1. Uvod
Izstopajoči delež zgodovinskih raziskav in amaterskih ukvarjanj s prvo svetovno vojno s fokusom na vojaških strategijah, bitkah in bojnih izkušnjah, bi lahko dajal vtis, da se je veliki svetovni spopad odločil na bojnem polju. Toda ob upoštevanju totalnosti in kompleksnosti prve svetovne vojne, kjer so veliko vlogo odigrali politični in ekonomski interesi vojskujočih se držav, bi tako poenostavljeno izjavo brez zadržkov vzeli za neresno. Številni zgodovinarji že vseskozi opozarjajo na pomen in posledice gospodarskih vidikov, zlasti zavezniške pomorske blokade za izid prve svetovne vojne, čeprav se njihove interpretacije glede moči vpliva blokade razlikujejo.
Perspektiva, ki raziskovalni fokus o prvi svetovni vojni z bojišč razširi na gospodarsko področje, bistveno zmanjša domnevno nepomembnost ženskega dela prebivalstva, ki je resda vstopal v vojaške uniforme le izjemoma. A ne smemo pozabiti, da so ženske ob vojnih ujetnikih, nemobiliziranih moških in otrocih v vojnem času predstavljale veliko večino delovno aktivne populacije. Gospodarsko sfero lahko vidimo kot enega ključnih mostov, ki je povezoval bojišča z zaledjem, oziroma, če v uveljavljeno angleško terminologijo posežem z dobesednimi prevodi, »vojno fronto« (war front) z »domačo« ali »notranjo fronto« (home front). Slednja se nanaša na aktivno dejavnost nemobiliziranega prebivalstva za vojne in tudi civilne potrebe v civilnem zaledju, ki je imelo zaradi visokega deleža mobiliziranih moških pretežno ženski značaj. Oba koncepta sta bila tesno prepletena in težko si predstavljamo obstoj vojaške mašinerije brez zaledja, ki je vojsko podpiralo tako v materialnem kot tudi v nematerialnem smislu.
Z množično mobilizacijo je prihajalo do sprememb v družbenih vlogah, vključno z organizacijo delovnih procesov in z razmerjem pridobitnosti med spoloma. Gospodarske potrebe so se začele intenzivno biti s tradicionalno, v tedanjem jeziku »naravno« delitvijo delovnih procesov na t. i. moška in ženska dela, iz katere je izhajalo tudi razlikovanje po spolu v poklicnih izbirah, na trgu dela in ne nazadnje tudi na ravni plač. Izredni čas vojne je vplival predvsem na (začasnost) pridobitve pravic oz. delovnih dolžnosti za žensko prebivalstvo. Ženske so za kratek čas postale eden ključnih gospodarskih stebrov družbe, nase so v primerjavi s predvojnim časom prevzele velik del produktivnih dejavnosti. Če je po prvi svetovni vojni v marsikateri državi sledila volilna reforma v korist žensk, se je na področju pridobitnega dela, enakih zaposlitvenih možnosti in enakih plač šele dobro začel dolgotrajni proces, ki se pravzaprav odvija še danes.
Pričujoči prispevek se osredotoča na vlogo žensk v vojnem gospodarstvu na Slovenskem, kar predstavlja do sedaj slabo obdelano raziskovalno temo. Kljub pomenu tujih študij za potrebe komparativne analize, s katerimi sem si deloma pomagala v konceptualnem smislu, se mi zdi pomembno zavedati se nevarnosti avtomatskega prevzemanja ugotovitev iz drugih okolij. Menim, da velja pri obravnavi žensk na Slovenskem predvsem upoštevati značilnosti slovenskih dežel v času pred prvo svetovno vojno in med njo, torej njenega specifičnega socialnega in ekonomskega razvoja, ter v luči teh vidikov vpetosti žensk v vojno ekonomijo. Slednje sem uspela delno razbrati iz sondažnih pregledov različnih vrst virov pa tudi nekaterih lokalnih zgodovin in osebnih perspektiv, ki so bile dovolj občutljive za vidike spola.
2. Ženske v vojnem gospodarstvu Avstrije
Oris zaposlovanja žensk v okviru avstrijskega dela monarhije, izhajajoč iz univerzalnosti splošnejših potez in državnih odredb, pomembno dopolnjuje vedenje in služi kot usmerjevalnik za raziskave, ki se nanašajo na slovenski prostor. Avstrijsko gospodarstvo se je hitro odzvalo na izredni vojni čas in mu do določene mere prilagodilo tudi kadrovsko politiko. Mogočni vojaški aparat monarhije je denimo med vojno zaposlil okoli 36.000 žensk, ki so delovale kot uradniške namestnice, telefonistke in druge delavke. Izjemen je bil porast medicinskih sester v avstro-ogrski vojski. Tudi na področju poštne službe v monarhiji so ženske polagoma vidno nadomestile moško delovno silo; leta 1915 je bilo zaposlitveno razmerje med spoloma 7 proti 9, leta 1917 pa kar 8 proti 15 v korist žensk. Oblasti so zlasti od konca 1915 začele s patriotičnim spodbujanjem »pogumnih vojakinj zaledja«.
Gospodarstvo se je z izbruhom vojne pospešeno centraliziralo, se preusmerilo zlasti v oboroževanje in na vojno vezano industrijo ter v preskrbo vojske in civilnega prebivalstva. Država je morala zaradi negotovih in izrednih razmer opustiti daljnosežne gospodarske projekte, zaprla je borzo, razglasila moratorije na dolgove vojakov, omejila trgovino, prepovedala mednarodni uvoz in izvoz, ustanavljala izredne urade, uvajala racioniranje, se zadolževala in višala davke. Podreditvi vojnemu pravu in prilagoditvi vojnemu stanju sta bili podvrženi tako državna kot privatna gospodarska sfera. Železnice, ki so bile pred vojno edino relevantno javno prevozno sredstvo, so prišle pod poveljstvo vojnega ministrstva ter so služile predvsem vojaškim namenom. Vpliv vojne na gospodarsko proizvodnjo je bil izjemen, a tudi raznolik. Medtem ko so kovinarska, strojniška in rudarska industrija v času vojne napredovale, so številne veje gospodarstva, zlasti proizvodnja luksuznih izdelkov in izvoznih artiklov, utrpele precejšnja krčenja proizvodnje in zaposlitvene preusmeritve, vezane predvsem na potrebe vojske.
Tovrstnih obsežnih prestrukturiranj je bila deležna od uvoza surovin odvisna tekstilna industrija, ki je tradicionalno zaposlovala velik delež ženske delovne sile. Tekstilna proizvodnja je začela z vojno pešati in veliko obratov po monarhiji so zaprli na prehodu v leto 1915. V Državni organizaciji gospodinj Avstrije so že oktobra 1914 odprli številna delovna mesta za šivanje vojaških šotorov, kjer so angažirali krojačice, šivilje in brezposelne ženske iz drugih poklicev. Članice socialdemokratskega Društva delavk na domu so se lahko potegovale za delovna mesta v okviru vojske kot perice, likarice, služkinje, pletilje in podobno. V nadaljevanju vojne so tekstilne delavke množično zaposlovali pri izdelovanju uniform, oblek, odej, šotorov, sanitetnega materiala, usnjenih in podobnih izdelkov. Zaradi množičnih javnih pozivov k varčnosti so bile v začetku vojne na ravni celotne monarhije odpuščene številne služkinje, eden najbolj množičnih ženskih pridobitnih poklicev predvojnega časa. Če so ostale v hiši za pomoč, se jim je plača drastično zmanjšala, ali pa so delale le za hrano in nastanitev, sicer pa so bile prisiljene iskati drugo zaposlitev.
Kompleksna vojaška mašinerija je imela tudi v sektorjih, ki so jih tradicionalno obvladovale ženske, zelo velike potrebe. Narasle so potrebe ne le po kovinah, energentih in strelivu, ampak tudi po hrani, zdravilih, obleki in obutvi, pogosto na račun preskrbe civilistov. Država je zato spodbujala dobrodelno udejstvovanje, usmerjeno zlasti za potrebe vojakov in otrok pa tudi beguncev, brezposelnih in obubožanih. Karitativno-humanitarna dejavnost žensk je bila ne le tradicionalna, ampak v imaginariju plemiških in meščanskih krogov tudi stanu primerna, zato so takšne spodbude naletele na obsežen odziv. Številne premožnejše ženske so ob izbruhu vojne z ročnimi deli, zbiranjem denarja, zlata, železja, prehrane, obutve in oblačil ter živil sodelovale z Rdečim križem in s svojimi zgledi nagovarjale tudi ženske iz nižjih socialnih slojev. Na področju dobrodelnosti so se poleg njih precej organizirano angažirale tudi socialdemokratke. Na ta način so ženske prevzemale številne socialne funkcije in zapolnjevale manko na področju gospodarske preskrbe, ki ga v delokrogu državnih institucij niso uspeli zapolniti.
Spremembe v zaposlovanju žensk so vidne tudi, ko opazujemo trende brezposelnosti. Ta je bila pred vojno zelo visoka in je avgusta 1914 dosegla višek, potem pa je zaradi mobilizacije in povečane vojne proizvodnje začela upadati. S prehodom v leto 1915 je postalo pomanjkanje kvalificiranih delavcev akuten problem, zato so delodajalci angažirali tudi žensko prebivalstvo. Značilno je, da je brezposelnost žensk upadala počasneje kot brezposelnost moških, ker je bila na delovnih mestih privilegirana kvalificirana delovna sila. Ženske so sprva zaposlovali predvsem kot lažje fizične delavke in pomočnice v proizvodnji. Dlje kot je trajala vojna, večji delež žensk je postal dejaven na delovnih mestih, ki so bila pred vojno zaradi kvalifikacijskih zahtevkov in telesne moči zaupana izključno moškim. Tako se je na nivoju monarhije denimo povečal delež žensk, zaposlenih v tovarnah municije in v kovinarski industriji, in to celo brez potrebnih kvalifikacij. Zaradi pomanjkanja delovnih izkušenj se je povečalo tudi število delovnih nesreč.
Delo v tovarnah, kjer so proizvodnjo za vojsko potrebnih izdelkov vseskozi pospeševali, je bilo izjemno dolgotrajno, izčrpavajoče, naporno in tudi represivno. Uzakonjeni nedeljski počitek, 10-urni delavnik in prepoved nočnega dela za delavke so bili v številnih vejah industrije razveljavljeni, prihajalo je do izkoriščanja delovne sile in drugih kršitev delavske zakonodaje. Možnost stavke ali pasivnega upora je bila v državnih podjetjih, državnih institucijah in na železnici zakonsko kaznovana z zaporom od 6 tednov do 1 leta, kar je veljalo tudi za uslužbenke. Zaradi izčrpanosti in stresnih delovnih razmer se je povečalo število obolenj in bolezni, izrazit je bil porast amenoreje (od 0,5 % v letu 1912 na 14 % v letu 1916). Večkrat je bilo izpričano tudi spolno nadlegovanje. Ute Daniel navaja, da so se številne prebivalke nemških mest sprva upirale vključitvi v delovne procese v tovarnah, saj je bila razlika med delavsko plačo in vojno podporo pogosto majhna, delovni pogoji pa slabi. Da bi se izognile zdrsu med industrijski proletariat in da bi lahko skrbele za svoje otroke in za gospodinjstvo, so številne ženske za plačilo raje opravljale najrazličnejša obrtniška dela kar od doma.
Kot je v svoji izčrpni doktorski disertaciji z naslovom Arbeiterinnen in Österreich prikazala Sigrid Augeneder, ki se je posvetila predvsem ženskam iz vrst proletariata, so bile ženske na ravni celotne monarhije že pred vojno zaposlene predvsem v tekstilni, oblačilni in prehrambni industriji, med vojno pa se je delež zaposlenih žensk povečal še v kovinarski, strojni in kemijski industriji. Na Štajerskem je denimo narasel delež delavk tudi v papirni in steklarski industriji. Njena analiza zaposlitve žensk je temeljila na poročilu cesarsko-kraljevega trgovskega inšpektorja med leti 1913 in 1919, zajema pa zgolj izbrane regije, od katerih je za obravnavo Slovenk relevantna samo Štajerska, in če upoštevamo tedanje migracijske trende, tudi Dunaj. Glede na podatke vidimo, da je celokupna zaposlitev žensk v Avstriji med vojno glede na predvojno stanje dejansko narasla, vendar je iz analize posameznih dežel vidno precejšnje odstopanje v deležih, kar nedvomno odseva notranje razlike v ekonomskem, političnem in socialnem razvoju Avstrije.
Pri preurejanju kmetijstva za potrebe vojnih razmer, zlasti na področju preskrbe z živili, je imela država večje težave kot pri drugih gospodarskih panogah. Odvisnost od uvoza številnih živil je za Avstrijo veljala že v času pred vojno, zmanjšana kmetijska storilnost zaradi množične mobilizacije pa je povzročila, da je uvoz ogrskih živil (žita, stročnice in meso) skozi vojna leta drastično upadal in je glede na leto 1914 v letu 1917 dosegel le še četrtino. Zaradi povečanih potreb je država uvajala zelo veliko odredb, vezanih na preskrbo, denimo od avgusta 1914 prepoved izvoza vseh vrst moke, lanu, konoplje, v začetku 1915 zakol goveje živine in prašičev. Za preskrbo vojske in za prerazporeditev surovin je država z letom 1915 odredila obvezne oddaje žita, sena, živine in krompirja, ki so kmetom prinesli finančno kompenzacijo. Ta odredba je – skupaj s prodajo alkoholnih pijač, ki so med vojno dosegle izjemne cene – v kmečkem okolju povečala obtok denarja. Toda zaradi nestabilne vrednosti denarja in neprestanih podražitev se je krepilo tudi naturalno gospodarstvo.
Mobilizacija sredi poletja 1914 je zajela velik delež delovne sile, ki bi morala izvesti tekočo žetev. Na osnovi odredbe iz 5. avgusta 1914 je ministrstvo za kmetijstvo v sodelovanju z ministrstvom za notranje zadeve določilo nastanek občinskih žetvenih komisij, ki so imele pristojnost tudi prisilno angažirati ljudi za delo na poljih. Kmečka opravila so opravljali ženske, otroci, starejši in za vojsko nesposobni ter begunci in vojni ujetniki, ki niso mogli zadostno nadomestiti deficita izurjene delovne sile. Država je zato z marcem 1916 dovolila vojakom izredne dopuste za opravljanje kmetijskih in gozdarskih del. Po preboju pri Kobaridu 1917 so avstro-ogrske oblasti dovoljevale vojakom z območja soške fronte vrnitev domov, da so lahko sodelovali pri obnovi domačij.
Med letom 1917 se je zaradi naraščajočega pomanjkanja surovin in energentov začelo zatikati tudi v tistih vejah avstrijskega gospodarstva, ki so množično proizvajale izdelke za vojsko, predvsem v obsežni in razvejani oboroževalni industriji. Posledično so se začeli zapirati obrati in krčiti proizvodni procesi tudi v vzporednih vejah gospodarstva, kar je vplivalo na novi val brezposelnosti in sprožalo socialni krč. Še pred svojim političnim in vojaškim zlomom je Avstro-Ogrska postala gospodarska razvalina.
3. »Eventuelno bi se tudi na ponudbe ženskih moči oziralo«
Poglavje, ki uvaja temo ženskega dela v slovenskih deželah, nosi naslov, ki je pravzaprav vsebina iz oglasa za zaposlitev dveh trgovskih pomočnikov v »železninski in špecerijski stroki«. Oglas je bil objavljen v Slovencu avgusta 1915, njegov mlačni ton, ki nakazuje odnos do zaposlovanja žensk pri nas, pa je izbran namerno zato, ker se glede na trenutno stanje raziskav pridobitni položaj žensk na Slovenskem ni tako drastično spremenil kot ponekod drugod, čeprav sem hkrati mnenja, da je ta trend obstajal. Vsaj v začetnih vojnih letih je bil pridobitni angažma žensk razmeroma nizek in je le polagoma naraščal, vendar si glede na demografsko in socialno sestavo prebivalstva na Slovenskem ter glede na gospodarske karakteristike slovenskih dežel izdatno povečanega deleža zaposlenih žensk zaenkrat ne zamišljam.
Vse slovenske dežele so bile glede na ostali del monarhije po obsegu razmeroma majhne in so zaradi nizke stopnje industrializiranosti, specializiranosti in mehanizacije ter razdrobljene posestne strukture igrale bolj obrobno gospodarsko vlogo že pred vojno. Industrija in obrt skupaj sta na prelomu stoletja zaposlovali le 11 % ljudi, zlasti na področju rudarstva in železarstva, kovinske, lesne, prehrambne proizvodnje ter gradbeništva. Obrati so bili razmeroma majhni in tudi maloštevilni, saj je bilo tik pred vojno 441 industrijskih in obrtnih podjetij, ki so zaposlovala 36.200 delavcev, kar je v povprečju pomenilo nekaj več kot 80 delavcev pretežno moškega spola na obrat. Slovenske dežele so bile usmerjene v ekstenzivno, samooskrbno kmetijstvo, ki je bilo razmeroma zaostalo, mehanizacija kmečkih del pa je bila prej izjema kot pravilo. Hektarski donos se je že v prvih letih vojne znatno zmanjšal, ponekod celo prepolovil. Osnovna naloga kmečkega sektorja na Slovenskem med vojno je bila predvsem vzdrževati samozadostnost preskrbe na lokalnem nivoju, kar je bilo v naraščajočem vojnem pomanjkanju ključnega pomena.
Posebnost slovenskega območja med leti 1915 in 1917 je bilo soško bojišče, kar je iz vseh slovenskih dežel napravilo frontno zaledje, in zaradi česar je bila gospodarska dejavnost v Posočju in na Jadranu precej ohromljena. Manjši del slovenskega prebivalstva ob državni meji je v tem obdobju prišel pod italijansko upravo, ki je omogočala boljša gospodarska izhodišča (v smislu preskrbe, denarne menjave, obdelave kmetijskih površin, obrtnih, trgovskih in drugih dejavnosti na drobno) kot ozemlje pod avstro-ogrsko upravo. V Kobaridu, ki ga je zasedla italijanska vojska maja 1915, denimo med vojno niso izkusili aprovizacije.
Kljub dejstvu da je soška fronta skoraj dve leti in pol potekala dokaj statično, je verjetno, da so na pristojnih avstrijskih ministrstvih za bolj množično vojno proizvodnjo predvideli varnejša področja v monarhiji. Ljubljanska tobačna tovarna je denimo z letom 1915 zmanjšala proizvodnjo in velik del svojih proizvodnih in administrativnih prostorov preuredila za sanitetne potrebe, medtem ko je drugod po monarhiji stekel obratni trend – prišlo je do zagona tobačne industrije za povečane potrebe vojakov po tobaku. Tudi večji obrati za proizvodnjo streliva so bili zgoščeni ob železnici med kraji Baden, Wiener Neustadt in Neukirchen, torej v osrčju monarhije. Hkrati je bližina frontnega bojevanja zahtevala izdaten angažma pri utrjevalnih delih, izgradnji cest in ozkotirnih železnic (denimo na Kobariškem, Idrijskem, Vipavskem in na Krasu), pri katerih so poleg vojaštva in vojnih ujetnikov sodelovali tudi civilisti, vključno ženske in otroci. Že konec maja 1915 zapiše Milčinski v svoj dnevnik: »Na Vrhniki oznanjeno, naj se ženske pripravijo, kjer sta dve pri hiši, ena mora iti strelske jarke kopat«.
Frontno zaledje se je razprostiralo več sto kilometrov v notranjost, bližina vojskovanja je praktično v vseh slovenskih krajih povzročila prisotnost vojaškega kadra, beguncev in ranjencev. Naj za ilustracijo navedem razmere v Celju, kjer se je leta 1916 nahajalo približno 3000 ranjencev, 4000 vojakov in nekaj sto beguncev. To je za mestece z okoli 7000 prebivalci pomenilo velike demografske spremembe in je mestnim oblastem povzročilo precejšnje finančne in organizacijske težave. Kljub vsemu pa je množična prisotnost vojaštva določenim slojem prebivalstva, zlasti trgovcem, gostilničarjem in hotelirjem omogočala zaslužek. Tudi v podeželskih krajih, kjer je bilo nameščeno vojaštvo, so lokalni prebivalci častnikom oddajali sobe ter jim nudili tudi druge storitve, kot denimo kuhanje, pranje, šivanje ipd. V okviru teh dejavnosti je imel primarno vlogo predvsem ženski del populacije.
Že pred vojno so podružnice Rdečega križa organizirale brezplačne tečaje za bolničarske prostovoljke, od avgusta 1914 pa so se v ljubljanski deželni bolnici izvajali štiritedenski tečaji za pomožne bolniške strežnice. Štepec ugotavlja, da je bilo pomanjkanje kadra za oskrbovanje ranjencev in za pomoč invalidom značilno za ves vojni čas. Številne bolničarke so bile na hitro priučena dekleta in ženske, ki so morale opazovati »grozne situacije, ki so se vrstile za bolnišničnimi zidovi; tega vse zaposlene niso zmogle«. Od samega začetka vojne je bila zelo visoka stopnja neplačanega prostovoljnega dela na številnih področjih, predvsem v obliki zbiranja denarja, najrazličnejših izdelkov in pridelkov za potrebe vojske, neredko pa tudi karitativnih dejavnosti za socialno ogrožene, zapuščene otroke in sirote. Tako so se denimo v zbiranju živil in raznih drugih dobrin organizirale številne narodne dame, učiteljice in redovnice. »Danes bodo nekatera dekleta hodila pobirat po občini milodare za vojake. Nabirale bodo, kar kdo da, posebno volneno blago, platno, frambua [op. a. grozdni sok ali vino], cigare, tobak, žveplenice, salame, konzerve, kavo, čaj«, je v začetku oktobra 1914 svoje krajane obvestil solkanski župnik Rejec. Med redovnicami so izstopale zlasti usmiljenke Družbe sv. Vincencija, članice Marijine družbe in članice leta 1917 ustanovljene Družbe sv. Elizabete. Kamniške in domžalske slamnikarice so v letu 1915 izvajale tečaje za pletenje čevljev iz slame. V Trstu je proti koncu vojne Antonija Slavik, slovenska delegatka Rdečega križa, v Ciril-Metodovih šolah s pomočjo prostovoljk (tudi Pavle Hočevar, Marije Kmet, Jože Trdina in drugih) organizirala šolske kuhinje, ki je pri sv. Jakobu in Akvedotu priskrbela brezplačno kosilo za okoli 1000 otrok dnevno.
Vojne potrebe so na Slovenskem povzročile porast proizvodnje manjših privatnih podjetij, ki so se preusmerila v izdelovanje določenih artiklov za potrebe vojske in v delovni kolektiv vključevala pretežno žensko delovno silo. Eden od takih primerov je tržiški čevljarski obrat Petra Kozine, Peko, ki je že konec leta 1914 dobil naročilo za 20.000 vojaških čevljev za vojsko. Po mobilizaciji moških delavcev so manjkajočo delovno silo nadomestile ženske iz tržiške tovarne BPT (Bombažna predilnica in tkalnica), ki je v začetku vojne močno omejila poslovanje in leta 1915 prenehala delovati. V skladu z državnim trendom so med vojno žalostno usodo doživele tekstilne tovarne tudi na Slovenskem in do začetka 1916, ko je zmanjkalo dostopnih zalog in potrebnih surovin, polagoma vse prenehale obratovati. Večino delavstva, zlasti žensk, so odpustili, obdržali so le delavce za vzdrževanje strojev in delavskih prostorov, denarne podpore za brezposelnost pa so odpuščeni prejemali iz skladov podjetij. Tudi različni trgovinski obrati so se glede na časopisne oglase kmalu prilagodili vojni stvarnosti. Tipičen primer je denimo elitna »Specijalna trgovina perila, trikonaž in pletenin A.&E. Skaberné« na Mestnem trgu v Ljubljani, ki je v ospredje svojega oglasa postavila zimsko vojaško perilo, tj. »nogavice, gamaše, dokolenice, snežne kučme, rokavice, žilogrejce, sviterje, pletene srajce in spodnje hlače iz volne, velblodje dlake in bombaža«.
Glede medvojnega ženskega zaposlovanja moramo upoštevati časovno dinamiko, kar pritrjuje tezi, da je prihajalo do povpraševanj in ponudb po zaposlovanju žensk postopoma. Slovensko časopisje je v zvezi z zaposlovanjem žensk poročalo zlasti od leta 1916 dalje. Domoljub je denimo aprila 1916 sporočil, da so v Ljubljani »sprejeli v službo na električnem tramvaju tudi pet sprevodnic«. O sprevodnicah in njihovih nenavadnih opravah poroča v svojem dnevniku Fran Milčinski šele v zadnjih izdihljajih vojne. »Po Ljubljani se pojavljajo železniške kondukterke v hlačah, ki jih pa sedaj še sramežljivo skrivajo pod plašči.« Leta 1916 je začel delovati na Kranjskem Zavod za pospeševanje obrti, ki je številnim ženskam, tudi begunkam, posredoval razna dela za vojaške potrebe, denimo šivanje, pranje in razna pomožna dela. Razloge za takšne trende je treba iskati v povečani potrebi po delovni sili pa tudi v vse večji stiski civilnega prebivalstva.
Ker je okoli dve tretjini slovenske populacije predstavljalo kmečko prebivalstvo, velja nekaj pozornosti nameniti ženskam v kmečkem okolju. Za funkcioniranje kmečke ekonomije in za preživetje družine so bile v predvojnem času ključnega pomena različne oblike ženskega dela, ki so prinašale v hišno gospodinjstvo denar bodisi s prodajo uslug, domačih pridelkov in izdelkov na trgih in po domovih. Bližina fronte je z militarizacijo železniškega transporta in zaplembo vprežne živine in voz upočasnila takšne oblike gospodarstva. Upadel je denimo tudi dohodek čipkaric in mnoge so se izselile. V pismih, ki jih je zasegla avstrijska cenzura, so slovenske delavke, zaposlene v čipkarski industriji švicarskega kantona St. Gallen, vabile svoje čipkarske kolegice iz Idrije in Žirov, naj se jim pridružijo.
Marsikatera kmečka hči je pred vojno služila kot hišna pomočnica in s svojim zaslužkom prispevala k družinskemu proračunu. Precej je bilo tudi kmečkih deklet, ki so pridobitno hišno delo opravljale v mestnih središčih po monarhiji in tudi izven nje. Najbolj zgovoren primer so »aleksandrinke«, ki so od konca 19. stoletja za dobro plačilo hodile opravljat različne oblike hišnih del (kot služkinje, dojilje, sobarice, guvernante, varuške) v Egipt.  V času vojne so bile prekomorske migracije ustavljene in z njimi tudi pošiljanje denarja domačim.
Pri obravnavi kmečkega okolja velja omeniti razmeroma množično obliko lokalnih migracij, ki so v primerjavi s predvojnimi ubrala obratno smer, namreč selitev iz mest na podeželje. Ta mobilnost je izpričana celo za višje meščanske sloje. V Slovencu iz leta 1916 je objavljen oglas ženske, ki se je ponujala za delo kot prodajalka, »najraje kje na deželi«, kot je napisala. Razlog za ta trend je na dlani – pomanjkanju hrane so bili na podeželju izpostavljeni v manjši meri kot v mestih, čeprav je bila urbanizacija večine slovenskih mest šele v zametkih in je mestno življenje tesno sobivalo z ruralnim (vrtičkarstvo, obdelovanje okoliških njiv, vzreja živine). Hkrati pa je bilo zaposlovanje pri sezonskih delih zaradi pomanjkanja moških razmeroma dobro plačano. Toda življenje na kmetih je bilo pogosto težko zaradi vojaških rekvizicij in slabih letin ter zaradi pomanjkanja tudi pogostih kraj pridelkov. Posoške in vipavske kmetije, ki so jih obdelovali kljub bližini bojišč, so pogosto utrpele uničenje, obdelovanje pa je bilo povezano z velikim tveganjem. »Ranilo je Škodnik Marijo iz hšt. 99, ki je delala na polju, a ne nevarno v desno roko, glavo in nogo. Par korakov od nje je treščila prva granata.«
Pri obravnavi te tematike velja izpostaviti tudi številno begunsko populacijo, ki je imela pretežno »ženski značaj« in je pomembno sodelovala v vojni ekonomiji. Vključevanje beguncev in begunk v delovne procese je spodbujala tudi država, da bi zmanjšala njihovo socialno odvisnost od občinskih oblasti, pospešila njihovo integracijo v novem okolju ter jim lajšala občutke razseljenosti in hrepenenja po domačih. S podobnega stališča je izhajala tudi glavna namembnost Posredovalnice za goriške begunce v Ljubljani, ki je beguncem posredovala dela pri družinah v mestih in na deželi ter v vojaških oskrbovalnicah.
Številni begunci in begunke tako niso bili le v breme, ampak so aktivno prispevali k mikroekonomiji okolja, kamor so jih sprejeli. V veliki meri so se vključevali v tekoče, predvsem kmečke delovne procese svojih gostiteljskih dobrotnikov, nekatere begunke pa so se vpisale tudi v bolničarske in kuharske tečaje. Begunke v taboriščih so z delom v pralnicah, kuhinjah, različnih delavnicah ter kot učiteljice in vzgojiteljice pomembno prispevale k samooskrbi beguncev in poživitvi taboriščnega vsakdana ter pridobile različne poklicne kompetence in šolsko izobrazbo. Razne oblike dejavnosti, v katerih so se izkazale zlasti ženske, so begunskim družinam povečevale možnosti preživetja tako v gmotnem kot v psihološkem smislu.
4. Ženske v industrijskih obratih skozi arhivske vire
Tobačna industrija je bila ena od gospodarskih panog, ki je že v predvojnem času zaposlovala velik delež ženske delovne sile. Tudi v proizvodnih prostorih Tobačne tovarne Ljubljana, edine tovrstne tovarne v slovenskih deželah, je bila na prelomu stoletja zaposlena več kot polovica vseh ljubljanskih delavk. Tobačna v Ljubljani je hkrati predstavljala največji industrijski obrat v mestu in enega najpomembnejših na Kranjskem. V tovarni je bilo v obdobju 1871–1914 razmerje med zaposlenimi daleč v prid ženske delovne sile – kar 86 % ali 3805 žensk ter 618 moških. Medtem ko so ženske delale predvsem v proizvodnji, je moška delovna sila prevladovala med uradništvom. Tako visok odstotek žensk, med katerimi je moč najti tudi nemajhno število mlajših od 13 let, je daleč prekašal zaposlenost žensk v tekstilni industriji na Slovenskem. Zaposlitev v tobačni proizvodnji je bila kljub težkim delovnim pogojem zelo zaželena, saj je bila splošna lastnost c.k. tobačnih tovarn izrazita socialna orientiranost. Tobačne tovarne v monarhiji so med prvimi organizirale varstvo, jasli za otroke svojih delavk. Ljubljanska tobačna tovarna je premogla tudi urejene sanitarije s kopalnico, kuhinjo z menzo ter delavsko knjižnico. Delavci so bili pokojninsko zavarovani in so prejemali polno pokojnino s 35 leti delovne dobe.
Iz matičnih knjig delavcev Tobačne tovarne Ljubljana je vidno, da je bilo 16 delavk od skupno 96 delavcev, ki so bili v letih pred vojno na začasni »provizaciji«, s 1. novembrom 1914 »reaktiviranih«. Reaktivacija na delovnem mestu po plačanem bolniškem dopustu je bila tedaj sistematičnega značaja in je po vsej verjetnosti bila posledica odločitve tovarniškega vodstva, saj je bila opomba »reaktiviert« s posebno štampiljko vžigosana v matične knjige. Reaktivacijo delavcev prav v začetnem času vojne je mogoče razumeti tudi v smislu zmanjšanja tovarniških izdatkov za bolniške podpore in povečanja tovarniške proizvodnje. Možno je, da je odločitev sovpadala tudi s splošno militarizacijo civilne družbe. Potreba po tobaku v času vojne je ustvarila precejšnje povpraševanje po tobačnih izdelkih in v tem smislu je ponovni angažma delovne sile razumljiv. Kljub temu da je Tobačna tovarna Ljubljana precej okrnila svojo proizvodnjo, je obratovala do konca vojne; v ljubljanski Tobačni so leta 1916 izdelovali celo posebno »vojno zmes« tobaka.
Medtem ko v Slovencu iz oktobra 1916 piše, da se je skupina goriških beguncev zaposlila v Ljubljanski tobačni tovarni, o tem v matičnih delavskih knjigah Tobačne tovarne Ljubljana ni podatkov. Zelo verjetno je, da so vpisi zaradi izrednih razmer izostali, saj so tudi sicer dokaj osiromašeni, nedosledni in v primerjavi s študijami o delovanju Tobačne pred vojno in po njej tudi pomanjkljivi. Na novo je bilo od leta 1914 do leta 1918 vpisanih le 14 oseb – razen enega moškega vse begunke ženskega spola. Takšni vpisi v matično knjigo delavcev pričajo o izrednih vojnih razmerah, ki so vpoklicale velik delež uradništva – in posledično vplivale na ustvarjanje arhivskih virov.
Ob vzpostavitvi vzhodne fronte septembra 1914 so na območju Galicije in Bukovine državne oblasti evakuirale in razselile tamkajšnje civilno prebivalstvo po celotni monarhiji. Del teh beguncev je prišel tudi na Kranjsko. Glede na vpise v matične delavske knjige so od 15. oktobra 1914 do 14. februarja 1915 v okrnjenem delavskem kolektivu ljubljanske tobačne tovarne zaposlili 5 galicijskih begunk. Biografski podatki o begunkah, kot denimo datum in kraj rojstva ali sklic na osebne dokumente, v matični knjigi niso zavedeni. Manko matičnih podatkov, iz katerih bi lahko pridobili več informacij o beguncih, na svoj način priča tudi o kaotičnih razmerah v času evakuacije v Galiciji, ki je bila izvedena na hitro. 
Z italijansko vojno napovedjo maja 1915 je v Ljubljano pribežalo tudi več istrskih beguncev. Pregled matičnih knjig delavk tobačne tovarne priča o tem, da se je osem nekdanjih delavk rovinjske tobačne tovarne zaposlilo v ljubljanski tobačni tovarni, potem ko so v Rovinju po 23. maju 1915 ustavili proizvodnjo. V zvezi z zaposlovanjem begunk je moč tudi med vojno ugotoviti značilno poklicno mobilnost, saj so se nekdanje delavke iz rovinjske tobačne tovarne zaposlovale v številnih drugih c.k. tobačnih tovarnah po monarhiji. Šest od osmih begunk, tobačnih delavk iz Rovinja, se je v ljubljanski tobačni zaposlilo šele v letu 1918, ko se je jugozahodna fronta preusmerila na zahod, zaposlene so bile do 11. avgusta 1919, ko so glede na vpis v matični knjigi »prostovoljno izstopile«.
Razmeroma visok delež ženske delovne sile je bil pred vojno zaposlen tudi v papirniški industriji, ki je na Slovenskem pred prvo svetovno vojno štela sedem obratov. V tem smislu je nedvomno treba izpostaviti Papirnico Vevče, ki je bila ustanovljena že leta 1847 in je bila v času vojne last dunajske papirniške velikanke Leykam/Josefthal. O Papirnici Vevče je bilo napisanih nekaj razprav, vendar nobena ne jemlje pod drobnogled obdobja prve svetovne vojne. Če jemljemo za enega od pokazateljev medvojnega delovanja papirnice dobičke od proizvodnje papirja, potem lahko opazimo ne le linearni trend, ampak sledimo dokaj zanimivi dinamiki, ki je bržkone zrcalila tudi kadrovsko politiko. Izbruh vojne je deloval kot šok in od septembra 1914 do aprila 1915 povzročil popoln izpad proizvodnje. Četudi bilance od maja 1915 dalje kažejo komaj četrtino predvojnih dobičkov, je tovarna delovala večino vojnega časa. Zapis v knjigi bilanc razkriva popoln zastoj proizvodnje zaradi pomanjkanja surovin še za oktober 1917, saj je tedaj vojska zaradi ofenzive proti Italiji izvedla zaporo železniškega prometa za civilno sfero. Proizvodnja papirja leta 1920 še ni dosegla zlatih predvojnih let, torej časa pred oktobrom 1912.
Vir: SI ZAL, LJU 132, Združene papirnice Vevče, Goričane, Medvode, t.e. 106, a.e. 276-208. Avtor grafikona Matic Leban.
V medvojno proizvodnjo so bile vključene tudi številne delavke iz širše okolice Vevč. Ko sem spremljala fluktuacijo delovne sile v času vojne, sem naletela na množična odpuščanja tovarniških delavk »infolge Kriegsverhältnisses«/»Betriebsstillstand«, ko je bilo v dneh 17. in 18. avgusta 1914 odpuščenih 69 žensk. Pregled matičnih knjig delavk tobačne tovarne pa priča tudi o tem, da je 73 žensk v času vojne obdržalo svojo predvojno zaposlitev. Le 17 žensk so zaposlili začasno med vojno. Hkrati pa velja opozoriti, da so kar 9 od teh 17 žensk zaposlili v proizvodnji šele po koncu vojaških manevrov v Posočju v poslednjem letu vojne, kar kaže na vpliv vojaških dogajanj na zaposlitveno politiko v podjetju.
Vse te številke in tendence dobijo za razumevanje dinamik obeh spolov dodano vrednost, če jim dodamo nekaj podatkov, ki se nanašajo na moško delovno silo. Avgustovska odpuščanja so glede na matične knjige moške delovne sile zajela tudi 121 moških delavcev, vsaj za 14 delavcev pa je izpričano, da so bili mobilizirani. V vojnem času je kontinuirano delalo 88 moških, medtem ko je bilo kar 244 delavcev med vojno najetih sporadično in za krajše obdobje, vendar iz opomb ni jasno vidno, ali so odšli zaradi mobilizacije, premestitve ali iz kakšnih drugih razlogov. Nesporno je, da je bilo zaposlovanje ženske delovne sile glede na moško v papirnici Vevče med vojno bolj stabilno in trajnejše, a delavke so številčno še vedno predstavljale manjši delež glede na moške sodelavce. Poudariti velja, da se razmerje med ženskim in moškim delavstvom ni toliko spremenilo zaradi povečanega zaposlovanja žensk, ampak zaradi moške mobilizacije.
Tudi ljubljanska Kartonažna tovarna Bonač, med vojno last znanega ljubljanskega industrialca Frana Bonača, ki se je iz majhnega knjigovezniškega obrata od 90. let 19. stoletja polagoma razvila v tovarniški obrat z okoli 50 zaposlenimi, kaže na razmeroma visok delež ženskega delavstva. Zanimivo je, da se je majhna tovarna, od leta 1906 locirana na stičišče današnje Kotnikove in Čufarjeve ulice v Ljubljani, prostorsko širila v času vsesplošnega pomanjkanja leta 1918, kar priča o neenakomernem razvoju gospodarskih panog med vojno in zlasti o pomenu papirniške industrije za vojne potrebe. Konjunkturo kartonažne proizvodnje je med vojno pogojevalo množično izdelovanje škatel za strelivo in za poštne pakete.
Iz vpisov v delavskih matičnih knjigah kartonaže vidimo, da je med vojno v različnih časovnih etapah v tovarni delalo okoli 19 deklet, od katerih so jih 7 zaposlili po letu 1914, kar pomeni skoraj 60-odstotno povečanje ženske delovne sile v času vojne; v istem času niso zaposlili nobenega moškega in tudi ni podatkov, koliko moške delovne sile je bilo mobilizirane. Z 21. septembrom 1914 so 4 od tedaj 12 zaposlenih delavk vstopile v bolniško blagajno, kar prej ni bilo v navadi in na svoj način priča o negotovosti, ki so jo občutile nekatere delavke v prvih vojnih mesecih. Med vojno se je v bolniško blagajno vpisalo še 8 delavk, od tega 6 v zadnjih mesecih vojne, kar zopet priča o povečani stopnji negotovih razmer v času, ko se je vojna bližala koncu, ter o gospodarskem in socialnem kaosu, ki je spremljal konec vojne. Med delavkami so že v predvojnem času prevladovala mlada dekleta (glede na priimke) slovenskega rodu, ki so bile ob zaposlitvi stare med 14 in 18 let, le dve sta imeli ob zaposlitvi 22 let. Skromni in nesistematični podatki v delavskih matičnih knjigah med vojno so tudi v tem primeru najbrž posledica manka uradniškega kadra.
V Westnovi tovarni emajlirane posode v Celju, ki je predstavljala enega pomembnejših industrijskih obratov v regiji, je začetek vojne sprožil globok rez v proizvodnji, kar zadeva izvozno prodajo in tudi delovno silo. Zaradi mobilizacije je bil že v prvem letu vojne primanjkljaj 150 delavcev, proizvodnja vseh vrst posode pa se je zaradi zastoja prodaje na Balkan in Bližnji vzhod prepolovila. Do konca vojne je bilo v primerjavi s predvojnimi 1005 delavci v omenjeni tovarni zaposlenih 762 oseb, ki so bile pretežno ženskega spola. Uprava tovarne se je prilagodila vojni stvarnosti z množičnim proizvajanjem vojaških čelad, porcij in čutaric. Zaradi pomanjkanja uradniških uslužbencev je proizvodnjo in razpečevanje izdelkov prevzela neka dunajska družba, ki je delovala po navodilih vojnega ministrstva.
Obravnavana problematika odpira bistveno več vprašanj, kot je ponujenih odgovorov. Gre za tematiko, ki premore v mednarodnem merilu precej referenčnih študij, za naš prostor pa se zdi, da se le s težavo dokopljemo do vpogleda v dinamiko pridobitnih dejavnosti v območju industrije pri obeh spolih. Pretežni del gospodarskih zgodovinarjev (Šorn, Gestrin, Valenčič) le redko upošteva tudi razmerja spolov v delavskih kolektivih industrije na Slovenskem, hkrati pa je slabše ovrednoteno tudi gospodarstvo v izjemnih časih prve svetovne vojne nasploh. Fondi številnih obrtnih obratov, kjer bi lahko zasledovali tudi povečano prisotnost ženske delovne sile, nimajo gradiva iz časa vojne, marsikateri fondi pa o ženskah enostavno molčijo. Iz fonda ZAL o ljubljanski Kolinski je iz bilanc denimo vidno, da je proizvodnja kavnih nadomestkov med vojno vseskozi naraščala, vendar gradiva, ki bi spregovorilo o tem, koliko ženskih rok je prispevalo k porastu proizvodnje, tam ni. Ne vemo, koliko žensk je med vojno zaposlovala Pollakova tovarna usnja, danes bolj znana kot tovarna Rog, ki je med vojno imela toliko naročil, da je leta 1917 zaprosila za povečanje proizvodnih prostorov. Prav tako se lahko vprašamo, koliko žensk so med vojno zaposlili v Stari kovačnici ali Štauhariji v Ravnah na Koroškem, ki je bila zgrajena leta 1915 za izdelavo granat za avstrijsko mornarico, ali koliko ženske delovne sile je zaposlila Tovarna dušika Ruše, ki jo je v letih 1916–18 zagnalo vojno ministrstvo.
5. Nekaj sklepnih ugotovitev
V biografskih enciklopedijah znanih Slovenk lahko opazimo, da opisi njihovega delovanja v času vojne niso obsežni, so dokaj redkobesedni, najpogosteje pa jih sploh ni. Večina biografskih gesel ne spregovori o poklicnem življenju žensk med prvo svetovno vojno, kar je nenavadno glede na prelomni pomen vojne za vse nivoje družbe. Nekaj biografskih opomb pa je vendarle zgovornih. Te med drugim osvetljujejo smernice, po katerih je potekala vrnitev v mirnodobno ekonomijo, in namigujejo na poklicni položaj žensk po vojni. Omenjene ugotovitve se seveda nanašajo predvsem na izobraženke, ki so bile zaradi svojega javnega delovanja deležne biografskih obravnav, ne pa na vrsto žensk iz drugih poklicev (kmetice, delavke, hišne pomočnice), ki so v obravnavanem času predstavljale veliko večino ženske populacije na Slovenskem.
Pozornosti vreden primer so bile zdravnice, ki so imele pogosto težave z nostrifikacijo študijskih certifikatov, kar je nesrečno sovpadalo tudi s spremembo političnih okvirjev. Prva slovenska zdravnica Eleonora Jenko Groyer, ki je že leta 1907 prejela doktorsko diplomo na peterburški ženski univerzi, se je leta 1915 zaposlila kot zdravnica s prakso v Ljubljani in okolici. Kljub pridobljeni praksi, ki jo je v Ljubljani, zalednem mestu soške fronte, nudila številnim ranjencem in ostalim bolnikom, je Slovenska zdravniška zbornica leta 1921 njeno diplomo razveljavila in je številne izpite morala opravljati še enkrat. Podobno je s službeno namestitvijo po vojni imela težave Angela Boškin. Čeprav je v težavnih vojnih razmerah kot priučena bolniška strežnica napredovala do glavne sestre v rezervni vojaški bolnišnici in je tik pred koncem vojne celo opravila državni tečaj za skrbstvene sestre, kljub potrebi po zdravstvenih delavcih zanjo po vojni več kot leto dni ni bilo primernega dela. Ko je bila leta 1923 v Ljubljani ustanovljena enoletna šola za sestre, jo je morala absolvirati, čeprav je obenem na njej tudi predavala.
Leta 1915 je tečaj za poštno uslužbenko in telegrafistko obiskovala bodoča pisateljica Ana Wambrechtsamer (Danes grofje Celjski in nikdar več, 1933), ki je potem delovala pod okriljem svoje matere Marije, poštarske uradnice na Studencih v Mariboru. Po vojni sta obe službo izgubili in se preselili na Zgornje Štajersko. Manica Komanova se je namesto mobiliziranega uradnika konec avgusta 1916, kar leto dni po tem, ko je vložila prošnjo za sprejem v mestno službo, zaposlila kot nadomestna delovna sila na ljubljanskem magistratu. Obenem se je angažirala kot humanitarna delavka, zbirala je denimo prispevke za obubožano Prešernovo hčer Ernestino Jelovšek, ki se zaradi opešanih oči ni mogla več preživljati s šivanjem in je 75-letna umrla slabo leto pred koncem vojne. Po vojni je Komanova napredovala na mesto uradnice in nato knjižničarke ter na magistratu delala celotno medvojno obdobje, kar glede na siceršnje povojne trende predstavlja svetlo izjemo. Leta 1916 se je v ljubljanskem deželnem muzeju kot praktikantka zaposlila dr. Ángela Piskernik, nedavno promovirana doktorica biologije, njeno zaposlitev pa je prekinilo kaotično politično stanje pred novim zarisom meja, in druge poklicne aspiracije.
Zelo malo so se biografi in biografinje znanih Slovenk ukvarjali z učiteljicami in njihovim delovanjem med vojno. To je do neke mere razumljivo, saj so bila številna učiteljišča preurejena v bolnišnice in vojaške štabe, učiteljice s svojim učnim programom pa potisnjene v zasebna stanovanja, podstrešja in druge namenske prostore. Poleg tega so bili tako učenci kot tudi učiteljice pogosto odsotni zaradi dela na polju ali obremenjeni zaradi prostovoljnega dela za vojsko. Za mlado učiteljico v okolici Ljubljane Angelo Vode se, denimo, ve, da je med vojno delovala v Pirničah kot nadomestna učiteljica, ker je bil njen predhodnik vpoklican v vojsko, vendar kaj več o tem za enkrat ni znanega. Leta 1917 je bila odpuščena zaradi svojega protiavstrijskega izrekanja.
Je manko vpisa žensk v medvojno gospodarsko zgodovino na Slovenskem odsev pridobitne pasivnosti večine žensk, steklenega stropa družbe, pomanjkanja virov ali vsega po malem? Je molk o ženskem angažmaju med vojno del zapoznelega interesa, ki pri nas velja za raziskovanje socialnih in gospodarskih vidikov prve svetovne vojne? Večina pregledanega gradiva in literature, ki sem jo vzela pod drobnogled, je pogosto podala le indic, droben kamenček v mozaiku ženskega zaposlovanja med vojno, kar bolj kot za temeljito in celostno sintezo problematike zadošča za identifikacijo trendov. To dejstvo, s katerim se raziskovalci in raziskovalke zgodovine žensk pogosto srečujemo, namiguje na potrebo po pretresu ogromnega števila zgodovinskih virov – od arhivskih, periodičnih pa tudi (avto)biografskih in spominskih zapisov o preteklosti. Obravnavana tematika zahteva sistematično, večletno raziskavo iz najrazličnejših perspektiv in veliko raziskovalnih moči, čeprav je bila glede predhodne študije ledina v marsičem že zorana. Obenem pa disperzija zgodovinskih virov, v katerih se najdejo drobci prisotnosti žensk, na svoj način priča o totalnosti vojne in hkrati o raznovrstni vpletenosti ženskega dela populacije v domači oz. notranji fronti.
Pričujočo razpravo lahko dopolnimo z ugotovitvami nemške zgodovinarke Ute Daniel, ki je z analizo pridobljenih statističnih podatkov, predvsem obveznega zdravstvenega zavarovanja v industriji, ugotovila, da je celo v bistveno bolj industrializirani Nemčiji ženska delovna sila v času vojne porasla le za 17 %. Obenem je ugotovila, da je prišlo do znatnega povečanja ženske delovne sile v večjih koncernih vojne industrije, torej zlasti v kovinarski, strojni, električni in kemijski panogi in v administrativnih sektorjih vojske, medtem ko je v marsikateri veji industrije, zlasti tekstilni, prišlo celo do znatnega upada zaposlitev. S tem ko je razširila raziskovalni fokus na predvojno obdobje, se je pokazalo, da se je delež industrijskega zaposlovanja žensk v medvojnem obdobju glede na trende v predvojnem obdobju ni tako dramatično povečal. Danielova utemeljuje šibkost uradne mobilizacije žensk z neučinkovitostjo in notranjimi kontradikcijami na administrativnem in političnem nivoju, poleg tega pa navaja visok delež vojnih ujetnikov in tujih delavcev med kvalificirano delovno silo.
Podobne ugotovitve lahko apliciramo tudi na slovenske dežele, ki so bile v primerjavi z Nemčijo slabo industrializirane, z razmeroma majhnim deležem delavskega prebivalstva in še manjšim deležem delavk, hkrati pa je bila politična in gospodarska emancipacija žensk na Slovenskem šele v zametkih. Geopolitični dejavnik je vsekakor upoštevanja vreden pri ugotavljanju medvojnega zaposlovanja žensk. V evropskem okviru predvsem za britanski in francoski prostor velja, da sta bila bolj naklonjena ženskim zaposlitvam med vojno, čeprav so ženske tudi v okviru obeh držav po vojni v marsičem pristale na predvojnih izhodiščih.
Kljub vsemu lahko sklenem, da so bile medvojne gospodarske vloge žensk na Slovenskem ključne, čeprav so v komaj zaznavni meri prekoračile tradicionalne okvire družbeno pogojenih norm glede na spol. Povečan gospodarski angažma žensk se je kazal v prevzemu odločujoče gospodarske funkcije v družinskem kontekstu, kar je imelo pomembno vlogo pri preskrbi zaledja. Ženske so množično in predvsem prostovoljno prispevale svoj delež v obliki prehrambnih, oblačilnih, sanitetnih in ne nazadnje tudi finančnih prispevkov za vojsko, kar je glede na pomen in domet teh akcij predstavljalo nove vidike vključevanja civilistov v militarizirano družbo. Prav tako so se ženske na Slovenskem močno udejstvovale na karitativni ravni, ki je postala zaradi preobremenjenosti državnih socialnih institucij ključna za delovanje civilne sfere. Z vpoklicem številnih šolnikov so poučevanje mladine prevzele učiteljice, podoben trend pa lahko ugotovim tudi za nekatere državne službe. Zaradi načina bojevanja in posledične množične potrebe kadra na področju travmatološke medicine je nemogoče spregledati dejavnost številnih žensk, ki so se med vojno priučile za bolničarke, negovalke, strežnice in drugo osebje, medtem ko so nekatere celo absolvirale specializacijo. V tem kontekstu naj izpostavim Minko Skaberne, ki se je kot učiteljica teoretično že pred vojno, v praksi pa med vojno, izpopolnila v pouku za slepe.
Razmeroma visoka stopnja dejavnosti žensk za potrebe vojske ter njihova pomembna vloga pri ohranjanju socialne stabilnosti in vsakdanjega delovanja civilne družbe je v veliki meri ostajala v zasebni sferi ali v okviru improviziranih delavnic in društev. Domnevam, da je velik del proizvodnih procesov za potrebe vojske potekal kar v okviru domačega gospodinjstva, kar je ne nazadnje ustrezalo tudi družbeni klimi do ženskega vključevanja v javne službe. Za raziskovanje ženskega pridobitnega dela je to neugodna domneva, saj dejavnosti v takšni organizacijski obliki praviloma niso ustvarjale arhivskih virov. Če beremo zapiske črniškega župnika Antona Novaka ali lucidnega in nekoliko sarkastičnega Frana Milčinskega, lahko opazimo izstopajoč delež plačilnih menjav za živila in druge surovine na drobno, kjer so imele ženske glavno vlogo. Merim na različne oblike krošnjarstva in prodaje živil po domovih, ki pa z izjemo spominske literature niso zabeleženi – vpisi v krošnjarske knjige so v medvojnem času namreč povsem izostali. Senzacionalne podobe o množicah delavk v tovarnah v času prve svetovne vojne, kot smo jih vajeni s fotografij iz zahodnoevropskega prostora, za slovenske dežele torej predstavljajo prej izjemo kot značilnost.