1. Prolog
Na prvi seji zvezne vlade v Bonnu po smrti predsednika Josipa Broza Tita so Jugoslavijo obravnavali pod točko tri dnevnega reda z naslovom Internationale Lage (Mednarodne razmere). Administracija zveznega kanclerja Helmuta Schmidta je ugotavljala: »Časovno sovpadanje afganistanske krize s hudo boleznijo predsednika Tita je Jugoslaviji omogočilo preverbo določenih kriznih mehanizmov oziroma mehanizmov prehoda. Ta preizkus je bil očitno uspešen: Notranje razmere so ostale stabilne, javen odziv preudaren. Tudi po Titovi smrti 4. 5. 1980 še naprej ni nobenega razloga za dvom v sposobnost delovanja in stabilnost Jugoslavije.«
Jesco von Puttkamer, ki je kot veleposlanik Zvezne republike Nemčije (ZRN) v Beogradu od leta 1975 pozorno spremljal priprave na prehod Jugoslavije v čas po Titovi smrti, katerih kleč je bila predvsem ustavna kodifikacija instituta kolektivnega vodstva kot sredstva zoper mogoč nastop vakuuma na vrhu države in kot ukrepa za ohranjanje stabilnosti v večnacionalni federaciji, je pol leta po Titovi smrti napisal bolj realistično oceno: »Po Titovi smrti je Jugoslavijo zajela splošna, iskrena žalost. Pokazalo se je, da je užival simpatijo daleč onkraj krogov komunistične partije skoraj med vsemi Jugoslovani. Splošen šok, ki ga je Titova smrt sprožila, je pri opazovalcih vzbudil vtis močne enotnosti. V tem obdobju je kolektivno vodstvo uspešno izkoristilo priložnost za izpeljavo prvih korakov prehoda v čas po Titu. 
Kot je bilo pričakovati, je del učinka šoka sčasoma poniknil v ozadje in goreča praktična vprašanja vsakodnevnega življenja, predvsem na ekonomskem področju, so stopila v ospredje, pri čemer je občutek pripadanja (skupni državi, op. P. B.) popolnoma izostal. Jugoslovani so zdaj pridobivali nove izkušnje. Ugotavljali so, da je ena stvar imeti sistem samoupravljanja z nesporno avtoriteto na vrhu, ki jo je v vsakem trenutku mogoče poklicati in ki je v skrajnem položaju odločala, povsem druga stvar pa je shajati v tem zapletenem sistemu brez takšne avtoritete. Prvič v povojnem obdobju sta se morala jugoslovansko vodstvo in javnost sprijazniti z dejstvom, da je treba konflikte javno razrešiti.«
Obenem se je moralo politično vodstvo soočiti tudi z novo odsotnostjo »ključnega arbitra, ki je sistem rešil iz brezupnega položaja, kadar je vse drugo odpovedalo«, za katerega se je v obdobju optimizma po letu 1971, v neke vrste »zlati dobi«, zdelo, da je rešil tudi nacionalno vprašanje.
Zgoščenost nemških poročil o razmerah v Jugoslaviji od začetka Titove bolezni, o kateri tuji diplomati poročajo od nastopa leta 1980, in pa pozorno spremljanje razvoja v Jugoslaviji in tudi razvoja njenega položaja v mednarodni skupnosti je treba razumeti v kontekstu posebnega položaja, ki ga je Bonn (in obenem Zahod) pripisoval stabilnem in v kontekstu blokovske razdelitve sveta neodvisnem položaju Jugoslavije.
Jugoslavija kot Sonderfall (poseben primer) zahodnonemške zunanje politike je bila še posebej značilna za obdobje vlad socialnodemokratskih kanclerjev; prav Willy Brandt (kancler v obdobju 1969–1974) je še kot zunanji minister v veliki koaliciji kanclerja Kurta Georga Kissingerja (1966–69) spodbudil zagon postopka za obnovitev diplomatskih odnosov z Jugoslavijo, do česar je prišlo leta 1968. V naslednjih letih je nemška podpora Jugoslaviji pretežno obsegala ukrepe za podporo jugoslovanskemu gospodarstvu, v obliki sprejemanja jugoslovanskih gastarbajterjev, sodelovanja z jugoslovanskimi podjetji in s kreditno podporo jugoslovanskemu gospodarskemu razvoju. Zanimiv komentar te nemške podpore ohranjanju stabilnosti Jugoslavije je zapisal Viktor Meier, ki je bil v obravnavanem obdobju stalni dopisnik časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung za področje Jugoslavije: »Jugoslavija je na Zahodu pobirala sadove skoraj romantične naklonjenosti. Nemški socialdemokrati, med njimi celo realistično misleči zvezni kancler Schmidt, so pri tem vodili.«
Kot izhaja iz dokumentov političnega arhiva nemškega ministrstva za zunanje zadeve iz obdobja zadnjega socialnodemokratskega kanclerja v času obstoja dveh nemških držav Helmuta Schmidta (1974–1982), so zahodne zaveznice predvsem od leta 1976 vodile intenziven dialog o mogočih ukrepih za podporo Jugoslaviji, če bi se ob smrti predsednika Tita pojavila resna grožnja njeni stabilnosti in njenemu obstoju. Od tega leta se je namreč v okviru zveze NATO sestajala neformalna skupina političnih direktorjev in vojaških svetovalcev za posvetovanje o zadevi Krisenfall Jugoslawien (Krizni primer Jugoslavija). Kot pričajo dokumenti, pa so bili zdravje predsednika Tita in implikacije stanja Titovega zdravja za politično stabilnost Jugoslavije predmet razprav že vsaj od leta 1974.
Da je šlo pri odločitvi za podporo Jugoslaviji za politično (in tudi ideološko) odločitev, katere poteze so prihajale navzkriž z realpolitičnim razmišljanjem in s smernicami gospodarske in finančne politike posameznih zahodnih držav, priča poročilo s konca leta 1975: »Ob robu ministrskega srečanja zveze NATO so ministri za zunanje zadeve razpravljali tudi o tem, kako bi lahko pomagali jugoslovanskemu gospodarstvu in tako okrepili samostojnost države. Sauvagnargues in Callaghan sta s podtonom začudenja vprašala ministra (Genscherja, op. P. B.), zakaj onemogočamo dostop Jugoslavije do evropske razvojne banke. Zvezni minister je izrazil mnenje, da imamo tu najverjetneje opraviti z neprimernim poskusom proračunskih uradnikov, da bi delali zunanjo politiko. Svojim kolegom lahko zagotovi, da to ne bo več dolgo trajalo.« (podčrtano v izvirnem dokumentu)
V obravnavanem obdobju treh vladnih mandatov kanclerja Schmidta skozi dostopne dokumente sledimo razvoju identifikacije morebitnih groženj samostojni in v blokovski konstelaciji nevtralni Jugoslaviji: od prve polovice sedemdesetih let je kot vedno manj realna neposredna grožnja ocenjena možnost vojaške intervencije Sovjetske zveze, vedno bolj pa prihaja v ospredje zavedanje, da bodo o koheziji Jugoslavije odločali sposobnost gospodarskega preživetja federacije, zavezanost republik in pokrajin k razvoju projekta skupne države in pa občutek pripadnosti federaciji med prebivalstvom. Dokumenti razkrivajo, da je v letih po smrti predsednika Tita prav dolgotrajna gospodarska kriza odprla vrata povečevanju najprej gospodarskega, po tem pa tudi političnega vpliva Sovjetske zveze v Jugoslaviji in tako tudi širše na Balkanu. Temu se je s koordinirano akcijo z intervencijo Mednarodnega denarnega sklada (MDS) Zahod sredi osemdesetih let zoperstavil. A prav poseg MDS v že spremenjenem geopolitičnem okolju s pešanjem blokovske napetosti in temu ustreznim upadanjem interesa Zahoda za ohranjanje neodvisne Jugoslavije, posledično pa tudi z naraščanjem neizprosnosti zahodnih upnikov, je tudi napovedal in vodil v konec (finančne) samostojnosti jugoslovanske države, kot katalizator padca realnega standarda jugoslovanskega prebivalstva pa tudi v eskalacijo napetosti med federalnimi enotami in narodi Jugoslavije.
2. Trojna kriza v času smrti predsednika Tita
Zgodovinarka Branka Magaš, ki je kot novinarka komentirala krizo v Jugoslaviji od leta 1980 pa vse do leta 1992, je januarja 1980 zapisala: »Čeprav se Tito ne zdi usodno bolan, ni presenetljivo, da je vstop sovjetskih čet v Afganistan sprožil nov krog špekulacij o prihodnosti Jugoslavije. NATO sicer ne poroča o premikih čet Varšavskega pakta v bližini jugoslovanskih mej; to, da je jugoslovanska vojska v pripravljenosti, je popolnoma pričakovano. Jugoslovani sami so močno zavrnili namige, da potrebujejo zunanjo zaščito. V resnici so takšne špekulacije bolj povezane s poskusi ustvarjanja političnega kapitala iz sovjetske dileme v Kabulu kot z varovanjem jugoslovanske nacionalne neodvisnosti. /…/«
V začetku leta 1980 je svetovna javnost kot največjo potencialno grožnjo Jugoslaviji morebiti res ocenjevala agresivnost, ki jo je Sovjetska zveza demonstrirala z invazijo v Afganistanu decembra 1979. Na to kaže tudi zapisnik tiskovne konference tedanjega ameriškega zunanjega ministra Warrena Christopherja, ki so ga nemški diplomati vključili med svoje dokumente. 15. januarja, ob robu zasedanja sveta zveze NATO na temo razmer v Afganistanu, so Christopherja vprašali, ali je svet razpravljal tudi o morebitnem kriznem načrtu za Jugoslavijo. Christopher je odgovoril: »V pogovorih, ki sem jih imel v zadnjih 356 urah, je bila Jugoslavija omenjena kot ilustracija za način, na katerega so države na periferiji Sovjetske zveze ogrožene zaradi akcije, ki jo je Sovjetska zveza izvedla v Afganistanu. Jugoslavije nismo posebej ali podrobneje analizirali, vendar pa menim, da se morajo vse države na periferiji Sovjetske zveze zavedati, da je njihov položaj sedaj drugačen, kot je bil, preden je Sovjetska zveza izvedla invazijo v pred tem neodvisno državo in v njej namestila skoraj 100.000 vojakov.«
Izjave o novem položaju za Jugoslavijo po sovjetski invaziji v Afganistan je treba razumeti predvsem v kontekstu prepričanja zahodnih zaveznikov, da morajo ne le Jugoslaviji, pač pa tudi Sovjetski zvezi dati jasen znak, da si bodo sami, tudi po smrti predsednika Tita, aktivno prizadevali za podporo ohranitvi Jugoslavije. O tem govorijo v nadaljevanju citirani dokumenti pogovorov znotraj zveze NATO. 
Zelo trezno in z upoštevanjem nadaljnjega razvoja dogodkov tudi pravilno so dejavnike nestabilnosti ocenjevali v bonski zunanjepolitični centrali. Njena analiza iz sredine januarja jasno identificira gradnike trojne zaostritve razmer v Jugoslaviji leta 1980, ki so jo poudarjale kasnejše zgodovinske analize. Analiza referata 214, ki je bil pod vodstvom visoke uradnice dr. Renate Finke-Osiander pristojen za Jugoslavijo, je prišla do sklepa: »Neposredne grožnje Jugoslaviji ni pričakovati niti od jugoslovanske emigracije niti od Sovjetske zveze. Komaj verjetno bi bilo, da bi se Sovjetska zveza prav zdaj (po Afganistanu) odločila za prenagljene akcije. Počakala bo, ali bo čas delal zanjo. /…/ Za jugoslovansko vodstvo bo pomembno, ali bo čas predaha (Atempause – čas občutka solidarnosti po smrti predsednika Tita, op. P. B.) izkoristilo za regeneracijo akcijsko sposobnega in navzven trdnega oblastnega centra. Če to ne bi uspelo, bi bilo treba računati z resnimi težavami – predvsem z okrepljenimi stremljenji republik po avtonomiji. /…/ Naš odziv mora upoštevati težak položaj jugoslovanskega vodstva v tej fazi prehoda, in sicer tako, da državo politično in gospodarsko intenzivneje in tudi bolj demonstrativno kot doslej podpremo, da bi ji olajšali varovanje njene neodvisnosti.« (podčrtano v izvirnem dokumentu)
Pred sklepnim delom analize so navedeni trije potencialni destabilizatorji Jugoslavije, ki skoraj sovpadejo s kasnejšimi, tudi v jugoslovanskih analizah sredi osemdesetih let poudarjenimi kriznimi dejavniki:
Dvojnost politične in gospodarske krize so poudarjale vse nadaljnje analize. Tudi ena prvih izčrpnih jugoslovanskih analiz, ki jo je pod naslovom Jugoslavija poslije Tita 1980-1985 že leta 1986 objavil Dušan Bilandžić. Kot tri dogodke, ki so dolgoročno zaznamovali razvoj Jugoslavije, navaja:
Iz Bilandžićeve analize in analiz drugih zahodnih opazovalcev razmer v Jugoslaviji ter iz dokumentov diplomatov ZRN izhaja, da je bilo kot največji dejavnik destabilizacije identificirano krizno stanje jugoslovanskega gospodarstva. To potrjujejo tudi ugotovitve dr. Jožeta Pirjevca, ki je jugoslovansko krizo v obdobju 1980–1989 analiziral na osnovi dokumentov v arhivu varnostnoobveščevalne službe Nemške demokratične republike (Stasi). Stasi je zbiral in analiziral ocene na Zahodu in tako v obdobju po začetku kosovske krize podal položaj zahodnih zaveznikov, da je najboljši način za podporo Jugoslaviji okrepitev njenega gospodarstva. Z upoštevanjem na v tem članku kasneje predstavljeno obravnavo jugoslovanske krize znotraj Evropske skupnosti (ES) je zanimiv navedek dokumenta Stasija, da imajo države ES že dlje časa dolgoročno politiko podpore Jugoslaviji, katere namen je državo oblikovati v neuvrščeno, a prozahodno državo. S tem naj bi se strinjal tudi Washington, ki pa je v času administracije Ronalda Reagana začel zaostrovati pogoje za koriščenje ameriške vojaške in gospodarske pomoči: Beograd naj bi v prihodnje v zameno za pomoč v večji meri kot dotlej upošteval »globalne ameriške interese, predvsem kar zadeva podporo raznim gibanjem za neodvisnost v t. i. Tretjem svetu. Poleg tega naj bi ZDA jugoslovanskemu vodstvu jasno povedale, da bodo kakršnokoli približevanje Sovjetski zvezi interpretirale kot 'izdajo'«.
3. Priprave na smrt predsednika Josipa Broza Tita v času kanclerja Helmuta Schmidta
Vodilni motiv vladne izjave Helmuta Schmidta, ki jo je podal 17. 4. 1974, to je dan po izvolitvi za zveznega kanclerja, je bil »kontinuiteta in koncentracija«. S tem je zastavil linijo vladne politike, ki naj bi nadaljevala osnovno usmeritev njegovega predhodnika Willyja Brandta, ki pa bi bila bolj usmerjena k reševanju realnih problemov. Predvsem zaradi negotovih razmer po prvi naftni krizi leta 1973 je nameraval Schmidt zunanjo politiko osredotočiti na nujne naloge, zaradi česar lahko njegovo zunanjo politiko tudi retrospektivno ocenjujemo kot primarno usmerjeno h gospodarski zunanji politiki in pa k ukrepom za ohranjanje ravnotežja moči v svetu. Schmidtova vladna izjava je bila v prvi vrsti signal za Vzhod, ki je po novi vzhodni politiki Willyja Brandta in nizu pogodb z vzhodnoevropskimi državami s končnim ciljem izboljšanja odnosov ZRN z Nemško demokratično republiko (NDR) in izboljšanja življenjskih razmer za Vzhodne Nemce z olajšanimi kontakti z Zahodom postal eno od težišč zunanje politike prve koalicije socialnih (SPD) in liberalnih demokratov (FDP). Schmidt se je kasneje spominjal tega svojega vodila: »Bil sem pripravljen ugoditi finančnim željam naših vzhodnih sosedov, ampak po naših zmožnostih in le v okviru uresničljivih protiuslug, ne pa zato, da bi si lahko obetali neko splošno in nejasno naklonjenost.«
Na osnovi teh prvih izjav in indicev, da bo njegova politika manj idealistična, je smel Beograd s skepso opazovati prihod Brandtovega naslednika. Vendar pa se politika ZRN do Jugoslavije ni spremenila: zaradi gospodarskih interesov (Jugoslavija kot dragocen vir kvalificiranih in poceni gastarbajterjev, ZRN kot najpomembnejši trgovinski partner Jugoslavije v sedemdesetih letih) in tudi zaradi vztrajanja pri tezi o nujnosti ohranjanja neodvisnega položaja Jugoslavije za ohranjanje obstoječega statusa quo in ravnotežja moči v evropski in globalni politiki ter zaradi podpiranja Jugoslavije kot najbolj vitalne sile v gibanju neuvrščenih in države z veliko avtoriteto med državami tretjega sveta, različne oblike podpore (predvsem v polju gospodarskih in finančnih spodbud) v Schmidtovem času niso usahnile. 
Dokumenti o opazovanju Titovega zdravja in špekulacijah o preživitvenih možnostih Jugoslavije segajo že v prvo leto kanclerja Schmidta. Leto kasneje pa je nastal dokument, ki govori o tem, da so bile špekulacije o prihodnosti Jugoslavije tema pogovorov zahodnih zaveznikov že v letih pred tem. Gre za depešo, s katero je nemški veleposlanik v Beogradu Jesco von Puttkamer Bonn obvestil o informativnih pogovorih nemškega poslanca Wernerja Marksa s sekretarjem ZKJ Stanetom Dolancem. Težišče teh pogovorov so bile razmere v Jugoslaviji in vloga Jugoslavije v komunističnem svetu. Kaj je bil povod za Dolančev odgovor, iz depeše ne izhaja, beremo zgolj, da je Dolanc na neko pripombo odgovoril, »da so v Jugoslaviji že nekoliko utrujeni od razprave o nujnosti obstoja Jugoslavije, (ki poteka, op. P. B.) na Zahodu /…/ Jugoslovanska partija je partija z načeli in sprememba jugoslovanske politike ali približevanje tako imenovanemu socialističnemu taboru sta danes popolnoma izključena. Takšne špekulacije, ki krožijo na Zahodu, so popolnoma zmotne. Jugoslavija se nahaja v podobnem položaju kot Zvezna republika (Nemčija, op. P. B.) in Srednja Evropa: konflikt velikih sil bi nas neposredno ogrozil.«
V dokumentih celotnega obravnavanega obdobja sledimo prepričanju zahodnih zaveznic, da lahko Jugoslavija svoj neodvisni položaj do Sovjetske zveze in Varšavskega pakta ohrani le s podporo Zahoda. Prvi namig na to, da bi do obravnave morebitne potrebe po podpori politični in gospodarski neodvisnosti Jugoslavije morda moralo priti tudi v kontekstu organizacije NATO, izvira iz časa neposredno po začetku veljave zadnje jugoslovanske ustave. Ta je z institutom predsedstva in torej z vpeljavo prihodnjega kolektivnega vodje države nakazala, da se tudi predsednik Tito zaveda kočljivosti trenutka svoje smrti. 
Ob robu konzultacij NATA v Parizu sredi marca 1974 sta o Jugoslaviji v tem smislu govorila nemški in francoski predstavnik na ravni političnega direktorja. Nemški predstavnik je poudaril nemški prispevek h gospodarski stabilizaciji Jugoslavije. Glavna točka pogovora je bilo sicer vprašanje, ali bi veljalo iniciirati splošno razpravo o interesu zavezništva za stabilnost Jugoslavije: »Strinjala sta se, da bi o tem vprašanju veljalo najprej voditi bilateralne pogovore med Francijo in Veliko Britanijo ter med ZDA in vlado ZRN.«
Jugoslovanom, zagotovo pa tudi Zahodu, je v tem času nedvoumen signal poslal tudi predsednik Tito. Zunanjepolitični del njegovega govora na X. kongresu ZKJ leta 1974 poudarjam zato, ker so kongresu in na njem izrečenim smernicam velik pomen pripisovali tudi zahodni diplomati. Predvsem zato, ker so predvidevali, da je to zadnji kongres ZKJ s Titovo udeležbo, so ga nemški diplomati po pomenu primerjali s tistim iz leta 1948, ki je potrdil prelom Beograda s Stalinom. Zahodnonemško veleposlaništvo je poročalo, da je Tito »kot temelj jugoslovanske zunanje politike izpostavil nezmožnost odpovedi politiki neuvrščenosti. Izhajajoč iz osvobodilnega boja in odpora proti imperializmu in tuji okupaciji je politika nevtralnega položaja med blokoma v svojem bistvu antiimperialistična in antihegemonistična. Preprosto je predstavljena kot politika 'aktivne prijateljske koeksistence', pod čimer je treba razumeti tudi to, da so 'ne le vojaški konflikti', temveč tudi vsaka oblika nadvlade in (uveljavljanja, op. P. B.) pravice močnejšega nedopustni.«
V nadaljevanju je predsednik Tito (predpostavljamo lahko, da na ozadju nikoli povsem izginule skepse glede namer Sovjetske zveze) izjavil, da sicer obstaja zgodovinsko nujna povezava med Jugoslavijo in drugimi socialističnimi deželami, vendar pa da to ne more biti zunanjepolitična obveza: tudi socialistične države nimajo pravice vsiljevanja socializma drugim državam. Oziroma v Titovi formulaciji: »Socialistične države ne morejo doprinesti h krepitvi miru in socializma v mednarodni politiki, če njihovi medsebojni odnosi ne temeljijo na načelih enakopravnosti, neodvisnosti, medsebojnega spoštovanja in nevmešavanja v notranje zadeve (drugih držav, op. P. B.).«
Mesec dni po prvem Titovem uradnem obisku v ZRN konec junija 1974 se je ameriški predsednik Richard Nixon sestal z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem. Glavna tema pogovora je bila politika popuščanja napetosti v svetu. Kot izhaja iz poročila nemškega veleposlanika v Washingtonu Berndta von Stadna, sta sogovornika podrobneje govorila o položaju Berlina in o pomenu politike do Berlina s politiko détenta, Genscher pa je Nixonu tudi dal vedeti, da mora v nemškem pogledu Jugoslavija ostati neodvisna in da je treba Sovjetski zvezi dati jasno vedeti, da pritiski na Jugoslavijo niso združljivi s politiko popuščanja napetosti v svetu. In čeprav je moral Nixon v dveh tednih po tem srečanju odstopiti, je njegovo sporočilo, ki ga je po Genscherju poslal Schmidtu, tudi napoved intenzivnejše obravnave položaja Jugoslavije v zvezi NATO v naslednjih letih: najpomembnejša je enotnost med Zahodno Evropo in ZDA. Predvsem velike države morajo sodelovati, da bi preprečevale nestabilnosti na južnem robu Evrope.
Dokumenti v političnem arhivu nemškega zunanjega ministrstva napotujejo na sklep, da se je zveza NATO z nadaljnjim razvojem Jugoslavije intenzivno ukvarjala od leta 1976. Od tega leta so po mandatu štirih zunanjih ministrov (ZDA, Francije, Velike Britanije, ZRN) v krogu političnih direktorjev teh držav in njihovih vojaških svetovalcev potekali zaupni pogovori o možnosti pomoči Jugoslaviji. Položaj zahodnih zaveznikov do Jugoslavije in njihovo analizo tveganj za jugoslovansko državo v prihodnjih letih najbolje podaja izčrpno poročilo o konzultacijah o Jugoslaviji, ki so na sedežu zveze NATO potekale na začetku novembra 1976. Konzultacije so imele status neuradnega posveta in generalni sekretar zveze NATO Joseph Luns je pozval, naj srečanje ostane tajno. Dokument izjemno natančno identificira vzroke dvojne (torej politične in gospodarske) krize, ki je Jugoslavijo prizadela neposredno po smrti predsednika Tita:
Zapisnik o tem sestanku identificira dejavnike kasnejšega razpada Jugoslavije in tudi že poda razlog, zakaj se zveza NATO, čeprav je o Jugoslaviji večkrat razpravljala, nikoli ni odločila izdelati intervencijskega kriznega načrta za vojaško reševanje Jugoslavije. Sklep, da je sovjetska intervencija malo verjetna, so zahodne zaveznice utemeljile z analizo: »Intervencija v Jugoslavijo je za Sovjetsko zvezo iz ideoloških (vključitev socialistične države v Varšavski pakt), političnih in strateških razlogov (rešitev problema z Romunijo, dostop do Sredozemlja) vabljiva, po drugi strani pa je Jugoslavija za Sovjetsko zvezo 'trd oreh'. V vzhodni blok bi prinesla nacionalne probleme (Sovjetska zveza, ČSSR, Romunija), zaradi vodilne jugoslovanske vloge v gibanju neuvrščenih bi zmanjšala ugled Sovjetske zveze med državami tretjega sveta, skrajno bi zaostrila odnose med Vzhodom in Zahodom, naredila bi konec politiki popuščanja napetosti v svetu in sprožila bi kar najostrejši oboroženi odpor večine prebivalstva. (Zahodni, op. P. B.) zavezniki imajo zato sovjetsko intervencijo neposredno po odhodu predsednika Tita za malo verjetno, navsezadnje tudi zato, ker ni mogoče identificirati nobene večje, Sovjetom naklonjene skupine, na katero bi se Sovjetska zveza lahko oprla. Ni pa mogoče povsem izključiti, da ne bi SZ kasneje postopoma okrepila svojega vpliva in poskusila oblikovati sebi poslušne skupine. Do tega bi lahko prišlo, če Titov naslednik ne bi užival splošnega priznanja, če bi prišlo do političnih nemirov in ob gospodarski krizi.«
Na tej osnovi so bili oblikovani sklepi, ki do konca obravnavanega obdobja opredeljujejo položaj zveze NATO do Jugoslavije. Zato jih na tem mestu tudi v celoti citiram:
Povoda za ta intenzivni posvet o Jugoslaviji v poročilu o njem ni najti. Dopušča se možnost povezave z diplomatskim faux pasom tedaj še kandidata za ameriškega predsednika Jimmyja Carterja v tednih pred posvetom v zvezi NATO. Šlo je za Carterjevo izjavo, da se »ob sovjetskem napadu na Jugoslavijo on ne bi odločil za vojaški odgovor«. Carter je že 4. novembra 1976 izjavo korigiral in sporočil, da je močno podcenil resnost morebitne sovjetske intervencije, da »bi bila sovjetska invazija 'grožnja celemu svetu' in da bi si sam vzel pravico do odločitve o tem, kakšen bi bil ameriški odgovor (v takšnem primeru, op. P. B.)«.
Kot je konec oktobra poročal nemški veleposlanik von Puttkamer, je ta izjava v Jugoslaviji izzvala veliko nezadovoljstvo. Zgoraj citirane sklepe posveta o Jugoslaviji je treba brati tudi na ozadju sklepa, ki ga je na podlagi svojega uvida v jugoslovansko razmišljanje o mogočih posledicah morebitne sovjetske intervencije zapisal von Puttkamer: »/…/ Kolikor je mogoče sklepati na podlagi izjav v številnih pogovorih z jugoslovanskimi politiki, tukajšnja analiza izhaja iz predpostavke, da vojaški napad na Jugoslavijo zagotovo ne bi vodil do obrambne akcije zveze NATO, da pa Zahod zaradi geopolitičnega pomena Jugoslavije ne bi ostal tako neaktiven, kot je bil pri Češkoslovaški. (V takšnem primeru, op. P. B.) Jugoslovani prav gotovo računajo s pošiljkami orožja in materiala pa tudi s pozitivno intervencijo ZDA.«
Ker se v tem prispevku opiram na dokumente nemškega političnega arhiva, želim glede razprave v zvezi NATO omeniti še prispevek nemškega veleposlanika pri atlantskem zavezništvu Rolfa Friedmanna Paulsa, saj je značilen za nemški pristop k podpori stabilnosti Jugoslavije. Pauls je tako poudaril nemški položaj, da lahko Zahod k stabilizaciji Jugoslavije največ prispeva z gospodarsko pomočjo. Prav tako je v zvezi s tem zanimiva nekaj tednov za tem srečanjem objavljena analiza nemškega ministrstva za gospodarstvo, ki je prav tako že identificirala vzroke kasnejšega kolapsa jugoslovanskega gospodarstva, s tem pa tudi znotrajdržavne solidarnosti: »Gospodarski položaj Jugoslavije zaznamujeta relativno nizka raven industrijskega in tehnološkega razvoja in nacionalne napetosti, ki jih povzroča razvojni prepad sever–jug. Produktivnost dela je nizka; strukturna brezposelnost predstavlja vodstvu države velik problem. /…/ Poleg tega je zvišanje cen nafte uničilo ravnotežje jugoslovanskih zunanjih gospodarskih odnosov.«
Naslednji dokumenti o razpravi na temo Krisenfallplannung Jugoslawien v okviru zveze NATO, ki sem jih našla v pregledanih fondih, so šele iz časa po smrti predsednika Tita. Ker je bilo drugo polje razprav o podpori ohranjanja Jugoslavije in njene vitalnosti na Zahodu Evropska gospodarska skupnost, želim omeniti še en pogovor političnih direktorjev vodilnih štirih sil v atlantskem zavezništvu o Jugoslaviji v letu 1976. Pogovor je zanimiv predvsem zaradi prispevka ameriškega diplomata Helmuta Sonnenfeldta, vplivnega svetovalca Henryja Kissingerja in arhitekta ameriške zunanje politike v administracijah predsednikov Richarda Nixona in Geralda Forda. Sonnenfeldt je na srečanju izrazil položaj, vsaj delno nasprotujoč nemški politiki, ki je v tesnem sodelovanju Jugoslavije z Evropsko skupnostjo in v za Jugoslavijo preferenčnih aranžmajih v polju evropske trgovine videla pomemben ukrep za krepitev njenega gospodarstva, tako pa tudi splošne stabilnosti Jugoslavije, in ukrep za vzdrževanje njene distance do Sovjetske zveze. Sonnenfeldt je, nasprotno, težavo videl v tesnih odnosih med ES in Jugoslavijo. Nemška zabeležka pogovora Sonnenfeldtov prispevek navaja tako: »Po odhodu Tita bo Sovjetska zveza zelo občutljiva za znake poskusov približevanja Jugoslavije Zahodu. Čisto mogoče je, da bo v Jugoslaviji po Titu (nastal, op. P. B.) interes za tesnejše gospodarsko sodelovanje z Zahodom. Tito je za Sovjete v določenem pogledu zagotovilo za to, da se Jugoslavija ne bo preveč približala Zahodu. On, Sonnenfeldt, zato meni, da bi morala ES narediti vse za to, da bi svoj odnos do Jugoslavije organizirala še v času Titovega življenja. Potem bo to težje.«
4. Evropska skupnost in Jugoslavija
Kot je že bilo ugotovljeno, so Zahodna Nemčija in zahodne partnerice ključni dejavnik zagotavljanja stabilnosti Jugoslavije videle v vitalnosti jugoslovanskega gospodarstva. Kljub pozornemu opazovanju sovjetskih potez in upoštevanju jugoslovanskih opozoril na možnost eskalacije terorističnega nasilja beograjskemu režimu sovražne emigracije, katerega cilj bi prav tako bil destabilizacija jugoslovanske države, je podpora jugoslovanskemu gospodarstvu uživala prioriteto. V tem pogledu je bilo sodelovanje Jugoslavije in Evropske skupnosti zelo pomembno. V obravnavanem obdobju je bil ključen instrument tega sodelovanja trgovinski sporazum, ki sta ga Jugoslavija in Evropska skupnost podpisali 26. junija 1973, in sicer za obdobje petih let. Že iz leta kasneje, še bolj očitno pa leta 1975 – na to napotuje v prologu zabeleženo začudenje francoskega in britanskega zunanjega ministra nad nemško blokado jugoslovanskega dostopa do sredstev evropske razvojne banke – pa izhajajo dokumenti, ki dokazujejo različno stopnjo naklonjenosti držav članic Evropske skupnosti Jugoslaviji in različno stopnjo pripisovanja pomena podpiranju jugoslovanske stabilnosti.
Zato velja omeniti sprejem uredbe o prepovedi uvoza mladega govejega mesa iz vseh držav nečlanic Evropske skupnosti 16. julija 1974. Ta je močno prizadel Jugoslavijo, ki ji je izvoz mlade govedine v območje ES zagotavljal že 19. marca 1970 sklenjeni trgovinski sporazum z ES. Ko je 21. oktobra evropska komisija z novo uredbo podaljšala ukrep za nedoločen čas, sta proti temu protestirali predvsem Zahodna Nemčija in Nizozemska. ZRN je s predlogom omilitve uredbe poskušala pomagati predvsem Jugoslaviji, njeni diplomati pa so tako tudi opozarjali, da je Jugoslavija sama ponudila omejitev količine mesa, namenjenega za zahodni trg. V zgoraj že omenjenih pogovorih, kjer je bil Genscherju predan očitek o nemški blokadi dostopa Jugoslavije do sredstev evropske razvojne banke, je bil dobro leto po začetku veljave uredbe ponovno omenjen ukrep omejitve uvoza mladega govejega mesa in svinjine. Britanski minister Callaghan je dejal, da je Velika Britanija kot največji odjemalec svinjskega mesa pripravljena priti nasproti Jugoslaviji, da pa so to zavrnili vsi drugi partnerji deveterice. Genscher je zatrdil, da je vlada pri obeh vprašanjih odprta za rešitve.
Na podobno disonanco namiguje, kot je že bilo omenjeno, francoski in britanski očitek ZRN. V letu 1975 se je namreč že pripravljal sporazum o finančnem sodelovanju med Jugoslavijo in ES, katerega rezultat je bila odločitev sveta guvernerjev 22. decembra 1976, ki je Evropsko investicijsko banko avtorizirala za dodelitev posojila Jugoslaviji v višini 50 milijonov ameriških dolarjev, za potrebe financiranja projektov v skupnem interesu Evropske skupnosti in Jugoslavije. Prav tako je Jugoslavija prav zaradi angažmaja ZRN v letu 1975 ostala glavni koristnik splošnega preferenčnega sistema zunanje trgovine Evropske skupnosti.
Posebno pomembna podpora Jugoslaviji je bil tik pred smrtjo predsednika Tita (2. 4. 1980) podpisan sporazum o sodelovanju med Evropsko skupnostjo in Jugoslavijo. Sporazum, ki je v veljavo stopil šele aprila 1983 (določila finančnega in trgovinskega sodelovanja so sicer z začasnim sporazumom začela veljati že 1. julija 1980), je imel preferenčni značaj in je odpravljal carine za večino jugoslovanskih industrijskih izdelkov, poleg tega pa je predvidel tudi sodelovanje na področju financ (finančna pomoč) in na širokem razponu področij (kmetijstvo, znanost, tehnologija, energetika, promet, okoljevarstvo in turizem).
Da je odločitev za sklep sporazuma o sodelovanju med ES in Jugoslavijo vodil tudi namen pomoči Jugoslaviji, govori izjava nemškega visokega uradnika v nazivu Vortragender Legationsrat Bolla, podana dan po podpisu sporazuma: »Sporazum ima preferenčni značaj in dopolnjuje v okviru globalne politike (Evropske, op. P. B.) skupnosti do Sredozemlja že sprejete dogovore. S pristopom Grčije k Evropski skupnosti (1. 1. 1981), s katerim bo Jugoslavija postala tranzitna država, dobi sporazum dodaten pomen. Jugoslaviji naj bi omogočil z rastjo izvoza zmanjšati njen veliki deficit v trgovinski bilanci z Evropsko skupnostjo (več kot 5 milijard DM v letu 1979) in močneje diverzificirati njen izvoz. /…/ S sporazumom o sodelovanju skupnost prispeva h gospodarski stabilnosti in ohranjanju neodvisnosti Jugoslavije.«
Dokumenti o sklepu sporazuma o sodelovanju med Jugoslavijo in Evropsko skupnostjo pa napotujejo tudi na ugotovitev, da sta v obdobju po smrti predsednika Tita glavna potencialna ogrožajoča dejavnika v jugoslovanskem neodvisnem položaju v več pogledih sovpadla. Najbolj jasno je ta novi položaj v dokumentu z naslovom Jugoslavija v turbulentni coni avgusta 1981, torej v času, ko je razmere v Jugoslaviji še dodatno zaostrila kriza na Kosovu, označil veleposlanik ZRN v Beogradu Horst Grabert. Opozoril je na zmanjševanje jugoslovanskega izvoza v Evropsko skupnost, ki je bila v sedemdesetih glavni gospodarski partner Jugoslavije, in na preusmerjanje jugoslovanske zunanje trgovine v države Sveta za vzajemno ekonomsko pomoč (SEV), kar naj bi ublažilo padec nekonkurenčnosti jugoslovanskega gospodarstva; obenem pa je ta razvoj odprl nove možnosti za negativne vplive na jugoslovansko neodvisnost in nevtralnost; tega se je zavedalo tudi jugoslovansko vodstvo: »Zunanjepolitične posledice naraščajočega dela jugoslovanske izvozne kapacitete proti Comeconu so v pogovorih z visokimi vladnimi in partijskimi funkcionarji komentirane z veliko zaskrbljenostjo.«
Na koncu obravnavanega obdobja, ko se je dokončno potrdilo, da neposredne intervencije Sovjetske zveze ne gre pričakovati, je bilo ugotovljeno, da Sovjetska zveza ostaja grožnja neodvisnemu položaju Jugoslavije predvsem zaradi strukturnih šibkosti njenega gospodarskega sistema. Iz tega je izhajala tudi nadaljnja podpora Zahoda finančni in gospodarski sanaciji Jugoslavije, katere vrh je bila akcija Mednarodnega denarnega sklada.
5. Zveza NATO o Jugoslaviji v času po Titu
Čeprav iz dokumentov izhaja, da so posveti o možnosti pomoči Jugoslaviji v krogu štirih političnih direktorjev in vojaških svetovalcev od leta 1976 potekali redno, sporočil o konzultacijah v naslednjih letih nisem našla. Kot je že bilo zapisano, naslednji dokumenti segajo šele v leto 1981. 
Ponoven pojav dokumentov o obravnavi Jugoslavije v okviru zveze NATO v letu 1981 je treba razumeti v okviru že omenjenega trenda razvoja, zaradi katerega sta po smrti predsednika Tita, kot že omenjeno, kot dejavnika tveganja sovpadla krizno stanje jugoslovanskega gospodarstva in pa Sovjetska zveza kot potencialna grožnja jugoslovanski neodvisnosti. O tem govori poročilo o srečanju političnih direktorjev v Bonnu oktobra 1981. Izhodišče za obravnavo Jugoslavije je bila prav zaskrbljenost zaradi naraščajoče odvisnosti jugoslovanskega gospodarstva od trgovine s Sovjetsko zvezo, saj naj bi v tistem času po nemških izračunih že polovica jugoslovanske zunanje trgovine vključevala menjavo z Vzhodom, medtem ko je menjava z Zahodom dosegala zgolj 20 odstotkov. To je kot potencialno nevarnost prepoznal tudi tedanji ameriški veleposlanik v Beogradu Lawrence Eagleburger, ki pa je vseeno videl omejeno možnost za povečevanje sovjetskega vpliva: »Jugoslovani so trdoživi in bodo dlje zdržali kot drugi; antisovjetska drža se je po Titovi smrti kvečjemu okrepila.«
Iz zadnjega poročila na temo Kriesenfallplanung Jugoslawien izhaja, da so se za ponovno intenzivnejšo obravnavo Jugoslavije zavzele ZDA. Omenjen je namreč predlog ameriškega vojaškega svetovalca, generala Bowmana, iz maja 1981, da bi se dotedanje krizno načrtovanje v zvezi z Jugoslavijo razširilo na izdelavo konkretnih operativnih vojaških načrtov (contingency planning). O zvišanju stopnje tveganja pričajo tudi diskusije o možnostih za izvoz sodobnega orožja v Jugoslavijo. V zvezi z izvozom vojaške opreme se izrecno potrdi poseben status, ki so ga Jugoslaviji pripisovale zahodne zaveznice. Najbolj jasno se to izkaže v zvezi z Zahodno Nemčijo, ki je prav pri Jugoslaviji izkazala pripravljenost rahljanja svoje restriktivne politike izvažanja orožja.
Na zasedanju političnih direktorjev v začetku decembra 1981 v Bruslju je nemški predstavnik (D 2) pojasnil nemški položaj: »Ne glede na našo v splošnem restriktivno politiko izvažanja orožja nameravamo Jugoslavijo uvrstiti v posebno kategorijo, saj v tem primeru poseben političen pomen govori za (dodelitev, op. P. B.) dovoljenja za izvoz. Takšna odločitev nam bo tudi omogočila nadaljnje sodelovanje pri načrtih četverice v zvezi z Jugoslavijo. /…/ V vsakem primeru pa bo za vsak posamični primer izvoza orožja v Jugoslavijo potrebna odločitev na politični ravni. Če bomo Jugoslavijo uvrstili v posebno kategorijo, se bomo izognili težavam za izdajo dovoljenja, ki so sicer povezane z našimi temeljnimi smernicami za izvoz orožja.«
Iz dokumentov ni mogoče ugotoviti, ali je neformalni gremij štirih političnih direktorjev in vojaških svetovalcev v prihodnje izdelal načrt posredovanja v Jugoslaviji. Iz dokumentov predvsem izhaja, da je bil glavni interes Zahoda preprečiti možnosti za večjo navezavo Beograda na Moskvo. Tako je mogoče razumeti tudi razpravo političnih direktorjev o nujnosti upoštevanja jugoslovanske občutljivosti oziroma preprečevanja možnosti, da bi Jugoslovani dobili občutek, da Zahod nanje gleda zviška. Francoski predstavnik Jacques Andréani, ki je prav tako poudaril Jugoslavijo kot Sonderfall, saj bi njena ogroženost ogrozila vso evropsko varnost, je tako vprašanje dobave orožja Jugoslaviji označil tudi kot psihološki problem: »Jugoslavija ne sme imeti občutka, da lahko dobi le manjvredno orožje.«
6. Zaključek
Za ukrepe in razmislek o morebitnih potrebnih ukrepih za stabilizacijo Jugoslavije, o katerih govorijo dokumenti obravnavanega obdobja iz političnega arhiva nemškega zunanjega ministrstva, lahko rečemo, da ustrezajo kompleksnosti problema zagotavljanja varnosti, ki ga prinesejo sedemdeseta leta. O času po izbruhu naftne krize leta 1973 politična teorija govori kot o času trirazsežnega koncepta varnosti, ki je odtlej vojaško-obrambni izziv, politični izziv, ki ga simbolizira politika popuščanja napetosti in v tem multilateralizacija diplomacije, ter ekonomsko-politični izziv.
Razmislek o nujnosti stabilizacije Jugoslavije, ki mu sledimo v dokumentih, je bil po eni strani posledica predpostavke, da je Tito dejanska in ključna vez večnacionalne jugoslovanske države, katere obstoj kot Sonderfall znotraj blokovske razdelitve sveta je bil pojmovan kot eden od stabilizatorjev varnosti v Evropi. To je del razlage za okrepljeno ukvarjanje z zdravjem predsednika Tita in za preigravanje mogočih scenarijev ob njegovem odhodu. Po drugi strani pa je mogoče pozornost zadevam pod naslovom Krisenfallplanung Jugoslawien od leta 1976, ko je v zvezi NATO vzpostavljen sicer poudarjeno neformalen gremij štirih političnih direktorjev in varnostnih svetovalcev za posvetovanje o Jugoslaviji, povezati tudi z varnostnimi razmerami v mednarodnem kontekstu.
Poleg posledic naftne in nato še energetske krize leta 1979 je bila sredina sedemdesetih tudi čas zaostritve odnosa med Vzhodom in Zahodom zaradi groženj ohranjanju ravnotežja v oborožitvi. Prav leta 1976 je Sovjetska zveza začela nameščati rakete srednjega dosega SS-20, katerih domet je bila Srednja Evropa. Posledica je bil sklep zveze NATO, imenovan Double-Track Decision (Odločitev dveh tirov), katerega idejo je podal prav Helmut Schmidt. NATO je Varšavskemu paktu hkrati ponudil pogovore o vzajemnem zmanjšanju arzenala balističnih raket srednjega dosega, obenem pa ob zavrnitvi tega predloga zagrozil z nameščanjem novega orožja srednjega dosega v Zahodni Evropi, kar je sicer atlantsko zavezništvo predstavljalo tudi kot nujnost modernizacije svojega arzenala. Krizo je zaostroval tudi neuspeh s sporazumom o omejevanju proizvodnje strateškega jedrskega orožja SALT II (Sporazum o omejevanju strateškega orožja, ki sta ga ZDA in Sovjetska zveza 18. 6. 1979 sicer podpisali, vendar pa ga ZDA nikoli niso ratificirale, kmalu pa se je izkazalo, da se SZ ni držala niti prvega sporazuma SALT, podpisanega leta 1972.).
Prav v času smrti predsednika Tita je tako s povodom za Double-Track Decision zveze NATO, sovjetsko intervencijo v Afganistanu decembra 1979 in krizo na Poljskem v letih 1980–1981 prišlo do nove napetosti v odnosih med Vzhodom in Zahodom, kar je bila vsaj hipotetična obremenitev in grožnja položaju Jugoslavije. Zahod je poleg tega potrebo po podpori Jugoslavije izpeljal tudi iz njenega vedno manj gotovega položaja vodilne sile v gibanju neuvrščenih. Očitno je bilo, da želi pričakovani umik karizmatičnega Tita izkoristiti kubanski vodja Fidel Castro. Zahod je zaradi tesnih vezi med Havano in Moskvo ter zaradi njunih skupin akcij v Afriki v mogoči zmanjšani vlogi Jugoslavije v gibanju neuvrščenih zaznal tudi potencialno grožnjo nevtralnosti neuvrščenih držav in možnost njihovega približevanja vzhodnemu bloku.
Kot za vse druge potencialne dejavnike rušenja neodvisnosti Jugoslavije neposredno po Titovi smrti, ki so imeli korenine v zunanji politiki, se je tudi grožnja usihanja moči med neuvrščenimi začasno izkazala za neutemeljeno. Kot so nemški diplomati analizirali leto po Titovem odhodu, je Jugoslavija ostala pomemben mednarodnopolitični akter. K temu je veliko doprinesla zadnja konferenca zunanjih ministrov gibanja neuvrščenih v New Delhiju (9.–13. 2. 1981), kjer je zaradi sovjetske agresije v Afganistanu v ozadje stopila teza o naravnem zavezništvu med neuvrščenimi in socialističnimi državami, ki sta jo zagovarjali Havana in Moskva. In v ospredje je ponovno stopilo načelo neuvrščenosti v bloku.
Prav to poročilo ponuja dobro sklepno poanto pričujočega ekspozeja, da politična emigracija nikoli ni zares bila realna grožnja Jugoslaviji in da Sovjetska zveza nikoli ni zares verjela v plodnost vojaškega posredovanja na zahodnem Balkanu; da je bila, kot je ugotavljala tudi nemška diplomacija, največja grožnja svojemu obstoju ves čas Jugoslavija sama: »Z začetkom tega leta se je obdobje prehoda izteklo, učinek solidarnosti, ki ga je sprožila Titova smrt, se je razblinil. Medtem ko je na gospodarskem področju mogoče zaznati nastavke učinkovite stabilizacijske politike v smislu krepitve načel tržnega gospodarstva, se jugoslovansko vodstvo na notranjepolitičnem področju omejuje na upravljanje s Titovo dediščino; tu obstaja grožnja, da se bo kontinuiteta sprevrgla v imobilnost.«
Zahod je zaradi svojega izrecnega interesa za ohranjanje neodvisne jugoslovanske države med Vzhodom in Zahodom sicer budno motril njen položaj in spremljal morebitne, beograjskemu režimu sovražne dejavnike, a na koncu so se za krvnika Jugoslavije izkazali njeni notranji problemi, ki jih je Zahod prav tako poskušal blažiti, kjer je to bilo mogoče. Še več, skoraj kot v drami črnega humorja je pravzaprav Zahod sprožil zadnji udarec. Postopna dezintegracija države je res izšla iz neučinkovitega gospodarskega razvoja, ki je eklatantne razsežnosti dosegla zaradi vztrajanja pri tudi po naftni krizi in torej v razmerah »dražjega denarja« nespremenjenem avtarkičnem razvojnem modelu, finančno podprtem z zadolževanjem v tujini, vendar pa so na koncu zahteve zahodnih upnikov ter koordinirana akcija Mednarodnega denarnega sklada najbolj načeli notranje tkivo Jugoslavije. Kot je v članku Jugoslavija med integracijo in dezintegracijo analiziral Neven Borak: »Jugoslavija je morala socializirati dolgove oziroma izgube ter prilagajati svojo gospodarsko politiko in ureditev potrebam financiranja, to je odplačevanja dolgov. Socializacija dolgov je pomenila medrepubliško in pokrajinsko solidarnost, ki so jo upniki vsilili, in je pomenila prelivanje denarja med republikami in pokrajinama s pomočjo zveznih ustanov. Blokovska ureditev sveta je dajala Jugoslaviji pomembno zunanjo oporo, ki sicer ni prikrivala gospodarskih, političnih, socialnih in siceršnjih problemov države, zagotavljala pa ji je naklonjenost okolja. Razreševanje dolžniške krize je sovpadalo s siceršnjim pešanjem bloka socialističnih držav, kar je nedvomno prispevalo tudi k manjšemu razumevanju Zahoda za notranje jugoslovanske probleme. Opuščeno je bilo reformiranje Jugoslavije v okvirih njene družbenoekonomske ureditve, poudarek se je prenesel na njeno popolno opustitev in nadomestitev z novo ureditvijo, temelječo na tržnem gospodarstvu in zasebni lastnini. Te spremembe so napovedale rušenje političnega in razvojnega soglasja iz sedemdesetih let.«
Rušenje tega soglasja pa se je kmalu stopnjevalo v rušenju sposobnosti sobivanja. In kot pravilni sta se izkazali Titovi obžalovanje in priznanje, da je njegov največji neuspeh to, da iz večnacionalne države ni zmogel narediti države ene složne nacije.