Nekdanji kranjski deželni glavar Fran Šuklje, nekoč ponosni stanovalec enajstsobnega deželnoglavarskega stanovanja v deželnem dvorcu na Kongresnem trgu, leta 1918 pa užaljeni politik, ki ga niso »pozvali v narodno vlado«, čeprav je bil, kot je sam zapisal, »po letih, znanju in izkušenosti naravnost pozvan na tako mesto«,  se je v svojih spominih na enem mestu mimogrede dotaknil vloge štajerskih odvetnikov v slovenski politiki 19. stoletja:
»Istina je tudi, da so si slovenski odvetniki na Sp. Štajerskem pač stekli velike zasluge za narodno prebujenje, a obenem se niso mogli na laž postaviti oni, ki so trdili, da žene marsikaterega teh slovenskih odvetnikov poleg narodnega navdušenja še skrb za lastno pisarno. Tega nam niso očitali samo nasprotniki - nemškutarji - skoraj bi prav dal pisatelju Erjavcu, ki v svoji knjigi naravnost govori o 'advokatokraciji' na slovenskem Štajerskem!«
Šuklje se je seveda skliceval na znamenito Zgodovino katoliškega gibanja na Slovenskem Frana Erjavca, kjer je avtor ob opisovanju razmer pri volitvah v štajerski deželni zbor jeseni leta 1902 zapisal: »Odkrito ali vsaj prikrito liberalni advokati v zadnjih letih namreč niso zagospodarili le skoro v vseh slovenskih narodnih zavodih in organizacijah na Štajerskem ter, odeti z narodnim plaščem, pri tem prav pridno bogateli, temveč so hoteli zase tudi skoro vse kandidature.«
Če pogledamo imena tedanjih kandidatov in se nato ozremo še po najvidnejših predstavnikih slovenske štajerske politike, lahko Šukljetu vsaj v tistem delu izjave, ki poudarja vlogo odvetnikov, vsekakor pritrdimo. Med »borci za pravice slovenskega jezika na Štajerskem« najdemo v Celju Ivana Dečka, Vekoslava Kukovca in Josipa Serneca, v Mariboru Frana Rosino, na Ptuju Frana Jurtelo, v Ljutomeru filmarja Karla Grossmanna itd. Motivi, ki so odvetnike gnali v politiko, so gotovo bili različni in so kdaj pa kdaj vključevali tudi koristoljubje, toda zgolj teza o skrbi za pisarno ne more pojasniti razmeroma velikega deleža šolanih pravnikov v politiki. V ozadju in ospredju lahko najdemo še druge razloge, ki niso bili lastni le štajerskim in ostalim slovenskim pravnikom.
Že Fran Skaberne, avtor prve sintetične črtice o vlogi odvetnikov v javnem življenju, se je leta 1936 retorično in romantično vprašal: »Ko je odvetnik po svojem poklicu navajen javno nastopati in govoriti, razpravljati o vseh mogočih predmetih, ročno odgovarjati na trenutno postavljena vprašanja, ko v izvrševanju svojega poklica ni nikomur odgovoren, in zato ni odvisen od nikogar, ali ni že zato v prvi vrsti pozvan, da se posveti politiki?« Poleg tega je odvetnik v trajnem stiku z oblastjo in lahko sproti opazuje »napake in pogreške v sodstvu in v upravi«. Skaberne ni zaman poudaril, da je bilo veliko ameriških in francoskih predsednikov odvetnikov, ravno tako vodilne osebnosti francoske revolucije. Vloga odvetnikov v politiki je bila v tistem času zaznavna povsod, med drugim v vseh zahodnih parlamentih, in obenem, kakor pravi Max Weber, ni bila »naključna«. Strankarska politika je namreč v prvi vrsti izvajanje interesov, učinkovita izpeljava neke stvari za zainteresirane pa je »obrt šolanega advokata«. On zna tudi »slabo« stvar tehnično »dobro« izpeljati.
V angleškem parlamentu so bili odvetniki in drugi pravniki številni od 15. stol. naprej. V berlinskem Reichstagu so pred letom 1918 imeli vseskozi vsaj tretjinski delež, šele v času weimarske republike je padel pod (še vedno relativno visokih) 20 odstotkov. Odstotek je sicer ves čas obstoja medvojne nemške republike usihal in z zadnjim prednacističnim Reichstagom leta 1933 dosegel dno. Pravnikov je bilo takrat manj kot 10 odstotkov. Nekateri raziskovalci povezujejo upadajoči delež pravnikov med poslanci s pogosto omenjano šibko nomotehnično kvaliteto zakonodaje weimarske republike (v tem pa spet iščejo enega od vzrokov za njeno notranjo krhkost). 
Tudi med poslanci dunajskega državnega zbora so bili odvetniki med najbolj zastopanimi poklicnimi profili; v prvi državnozborski sestavi iz leta 1861 so odvetniki z notarji predstavljali tretjo najmočnejšo skupino. Na prvem mestu so bili veleposestniki (29 odstotkov, kar je seveda temeljilo v tedanjem kurialnem volilnem sistemu), na drugem uradniki (nekaj nad 18 odstotkov), ki so le za malenkost prekašali juriste. Od izobražencev so jim sledili predstavniki trgovine in industrije, profesorji in zdravniki. Visok delež so ohranili tudi kasneje, v prvi jugoslovanski državi, v povprečju so dosegali 15 odstotkov. Poleg tega, da so opravljali poslansko funkcijo, pa so mnogi pravniki zasedali tudi ministrske funkcije, bili so dejavni v lokalni politiki, najdemo jih v vrstah visokega polpolitičnega uradništva, med banskimi svetniki, deželnimi poslanci in odborniki, med člani oblastnih skupščin in odborov, okrajnih zastopov, med strankarskimi funkcionarji itd.
Konkreten prerez kolektivnih biografij slovenskih poslancev v času od predzadnjega sklica dunajskega parlamenta leta 1907 do zadnjega sklica jugoslovanske skupščine leta 1938 pokaže sledeče:
Slovenski poslanci dunajskega parlamenta, izvoljeni leta 1907 iz vrst pravnikov
Vseh slovenskih ministrov je bilo 21, med njimi je bilo deset pravnikov, v glavnem iz vrst liberalcev. Od teh je le eden sedel v dunajski vladi, vsi ostali v vladah prve jugoslovanske države. Razen zunanjega ministrstva in ministrstva vojske in mornarice, ki sta bili pridržani le za eno »konstitutivno jugoslovansko pleme«, so slovenski ministri zasedali vse pomembnejše resorje in tvorno oblikovali jugoslovansko politiko; skupno so sodelovali v 33 vladah od skupaj 41. Tudi to potrjuje tezo, da je Kraljevina SHS/Jugoslavija vsem pomanjkljivostim navkljub za slovenske politične skupine vseskozi predstavljala najprimernejše državno okrilje, kjer se je splačalo imeti političen vpliv. 
2. Pravniki na ostalih političnih položajih v prvi Jugoslaviji25
Med pomembnejšimi slovenskimi župani najdemo odvetnike Ivana Tavčarja, Jura Adlešiča in Vladimirja Ravniharja, ki so vodili Ljubljano. Prvi možje Maribora so bili odvetniki Alojzij Juvan, Josip Leskovar in Franjo Lipold. Dolgoletni župan Novega mesta je bil Josip Režek, prvi slovenski župan Celja je leta 1921 postal odvetnik Juro Hrašovec, za njim je mesto vodil Alojzij Goričan. Potem ko je bila prva Jugoslavija razdeljena na 33 upravno-teritorialnih enot, imenovanih oblasti, je kot Veliki župan na čelo Ljubljanske oblasti stopil pravnik Vilko Baltič, na čelo Mariborske oblasti pa spet pravnik in nekdanji poslanec Miroslav Ploj. Med leti 1927–1929, ko je SLS dosegla, da so bile po vstopu v koalicijo s srbsko radikalno stranko pomembno razširjene pristojnosti oblastnih samouprav, s čimer so bili ustvarjeni pogoji za bolj skladen in avtonomen razvoj slovenskega ozemlja, je odvetnik in bivši mariborski župan Josip Leskovar prevzel vodenje voljene oblastne skupščine in oblastnega odbora (izvršnega organa) v mariborski oblasti. Člana oblastnega odbora sta tedaj bila tudi Andrej Veble in Marko Kranjc. V Ljubljanski oblasti je lokalnemu parlamentu (oblastni skupščini) in vladi (odboru) načeloval Marko Natlačen, med odborniki sta bila pravnika Juro Adlešič in Anton Milavec. V tistem obdobju sta bila velika župana spet pravnika – sodnik Fran Schaubach v Mariboru in Fran Vodopivec v Ljubljani (mož, ki je prej, leta 1924, bil Veliki župan v Mariboru, nato pa honorarni profesor za upravno pravo na Pravni fakulteti).
Po razveljavitvi vidovdanske ustave in teritorialni reorganizaciji države leta 1929 so se na položaju bana novooblikovane Dravske banovine zvrstili štirje politiki, trije med njimi so bili pravniki – Marko Natlačen, Drago Marušič in Dinko Puc. Pravnik ni bil le priznani strokovnjak za elektrifikacijo (in sin znanega štajerskega odvetnika Janka Serneca) Dušan Sernec.
Z navedenimi primeri kvantitativni prerez zastopanosti slovenskih pravnikov v lokalni politiki pred drugo svetovno vojno nikakor ni izčrpan, je pa zadosti ilustrativen in hkrati izzivalen. Po eni strani daje slutiti, kolikšna je bila vloga pravnikov v različnih političnih telesih na slovenskem ozemlju, po drugi pa nam sam po sebi predstavlja spodbudo za nadaljnje raziskovalno delo. Podrobna poklicna, karierna in socialna analiza slovenske politične elite v kvantitativnem in kvalitativnem smislu doslej še ni bila opravljena.
3. Kaj nam pove kolektivna biografija slovenskih pravnikov, dejavnih v politiki v prvi polovici 20. stoletja?
Največ pravnikov je bilo odvetnikov, sčasoma so se jim pridružili še drugi pravniški profili (gospodarstveniki, uradniki), a so ostajali v krepki manjšini. Med vsemi možmi, žensk seveda med njimi ni bilo, je bilo največ pristašev dveh tradicionalnih idejnopolitičnih taborov – liberalnega in katoliškega. To je razumljivo, saj sta bila prva tabora skupaj politično najmočnejša. Delež liberalnih in katoliških pravnikov med poslanci se ni bistveno razlikoval, a opazimo lahko, da je na Dunaju in v Beogradu sedelo več »klerikalcev« (v prvi Jugoslaviji, kjer je bila masa poslancev večja, je bil delež skoraj izravnan). Docela drugačno je bilo razmerje med člani vlade. Med slovenskimi ministri v Beogradu sta bila le dva pravnika pristaša SLS (Gosar in Krek), med člani Narodne vlade so bili pravniki trije člani VLS in vsi štirje liberalci. 
Sklepamo lahko, da je med liberalci odločujočo vlogo še naprej imela pravniška (ali zelo konkretno odvetniška) poklicna skupina. Njihova teža v katoliški stranki je seveda bila manjša, čeprav je bilo tudi znotraj SLS dejavnih nekaj zelo etabliranih pravnikov, ki so bodisi s svojim političnim konceptom (Andrej Gosar) bodisi z organizacijskimi sposobnostmi (Marko Natlačen, Miha Krek) zaznamovali politiko tistega časa.
Pravniki so bili povrhu vsega na čelu liberalne in katoliške stranke. V liberalni stranki so ves čas predstavljali vodstvo (Ivan Tavčar, Gregor Žerjav, Albert Kramer),  v SLS pa so bili bolj opazni kot operativci in izvršni delavci v politiki. Stranko so pred in po odvetniku Šusteršiču vodili duhovniki – Karel Klun, Anton Korošec in po njegovi smrti decembra 1940 Fran Kulovec (do aprila 1941). V času diktature kralja Aleksandra, ko se je SLS po lastnih besedah zaradi prepovedi umaknila v katakombe, je stranko vodilo tajno vodstvo, imenovano štirinajsterica. V njem je bilo pet pravnikov – Miha Krek, Josip Leskovar, Marko Natlačen, Marko Kranjc in Juro Adlešič. 
Ob obeh osrednjih političnih taborih najdemo pravnike tudi v vrstah komunistov (odvetnik Milan Lemež), slovenskih socialistov (Milan Korun; kasneje je postal pristaš Milana Stojadinovića), med predstavniki Kmečko-delavskega gibanja v tridesetih letih (pisec operet Rudolf Dobovišek), nekdanjimi republikanci (literat in diplomat Anton Novačan) itn. Penetracija pravnikov v slovensko politično življenje je bila vsestranska in vsestrankarska. 
Mnogi pravniki so najprej skovali tesne poklicne stike in jih nato prenesli še v politično sfero. Andrej Veble je bil koncipient pri Ivu Benkoviču, Alojzij Juvan pri Josipu Leskovarju itd.
Politično dejavni pravniki so v glavnem študirali na standardnih destinacijah, kjer je bilo tedaj mogoče končati študij prava – na Dunaju, v Gradcu, v Pragi in po nastanku prve Jugoslavije tudi v Ljubljani. Iz razumljivih razlogov v Zagrebu pred letom 1918 niso študirali, saj je bila tamkajšnja univerza v drugi državni polovici. 
Njihov delež med študirajočimi je bil vselej visok; v drugi polovici 19. stoletja je bilo več kot bodočih pravnikov le teologov, kar pa ni nič nenavadnega, saj je bil študij bogoslovja najcenejši. V zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja je bilo študentov prava približno sto na leto, v začetku 20. stoletja pa je njihov delež strmo narasel. Postali so najštevilnejša skupina slovenskih študentov; v rekordnem letu 1910 jih je bilo za skoraj 45 odstotkov.  Takrat je bilo v celi Avstriji vseh študentov prava za eno tretjino, a zgovoren je podatek, da je na vseh osmih avstrijskih pravnih fakultetah študiralo toliko študentov kot na vseh 21 pravnih fakultetah nemškega rajha. Avstriji so se po besedah Ernsta Bruckmüllerja nenačrtovano zgodile »masovne univerze«.  Veliko število in velik delež študentov prava pa seveda dodatno pojasnjujeta močno zastopanost pravnikov v javnem življenju.
Med študijsko potjo posameznika in njegovo nadaljnjo politično kariero ni videti nikakršne korelacije. Povsem drugače kot v ZDA, kjer so raziskovalci za obdobje med obema vojnama ugotovili nekaj zanimiv povezav. Devet od desetih pravnikov, ki so bili člani zakonodajnih teles zveznih držav, je končalo študij v sami državi; skoraj nihče ni imel diplome s Harvarda ali Yala. Ravno tako so v državi končali tisto fakulteto (če je bilo teh več), ki je veljala za slabšo in bolj lokalno orientirano. Tudi v ZDA so sicer pravniki predstavljali eno najštevilčnejših poklicnih skupin v politiki, a to očitno niso bili tisti z najboljšo pravno izobrazbo.
4. Skrb za pisarno in politično ustreznost
Pri presojanju motivov, ki so vodili pravnike k vstopu v politično življenje, lahko vseskozi, v vsem obravnavanem obdobju, opazimo pojavljanje istega razloga, ki je vznemirjal že Frana Erjavca – skrbi za materialni blagor. To seveda ni ne nenavadno ne izjemno. Dilemo, ali nekdo živi za politiko ali od politike, je opredelil že Max Weber in velja še danes. 
V Mariboru se je po nastanku Jugoslavije odvetnik in politik Alojzij Juvan povzpel med najpremožnejše meščane. Pisarno je odprl leta 1920, pred tem je bil pripravnik v pisarni Josipa Leskovarja. Leta 1924 je postal mariborski mestni svetnik, njegov nekdanji šef Leskovar pa je v tistem času zasedal položaj mariborskega župana. Juvan je prevzel zastopanje mestne občine in številnih ter gospodarsko močnih tekstilnih tovarn. Obenem je bil član mnogih upravnih svetov; Mestne hranilnice, Spodnještajerske ljudske posojilnice, tovarne Kristal itd. Leta 1928 je nato postal župan. 
Politično delo se je splačalo tudi poverjeniku Narodne vlade Vladimirju Ravniharju, kar je pri njegovih kolegih vzbujalo nemalo zavisti. Nekdanji ministrski svetnik dunajskega pravosodnega ministrstva dr. Janko Babnik (in kasnejši predsednik Višjega deželnega sodišča v Ljubljani), tudi eden zaslužnih mož pri nastajanju Pravne fakultete, je tako sodniku, višjemu deželnemu sodnemu svetniku in pisatelju Franu Milčinskemu, 3. novembra 1919 dejal, kako odvetniki »zavidajo dr. Ravniharju klientelo, ki si jo dobiva mogoče vsled svojega ugleda kot poverjenik: južna železnica, Kranjska hranilnica. Zato so prišli na nespojljivost poverjeništva z odvetništvom in žele za poverjenika zanesljivega JDS moža, odvetnika, ki bi hotel opustiti pisarno.« Južna železnica in Kranjska hranilnica sta bili tedaj izjemno močni in pomembni podjetji in sta razumljivo vznemirjali, a pri Babnikovem sporočilu je še posebej zanimivo to, da so kolegi odvetniki predlagali rešitev zagate – nezdružljivost funkcij, pri čemer pa bi novi poverjenik ravno tako bil odvetnik. Kljub zavisti so cehovsko solidarno na položaju poverjenika še naprej videli svojega poklicnega kolega in liberalca. Ravnihar je nenavadno dolgo vztrajal pri političnem delu, saj je v svojih memoarih zapisal: »Politisch Lied ein garstig Lied.« 
V istem času, ko je tovariše odvetnike zmotila Ravniharjeva klientela, lahko naletimo še na en primer cehovske (ne)solidarnosti in pravniškega presojanja skozi politične vatle. Ta je drugačen, a obenem precej podoben, zadeva pa »nekronanega vojvodo kranjskega« Ivana Šusteršiča. Šusteršič (ali Šušteršič, do leta 1918 se je sam v glavnem podpisoval brez druge strešice, nato pa z njo) je eden tistih redkih slovenskih politikov, ki se jim je zgodovinopisje doslej zares temeljito posvečalo (političnih biografij sicer na Slovenskem ni ravno veliko), ne nazadnje pa mož sodi med najvidnejše slovenske politike s preloma stoletij, zato si njegov primer zasluži podrobnejšo predstavitev.
Kot dolgoletni prvi politik katoliške stranke je Šusteršič zasedal mnoge politične funkcije. Leta 1896 je bil prvič izvoljen za poslanca v dunajski državni zbor, a je mandat leta 1898 odložil in se posvetil delu pri organizaciji stranke. Poslanec je vnovič postal leta 1900 in položaj ohranil vse do konca habsburške monarhije. Vzporedno s tem je bil tudi deželnozborski poslanec v kranjskem deželnem zboru v Ljubljani med letoma 1901 in 1918. Leta 1912 je bil imenovan na ugleden položaj kranjskega deželnega glavarja in na njem ostal do zadnjih dni oktobra 1918, ko se je zgradba šeststoletne habsburške monarhije podrla. Šusteršič je bil mojster parlamentarne taktike in na parketu dunajskega Reichsrata je res dosegel nemalo uspehov. Med prvo svetovno vojno se je s stranko vse bolj razhajal in naposled dokončno sprl. 
Leta 1918 se je zaradi groženj s smrtjo umaknil na Dunaj in nato naprej v Švico, Italijo in Tirolsko. Postal je »prvi slovenski politični begunec«. Kasneje je sicer prisegel novi jugoslovanski državi, vendar so mu vse do konca njegovih dni očitali avstrijakantstvo. V Ljubljano se je vrnil konec leta 1922. 
Že pred prihodom domov je Šusteršič Ljubljansko odvetniško zbornico zaprosil za ponoven vpis v imenik odvetnikov. Epizoda, ki je sledila, je bila po svoje postranska v njegovi politični biografiji, a nam vendarle veliko pove o Zeitgeistu tiste dobe in ravnanju kolegov odvetnikov. Po prejemu prošnje je odbor Odvetniške zbornice pooblastil podpredsednika Janka Žirovnika, naj glede tega opravi potrebne poizvedbe in poroča. Podpredsednik je poizvedoval en mesec, sestavil šest ugotovitev in iz njih izpeljal sklep, čigar vsebino avtor biografije o Ivanu Šusteršiču Janko Pleterski upravičeno imenuje »moralnopolitično«, ne »juristično«: »Dr. Šušteršič je v naši državi kot odvetnik nemogoč. Manjka mu zlasti brezpogojno zaupanje vseh krogov in s tem tudi oni ugled, ki ga mora imeti vsak pripadnik odvetniškega stanu, če hoče biti v stanu, vršiti svoj poklic. Vpis dr. Ivan Šušteršič-a v imenik odvetnikov bi utegnil kvariti ugled celega stanu, radi pomanjkanja potrebne poverljivosti.«  Šusteršič je na očitke prepričljivo odgovoril, a ga odbor ni uslišal. Njegovo prošnjo so zavrnili.
Pritožil se je, znova ponovil svoje argumente in jih sklenil z ostrim podukom: »Vsa dejstva, ki se navajajo in v kolikor niso fiktivna, leže 8 do 12 let nazaj. V tem času zastarajo celo hudodelstva. Menim, da nikakor ne gre, relevirati čez toliko let očitanja, ki so vendarle političnega značaja in izvajati iz njih tako usodepolne posledice, ki se niso relevirale v času in razmerah, v katerih so se rodile. Bil sem četrt stoletja član te zbornice, neoporečen odvetnik v Ljubljani. Bil sem vedno vesten in pošten. V celi dobi me ni zadela niti najmanjša disciplinarna kazen. Ker sem bil do prevrata zvest prejšnji dinastiji, sem moral prenašati breme emigracije in pet let nisem mogel izvrševati svojega poklica. Kaznovan sem bil hudo, ne da bi bil subjektivno kaj zakrivil. Sedaj, ko sem se z dovoljenjem vlade naše osvobojene domovine vrnil domu, naj mi domovina ne odreka najprimitivnejšega prava: služiti v domovini kruh in izvrševati svoj poklic. Zavest imam, da sem bil skozi vsa leta mojega odvetništva tudi dober kolega in pričakujem, da bodem tak tudi v zadnji dobi mojega življenja.« O pritožbi je odločal izredni občni zbor Odvetniške zbornice in pritožbi naposled ugodil.
Pravniki so glede na svoj kvantitativni delež in glede na težo funkcij, ki so jih opravljali, nedvomno predstavljali eno najpomembnejših poklicnih skupin v politiki v času do druge svetovne vojne. V marsikaterem pogledu so oblikovali družbo in državo, po politični teži jim morejo konkurirati le duhovniki (sploh če odločujoče obtežimo veljavo Antona Korošca) in posestniki. Ti so bili eden prevladujočih tipov slovenskega politika pred drugo svetovno vojno; edina poslanca, ki sta bila na sedmih volitvah v prvi Jugoslaviji petkrat izvoljena, sta bila posestnik Janez Brodar iz SLS in prvak SKS posestnik Ivan Pucelj.