Svetovna vojna, ki je izbruhnila leta 1914, je korenito spremenila dotedanji javni pogled na domovino in svet. Takratni edini množični medij – časopisni tisk – so zapolnila poročila o dogajanju na frontah in njegovih posledicah, ki so pustila le malo prostora za spremljanje razmer na drugih področjih. Vojna je dala časopisju značilen, do takrat nepoznan vojni pečat. Na to je odločilno vplivala cenzura, ki je bila ves čas v službi vojske in zato tudi podrejena vojaškim interesom. Od tod je poleg predpisanega patriotičnega naboja izhajala vsebinska usmerjenost časopisov iz vojnih let.
Prvi dve leti vojne je v slovenskem časopisju prevladovalo poročanje o bojevanju avstro-ogrske monarhije in nemškega cesarstva z njunimi slovanskimi nasprotnicami – Ruskim carstvom, Kraljevino Srbijo in Kraljevino Črno Goro. Vanj je podonavska monarhija vpoklicala tudi Slovence in jih pred prestavitvijo na jugozahodno vojskovališče postavila v položaj, ko so se s pripadniki drugih slovanskih narodov srečali na življenje in smrt. Časopisje je omenjeni položaj osvetlilo z različnih vidikov, glavni poudarek pa je veljal neposredni bojni izkušnji slovenskega vojaka s slovanskim nasprotnikom. O tem sta obširno poročala vodilna politična dnevnika katoliški Slovenec in liberalni Slovenski narod. Na marksistični strani takih poročil ni bilo, saj delavski tisk do poletja 1917 zaradi prepovedi ni izhajal.
Za Slovenca in Slovenski narod je bilo značilno, da zanju vprašanje medsebojnega bojevanja Slovanov ni bilo sporno. To je veljalo tudi za veliko večino slovenskih vojakov, saj so le redki posamezniki izražali nejevoljo nad bojevanjem proti slovanskemu nasprotniku in vojno razumeli kot spopad nemštva s slovanstvom. V pisanju Slovenca in Slovenskega naroda so bili Slovenci Avstrijci, ki se borijo proti slovanskim sovražnikom habsburške države. To je slabega pol leta po začetku vojne nazorno izrekel Slovenec, ko je poudaril, kaj v tistem trenutku »učijo« avstrijski Slovani (»austriaci Slovani docent«): »Ko se je napovedala vojska slovanskima državama Rusiji in Srbiji, nismo niti za trenutek dvomili, kje je naše mesto. V stari udanosti do Habsburžanov so se avstrijski Slovani podali na bojišča, da tamkaj krvavijo in umirajo za svojo skupno domovino in svojo vladarsko hišo. Ves svet ve, da so sovražniki na tihem računali na slabost avstrijskih Slovanov, češ, v danem trenutku bodo odrekli. Zaračunali so se, ker niso poznali naše nesebične zvestobe do Avstrije in cesarja«. Slovani – in med njimi seveda tudi Slovenci – smo pokazali »svoje neskaljeno avstrijsko domoljubje«.
Avstrijski patriotizem je bil poleg katoliškega vrednostnega vodila tedaj gotovo nesporna bivanjska drža velike večine Slovencev. Njen resnični značaj je bilo mogoče čutiti kljub vojnemu absolutizmu, okrepljenemu nemškemu nacionalnemu pritisku in vojaški cenzuri. Slovenski narod je »rade volje žrtvoval življenje in kri na oltar domovine, življenje tisočih svojih najboljših sinov«, je konec leta 1914 izjavil Slovenski narod. Njegove besede so se navezovale na hude izgube t. i. slovenskih polkov na vzhodni, to je ruski fronti, s katerimi je bila seznanjena tudi javnost. Navzlic temu pa je zagotovil, da bo »tudi danes sredi titanskega viharja, ki pretresa zemeljsko oblo«, Slovenec »ostal nevpognjen in neomajen v svoji zvestobi in vernosti do domovine, ki mu je bila zvezda vodnica v njegovem dejanju in nehanju«. Dobro leto in pol kasneje je Slovenec k temu dodal: »Pred sodbo zgodovine bo naš mali narodič stal velik. V tej vojni smo popolnoma pozabili nase in mislili samo na državo.« Naš narod je bil »s svojimi junaki zmeraj tam, kjer je bilo opraviti najhujše delo«. Slovenci in Hrvatje, ki so združeni pod habsburškim žezlom, hočejo tudi vse nadaljnje čase ostati cesarju najzvestejši narod.
V enako vznesenem duhu so na Slovenskem slavili tudi avstrijske zmage proti slovanskim nasprotnikom. Ko so 2. decembra 1914, na 66-letnico vladanja avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa I., Avstrijci osvojili Beograd, je ljubljanski liberalni župan dr. Ivan Tavčar istega dne pozval prebivalce Ljubljane, naj v počastitev tega vojaškega uspeha razobesijo zastave. Županovemu pozivu »je vse z veseljem sledilo. Zvečer sta dve vojaški nadomestni kapeli svirali po mestu, spremljali pa sta jih večje množice z živahnimi klici. Grad je bil deloma razsvetljen in ob 9. uri je zadonelo 21 strelov iz topov, tako da je tudi daljša okolica izvedela za uspeh, ki ga je izvojevala avstrijska armada po dolgem heroičnem bojevanju proti Srbiji«. Naslednji dan je Slovenski narod zmagoslavno spomnil na narodno pesem »Stoji, stoji tam Beligrad, za gradom teče rdeča kri, da bi gnala mlinske kamne tri …«; pesem je nastala ob avstrijski osvojitvi Beograda leta 1789. V Ljubljani so kasneje bučno proslavili še zavzetje Przemyśla 3. junija 1915, Lvova 22. junija 1915 in Varšave 5. avgusta 1915. Slovenski narod je z občudovanjem pozdravil tudi zasedbo Brest-Litovska 26. avgusta 1915 in Cetinja 14. januarja 1916. Patriotično veselje je izstopalo ob zavzetju Lvova. Narod je častil »ljubljene orle avstrijskih legij, častitljive znake habsburških vladarjev, zmagovite prapore cesarskih čet« in vzvišeno vojno umetnost avstrijskih vojskovodij, ki je premagala okorno rusko vojaško silo. Poleg tega je ljubljanski občinski svet na seji 23. junija 1915 ob soglasnem pozdravu »Živela armada!«, ki so ga svetniki izrekli stoje, na predlog liberalnega podžupana dr. Karla Trillerja ob padcu Lvova poslal telegrafsko čestitko vrhovnemu armadnemu poveljniku maršalu nadvojvodi Frideriku. Svojevrstno obeležje avstrijske domovinske privrženosti pa je zraslo med slovenskimi vojaki na Balkanu. Ustvaril ga je pripadnik ljubljanskega črnovojniškega pešpolka št. 27 akademski kipar Josip Urbanija. V spomin na polkovne boje na južnem vojskovališču je ob meji proti Srbiji in Črni gori postavil mogočen spomenik v obliki avstrijskega dvoglavega orla. Orel, postavljen na dva metra visok podstavek iz bosanskih skal, je z mogočne višine zrl na sovražno stran, pod njim pa so se »v kraljevski ponižnosti« razprostirali griči in doline bosanske dežele. Eno glavo je imel obrnjeno proti Črni gori, drugo pa proti Srbiji. Napol razprte perutnice, ki so v premeru merile sedem metrov, so bile pripravljene za takojšen, drzen polet. Ta dokaz patriotične misli je po Slovencu stal na odličnem in zaslužnem mestu ter potrjeval ničnost starorimskega izreka Inter arma silent Musae (Med vojno muze molče). »Nepremično sedi orel na skalovitem podstavku«, je pristavil Slovenec, »pod njim pa motijo tihoto streli, ki švigajo iz naše in sovražne strani.«
Iz doslej zapisanega lahko ugotovimo, da pripadnost slovanskemu rodu ni ovirala slovenskih vojakov v boju proti Rusom, Srbom in Črnogorcem. To so potrdila številna poročila in pričevanja o njihovem vojskovanju na slovanskih tleh. Seveda moramo upoštevati, da so pri njihovi objavi pazili na avstrijsko vojaškopolitično državno stališče in vojaškopropagandne zahteve, vendar je bil duh, ki jih je prežemal, dovolj zgovoren. Slovenski vojaki – Avstrijci, kot so sami poudarjali – so se proti Rusom neusmiljeno bojevali. Do njih in srbskih ter črnogorskih nasprotnikov so imeli prepoznaven vojaški odnos. »Oh, naš 'na nož!'«, je po vrnitvi z ruskega bojišča v Ljubljano septembra 1914 pripovedoval ranjeni desetnik »železnega« 17. pešpolka, imenovanega tudi polk kranjskih Janezov, Alojzij Prek iz Dobrove. »Preko tega ni. Le škoda, da nismo imeli več prilike. Pa bomo šli še enkrat nanje, komaj čakam, da jih bomo dali na bajonet.« Karel Jakopič iz Male vasi pri Ježici pa je pisal sestri: na »rjavce« (Ruse) smo šli »kakor volkovi na plen«. Videlo se je, kaj znajo kranjski fantje. Posebno plat bojevanja proti Rusom pa je razkril vojak iz Bovškega, pripadnik 27. domobranskega strelskega polka v Galiciji: »Bilo je /…/, ko smo napadli Ruse. Slišali so nas, ki smo slovensko govorili ter kričali. Tedaj je rekel eden od Rusov: 'Brate, ne streljati. Mi smo tudi Slovani! ' Ali naša dolžnost do presvetlega cesarja, zavest, da branimo našo drago domovino in svoje drage – to nam je velevalo, da smo bili gluhi. V vojski je zvijača več kot hrabrost.« Če verjamemo vojnemu kuratu Leopoldu Turšiču, ki je decembra 1914 spremljal 27. polk, naj bi se Rusi slovenskih vojakov bali. Kot je zapisal v pismu, ki ga je konec januarja 1915 objavil Slovenec, so domobrance poznali po srebrnih planikah na ovratniku in jim zaradi izvrstnega streljanja in vztrajnosti pravili »'psi s cvetlicami', na kar so naši fantje zelo ponosni.« Slovenec je že pred tem, v začetku decembra, za bojevanje slovenskih vojakov proti Rusom uporabil povéd: »Naši vojni psi na delu.«
Na brezčuten odnos do slovanskih nasprotnikov so kazali tudi v Slovencu in Slovenskem narodu objavljeni poudarki o bojaželjnosti slovenskih vojakov, podkrepljeni s pohvalnimi poročili iz avstrijskega in nemškega tiska o njihovem zagrizenem bojevanju na slovanskih frontah. Ob tem lahko kot zanimivost navedemo, da je bil sin ljubljanskega župana Tavčarja, rezervni praporščak poljskega topničarskega polka št. 25 Franc Boris Tavčar, leta 1915 odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost I. razreda. O njegovem bojevanju so v uradno Zlato knjigo armade zapisali: »Rezervni praporščak 25. poljskega topničarskega polka Franc Boris Tavčar se je pri vsaki priliki izkazal hrabrega in moškega. Kot poveljnik voda ter kot prvi oficir je vodil v bojih pri Polanih streljanje z redko hladnokrvnostjo, akoravno je lahka in težka sovražna artiljerija njegovo baterijo kar najljuteje obstreljevala. Njegov vpliv na moštvo je bil tako velik, da so njegovi vojaki v najljutejšem sovražnem ognju vzorno delovali naprej. Ko smo zapustili pozicijo pri Polanih, je ostal praporščak Tavčar na ukaz s svojim vodom tam ter ga je drugi dan z veliko spretnostjo sredi sovražnega ognja pripeljal k bateriji nazaj.«
Taka poročila, ki so služila k spodbujanju patriotičnega razpoloženja v domovini, so se lepo skladala z znanim sporočilom slovenske lojalistične nacionalne ideologije, ki ga je v svoji prvi in najuspešnejši pesniški objavi ob obisku cesarja Ferdinanda I. 1. septembra 1844 v Ljubljani zapisal Jovan Koseski (Janez Vesel): »Hrast se omaje in hrib, – zvestoba Slovencu ne gane!« Ranjeni slovenski vojaki, ki so se zdravili v bolnici Linz-Urfahr v Gornji Avstriji, so ga novembra 1914 zapisali na koncu svojih pozdravov, poslanih kranjskemu deželnemu glavarju dr. Ivanu Šusteršiču in njegovi soprogi. Patriotičnih izjav slovenskih vojakov v tisku ni bilo težko zaslediti. Obenem je Slovenec ugotavljal, da sta slovenski narod in slovenski vojak v tej vojni sijajno pokazala, kako razumeta pravo domoljubje v dejanju, Slovenski narod pa je opozoril na zapis, v katerem je Fjodor Mihajlovič Dostojevski skozi vrsto paradoksov zagovarjal vojno. V Narodovi predstavitvi zapisa Dostojevskega je bilo tudi naslednje: »Vojna povzdigne ljudskega duha in zavest lastnega dostojanstva, vojna napravi gospoda in hlapca enake, vojna je najvišji pojav ljudske dostojnosti, ker tedaj žrtvuje vsak ali svoje življenje, ali svoje zdravje ali del svojega imetja za občno korist.« Temu je sprva pritegnil tudi književnik Stanko Majcen. Po vrnitvi s fronte v Galiciji, kjer so mu zmrznile noge in so ga že novembra 1914 z odlikovanjem za hrabrost poslali domov, nato pa je po daljšem okrevanju opravljal večinoma lažje vojaške naloge, je v katoliški reviji za književnost in umetnost Dom in svet zapisal: »V eni izmed oktobrskih številk 'Naroda' je bil podlistek, v katerem Dostojevski hvali vojsko. Vse, kar stoji tam, je res.« Ne morem povedati, »kako mene vojska krepi. Daje mi zavest, da se veselo prenavljajo vrednote, da ugašajo vse tiste luči, s katerimi so ožarjali veliki lažnjivci in goljufi vse stvari, da te stvari zdaj dobivajo svojo lastno moč, njim samim določeno in da ima zdaj v teh lučih svet čisto drugačen obraz kakor prej. Kako je vse to tolažilno!« Svoje rezko razmišljanje pa je Majcen nato opustil. V isti reviji je namreč kmalu zatem črtico »Nevernik« sklenil s spoznanjem, da vojak ne more ne živeti ne umreti za domovino. »V tistih časih to ni bilo patriotsko dejanje, saj je pisatelj izražal skepso do domovinske vojne. Vprašanje je, kako je črtica sploh lahko izšla ob cenzuri, ki je bila pozorna na vsakršno malodušje.«
»Iz pisem naših junakov«, kot se je imenovala ena od rubrik v Slovencu, je bilo vidno tudi omalovaževanje slovanskih vojaških nasprotnikov. Rusi naj ne bi imeli pravega poguma, bili naj bi slabi strelci in brez bojnega vzgiba. Omalovažujoč odnos je bilo čutiti tudi do Srbov in Črnogorcev. Propaganda, ki je vela »Iz pisem naših junakov«, je tako ustvarjala predsodke o nasprotnikih in njihovi manjvrednosti ter postala pomembna prvina bojevanja, njen vpliv pa je odmeval še daleč v povojni čas. Vendar se omenjeno (samo)povzdigovanje »slovenskih junakov« ni ujemalo z dejansko sliko na ruskem vojskovališču. Poleti, jeseni in zgodaj pozimi leta 1914, ko so bili objavljeni članki o kakovosti ruskih vojaških enot (to potrjujejo tudi kasnejši spomini slovenskih vojakov), so, kot smo že opozorili, imeli slovenski polki in avstro-ogrska armada v boju z njimi zelo velike izgube.
Po Slovencu so si Rusi, zaščitniki sarajevskih morilcev, za cilj postavili uničenje Avstro-Ogrske; zanj so se bili pripravljeni posluževati tudi nečastnega in zločinskega bojevanja ter krvavega prisiljevanja svojih vojakov v boj. Po pričevanju slovenskega topničarja v Przemyślu naj bi namreč v neizmernem »zbiralniku ljudi« – ruski armadi – njeni častniki s strojnimi puškami gnali vojake v boj. »Ali bodo dajali komu odgovor?« se je o takem ravnanju spraševal pripadnik 97. pešpolka 4. stotnije računski podčastnik Franc Lapajne. »Zdi se mi,« je zapisal, »da bo po vojni morala Rusija prestati še strašnejšo vojno: veliko krvavo revolucijo.« Sicer pa naj bi se ruskim vojakom tudi drugače slabo godilo. Bili naj bi lačni in slabo obuti.
Kljub takim zapisom pa je Slovenec namenil svoj prostor tudi Rusom naklonjenim pričevanjem. Tako je Josip Šušteršič iz Šmartnega pri Litiji, ko je pisal o moriji ruskih vojakov v boju 17. pešpolka 4. februarja 1915 v Karpatih, takole opisal njegov zaključek: »V tem že slišim z leve strani klic za naskok: 'Ura!' Kakor en mož planemo vsi z bajoneti proti sovražniku v strašni jezi, da vse pokoljemo. Rusi še enkrat podvojijo ogenj, nakar jih še mnogo pade izmed naših. Pa ko smo že čisto blizu njih, si mislim: zdaj bo pa strašno klanje. Pa ni bilo tako. Znano je že, da se Rusi nobene stvari bolj ne boje kot naših bajonetov. Tudi sedaj, ko zagledajo bajonete pred seboj, pomečejo svoje puške proč in roke kvišku in kličejo: Brate! Brate! Ko jih vidimo kot svoje ujetnike, nas mine vsa jeza in začeli smo si podajati roke in se smejati drug drugemu. Delili smo jim kruh in druge reči, a oni nam cigarete in tobak. Ko bi nas tedaj kdo videl, bi mislil, da smo stari prijatelji po dolgem času zopet skupaj prišli. Vsak si je mislil: 'Vi ste storili svojo dolžnost in mi pa svojo; zdaj, ko ste naši ujetniki, niste več naši sovražniki.'«
Šušteršič je v svojem pismu Rusom sicer priznaval trdovratnost v boju. Taka, sicer maloštevilna priznanja so izrekli tudi drugi slovenski vojaki. Prav tako je bilo mogoče v Slovencu in Slovenskem narodu prebrati kratke pohvalne besede o bojevanju srbskih in črnogorskih vojakov. Slovenski narod je opozoril še na pohvalno mnenje o bojevanju Srbov, ki je krožilo v avstrijskih vojaških krogih in nemškem tisku. Omeniti velja, da sta lista poročala tudi o znosnem ali celo dobrem ravnanju ruske strani s slovenskimi vojnimi ujetniki. Drugačnih poročil skorajda ni bilo. Podobno izkušnjo naj bi imela tudi večina Slovencev v srbskem in črnogorskem vojnem ujetništvu. Enemu izmed njih pa se je zgodilo, da je slišal očitek o izdaji slovanstva. Podoben očitek je Slovenec naslovil na Rusijo, ko je moskovski dnevnik Russkoe slovo konec februarja 1916 objavil članek, v katerem je zapisal, da lahko Italija od Antante pričakuje podporo pri svojih ozemeljskih težnjah do slovenskega Primorja.
Poročila o sorazmerno ugodnih razmerah, v katerih so živeli slovenski vojni ujetniki v Rusiji, Srbiji in Črni gori, so lahko bila napisana tudi z mislijo na cenzurna očala ujetniških oblasti. Na pisma vojnih ujetnikov sta bili dejansko pozorni cenzura v ujetniških taboriščih in avstrijska cenzura korespondence in tiska, zato sta Slovenec in Slovenski narod objavila tisto, kar je prestalo cenzurni preizkus. Pri tem ju je verjetno vodila tudi misel, da bi olajšala skrb svojcev za svoje može in fante, ki so bili v vojnem ujetništvu, in tako prispevala k mirnejšemu sprejemanju vojne med prebivalstvom. Ujetništvo slovenskih vojakov listoma očitno ni služilo kot podlaga za razpihovanje sovražnega čustva do slovanskih nasprotnikov habsburške monarhije. Morda so pri tem upoštevali dejstvo, da je glavno breme njenega tedanjega vojskovanja potekalo na slovanskih tleh. Na to je spomladi 1915 opozoril Slovenski narod, ko je zapisal, da v tedanji stopnji svetovne vojne najbolj trpijo slovanski narodi. Vsi boji na vzhodnem in južnem vojskovališču so se vršili na (avstro-ogrskih) »slovanskih tleh, v Galiciji na poljskih in rutenskih tleh, v Bukovini na rutenskih tleh, v Karpatih na slovaških tleh, v Sremu in v Bosni in v Dalmaciji na hrvatskih tleh, na Primorskem na slovenskih tleh«. Glede Primorske je treba omeniti, da so se tu Slovenci borili tudi med seboj. Na soškem bojišču so se beneški Slovenci v uniformah italijanske vojske bojevali s Slovenci v uniformah avstro-ogrske vojske.
O razmerah v ruskem ujetništvu in spominu nanje se je ohranilo zanimivo zgodovinsko gradivo v rodbini Benko iz Križ pri Čemšeniku. Čeprav se ne navezuje na pisanje Slovenca in Slovenskega naroda v letih 1914–1916, ga vseeno omenjamo, saj gre za doslej neznano izkušnjo slovenskega vojnega ujetnika z vzhodne fronte med prvo svetovno vojno.
Omenjeno gradivo je v svojem delu Hiša mojega očeta predstavil Dušan Benko, nečak slovenskega vojnega ujetnika Janeza Benka. Janez Benko, zajet kot pešak v Galiciji, je bil v vojnem ujetništvu v kraju Lohvice v Ukrajini. Tu je delal v večjem mizarskem podjetju in dobro zaslužil. V Ukrajini je bil kot vojni ujetnik tudi njegov brat Jože. Brata sta v ujetništvu kmalu vzpostavila medsebojno pisemsko zvezo, verjetno s pomočjo domačih, ki sta jim vsak iz svojega kraja sporočala, kako je z njima, domači pa so jima pisali nazaj. Pisma domačim in tista od doma so potovala z veliko zamudo, kar pa ni mogoče reči za njuno medsebojno dopisovanje, ko sta izvedela drug za drugega. Brata sta svoje dopisovanje naslovila Tedenski vestnik s podnaslovom za Razvedrilo dveh ljubečih bratov. Na vsaki prvi strani Vestnika (pisma) sta bila navedena njegova zaporedna številka in datum. Za ponazoritev razmer v ujetništvu je zanimiva šestnajsta številka Vestnika z dne 13. januarja 1917. V njej so bila ob novicah od doma še Janezova navodila Jožetu, kako naj pride v Lohvice. Janez je Jožetu pisal, do kod naj se pelje z vlakom in kje naj najame izvoščka, da ga bo pripeljal do njega. Jože je namreč Janezu sporočil, da želi pobegniti in se mu pridružiti, da bosta skupaj krenila domov. Janez in Jože Benko očitno nista imela težkega ujetniškega življenja. Janez je bratu tako rekoč javno, po redni pošti poslal pismo, v katerem mu je odkrito, brez kakih šifer sporočil, da z navdušenjem soglaša z njegovim nameravanim pobegom, in mu posredoval navodila, kako naj pride do njega. Obvestil ga je tudi, da je »od Harkovske gubernije /…/ že tukaj par plenjenih (ujetnikov – op. J. P.), ki so utekli od tam in prišli v Lokvico. Mnogo jih je, ki se po svoji volji prestavljajo. Da sliši se celo! Ako pride na komitet vojenoplenjeni (vojni ujetnik – op. J. P.), se mu da volja, naj si gre iskat službe kamor želi. Ta služba se dobi kaj lahko.« Brata sta si torej brez bojazni pred vojaško cenzuro mirno dopisovala in pripovedovala o svojem ujetniškem življenju ter brez trohice strahu načrtovala, kako in kdaj ter po kateri poti se bosta vrnila domov.
Po Benkovem rodbinskem izročilu je v Janezovem ujetniškem življenju prostor našla tudi ljubezen. Vanj se je zagledala Evdokija Harapan, hči lastnika podjetja, v katerem je delal. Tudi Janez do nje ni bil ravnodušen in ljubezenski plamen je tako močno zagorel, da mu je Evdokija podarila bel, lastnoročno izvezen šal iz domačega platna, posejan s prekrasnimi ornamenti. Šal – del ženitovanjske opreme, ki ga nevesta izroči svojemu izvoljencu – je dva metra dolg, s cirilično inicialko njenega priimka na enem koncu, na drugem koncu pa z latinično inicialko Janezovega priimka. Ženin ga na poročnem obredu nosi ovitega okoli pasu ter počez križem čez rame. Janez Benko si ga ni ovil, ker je po oktobrski revoluciji, najverjetneje spomladi 1918, žalostnega srca zapustil Rusijo, šal pa je vzel s seboj. Brat Jože je namreč skladno z njegovimi navodili prišel v Lohvice in s svojo prisotnostjo vplival na Janeza, da je z njim (komajda) pobegnil v domovino. V tistih nemirnih časih so ujetniki množično izkoriščali tedanje razmere in bežali domov. Brata so po vrnitvi iz ujetništva najprej napotili v Judenburg, nato pa za tri mesece na soško fronto. Po koncu vojne sta se peš vrnila domov, Janez z mislijo na Evdokijo, ki je ni pozabil. V poznih letih je hudomušno polglasno razmišljal: »Bogsigavedi, če moji otroci nimajo kakega brata ali sestre v Ukrajini!« Evdokijin šal se je ohranil do danes in še dolga desetletja kasneje je Janezova družina vsako leto v maju, v času šmarnic (majniška Marijanska pobožnost – op. J. P.), z njenim šalom in podobo Janeza Benka v domači hiši okrasila visečo podobo Matere božje neznani Evdokiji v spomin.
Ob omenjeni posamezni izkušnji se je dojemanje ruskega (slovanskega) nasprotnika, ki ga je v javnosti krojilo politično časopisje, opiralo tudi na zgodovinsko antropološki razmislek o značaju ruskega človeka. Leta 1915 ga je prispeval profesor na ljubljanskem bogoslovju, teolog, zgodovinar in raziskovalec starocerkvenoslovanskega slovstva dr. Franc Grivec. V katoliški reviji za kulturnosociološka vprašanja Čas je objavil daljšo razpravo »Ruski problem«, v kateri je obravnaval tudi ruski značaj. Besedilo, ki je zadevalo to vprašanje, je 1. maja 1915 povzel Slovenec. Ob tem je opozoril na aktualnost Grivčeve razprave, saj ruski značaj »tudi na bojnem polju kaže toliko zanimivega in zagonetnega«.
Glavni poudarek Slovenčevega povzetka Grivčeve razprave je veljal opozorilu, da se na dnu ruskega značaja še vedno skrivajo »dobrodušna mehkost, gibčna sanjavost, demokratična ljudomilost in anarhistična svobodoljubnost staroruske slovanske narave«. Temu so se skozi zgodovino pridružili različni tuji vplivi, ki jih Rusi v sebi še niso uredili. Ob zgodovinskih in kulturnih nasprotjih so se soočali tudi s presenetljivimi nasprotji v naravi in gospodarstvu.
»Rus se je moral vedno boriti z neprijazno naravo brez upa, da si jo popolnoma ukloni«, je povzemal Slovenec. V boju z njo se je navadil na največja nasprotja. Brez težave prenaša skrajni mraz in skrajno vročino. Nepričakovane spremembe, velike katastrofe in nesreče ga ne spravijo iz ravnotežja. V ruskem značaju je mešanica moči in slabosti, ognjevitosti in apatije, trdovratne konservativnosti in lahkotne gibčnosti, sanjavosti in delavnosti, trdnosti in dobrodušnosti, brezčutnosti in dobrote. Rus ve, kaj sta trpljenje in bolečina, zato se odlikuje po sočutju, usmiljenosti, dobrodelnosti in po idealni požrtvovalnosti. Ker je obenem s tiranstvom narave prenašal tudi tiranstvo absolutne države, se zna tudi žrtvovati. Zato rusko ljudstvo, ki je miroljubno in malo bojevito, daje vztrajne vojake, ljubezen do širše domovine pa ga navaja na ekspanzivno politiko. »V zadnjem desetletju je ruski narod dobil priložnost, da je razvil aktivne zmožnosti in spretnosti svoje 'široke nature'«, je sklenil Slovenec. »Zato se je Rusija zares nepričakovano okrepila. Mogoče je, da se bo tudi ruski značaj okrepil in konsolidiral ter nasprotja spravil v lepše soglasje.«
Povzetek iz Grivčeve razprave je kazal razumevanje in naklonjenost ruskemu človeku in omilil prevladujočo negativno podobo, ki sta jo v času, ko so se Slovenci bojevali na slovanskih tleh, Slovenec in Slovenski narod prikazovala o ruskih nasprotnikih monarhije. V veliki meri sta jo oblikovala po izbranih pismih slovenskih vojakov, ki sta jih neprekinjeno objavljala. Pisma so v njuni uredništvi posredovali različni naslovniki oziroma sta bila naslovnika lista sama. Slovenski narod si je svoje pošiljatelje verjetno pridobil tudi s pozivom, ki ga je objavil konec septembra 1914. V njem je opozoril, da je »sedanja vojna /…/ za zgodovino našega naroda in naših dežela velikega pomena, in kdor bo kdaj pisal zgodovino te dobe, temu bo dobro došlo vse, kar se bo iz sedanjih časov ohranilo pismenih spominov. Dobro bi torej bilo in velike koristi, če bi si ljudje zapisovali najvažnejše stvari, ki se zgode sedaj. /…/ Zaslužno bo, če si vojaki zapišejo, kaj so doživeli na bojiščih in zaslužno bo, če si posamezniki zapišejo, kaj so v svoji občini videli in doživeli. /…/ Take stvari, posamičnosti, ki so zanimive za dotični kraj, naj bi se vse zapisovale, pa tudi doživljaji vojakov, ki so prišli z bojišča. Na ta način se lahko zbere mnogo gradiva, ki bo bodočim zgodovinarjem gotovo dobro služilo in jim omogočilo napraviti zanimivo in pravično sliko o razmerah v sedanji veliki dobi.«
Slika, razvidna iz pisanja obeh vodilnih slovenskih političnih dnevnikov o bojevanju Slovanov na obeh straneh fronte v letih 1914–1916, se nam pokaže takole: za veliko večino Slovencev in slovenskih vojakov so bili na podlagi njihovega nespornega avstrijskega patriotizma slovanski nasprotniki monarhije izključno le njeni sovražniki. Tako razpoloženje sta spodbujala tudi vodilna slovenska politična dnevnika Slovenec in Slovenski narod, ki v odnosu do njih nista dopuščala misli o vzajemnosti Slovencev z drugimi Slovani. V vprašanju slovanstva so bile zanju odločilne frontne črte, postavljene med avstro-ogrsko ter nemško in z njima vojskujočimi se slovanskimi državami. Kljub posameznim prispevkom, v katerih o slovanskih nasprotnikih ni bilo težkih besed, je bila na straneh obeh listov pot k slovanskemu identitetnemu samorazmisleku tesno zaprta. Obstajala sta le avstrijska vrednostna bit in v njej zamejen odnos do slovanstva. Slovenec in Slovenski narod sta tako pomembno utrjevala stališče, da so Slovenci – kot tudi drugi habsburški Slovani – Avstrijci, tisti, ki to niso, pa so iz drugega sveta. Tak odnos je okrepila vojna, ki je pripadnost slovanstvu podredila interesom držav, vojskujočim se v njej.