimi narodi, ker pravice do enakopravnosti ne sprejemajo od države, saj so oni država.
Program krščanskih socialistov, drugega od izstopajočih subjektov ljudskofrontnega gibanja, je oblikoval Bogo Grafenauer. Opozoril je na zemljepisni, narodnostni in mednarodnopolitični pomen vezanosti Slovencev na Jugoslavijo, kar ni v nikakršnem nasprotju s prepričanjem o narodni samobitnosti Slovencev. Poudaril je, da mora imeti Slovenija v Jugoslaviji poseben položaj že zaradi narave slovenskega ozemlja, ki ni pomembno samo za Balkan, ampak ima svojo stalno pomembno nalogo v Srednji Evropi, ki ji po velikem delu pripada. Tej vlogi Slovenija ne more ustrezati zgolj kot podrejena enota centralistično urejene, večinoma balkanske države, ampak samo kot njen del z velikimi avtonomističnimi pooblastili. Za dosego teh ciljev je treba okrepiti narodno zavest, načrtno ozdraviti slovenske gospodarske razmere in združiti slovensko narodno skupnost. Zadnje je pomenilo, da mora imeti vse politično delo pred očmi narodne interese, in ne le interesov posameznih strank ali celo ožjih skupin, ter da je v politiki treba odstraniti zlasti zlorabo ideoloških vrednot. S tem je mislil na zavrnitev Mahničevega pojmovanja politike v slovenski katoliški tradiciji, ki je ideološko normo predpostavljalo življenju.
Revolucionarni premislek slovenskega vprašanja je podal Edvard Kardelj. Pod psevdonimom Sperans je objavil obsežno študijo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, v kateri je podrobno sociološko, zgodovinsko in politično utemeljil komunistični nacionalni program. Njegovo bistvo je izražal poudarek o zgodovinski odgovornosti delavskega razreda, da na demokratičnih temeljih poveže in vodi vse narodne sile, ki so se iz svoje lastne moči in kot člen splošnih demokratičnih in protifašističnih prizadevanj v svetu pripravljene bojevati za samoodločbo ter združitev in osvoboditev slovenskega naroda. Glavnino tega boja bodo morali prevzeti komunisti oziroma Slovenci v Jugoslaviji, ki naj kot federativna država krepi in pritegne narodnoemancipacijsko voljo in usmeritev Slovencev izven njenih meja. Pri tem je bil pomemben poudarek, da je za Slovence Jugoslavija sprejemljiva le kot skupnost enakopravnih in svobodnih narodov.
Razmisleke o slovenskem vprašanju, ki so jih oblikovali v ljudskofrontnem gibanju, je povezovala prepoznavna narodna avtonomistično-federalistična volja. Razlikovali pa so se po svoji relevantnosti oziroma družbeni teži. Udetov program je stal sam zase in ga ni neposredno podpirala nobena politična skupina, čeprav ga je načelno sprejemal velik del slovensko čuteče, svobodomiselne inteligence. Za Grafenauerjevim programom je bila skupina krščanskosocialistične inteligence, a brez strankarske organizacije, za Speransovim stališčem pa je stala organizirana stranka, Komunistična partija Slovenije, z izrazito izdelanima revolucionarno strategijo in taktiko. Krščanski socialisti in komunisti so leta 1939 svoja narodno samozavestna in odločna stališča posebej poudarili še v dveh programskih dokumentih, ki sta nosila celo enaka naslova – Kaj hočemo. Komunistični je bil tiskan letak Zveze delovnega ljudstva Slovenije, krščanskosocialistični pa je bil objavljen v obliki šapirografiranega vestnika Slovenska politika. Oba dokumenta sta vsebovala skoraj enake narodne in socialnopolitične emancipacijske zahteve. Deloma sta se razlikovala v pojmovanju širine nosilnega subjekta političnega osvobajanja slovenskega naroda, kar je pogojevala različna komunistična in krščanskosocialistična politična antropologija. O tedanji narodnopolitični antropologiji na Slovenskem so govorili tudi nazori unitarističnih subjektov (liberalne in socialistične politike), ki so odklanjali državnopravno samostojnost Slovenije v jugoslovanski skupnosti. Bili so v manjšini.
V raznolikosti nosilcev slovenskih narodnih programov se je odražala tudi svetovnonazorska in politična razdeljenost na Slovenskem. Ta je bila idejno in politično ostra. V JRZ se je okrepilo trdo ideološko jedro, ki se je zavzemalo za zaostreni ideološki boj in novo delitev duhov – tokrat ne le glede liberalizma, temveč še posebej glede socializma in komunizma. Eden od vodilnih ideologov političnega katolicizma in glavni urednik Slovenca dr. Ivan Ahčin je o vprašanju komunizma leta 1939 objavil posebno knjigo – Komunizem: največja nevarnost naše dobe. Glavno sredstvo, ki ga je Ahčin videl v boju proti komunizmu, je bil katoliški idejni in politični dejavnik. Ta naj bo v protikomunističnem boju enoten in složen za krščansko obnovo družbe.
Katoliške politične skupnosti pa leta 1939 ni bilo več. Krščanski socialisti so v tem letu z njo pretrgali vse povezave. Ostala jim je le še vez z ljubljansko škofijo, ki so ji priznavali verski in moralni vpliv. Poudarjali so, da se Katoliška cerkev ne sme istovetiti z nobeno politično stranko in nobeno delavsko organizacijo. Njihova revija Dejanje si je zastavila dve nalogi: neizprosno ločevanje duhovnega sveta od konservativne kapitalistične miselnosti in osvobajanje slovenstva od ozkih strankarsko ideoloških totalitarizmov. Krščanski socialisti so se odločili za duhovno svobodo in proti JRZ, ki je stremela po političnem monopolu nad vsemi Slovenci, ne samo katoliškimi.
Tako stališče je živelo tudi med krščanskosocialističnimi študenti. Na t. i. Bohinjskem tednu avgusta 1939 so se zavzeli za resnično, neoporečno podobo človekove narave. Njeno izhodišče naj bi bila konkretnost človeka in stvari, in ne samovoljno zgrajene ideologije. Odklanjali so ideološke skupinske koristi nad človekovo vrednostjo, resnico in svobodnim odločanjem. S stališča človekove osebnosti in njene svobode so zavrnili totalitarizme z leve in desne in integralizem v verskem in kulturnem ter političnem smislu. Pri tem je bil posebej pomemben poudarek Boga Grafenauerja, ki je opozoril na zgodovinsko zakoreninjenost politične razdeljenosti med Slovenci in njeno škodljivost za slovensko narodno življenje. Ta nujno privede do obravnavanja političnih sporov na svetovnonazorski podlagi in ponižanje ter zlorabo ideoloških vrednot v dnevnem političnem boju, ki se s tem zaostri do skrajnosti. Grafenauer se je zavedal, da bosta strankarska in svetovnonazorska razdeljenost ostali, a ta naj ne bi spodbujala ravnanja, ko v svetovnonazorski skupnosti odločajo politična merila. »Zavirati jo s kakimi totalitarizmi imam za napačno že zato, ker me zgodovina uči, da so si pridobili Slovenci vse svoje največje politične pridobitve v znamenju demokracije in njenega življenja.« Kot je opozoril Janko Prunk, so bile Grafenauerjeve misli o odpravi ideološke prevlade v politiki in javnem življenju zelo pomembne. Z njimi je mlada krščanskosocialistična inteligenca sklenila več kot polstoletni lok nekega političnega pojmovanja in delovanja, ki je Slovencem povzročil mnogo težav. S takim gledanjem so bili krščanski socialisti tisti, ki so reševali, kar je bilo mogoče pozitivnega rešiti iz dolgoletne in močne katoliške idejnopolitične naravnanosti, kateri je bila zavezana večina Slovencev.
Ideološko stališče večinskega dela katoliškega političnega tabora so leta 1939 najbolj povedno izrazili na VI. mednarodnem kongresu Kristusa Kralja (KKK) od 25. do 30. julija 1939 v Ljubljani. To je bila po V. katoliškem shodu leta 1923 v Ljubljani, II. evharističnem kongresu za Jugoslavijo leta 1935 v Ljubljani in Mednarodnem katoliškem mladinskem taboru leta 1938 v Ljubljani zadnja vélika katoliška manifestacija pred začetkom druge svetovne vojne na Slovenskem. Udeležili so se je jugoslovanski, italijanski, francoski, švicarski, španski, angleški, belgijski, holandski, madžarski, češki, slovaški, poljski, aleksandrijski in kitajski katoliški predstavniki, bolgarski predstavnik vzhodnoslovanskega obreda, papežev odposlanec kardinal-legat dr. Avgust Hlond, politični predstavniki iz Evrope in visoki predstavniki jugoslovanske politike. Predsednik mednarodnega odbora za KKK, ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, je v načelni uvodni besedi k »najpomembnejši letošnji verski manifestaciji katoliškega sveta« opozoril, da se je kongres zbral v času, »ko je ozračje mednarodnih odnosov do skrajnosti napeto in se mnogi boje, da se vsak trenutek vžge usoden blisk in zahrešči bojni grom. A mi verujemo, da tudi skozi temne oblake sije žarek ’sladkega kraljevanja’ Kristusovega.« V tem duhu je treba »vse obnoviti! Obnoviti je treba, kar je zastarelo, obolelo, da ne more vršiti od Boga naloženih poslov in ne doseči od Boga postavljenega namena. Danes je svet napolnjen z idejami popolnoma nasprotnimi Jezusovemu nauku in te zastrupljajo duše in jih tirajo v smrt. Krščanski preporod je nujna zahteva današnjega časa in zahteve časa so izraz božje volje. »Torej je volja božja, da se v sedanji dobi ta obnova izvrši.«
To so bili tudi temeljni poudarki, ki so jih izrekli na kongresu. V svojem govoru na slavnostnem kongresnem zborovanju v veliki unionski dvorani 28. julija 1939 jih je strnil papežev odposlanec kardinal Hlondt, ki je razglasil, da je namen kongresa zmaga katoliške vere, »da bi se narodi odvrnili od brezboštva in se spet vrnili k pravemu in polnemu ter dejanskemu krščanstvu, potem ko so dolgo hodili v močvari materializma«. Potrebna je vrnitev »od materializma in laicizma k življenju po veri; od naturalizma k stvarnim nadnaravnim dobrinam, s katerimi naj bo prepojeno vsakdanje življenje; od nasilja in moralnega zatiranja k resnični svobodi vesti; od uničujočega barbarstva k mirni omiki krščanske civilizacije.« In kje naj vsi ti sijajni in času tako primerni nameni kongresa, te nujne revolucije in sodobnosti ustrezne zahteve, najdejo bolj naraven in učinkovit izraz kot na Slovenskem, »na tej prijazni zemlji trdne vere, katoliških tradicij, apostolske podjetnosti in cvetočega verskega življenja«?
Hlondtovo zaupanje v slovensko katoliško prepričanje je bilo utemeljeno. V času kongresa je rektor ljubljanske univerze in predavatelj bibličnih ved na njeni Teološki fakulteti dr. Matija Slavič v Slovencu zapisal, da hoče KKK »tudi naše ljudstvo, naš narod navdušiti, da se oklene samo Kristusa Kralja, da ne šepa več na dve strani, da ne omahuje med Kristusom in Belialom, t. j. hudim duhom, ničvrednostjo, malikovanjem verskih in nravnih zmot, prevar in pregreh«. V dobi, ko pljuskajo tudi ob čolniček slovenskega naroda valovi brezboštva, hoče kongres odpraviti tako neodločnost in namesto nje postaviti vodilo: »rajši umreti kot Kristusa zatajiti«. – »’Kristus ali smrt’ naj bi imel za geslo vsak človek, vsaka družina, vsako društvo, vsaka šola, vsaka občina, vsaka pokrajina, ves narod, da bi vsa domovina lahko ne samo z usti, ampak tudi z dejanji vedno in povsod izpovedala: ’Kristus kraljuj, Kristus zmaguj, v hostiji sveti nam gospoduj!’« Tako je govorila tudi resolucija slovenskega zborovanja KKK. Poudarila je odločen boj proti brezverstvu in zahtevala, »da se načela vere in krščanske nravnosti spoštujejo in priznavajo povsod: v zasebnem življenju, v družini, v šoli, v delavnici, v tovarni, v pisarni, v društvu, v gospodarskem in v vsem kulturnem življenju«.
Misel božjega in Kristusovega kraljevanja je povzdignil tudi profesor ljubljanske Teološke fakultete prelat dr. Franc Grivec. Poudaril je, naj KKK opozori, da je ideja Kristusa Kralja vzvišena nad vsemi človeškimi nepopolnostmi, in zavrnil pomisleke, da jo ogrožajo tisti, ki veri ali Cerkvi očitajo preveliko oblastnost in pazijo, da Cerkev ne bi segala na politično ali gospodarsko področje. Ogrožajo je tudi ne po socializmu in komunizmu okužene množice in predsodki, da je krščanstvo buržoazno verstvo, navezano na nasilno in kapitalistično družbeno ureditev, brez srca in razumevanja za po kapitalizmu zasužnjene delavske množice. Ideja Kristusa Kralja ne more potrjevati brezbožnih komunističnih predsodkov, da je krščanstvo verstvo izkoriščevalcev, nasilnikov in kapitalistov.
Po koncu praznika slovenskega naroda, kot je kongres Kristusa Kralja označil Slovenec, je o njem katoliška stran podala svoje idejno in politično sporočilo. Kongres, ki je zanjo pomenil manifestacijo »za najvišja katoliška načela«, je razumela kot konec družbene in politične podrejenosti vere in vzpon Kristusovega »katoliškega, vesoljskega nauka kot absolutnega objektivnega merila človekove nravstvene osebnosti v družinskem, občinskem in državnem življenju, kot norme vsega človeškega nravstvenega udejstvovanja na vseh območjih kulture, v mednarodnih odnosih in tudi, ter prav posebno, v najvažnejših odločitvah narodnega bitja ter človečanstva, kot usmerjevalko vsega našega delovanja v svitu božje resnice in večnega zakona Dobrega«. Kristusovemu nauku moramo slediti tudi kot državljani, slediti je treba »brezpogojni in edini resnici, da je njegova vera edina prava vodnica tudi življenju občestva in da mora v občestvu vladati popolno soglasje med posvetno in duhovno, profansko in sveto, prirodno in nadprirodno sfero, in da mora vnanja civilizacija biti v bistveni in notranji odvisnosti od kulture, kakor jo oplemenituje vera. To je v religioznem pogledu oznaka našega časa, ki uvaja novo bodočnost.« V njem krščanska misel in nravstvo za zmago Kristusove resnice v Evropi vodita najhujši boj z dvema nasprotnima strujama, ki ne skušata le izkoreniniti same krščanske religije, temveč tudi vso evropsko omiko z njenimi krščanskimi in naravnimi, od helenskega duha podedovanimi osnovami, vrednotami in izhodišči: s socialističnim materializmom in poganskim nacionalizmom. Prizadeta ni samo Cerkev, ampak tudi tista osebna kultura in politična miselnost, ki sta si za podlago izbrali deklaracijo človekovih pravic iz leta 1789. Sporočilo po kongresu so uskladili s pričakovanjem, ki so ga izrekli med njegovim potekom – da bodo morali vsi, ki jim na čelu lebdi znak križa, pridobljenega pri krstu, stopiti v bojni red, če hočejo zmagati v boju za Kristusa in svojemu Kralju položiti pred njegov prestol razširjene meje njegovega kraljestva.
2. II.
V času kongresa Kristusa Kralja je izšel tudi znani Spominski zbornik Slovenije, še danes standardno delo o življenju, vlogi in položaju Slovencev v Jugoslaviji. Izid Zbornika, posvečenega dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, so sicer najprej načrtovali jeseni 1938, nato v januarju ali februarju 1939, vendar so zaradi obsežnosti gradiva in njegovega naraščanja z izdajo raje počakali, kot da bi Zbornik izšel v manj popolni obliki. Monumentalni, dobrih 700 strani velikega formata obsegajoči Zbornik, ki so ga pripravili na pobudo bana Natlačena, je, kot je utemeljeno zapisal Slovenec, predstavljal »resnično ogledalo slovenskih uspehov na vseh področjih kulturnega življenja, na duhovnih in materialnih poljih zadnjih dveh desetletij« – nove dobe v našem narodnem življenju. Bil je »kompendij vsega potrebnega znanja o našem narodnem, političnem, kulturnem, socialnem in gospodarskem življenju«, »zakladnica vsega našega znanja o Sloveniji zadnjih desetletij«. Slovenec je poudaril, da je Zbornik »čast vsej Sloveniji, pa tudi naši banovini ter je vsekakor edinstvena publikacija v državi, postavljena za zgled, kako je treba proslavljati najvažnejše dogodke v življenju naroda. Bilanca, ki jo kaže pogled nazaj, za Slovence večinoma ni negativna, samo v nekaterih ozirih je morda manj uspela (samouprava), sicer pa je pokazala velik napredek slovenstva v vseh pogledih. Morda ne tako visok, kot bi bil lahko, da smo svobodno razpolagali s svojimi sredstvi, vsekakor pa pozitiven. S tem obzornikom je še bolj potrjena naša privezanost na to državo, v kateri edini je zagotovljen naš samostojni, narodni, kulturni in gospodarski razmah.« Podobno oceno slovenskega bivanja v dvajsetih letih jugoslovanske države je v Zaključni besedi k Zborniku podal tudi eden od njegovih urednikov dr. France Stelè. V spremni besedi k Zborniku pa je Anton Korošec poudaril, da je slovenski narod »tudi še danes v svoji moralni osnovi zdrav in krepak. Podlago mu tvori zdrav kmečki stan, ki je pri vseh narodih nosilec zdravega življenja, čuvar tradicij in običajev. Ni dostopen za revolucionarne zamisli. Sprejema jih šele, ko se je njihova pravilnost že dokazala. Čvrsto zasidranemu v etičnih načelih so mu sveta načela pravičnosti, poštenja in spoštovanja zapovedi, božjih in človeških.« Slovenci lahko mirno in z optimizmom zrejo v prihodnost. »Pot našega naroda se šele začenja. Ne v zaton, temveč v življenje, z vero v Boga in v samega sebe!«
Drugi veliki kulturni dogodek leta 1939 in obenem praznik narodovega izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega dela je bila dvajsetletnica slovenske univerze – Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani. Kot je zapisal Slovenec, je z njo »slovenski narod doživel svojo kulturno in znanstveno polnoletnost« ter dokazal kulturno, politično in socialno dozorelost. Dvajsetletnici slovenske univerze, ki so jo imenovali »krona vsega narodnega šolstva in velika kupola na hramu narodne kulture«, so se posvetili tudi na liberalni strani. Želeli pa so, da ne bi dobila določenega svetovnonazorskega (katoliškega) pečata kot »v zadnjem času slišimo tu in tam bolj plahe in previdne, vendar po svoji tendenci in končnih smotrih jasne želje«. Naša univerza naj bo »nedotakljivo zavetišče svobodnih naukov in svobodne znanosti, vzpodbujevalka kulturnega napredka in visoka razsodnica med duhovnimi vrednotami ne glede na svetovnonazorske opredelitve«. Skladno s svojim integralističnim jugoslovanskim stališčem so še pristavili, naj univerza »ne ostane ravnodušna nasproti naši jugoslovanski usodni povezanosti in da ne interpretira svojega slovenstva v tistem ozkem, omejenem smislu, ki bi izključeval duhovno solidarnost in ožje kulturno sodelovanje z našimi narodnimi brati (Hrvati in Srbi – op. J. P.)«.
Ob dvajsetletnici Univerze na katoliški strani ideološkemu vidiku niso namenili pozornosti. Natančno pa so poročali o poteku proslave univerzitetne obletnice, ko »stopa naš najvišji kulturni zavod v svojo moško dobo«. Dvajsetletnico univerze so proslavili 17. decembra 1939, na rojstni dan kralja Aleksandra I. Karađorđevića, po katerem je univerza leta 1929 dobila svoje ime. Pomemben poudarek, ki je spremljal poročilo o proslavi, je veljal sočasni promociji Antona Korošca za častnega doktorja prava Aleksandrove univerze v Ljubljani. Korošca so leta 1939 v Ljubljani dvakrat počastili. »V zahvalo za zmagovito vodstvo slovenskega naroda v boju za svobodo in uspešno sodelovanje pri ustanovitvi in ureditvi kraljevine Jugoslavije ter iz hvaležnosti za velike zasluge za naše vseučilišče in za Akademijo znanosti in umetnosti ter za slovensko prosveto sploh, prav tako pa tudi za zasluge na gospodarskem polju, predvsem pa za mnogotere posebne zasluge za Ljubljano« so mu 20. februarja 1939 izročili diplomo častnega ljubljanskega meščanstva. Tedaj je Slovenec poudaril, da je Korošec »edini program Slovenije«, in poročal, da je množica po tem, ko je po izročitvi častne diplome stopil na balkon ljubljanskega magistrata, vzklikala: »’Živel voditelj slovenskega naroda! Živel rešitelj demokracije! Živela Jugoslavija!’«
V letu 1939 so bili na Slovenskem še drugi dogodki, ki jih velja omeniti: 5. in 6. avgusta so ob dvajsetletnici ljubljanskega Aerokluba v Ljubljani priredili veliki civilni in vojaški letalski miting, ki so se ga udeležili najvišji politični in vojaški predstavniki, od 13. do 15. avgusta je bil v Ljubljani II. jugoslovanski gasilski kongres, od 5. do 7. avgusta pa so na Ptuju praznovali 700-letnico minoritskega samostana, ki so jo združili z vseslovenskim tretjeredniškim kongresom. Poleti se je v Sloveniji mudila kraljeva družina – kralj Peter II. Karađorđević, kraljica Marija ter kraljeviča Tomislav in Andrej. Peter se je med obiskom gora povzpel na Grintovec in Korošico.
Ob velikih idejnopolitičnih, narodnokulturnih in manifestativnih dogodkih sta politična in idejna razgibanost na Slovenskem živeli še v drugih oblikah in načinih. Povečalo se je število političnih subjektov – na liberalni strani so ustanovili društvo Slovenska beseda, prebujati se je začela nekdanja Samostojna demokratska stranka, ustanovitev oziroma obnovitev stranke so pripravljali socialisti, lastno politično stranko so nameravali oblikovati krščanski socialisti, oblikovana je bila že omenjena Zveza delovnega ljudstva Slovenije, pripadniki opozicijskega demokratičnega Kmečko-delavskega gibanja, ki se vanjo niso vključili, so oblikovali Slovensko kmečko delavsko stranko, obnovljeno je bilo neodvisno liberalno-katoliško opozicijsko Slovensko društvo. Na liberalni strani je odmeval t. i. taborski proces, disciplinska obravnava v društvu Sokol I – Tabor v Ljubljani od 25. maja do 25. septembra 1939. Proces je bil uperjen proti nosilcem demokratične smeri v slovenskem sokolstvu, ki so hoteli izbojevati njegovo samostojno, protifašistično in narodnoobrambno usmeritev, a so jih iz organizacije izključili. Ob tem se je nadaljevala dejavnost narodnoobrambnega gibanja, ki je bilo pomembna sestavina ljudskofrontnega gibanja. Narodnoobrambno gibanje je spodbudilo povezovanje ljudi, društev in organizacij ne glede na politično pripadnost zaradi obrambe pred zunanjo nevarnostjo fašističnih držav in v boju proti hitlerizmu ter profašistični zunanji politiki JRZ. Krepilo je zavest, da se morajo Slovenci združiti, če hočejo biti pripravljeni na obrambo, in podiralo strankarske in svetovnonazorske pregrade med njimi. A te so še vedno ostajale tudi na področju narodnoobrambne usmerjenosti. To je pokazal izstop katoliških študentskih društev iz Narodno akademskega bloka (NAB) maja 1939, v katerega so se zaradi težkega svetovnopolitičnega položaja v interesu narodne solidarnosti in v dokaz neomajne državne zavesti dober mesec pred tem združile vse študentske organizacije na Univerzi. Katoliška društva, ki so izstopila iz NAB, so izjavila, da so levičarske in liberalne študentske organizacije blok skušale izrabiti v strankarske politične namene.
Idejna in politična razgibanost na Slovenskem je bila v letu nastopa nove svetovne vojne široka. S komunistične strani se je jeseni 1939 v reviji Sodobnost, ki se je od prvotnih liberalnih kulturnih in političnih pogledov vse bolj nagibala k marksistični usmeritvi, oglasil Dušan Kermauner. V članku Problem »tretjega tabora« je k premišljevanjem o slovenskem narodnopolitičnem položaju prispeval pomembno opozorilo, da ga ne gre presojati zgolj po tradicionalni svetovnonazorsko-politični ali katoliško-liberalni razcepljenosti. »Naše poglavitno zlo« – »to preklicano ’svetovnonazorsko’ nasprotje nam je izmaličilo prav vse in celo naše narodno vprašanje. Kaj vse nismo Slovenci zaradi njega pripravljeni in primorani podpirati na mig in pritisk enega ali drugega tabora!«
Kermauner je poudaril, da se razmere na Slovenskem ne bodo spremenile s čakanjem na samodejni odhod katoliško-liberalne razcepljenosti, ki bi »prosila novi rod in ljudstvo, naj jo nadomestita z razumnejšo politično razvrstitvijo Slovencev«. Treba se je posvetiti tisti sili, ki je edina poklicana premagati staro razcepljenost in obstoječo miselno ohromelost – »tretjemu taboru«. »Ta tabor obsega vse smeri, ki stoje v odločni opreki do obeh starih taborov in načelno zavračajo oba tečaja našega ’vseobvladujočega, polarnega’ svetovnonazorsko-političnega nasprotja ter pristopajo k slovenski narodni in socialni problematiki naravnost in ne po ’svetovnonazorskem’ ovinku, to se pravi, je ne gledajo skozi prizmo koristi ’naprednega’ ali ’katoliškega’ tabora. Vse te smeri oznamenjuje istosmerno prizadevanje za prenovitev slovenskega življenja z res demokratično narodno in socialno dejavnostjo.« »Tretji tabor« so po Kermaunerjevi opredelitvi sestavljali delavsko-demokratična (revolucionarno komunistična) in kmečko-demokratična gibanja, krščanskosocialistična smer in družbeno neopredeljene demokratične smeri med inteligenco. »Tretji tabor v tem obsegu je nasledek našega družbenega razvoja v zadnjih desetletjih. Pojem tretjega tabora je mogel priti v ospredje šele, ko je življenjsko dozorel, ko so se njegovi nujni bistveni elementi pod vplivom objektivnih pogojev našega družbenega sestava in naše duhovne dediščine bolj ali manj popolno razvili, da lahko tvorijo dejansko življenjsko celoto, družbeno-politični tabor slovenske demokracije.« Kermauner je »tretji tabor« videl kot politično dejstvo, a še ne dovolj trdno, da bi lahko utrl pot k prenovi slovenskega življenja. Zato naj se »čim čvrsteje poveže in ustvari močno demokratično fronto slovenskega delovnega ljudstva, ki bo branila njegovo socialno in narodno svobodo pred fašistično nevarnostjo«. Kermaunerjevo pisanje, v katerem je med drugim za pravovernega komunista nenavadno pozitivno ocenil dotedanji razvoj levih slovenskih katolikov – krščanskih socialistov, je izražalo zelo demokratične, široke in idejno strpne nazore, ki so res veliko obetali.
Trdo komunistično stališče pa je Kermauner pokazal po sklenitvi prijateljskega in nenapadalnega sovjetsko-nemškega pakta 23. avgusta 1939. Ko je pakt udaril v svet, je med evropskimi levičarji in komunisti povzročil zmedo, ki so se ji Moskvi zvesti pripadniki komunističnega gibanja postavili po robu na edini način, ki so ga poznali – to je s trdo roko. V Sloveniji so dvomljivce in kritike z grožnjo, da jih bodo tako ali drugače kompromitirali, pregnali iz strankarskih vrst in levičarskih društev. Znana je usoda iz ilegalne komunistične stranke izobčene Angele Vode, ki se je uprla enostranski zvestobi slovenskih komunistov Moskvi in Stalinovemu dogovarjanju s Hitlerjem. Do razčiščevanja mnenj, ki se je ob sovjetsko-nemškem paktu odrazilo v širšem slovenskem prostoru ter sooblikovalo njegovo idejno in politično podobo v letu 1939, je prišlo med znano polemiko med Kermaunerjem in narodnim demokratom Udetom.
Polemika med Kermaunerjem in Udetom, ki je potekala od septembra 1939 do aprila 1941, se je začela z osebnim dopisovanjem, kasneje pa se je prenesla tudi v javnost, v revialni tisk. Kermauner je svoja stališča objavljal v Sodobnosti, Ude pa v narodno demokratični Sloveniji. V vsebinskem pogledu je šlo v javni polemiki le za ponavljanje stališč, ki sta jih avtorja zagovarjala v osebnem dopisovanju, in s tega vidika ni prinašala novih pogledov, le da sta se v pismih izražala dosti bolj svobodno, ker se jima ni bilo treba bati cenzure. Bistvo razhajanja med Kermaunerjem in Udetom, ki sta ga avtorja opredelila že leta 1939, je bilo, da je bil po Udetovem prepričanju nemški nacionalsocialistični imperializem za Evropo in slovenski narod bolj nevaren kot (imperialistična) politika zahodnih demokracij. V svojem odklanjanju sovjetsko-nemškega pakta je poudaril, da se nacionalsocializem lahko uniči le z bojem. Kermauner pa je v zagovarjanju pakta trdil, da je bil z njegovo sklenitvijo zahodni imperializem odločilno oslabljen in okrepljene Sovjetske zveze, ki je v slovenskem narodnem interesu, več ne ogroža; novi, »moskovski« evropski red napoveduje možnost na njegovi podlagi razširjene zveze svobodnih narodov. Kermauner je ob tem razmišljal še o možnosti boljševiške revolucije v Nemčiji. V njegovih pogledih je izstopal poudarek o utemeljenosti in pravilnosti politike razrednega boja, primatu razrednega nad nacionalnim in pomenu ideološkega marksističnega monolitizma ter drugih postavk leninistične ideologije in politike. Ude jih je podvrgel argumentirani konkretni razčlembi in dokazoval, da je večina Kermaunerjevih, torej komunističnih postavk ideološki konstrukt, ki je v nasprotju z demokratično vsebino evropske politične tradicije. Ude je poudarjal, da je na določeni stopnji razvoja evropske civilizacije nacionalno čustvo še vedno relevantno živo, da je gibalo razvoja in da je v tistem trenutku še vedno progresivno, če ga vodijo demokratične sile, ter da zato predstavlja edino stvarno mobilizacijsko silo za odpor proti nacionalsocializmu in fašizmu. V polemiki, ki je dobila veliko ostrino, se je komunistična platforma razkrila kot nedemokratska in intransingentna ter za nevtralnega demokrata nesimpatična.
3. III.
1. septembra 1939 je z nemškim napadom na Poljsko nad politiko in ideologijo legla senca vojne. Na Slovenskem se je dotaknila tudi Antona Korošca, ki je, kot je imel navado, v tistem času letoval v Begunjah. Kot se je spominjal dr. Matej Poštovan, od februarja 1939 Koroščev osebni tajnik, so Korošcu ob izbruhu vojne telefonirali z vseh strani: pribočnik princa Pavla, predsednik vlade Dragiša Cvetković, zunanji minister dr. Aleksander Cincar-Marković in slovenski minister dr. Miha Krek, ki je bil tedaj v Ljubljani. Vsi so čakali, kaj bo rekel Korošec. Ta se je proti poldnevu vrnil z izleta v Vratih pod Triglavom, kamor se je zjutraj v družbi Ivana Ahčina napotil z avtomobilom. Poštovan, kasnejši Krekov svak, je Korošca seznanil s tem, kaj se je zgodilo. »Roke so mu dol padle«, se je spominjal Poštovan. »’Zdaj pa smo v njem,’« je rekel Korošec. »’Zdaj pa smo v njem …’ Vzdihnil je in pogledal proti nebu. ’,Kaj pa Italija?’ je nato vprašal. Povedal sem mu, da ni stopila v vojno in on je dodal: ’Hvala Bogu, vsaj to ne.’« Korošec se je s Poštovanom kmalu zatem odpeljal na Brdo, kjer se je zadrževal princ Pavel. Pogovor med Korošcem in Pavlom je zadeval nevtralnost Jugoslavije v novem mednarodnem položaju. Na Korošca so, čeprav ni bil več predsednik Senata Kraljevine Jugoslavije, ki so ga, obenem z Narodno skupščino, razpustili ob sklenitvi sporazuma Cvetković-Maček, ob začetku vojne pomislili v jugoslovanskem državnem in političnem vrhu.
Vojna je razširila dotedanje polje slovenskega idejnega in političnega razmišljanja. Tedanji zgodovinarjev pogled na nove mednarodne razmere je opozarjal na težak položaj »pastorkov« liberalne civilizacije 19. stoletja – majhnih narodov na vzhodu nemško-italijanskega narodnega ozemlja. Tako je v Sodobnosti pisal levi liberalec, univerzitetni docent dr. Fran Zwitter. Zwitter je vzrok, da je Evropo zajel »požar druge svetovne vojne«, videl v defenzivi zahodnega evropskega liberalizma ter opustitvi liberalnih načel pri narodih Srednje Evrope in njihovi nadomestitvi z militarizmom. Po njegovem razmisleku prihodnost Slovencev v nastalem vojnem času ni bila vezana na prihodnost evropskega liberalizma, medtem ko druga od omenjenih doktrin (srednjeevropski imperializem in njegov ideološki radikalizem) ne dovoljuje, da bi omahovali pri določitvi svojega (odklonilnega) stališča do nje. »Treba nam je le trdne vere in jeklene volje, da se ohranimo, treba nam je soglasja s sosednimi sorodnimi narodi, ki žive v istem položaju in imajo iste interese. Če bomo ostali zvesti sebi, bomo našli pravo pot in se nam ni treba bati za svojo bodočnost. Potem bo novi evropski požar privedel do rešitve za nas in morda tudi do nove ureditve Evrope, boljše od tiste, ki sta jo ustvarila Versailles in Ženeva.«
Opozorilo na zgodovinsko ozadje nove vojne so v politiki nadgradili z oceno njenega značaja in temeljnih vodil. Prevladovalo je stališče o totalnem značaju vojne, saj posega tudi v zaledje in uničuje civilno prebivalstvo. Totalno vojno so razumeli kot povezavo bliskovite vojne (hkratne uporabe vseh modernih kopenskih, pomorskih in letalskih vojnih sredstev), istočasnega izvajanja vojnih dejavnosti brez orožja (psihološke, diplomatske in gospodarske vojne) in frontne vojne. Najbolj povedno se je na Slovenskem o novi vojni izrazil Slovenec, ki je po nemškem napadu na Poljsko in nato francoski ter britanski vojni napovedi Nemčiji sredi septembra 1939 zapisal: »Stojimo po vsej verjetnosti pred najstrahotnejšo totalno vojno, katere grozote že sedaj presegajo vsako domišljijo. Uničenju se ne bodo stavile nobene meje več. To je vojna brez usmiljenja, vojna do popolnega uničenja.«
Grozljivosti nove vojne, ki jo je poudaril Slovenec, so se na Slovenskem dobro zavedali. »Vojna je v naših časih vojna vsega in za vse; v nji se ne odločuje samo bodoča politična geografija Evrope, marveč tudi bodoča smer vsega kulturnega in civilizacijskega razvoja«, je 5. septembra 1939 svareče napovedalo liberalno Jutro. »Prav vse vrednote [so] prepuščene odločitvi elementarnih sil, ki vodijo zasovražene narode.« Na Slovenskem so imela elementaren značaj ideološka in politična razhajanja, ki jih niso mogli preseči pozivi k narodnoobrambni strnitvi slovenskih političnih sil in oblikovanju demokratično utemeljene slovenske banovine. Za Slovence bi sicer oblikovanje lastne banovine, kljub vrsti različnih idejnih in političnih položajev v narodni skupnosti, pomenilo prijaznejšo Jugoslavijo, državo, v kateri so imeli opazno politično vlogo in jih je z njo povezoval zavesten občutek pripadnosti ter volje po njenem obvarovanju in ohranitvi. Po sporazumu Cvetković-Maček oziroma v zadnjih mesecih leta nove svetovne vojne so živeli v pričakovanju in zahtevah po demokratičnih spremembah v državi in politiki, spremljanju mednarodnega položaja po 1. septembru in skozi obstoječa socialna neravnovesja ter prepričanost v svet svojih ideoloških in političnih doktrin. To so dobro pokazali na obeh straneh slovenskega idejnopolitičnega ekskluzivizma. V Slovencu je Ivan Ahčin konec decembra opozarjal, da katoliška skupnost predstavlja največjo silo v narodu, ki ji vsi nasprotniki, zlasti komunisti s svojo zvito in zlagano propagando, ne morejo nič, če se tesno oklene Cerkve, strne svoje vrste v močno, enotno bojno črto in zaupa v avtoriteto, to je v svoje preizkušeno vodstvo. Prežame naj jo pogumna samozavest slovenskega katoliškega človeka, saj smo »sredi neprestane živčne vojne. Vsaka vojna pa je že naprej izgubljena, ako vojaki nimajo zaupanja v poveljnike, ako nimajo zavesti, da so nasprotniku kos in da bodo zmagoviti.« Na komunistični strani pa je sredi decembra Nova Ljudska pravica (NLP) skladno z usmeritvijo, ki jo je narekoval sovjetsko-nemški pakt, pisala, da z novo vojno delovni ljudje, kmetje in delavci nimajo nič skupnega. To je vojna med velesilami, ki hočejo na novo deliti svet in dobičke, vojna, v kateri imajo svoje koristi samo finančni in industrijski magnati velesil. Zlasti Angleži si prizadevajo, da bi jo razširili tudi na dežele, ki vanjo niso neposredno pritegnjene. »Kot dobri mešetarji so namreč vedno znali potegniti v vojno druge narode. Tudi sedaj se na vse pretege trudijo[,] da bi razširili vojno. V ta namen se poslužujejo najrazličnejših sredstev, tako da morajo resnični prijatelji miru budno paziti na vsak korak vojnih hujskačev. Ti nastopajo v najrazličnejših oblikah, najbolj pogosto pa se trkajo na prsa, da so vneti ’demokrati’ in da se zato hočejo boriti proti ’fašizmu’.« NLP je nato pristavila, naj se delovno ljudstvo bori proti razširjenju vojne ne glede na to, kateri od obeh bojujočih taborov, angleško-francoski ali nemški, bi jo hotel razširiti.
Vojna in bojazen, za marsikoga že prepričanje, da Jugoslavije ne bo obšla, sta še povečali tedanja bivanjska bremena. Ko je novi svetovni spopad le dobro leto in pol po svojem začetku razrušil Jugoslavijo in vase potegnil cel slovenski narod ter njegovo idejno in socialnopolitično zaznamovanost, je nastopila najtežja zgodovinska preizkušnja Slovencev in v njej njihovo srečanje samih s seboj.