1. Namesto uvoda
Vittorio Vidali (27. september 1900 – 9. november 1983) je bil eden od vodij mednarodnega komunističnega gibanja in »poklicni revolucionar«, ki je deloval v različnih kontekstih in v nekaterih ključnih trenutkih zgodovine dvajsetega stoletja, in to tudi s pomembnimi nalogami znotraj obveščevalnih služb nekdanje Sovjetske zveze. Začetek njegovega aktivnega političnega delovanja sega v zaključno obdobje prve svetovne vojne, ko se je vključil v Socialistično stranko in priključil tržaškim »Rdečim arditom«, paravojaški organizaciji, ki se je spopadala s fašističnimi skvadrami. Postal je njihov vodja. Kmalu se je moral umakniti v emigracijo. V začetku dvajsetih let je bil v ZDA, kjer je postal sekretar italijanske sekcije Delavske stranke (Workers’ Party) in aktivno sodeloval pri vseh velikih socialnih akcijah tistega obdobja, vse od tiste za osvoboditev Sacca in Vanzettija naprej. Dvakrat v dvajsetih in tridesetih letih in nato v začetku štiridesetih let je bil v Mehiki z nalogami, ki so bile usmerjene v poenotenje lokalne komunistične partije na uradnih stalinističnih položajih in proti trockistični opoziciji. Med špansko državljansko vojno je kot ustanovitelj Petega regimenta in izvrševalec pomembnih nalog v imenu stalinistične politične policije postal znan v mednarodnem komunističnem gibanju. Po drugi svetovni vojni je dobil nalogo vodenja informbirojevske partije na tako občutljivem območju, kot je bilo območje ob meji med Italijo in Jugoslavijo, ki je bilo od leta 1948 tudi meja med komunisti, ki so bili zvesti Sovjetski zvezi, in »deviacionisti«, ki so ostali zvesti Titovi Jugoslaviji.
Vir: V.U.J.A. 45-47 @ freeterritorytrieste.com, pridobljeno 27. 10. 2016, http://freeterritorytrieste.com/TRSTYU/vidali.jpg
2. Iz Mehike čez Murmansk v Trst
V začetku štiridesetih let preteklega stoletja so se začele priprave na vrnitev Vittoria Vidalija v Italijo. Po vrsti nepojasnjenih mračnih dogodkov, pri katerih naj bi bil udeležen, je namreč njegovo nadaljnje bivanje v Mehiki postalo dejansko nemogoče.
Leta 1941 je bil v okviru skupne operacije FBI in lokalnih mehiških oblasti v Ciudadu de Méxicu aretiran z obtožbo, da je sodelavec nemških tajnih služb; v nečloveških pogojih je bil mesec dni zaprt v vojašnici konjeniške žandarmerije, zloglasni el Pocito. To ga je fizično in psihično izčrpavalo, hkrati pa je škodilo njegovemu položaju v komunistični partiji in obveščevalni mreži sovjetskega veleposlaništva, znotraj katere je dotlej igral pomembno vlogo. Ko mu je januarja 1942 za posledicami srčnega infarkta umrla žena, znana fotografinja Tina Modotti, so ga desničarji in trockisti zapletli v še en škandal. Eni iz oportunizma, drugi pa so bili dejansko prepričani, da gre v resnici za umor, ki naj bi ga izvršil prav Vidali. V sumljivo dogajanje je bil vpleten tudi leta 1943. V New Yorku je bil umorjen (zelo verjetno ga je umorila mafija) vodja anarhistov Carlo Tresca, ki je le nekaj mesecev pred tem zapisal: »He [Vidali] is here, and I smell the stink of death in the air.« (On [Vidali] je tu in v zraku je čutiti vonj po smrti.)  Vsemu temu so se pridružile še neljube posledice uboja Leva Trockega, za katerega so osumili prav Vidalija. Vse to brezno sovraštva ga je na koncu požrlo. Leta 1944 je bil odpuščen iz Komunistične partije Mehike (KPM). Formalno sicer ni bil njen član in tako ne moremo govoriti o izključitvi; ni pa nobenega dvoma, da je bil manever, ki ga je z vso odločnostjo pripravljala »nemška skupina« v vodstvu partije, usmerjen v to, da bi osamili »propadli osebek«, ga uvrstili na seznam provokatorskih agentov in proglasili za gestapovskega vohuna ter zarotnika. Za izgovor so uporabili to, da je Vidali odklonil sodelovanje pri »socialdemokratskem« prevratu, torej usmeritvi partije v socialdemokratsko politiko, ki ga je v okviru novega zavezništva med ZDA in ZSSR promoviral sekretar Komunistične partije ZDA Earl Browder.
Vidali se tega dogajanja spominja takole: »To skupno politično in policijsko preganjanje je bilo morda najhujša izkušnja mojega življenja, tako boleča, da sem včasih imel celo občutek, da izgubljam svojo sposobnost odpora.« Skratka, padel je v nemilost, in to ne le v vse bolj politično medlih mehiških krogih, ampak tudi pri sovjetskih partijskih voditeljih.
Na njegovo srečo so mu možnost za beg iz Mehike omogočili načrti Zavezništva Garibaldi (Alleanza Garibaldi), združenja italijanskih emigrantov v Latinski Ameriki, ki je bilo pod nadzorom komunistov in je od leta 1944 podpiralo vrnitev svojih voditeljev v domovino (Italijo, op. pr.), da bi bili tam na razpolago Komunistični partiji Italije (KPI). Vidaliju je tako uspelo pravočasno vzpostaviti zvezo s tisto partijo, ki jo je leta 1921 pomagal ustanoviti in v kateri ni deloval že več kot dvajset let: njegova vrnitev je bila dogovorjena, preden je kriza v KPM pripeljala do njenega preloma.
Tajne službe ZDA so v odgovor na te načrte povečale nadzor nad mejo z Mehiko in imena bodočih potnikov vnesle na sezname tistih, ki so jim odklonile vizo za tranzit čez ZDA. Razumljivo je, da so bili še posebej sovražni, če je bila določena oseba v državi že desetletja nezaželena. »Ni se težko vrniti: a za to se moraš prodati; podpišeš menico, s katero prodaš svoje življenje in moralo; dajo ti izdaten kupček denarja, da bi služil ne Italiji, ampak … Inteligence Serviceu. To sta naredila Tarchiani in Cianca pa tudi mnogi drugi.« V teh zadnjih dneh, ki jih je preživel v Mehiki, so strani njegovega dnevnika polne grenkobe in morda zavidanja do tistih, ki so doživeli boljšo usodo.
Konec druge svetovne vojne za Vidalija ni hkrati pomenil tudi izhoda iz slepe ulice, v kateri se je znašel. Če se je njegov prijatelj in kolega iz Zavezništva Garibaldi Mario Montagnana lahko vrnil v Italijo že leta 1945, da bi potem kot kandidat KPI nastopil na volitvah v ustavodajno skupščino, pritisk FBI na Vidalija ni popustil. Njihovo ravnanje se ni spremenilo niti po posredovanju sindikalnega voditelja Giuseppa Di Vittoria, ki je želel, da bi mu Vidali pomagal obnoviti sindikalno gibanje. Vidalijeve prošnje niso hoteli upoštevati niti v Moskvi, v oddelku za mednarodno politiko sovjetske partije, na katerega se je obrnil, da bi posredoval pri razreševanju njegovega položaja. Njegov ugled je bil tudi tam zelo okrnjen.
Vse to je vplivalo na Vidalijevo odločitev, za katero bi bilo verjetno pretirano reči, da je bila sprejeta v obupu, bila pa je zagotovo sklenjena iz oportunizma. Obrnil se je namreč na jugoslovanski konzulat v Ciudadu de Méxicu. Ta Vidalijev korak lahko ocenimo kot takega, če upoštevamo njegova stališča glede tržaškega vprašanja, ki jih je zastopal vse od konca vojne. Tudi iz dnevniških zapisov je mogoče razbrati, da je bil naklonjen avtonomiji Trsta, saj je zapisal: »Ni dvoma, da mora Trst postati svobodno mesto. Tako bo prenehal biti jabolko razdora.« Vse bolj odkrito je obsojal politiko vodstva slovenske komunistične partije, ki je od jeseni 1944 v svojih rokah trdno držalo nadzor nad komunističnimi organizacijami v Julijski krajini. Slovenski centralni komite je začrtal strategijo, v kateri so se na potencialno rušilni način mešali nacionalni in socialni motivi: poraz fašizma naj bi izkoristili za vzpostavitev komunističnega režima in izgon Italije z območja, ki ga je ta priključila z rapalsko pogodbo leta 1920.
Razvoju Vidalijevega nasprotovanja slovenski politiki lahko sledimo na osnovi ohranjenega gradiva, zlasti korespondence med njim in nekaterimi tovariši iz prijateljskih partij: z že omenjenima Di Vittoriom in Montagnano ter Ivanom Regentom. Poleg tega so ohranjeni dokumenti FBI, ki je vse od aretacije leta 1941 naprej pregledoval njegova pisma. V njih med drugim zasledimo naslednjo oceno: »[Vidali] is an outspoken defender of Trieste for the Italians and is strongly opposed to Tito.« [Vidali] je odkrit branilec tega, da Trst ostane Italijanom, in močno nasprotuje Titu). Da so ocene FBI točne, nam potrjujejo tudi Vidalijeve besede, ki jih je v začetku leta 1946 napisal Montagnani: »Verjamem, da je Komunistična partija Julijske krajine s tem, da se je izrekla za priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji, naredila veliko napako.« Iz dolgega in argumentiranega pisma bratu Umbertu, ki ga je napisal tik pred odhodom iz Mehike, lahko razberemo močno italijansko čustvovanje, in to v »garibaldinskem« smislu te besede. V dopisovanju s Slovencem Ivanom Regentom pa so bila njegova stališča bolj nejasna. Toda njuno prijateljstvo, ki se je rodilo na barikadah boja proti tržaškemu skvadrizmu takoj po koncu prve svetovne vojne, je bilo trdno, saj je prav Regent v Moskvi in Ljubljani vneto zagovarjal Vidalijevo vrnitev iz Mehike v Trst. Če je slovensko vodstvo hotelo obrzdati nasprotovanje usmeritvi za priključitev k Jugoslaviji, ki je dobivalo podpornike v partiji in izven nje, je bilo treba pritegniti ugledno in karizmatično osebnost: Regent, ki je temu vodstvu pripadal, je ocenil, da to lahko naredi samo »Toio«.
Z malo ironije: v nekem smislu enaka, po vsebini pa ravno nasprotna predvidevanja glede Vidalijevega ravnanja (da bo torej podprl zahtevo, da Julijska krajina ostane v Italiji, op. pr.) so imele tudi vlade narodne enotnosti, ki so si po osvoboditvi Italije sledile na oblasti. Diplomatska bitka za to, da bi rešili, kar bi se dalo rešiti od vzhodne italijanske meje, je bila ena od najtežjih in mučnih preizkušenj, pred katerimi se je takoj po vojni znašel nov italijanski vodilni politični razred. Ponovna vzpostavitev italijanskega vpliva na politiko v Julijski krajini, ki je bil pred koncem vojnih spopadov popolnoma izničen, bi bila bistveno lažja, če bi pri njej sodeloval vodja, ki bi bil sposoben ublažiti delitve v komunističnih vrstah. Te že dolgo časa niso bile enotne: zaradi nepopustljivosti, s katero je jugoslovansko politično vodstvo zasledovalo cilj priključitve, je bilo tveganje razkola na narodnostnih osnovah veliko.
Poleg tega je od sredine leta 1946 Sovjetska zveza glede vprašanja Trsta zagovarjala sklenitev kompromisa z zahodnimi silami in ni več podpirala maksimalistične jugoslovanske zahteve. Na mirovnih pogajanjih se je tako uveljavila rešitev, da se ustanovi Svobodno tržaško ozemlje (STO), po imenu sicer neodvisna državica, dejansko pa mrtva že pred rojstvom. Ameriški in britanski politiki so namreč v času vse bolj rastočega konflikta med vzhodom in zahodom ocenili, da je ohranitev njihove zasedbe edina garancija za Trst, ki naj bi bil v stalni nevarnosti, da ga bo Jugoslavija »požrla«. Po drugi strani pa je bila za Sovjetsko zvezo ustanovitev STO »velik diplomatski uspeh«. Njegove zahodne meje so bile skoraj identične z mejno črto med Italijo in Jugoslavijo, ki so jo na mirovnih pogajanjih predlagali sovjetski predstavniki, poleg tega je bilo sovjetsko vodstvo vse od konca vojne naklonjeno internacionalizaciji Trsta. To je dejansko njihov politični uspeh, ki pa ga zgodovinarji po navadi prezrejo. STO je s tem, da je nad njim imel nadzor Varnostni svet OZN in da so mednarodni organi upravljali s tržaško prosto luko, Sovjetski zvezi omogočal nadzor nad centrom v Sredozemlju, katerega strateško vrednost so takrat precenjevale vse velike sile. Njihove vlade so gojile iluzijo, da bodo na evropski celini lahko obnovili politične in gospodarske razmere, ki so Trst v včerajšnjem svetu, ko je bil pristanišče za habsburški imperij in izhod na morje za centralno Evropo, naredile velik. Če bi bil Trst priključen k Jugoslaviji, Sovjetska zveza tako velikega vpliva ne bi mogla imeti. Poleg tega je dinamičnost jugoslovanske zunanje politike Stalina vznemirjala že pred koncem vojne: ozemeljske zahteve, ki jih je do sosednjih držav gojil Tito, so se mu zdele pretirane in prenevarne. V Trstu Sovjetska zveza tudi ni nameravala dovoliti nadaljnjih zaostritev, kakršna je bila tista v maju in juniju 1945, ko je skoraj prišlo do oboroženega spopada med Jugoslavijo in zahodnimi zavezniki. Zaradi vsega tega so morali Jugoslovani opustiti kakršnokoli ambicijo, da bi Trst priključili, in februarja 1947 sprejeti Mirovno pogodbo z Italijo.
Po podpisu mirovne pogodbe sta KPI in KPJ sprožili usklajeno akcijo, med katero je bilo sicer veliko nerazumevanja in nezaupanja, da bi tržaško komunistično gibanje prilagodili novi stvarnosti. Ohranjalo pa se je nasprotovanje med njimi in angloameriško Zavezniško vojaško upravo (ZVU) v coni A STO (v bistvu je ta obsegala le Trst in nekaj zaledja). Priključitev k Jugoslaviji je sicer ostajala končni cilj, ki pa se je odmaknil v nedoločno prihodnost. V sedanjosti pa je bilo treba prevladati nad liberalno-demokratičnim blokom, ki ga je ZVU postopoma obnovila in ščitila. Stalni statut STO, ki naj bi bil kmalu uveljavljen, je predvideval delitev oblasti med guvernerjem, ki bi ga imenoval VS OZN, in voljeno skupščino. Komunistična stranka je zato morala radikalno spremeniti usmeritev. Spopad »razreda proti razredu«, ki je bil koristen vse do včeraj, da so se v pripravah na združitev z Jugoslavijo borili proti tržaški italijanski buržoaziji, je morala nadomestiti politika »ljudske fronte« z demokratičnimi strankami. To pa je bila bolj italijanska kot jugoslovanska politika.
Za generalnega sekretarja KPI Palmira Togliattija je bilo to tudi osebno zadoščenje, saj je to stališče zastopal vse od umika jugoslovanskih enot iz cone A Julijske krajine 12. junija 1945. Zaradi tega so ga Jugoslovani grobo napadali in ga v Moskvi in pri drugih evropskih partijah ovadili, da izvaja politiko »narodne enotnosti«, torej politiko, ki jo je takrat v Italiji vodila KPI. Ožigosali so ga, da je »revizionist« in da podpira »parlamentarizem«. To so bile v tedanjem komunističnem slovarju zelo težke obtožbe. Hoteli so ga zadeti naravnost v njegovo v bistvu zmerno srce: bil je ravno pravi mož za Stalina, ki je po vojaškem premirju hotel konsolidirati rezultate zmage v Evropi, in po drugi strani nezdružljiv z nestrpnostjo Tita in njegovih tovarišev, ki so pravkar zmagali v vojni in bili željni novih osvajanj.
Da bi preprečil razkol v tržaški partiji, ker se je bal njegovih posledic v italijanski notranji politiki, je Togliatti sredi leta 1946 v Trstu odprl Informacijski urad KPI. Ta je deloval kot oporna točka in ventil za nekatere italijanske komunistične aktiviste, ki so vse bolj nasprotovali jugoslovanski (slovenski) politiki. Ustanovitev je naletela na ostro nasprotovanje slovenskih voditeljev. Kot je priznal vodja urada Giordano Pratolongo, med drugim tudi ni bila zadostna. Edini izhod je nato vodstvo KPI videlo v tem, da v Trst pošlje energičnega voditelja, ki bi mu bila zaupana naloga, da od znotraj obnovi partijo. Tudi Togliatti je ocenil, da je Vidali pravi človek za to. Bil je spoštovan v krogih Kominterne in v sovjetskem aparatu ter navajen na »čiščenje«. Obkrožala ga je tudi legendarna avra komandanta Carlosa. In bil je Tržačan.
Z drugimi besedami, zato da bi se po štiriindvajsetih letih romanja po svetu Vidali končno lahko vrnil v kraje, kjer se je rodil in zrasel, je moralo priti do heterogenega zbližanja interesov. V tem obdobju so bili italijanski komunisti in socialisti še vedno v vladi narodne enotnosti. Ko so jeseni 1946 končno pospešili postopke za njegov odhod, je bil italijanski zunanji minister vodja socialistov Pietro Nenni. Dokument, ki ga je potreboval za potovanje – veljavni potni list Republike Italije, ki se je glasil na njegovo ime – mu je izročilo italijansko veleposlaništvo v Mehiki. Denar za potovanje, 490 ameriških dolarjev, pa mu je izročil italijanski veleposlanik v ZDA Alberto Tarchiani. Z lahkoto je prišel tudi do akreditivov dopisnika iz Evrope za časopis Generalne konfederacije mehiških delavcev El Popular. Predsednik konfederacije je bil namreč Vicente Lombardo Toledano, velik Vidalijev prijatelj in stalinist. Vse naj bi bilo pripravljeno za odhod.  Vidali naj bi odpotoval 23. januarja 1947. Potoval naj bi deloma z letalom, deloma z ladjo, glavne postaje na poti pa so bile Havana in Camegüey (Kuba), La Guaira (Venezuela), Puerto España (Trinidad in Tobago), Rio de Janeiro (Brazilija), Alžir. Potovanje naj bi zaključil v Neaplju. Bratu Umbertu je pisal, naj mu preskrbi Amg Movement of Civilians Permit – dovoljenje ZVU za prehod –, da bi lahko prišel v Tržič (Monfalcone), kjer je Umberto tedaj stanoval in ki je bil takrat še pod angloameriško vojaško upravo. ZVU je dokument izdala 4. marca 1947. Medtem je krog stalinistov radical-chic iz Ciudada de Méxica Carlosu priredil znamenito poslovilno zabavo. Na njej so bili tudi Toledano, pesnik Pablo Neruda, dizajner Albe Streiner, arhitekt Hannes Meyer. Slednji je za to priložnost veliko dvorano preuredil v obliki premca, na katerem so stotine povabljenih nazdravljale Vidalijevi vrnitvi v domovino.
A prišlo je do nepričakovane spremembe programa. V kasnejših spominih Vidali piše o zaupni informaciji, ki jo je dobil od sovjetskega veleposlaništva, da je na predvideni poti nastavljena »past«. Prisilili naj bi ga, da se izkrca v eni od držav na poti in potem … quien sabe? Dovolj je razlogov, da njegovim trditvam verjamemo. V dokumentih najdemo podatke o številnih umorih, ki jih je FBI izvršil konec leta 1946 in v začetku naslednjega. Potovanje so hoteli izkoristiti za to, da ga aretirajo: priložnost, da enkrat za vselej ujamejo eno od »velikih rib« med sovjetskimi vohuni v Latinski Ameriki, je bila le preveč vabljiva. FBI je bil v podrobnostih seznanjen s smerjo njegovega potovanja in je pritiskal na oblasti v Riu de Janeiru, naj mu v zadnjem trenutku odklonijo vizo za vstop v Brazilijo. Od sovjetskega veleposlaništva v Mehiki je torej dobil navodilo, naj se inkognito odpravi v Puerto Mexico, ki je v mehiški državi Veracruz; tam naj bi se vkrcal na sovjetsko motorno ladjo Marshal Govorov, ki je bila namenjena v Leningrad (Peterburg). Na osnovi podatkov, s katerimi razpolagamo danes, ne gre izključiti, da je bil ta rezervni načrt pripravljen v dogovoru z jugoslovanskim konzulatom v Ciudadu de Méxicu. Prav tako je mogoče – pravzaprav zelo verjetno –, da je to bil dejansko pravi načrt, ki so ga pripravile sovjetske tajne službe, da bi z njim ameriške speljale na lažno sled.
Ko je z vlakom potoval v Veracruz, so mu v ušesih odzvanjale besede, ki jih je tik pred slovesom na postaji izrekel Albe Steiner: »Prudencia! Cuidate!« Mehiko je za vedno zapustil 10. februarja 1947, prav na dan podpisa mirovne pogodbe med zavezniškimi in pridruženimi silami in Italijo, s katero je bilo med drugim ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje.
Potovanje čez Atlantik na ladji Maršal Govorov je trajalo več kot mesec dni. Sprva se je nameraval izkrcati v Rostocku, ki je bil takrat v delu Nemčije, ki ga je okupirala Rdeča armada, in nadaljevati pot proti Dunaju in Trstu. A kot pripoveduje sam, se je hitro prepričal, da je bolje najprej oditi v Moskvo in se tako »izogniti neprijetnim postankom v Nemčiji«, torej neprijetnemu potovanju v conah, ki so jih zasedli Angloameričani. Pri odločitvi mu je pomagala tudi huda zima 1946–1947. Kielski kanal in velik del Baltskega morja sta poledenela, zato se je sovjetska ladja morala obrniti od Leningrada in pri tem narediti velik ovinek proti severu, še čez točko spoja med Norveško in Sovjetsko zvezo (Rusijo) v polarnem krogu: vse do Murmanska v Kolskem zalivu.
Monotono vsakdanjost na krovu ladje so prekinjali viharji in nevihte, ki so kdaj pa kdaj divjali nad Atlantikom. Da bi se uprl morski bolezni, se je zapiral v svojo kajuto, kjer je ženi Isabel pisal dolga plehka pisma. Mehika je bila zanj že preteklost in Vidali ni bil človek, ki bi se oziral nazaj. Grabila ga je tesnoba pred novimi dolžnostmi, ki se mu jih ni uspelo otresti. Ob večerih, ko je bilo vreme lepo, je pisana druščina potnikov na krovu Maršala Govorova – umetnikov, partijskih funkcionarjev, političnih izgnancev – veseljačila pozno v noč. O tem je z nekaj slabe vesti pisal Isabeli. Medtem ko je zdravil mačka, je z Bronom Freiem – avstrijskim politikom in novinarjem, sorodnikom Heinricha Heineja, emigrantom v Mehiki v letu 1941, ki se je takrat tudi vračal v domovino – načenjal stare razprave o odnosu med intelektualci in partijo, ki jih je pred tem tisočkrat imel s Pablom Nerudo in Davidom Alfarom Siqueirosom: prav s tistimi, ki niso bili naklonjeni »nekritični, shematični in mehanični interpretaciji (partijske) discipline«. Nespremenljiv zaključek – partija je do njih kazala svoje »neumno in bedno omalovaževanje«. Ob drugih priložnostih je s tovariši na potovanju razpravljal o zakulisju vzrokov, ki so pripeljali do tega, da je bil njegov odhod preložen. Nekega večera je mehiška prijateljica Ashia povedala zabavno anekdoto: »Veš, kaj je rekel nekdo iz ameriškega veleposlaništva našemu Umanskyju, ko ga je ta vprašal, zakaj ti ne pustijo oditi? /…/ Da v Italiji ne boš ustanovil novega Petega regimenta (Quinto Regimento, op. pr.).«  Naš Umansky je bil Konstantin Aleksandrovič Umansky, sovjetski veleposlanik v Mehiki, ki je dve leti pred tem (25. januarja 1945) umrl v skrivnostni letalski nesreči.
Vidali se je 2. marca 1947 izkrcal v Murmansku. Po petih dneh vožnje z vlakom in 2500 kilometrih je končno prišel v Moskvo. Občutki niso bili dobri: »Vrnitev v Sovjetsko zvezo po več kot dvanajstih letih, med katerimi sta Evropo zajeli dve strašni vojni (državljanska vojna v Španiji in druga svetovna vojna, op. pr.) in je umrlo ogromno ljudi. Moj položaj člana partije ni bil zavidanja vreden: moral bom pojasniti, razložiti veliko zadev.« 
Med zadevami, ki so terjale pojasnilo, naj na začetku omenimo aretacijo in izgon iz KP Mehike; in nato nepopustljivo nasprotovanje Browderjevi usmeritvi, prav takrat, ko je nekdanji sekretar ameriške komunistične partije od sovjetskega zunanjega ministra Molotova dobil milostno mini rehabilitacijo (in je začel svojo drugo donosno kariero obveščevalnega agenta sovjetskih obveščevalnih služb v ZDA). Poleg tega so mnogi Vidalijevi prijatelji izginili v velikih Stalinovih čistkah, drugim se ni nikoli uspelo izvleči iz najhujših trenutkov krize. Helena Stasova, Leninova tajnica, ki je imela veliko vlogo na negotovih poteh njegovega aktivnega delovanja, je bila, čeprav stara in bolna, še vedno v preiskavi. Zahvaljujoč posredovanju dveh ruskih funkcionarjev Rdeče pomoči jo je šel obiskat in ob tej priložnosti poslušal zgodbe, ki so opisovale »grozljive in neverjetne dogodke in dejanja«.
Od sredine tridesetih let je bil tudi on tarča strupenih insinuacij, ki jih tudi neoporečno delovanje v Španiji ni razpršilo, pač pa so jih mehiške spletke ponovno z vso močjo postavile v ospredje. Kakorkoli paradoksalno zveni, lahko iz sovjetskih virov razberemo, da so celo Vidalija – komandanta Carlosa – sumili, da je trockist. O njegovem in Montagnanovem domnevnem zbližanju s še bolj domnevnimi trockističnimi krogi v Mehiki piše namestnik komisarja za zunanje zadeve sovjetske vlade Vladimir Georgievič Dekanozov v poročilu iz januarja 1947, ki ga je poslal takratnemu načelniku Zunanjega oddelka Centralnega komiteja KP SZ Michailu Suslovu. Naj ob tem spomnim, da je bil trockizem kategorija, ki so jo v času stalinističnega fanatizma z veliko diskrecijsko pravico uporabljali v nenehnem lovu na čarovnice. Tokrat je bilo kot trockizem označeno levičarsko nasprotovanje usmeritvi sekretarja KP ZDA Browderja. Poleg tega pa je bil Dekanozov, čigar pravi priimek je bil Dekanozishvili, hkrati visok vodja NKVD. To je bil še en dokaz več, kako spodkopan je bil Vidalijev ugled in kako potreben je bil rehabilitacije v zvezi z dogajanji v Mehiki.
Kljub vsemu pa je bilo za Vidalija v tistem tednu dni, kolikor je trajalo njegovo bivanje v Moskvi, najpomembnejše srečanje z italijanskim veleposlanikom Manlijem Brosijem. Iz ameriških dokumentov razberemo, da sta razpravljala o podrobnostih njegove skorajšnje vrnitve v Trst. Dejstvo, da jugoslovanski voditelji o tem srečanju niso bili obveščeni in da so mu pogosto oponašali »tajnost« načina, s katerim so izvedli njegovo vrnitev v domovino, lahko kaže na to, kako je bila v dogajanje vpletena italijanska vlada. Vidali je angloameriškim oblastem v Trstu kasneje sam priznal, da je potovanje v Ciudad de México, ker je imel status »begunca italijanskega zunanjega ministrstva pri veleposlaniku Luigiju Petrucciju, plačala italijanska vlada«, in v dokaz predložil tudi ustrezna potrdila.
V vsakem primeru je moral, kljub temu da je to bilo bolj »italijansko« kot »sovjetsko« potovanje, da bi iz Moskve prišel v Trst, potovati čez Jugoslavijo. Še toliko bolj, ker je bilo vodstvo komunističnega gibanja v coni A Julijske krajine še vedno trdno v slovenskih rokah. Po obisku pri jugoslovanskem veleposlaniku v Moskvi – ki mu je svetoval, naj vzame jugoslovanski potni list, saj bo Trst zagotovo priključen novi jugoslovanski socialistični republiki – in po hitrem slovesu od Regentove hčerke (ta mu je izročila zbirko fotografij, ki jih je v Sovjetski zvezi pustila njegova umrla žena Tina) je 24. marca prispel v Beograd. Tam ga je sprejel vodja Kadrovskega oddelka KPJ Veljko Vlahović, s katerim sta se poznala še iz časov španske državljanske vojne.
Ko se je počasi bližal rodnemu Trstu in novim nalogam, ki so se kazale na obzorju, je v njem raslo zavedanje, da stoji pred odločilnim preobratom: »Pripraviti se moram na to, da začnem novo življenje /…/ Konec je s položajem političnega emigranta, preganjanega begunca in včasih izobčenca, ilegalca.«  Začela se je namreč legalna in javna pot voditelja partije: nove Komunistične partije Svobodnega tržaškega ozemlja.
V Ljubljani, kamor je prispel naslednji dan, je lahko končno objel Ivana Regenta. Tovariša iz časov protifašističnih bojev v mladosti sta tovarištvo utrdila v Moskvi v prvi polovici tridesetih let, ko je tam še živela utopična in liberalna vnema, ki jo je Stalinov teror kmalu zatem popolnoma zatrl. Pisma, ki sta jih Vidali in žena Tina tik pred izbruhom državljanske vojne iz Španije pošiljala tovarišu »Matteu« in njegovi ženi Malki, so polne nostalgije po tistih značilnih nekonformističnih in uporniških časih, ko je bila revolucija razumljena predvsem kot dejanje morale in etike. Naj predstavim zelo intimen in pretresljiv dokument, poln velike človeške mehkobe, ob katerem raziskovalec s tem, ko ga objavi, občuti, da ga je tudi oskrunil. Toda človek, ki je meglenega jutra 25. marca 1947 na ljubljanski železniški postaji izstopil z vlaka, ni bil več eden glavnih sodelavcev posebnih služb, ki so delovale pod krinko Rdeče pomoči, in se je zavedal, da v Španiji igra igro svojega življenja. Bil je preživeli, ki je na sebi in v sebi imel na desetine brazgotin. Ni pa preživela in se mogla srečati s prijatelji prelepa ženska, lačna odrešitve in zaljubljena v umetnost, ki mu je usodno sledila z ene naloge in z ene celine na drugo. Skratka, medtem so minila težka leta.
Malka in Ivan sta naredila vse, da bi bil »Toiev« postanek v Ljubljani prijeten, da bi se počutil »kot doma« in obkrožen z naklonjenostjo. A ni jima uspelo premagati otožnosti, ki se je polastila njegove duše. Nekega dne sta ga peljala v Koper, od koder je lahko občudoval svoje mesto na nasprotni obali zaliva: »Spoštovala sta mojo skoraj religiozno tišino, polno spominov, hrepenenja in misli, ki so bile večkrat žalostne in grenke.« Soočenje z mladostnimi spomini ga je potrlo in nenehno jima je ponavljal, da se bliža konec.
Vidali ni dolgo čakal na to, da je lahko prešel mejo med Jugoslavijo in komaj ustanovljeno cono A STO. Nikakor ne tako, kot nam hoče prikazati v kasnejših spominih, ko je skušal retrodatirati spopade z jugoslovanskimi komunisti v luči njihovega razkola s Stalinom, do katerega je prišlo leto dni kasneje: zadnji mejnik svoje politične in bivanjske parabole. 
V knjigah Dal Messico a Murmansk (Iz Mehike v Murmansk) in Giornale di bordo (Ladijski dnevnik), še bolj pa v Ritorno alla città senza pace (Vrnitev v mesto brez miru), skuša predstaviti, da je bil v Ljubljani neke vrste politični zapornik, ki so ga nedoumljivo sovražne oblasti nadzorovale in bile odločene, da mu preprečijo svoboden odhod, ne da bi mu jasno razložile, zakaj. Resnica pa je bila drugačna. Pisal sem o pomislekih, ki jih je imel Vidali (in ne samo on) glede jugoslovanskega ravnanja v tržaškem vprašanju; a njegov prihod je bil sklepni del poti, za katero sta se, resda s stisnjenimi zobmi, dogovorili KPI in KPJ. Ustanovitev nove partije v STO naj bi omogočila spremembo usmeritve tamkajšnjih komunistov. Vidali bi moral biti garancija za ta načrt, ki naj bi imel tudi Stalinov blagoslov.
Postanek v Sloveniji je bil tako bolj »tehničen« in naj bi obema partijama omogočil, da zaključita zadnje podrobnosti dogovora. Sam se je brez velikega govoričenja predstavil Izvršnemu komiteju Komunistične partije Julijske krajine. Ta je bila ustanovljena avgusta 1945 v skladu z navodili slovenskega oz. jugoslovanskega partijskega vodstva, da bi tako naredili prvi korak k upravni združitvi ozemlja, ki so ga zahtevali. Zdaj, po sklenitvi mirovne pogodbe z Italijo, pa naj bi na območju STO delovala samostojna KP STO. Srečanje je bilo 29. marca v coni B, ki je bila pod jugoslovansko zasedbeno vojaško upravo, besede, ki jih je uporabil Vidali, pa nam bolj kot prepričevanje zvenijo ukazovalno: »Na to predkongresno razpravo se morate pripraviti z vero, morate jo razumeti v njenih usmeritvah, morate razumeti, da se je začela nova faza. Pretekla bo ostala v zgodovini.« Če prevedem: da bi lahko tekmovala in morda celo zmagala na volitvah, mora partija opustiti sektaštvo; iz avantgarde delavskega gibanja se mora odpreti do širših plasti srednjih slojev. V mestu, ki je narodnostno razdeljeno, kot je Trst, to ne pomeni drugega kot odpovedati se projugoslovanski (in protiitalijanski) politiki. Formalni sporazum med KPJ in KPI o ustanovitvi KP STO, podpisan 7. aprila 1947 v Beogradu, je poleg zamegljenih in zapletenih ideoloških formulacij povzel prav to in podčrtal potrebo za čimprejšnje sklicanje ustanovnega kongresa. Centralni komite Komunistične partije Slovenije (KPS) je dal soglasje k Vidalijevemu odhodu v Trst in tri dni kasneje, 11. aprila, je bil v bratovi hiši.
3. Simbol nezadovoljstva
Ko sta se v majhni gostilni na Krasu srečala z bratom Umbertom, da bi mu ta izročil prepustnico, se je Vidaliju zdelo, da se brat v teh dvajsetih letih ni nič spremenil: še vedno je bil lep, visok in robusten moški z zamišljenimi temnimi očmi. A bil je čudno živčen, še bolj molčeč in plah, kot se ga je spominjal. Preveval ga je neki čuden nemir.
Vidali seveda ni mogel vedeti in vse kaže, da tega ni nikoli izvedel, da se je njegov »100% anti-Communist and 100% pro-Italians brother« že takrat odločil, da bo sodeloval z obveščevalnimi službami ZVU in jih obveščal o njegovem delovanju. Tako na primer zahvaljujoč Umbertu – ki je »odpor do tega, da bi poročal v škodo svojega brata«, premagal zaradi višjih »domoljubnih čustev« – vemo, da so Angloameričani izvedeli za nesporazume, ki so takoj po Vidalijevem prihodu izbruhnili med njim in slovenskim vodstvom KP JK. Izvedeli so, da je Vidali takoj na začetku odklonil mesto urednika časnika Lavoratore, partijskega glasila v italijanskem jeziku, zato da njegovega imena ne bi povezali s projugoslovansko politiko. Seveda so ta podatek, ki je potrjeval že znana nasprotja, zabeležili z velikim zanimanjem.
Ta rana, ki se je odprla v mikrokozmosu njegovih osebnih naklonjenosti, je pomembna za zgodovinopisje, saj osvetljuje ruševine, bolj moralne kot materialne, ki jih je vojna zapustila v tamkajšnji družbi. Ni naključje, da so se zavezniški poveljniki odločili, da v Julijski krajini uporabijo enak model neposredne uprave, kot so ga preizkusili v Nemčiji. Druga svetovna vojna je v Adriatisches Küstenlandu, Okupacijski coni Jadransko primorje, ki je bila vključena v nov Hitlerjev red, imela enak potek in vpliv kot v preostali srednjevzhodni Evropi. Strukturno prekrivanje socialnih in nacionalnih spopadov, ki jih je še podžgala nacistična politika divide et impera, je v letu 1945 pripeljala do končnega obračuna: eden od stoletnih »problemov« evropskega vzhoda je prišel do točke, da bi bil »enkrat za vselej« razrešen. Uničenje številčne in pomembne judovske skupnosti, propad starih in diskreditiranih oblastnih struktur, vse to je povzročilo potencialno revolucionaren politični in družbeni potres, zato je bil poseg z oblastnega vrha neizogiben. V nasprotju s tem, kar se je zgodilo v Jugoslaviji in v tistem delu Evrope, kjer je potekala sovjetizacija, je za cono A Julijske krajine ostajalo odprto vprašanje, na čigavi strani bo in s kakšnimi cilji. Ali se bo tam vzpostavil komunizem ali demokracija?
Vojna je pustila neljube posledice sovraštva in nasilja, ki sta postala vsakdanja dejavnika takratnega časa. Obe strani – proitalijanska in projugoslovanska – sta organizirali tudi paravojaške enote: neupogljiva kadrovska partija, v katero je bilo vključeno komunistično gibanje, je bila nujna za to plazečo se državljansko vojno. Na drugi strani je bila proitalijanska fronta obnovljena s pomočjo Urada za obmejne pokrajine italijanske vlade, ki se ni veliko oziral na to, kako bo to obnovo izvedel: ob demokratičnih strankah so v imenu obrambe italijanstva v njej bili tudi plačani nekdanji fašisti in zločinci, ki so bili protagonisti nerazsodnih pogonov »slavo-komunistov«, pretepov in napadov na sedeže nasprotnih združenj.
Pomlad 1947 se je močno vtisnila v Vidalijev spomin: »Fašisti so se reorganizirali v skvadristične skupine, ki so napadale sedeže političnih in sindikalnih organizacij, ovirale manifestacije, streljale in metale bombe, in vse to pod naklonjenimi pogledi zavezniških zasedbenih oblasti in s finančno podporo vojaškega in policijskega aparata italijanske države. /…/ Nekega večera mi je brat ob vrnitvi domov povedal, da je bil uro pred tem, medtem ko se je s kolesom vračal domov, ubit vodja fašistov v ladjedelnici: streljali so nanj in nato izginili. Ta večer smo slišali številne eksplozije. Na mestnih zidovih so bili napisi, kot so ti: 'Italija je enako lakota, beda, fašizem. Živela socialistična Jugoslavija', ali pa 'Hočemo Italijo! Dol z infojbatorji! Smrt komunizmu!' Sem nista prišla ne demokracija, ne mir /…/ Tako na eni kot na drugi strani so izgubili razum. /…/ Na komunistični strani so stalno pozivali na sovraštvo proti tistim, ki se niso strinjali s priključitvijo k Jugoslaviji.«
Ne preseneča torej, da je njegovo delovanje – kot vodje Izvršnega komiteja KP JK, ki je bil zadolžen za delo v množičnih organizacijah – v glavnem ciljalo na dvoje: na »pomiritev (pacifikacijo)« območja in na »normalizacijo« partije. Vredno se je ustaviti na konkretnem pomenu, ki naj bi ga ta dva koncepta dosegla v Vidalijevem političnem delovanju. Ne samo zato, ker sta bila vzrok in jedro krize, ki je poleti 1947 izbruhnila med njim in slovenskim vodstvom KP JK, ampak zlasti zato, ker lahko s tem v podrobnosti razberemo nasprotja, ki so potihoma razdelila komunistično občestvo s konca vojne. Prav ta so kmalu vzplamtela na ustanovnem zasedanju informbiroja in so nato v manj kot letu dni privedla do senzacionalne in nepričakovane rešitve – Stalinovega izobčenja Tita.
»Pomiriti« STO je za Vidalija torej pomenilo opustiti politiko, ki jo je Togliatti poimenoval »nacionalni nihilizem« do Italijanov. Pravilno upoštevati italijansko večino prebivalstva, jo uskladiti z njeno dejansko demografsko in gospodarsko težo, to je bil zanj prvi korak, ki ga je bilo treba narediti, da bi znižali vročino narodnostnega spopada. Treba se je bilo odreči priključitvi k Jugoslaviji, da bi tako lahko komunisti z demokratičnimi strankami ustanovili ljudsko fronto in skušali z njo zmagati na volitvah. Samo na ta način bi se Trst lahko rešil tega, da ne bi postal kolonialna baza angloameriškega imperializma. Vidali je menil, da bi moralo STO postati majhna država s svojo posebno »državno« potjo v socializem: ta je bila v temelju usmerjena, kot je bila tista, ki jo je Togliatti začrtal v Italiji, k temu, da se ohrani ravnotežje hegemonije velesil v Evropi. Kot je izjavil, je bila zato naloga komunistov, da »delajo za to, da bo Svobodno ozemlje kraj miru, reda, dela, gospodarskega blagostanja«, ki bo koristilo »nujnemu sporazumu, iskrenemu in prisrčnemu, med dvema velikima sosednjima narodoma«.
Vidimo, da Vidalijeva naloga ni bila izvajanje komunistične revolucije ali podpora tej, ampak je bila v skladu z usmeritvijo in je temeljila na strateških opcijah, za katere se je glede ravnanja evropskih komunističnih partij v letih 1943 in 1944 odločil Stalin. Te pa so bile stabilizacija, in ne poslabšanje mednarodnih odnosov, razpustitev Kominterne, odklanjanje državljanske vojne in sodelovanje v koalicijskih vladah. Stalin je načrtoval, da bi se po zmagi v drugi svetovni vojni komunizem širil izključno po treh poteh, z napredovanjem Rdeče armade, zavarovanjem novih imperialnih osvojitev v srednji in vzhodni Evropi ter vzponom Sovjetske zveze na lestvici svetovne moči, ne pa z vstajo (uporom); torej po poti, ki je bila polna tveganj in je bila poražena že v obdobju po prvi svetovni vojni. Da bi torej omejila revolucionarne načrte upornikov v okupirani Evropi, je Moskva komunističnim partijam ukazala, naj se vrnejo k politiki ljudskih front, torej tisti, ki so jo iz istih vzrokov uporabili deset let prej v Španiji. Ta v pričakovanju končne vzpostavitve socialistične družbe sicer nejasna in začasna pot naj bi bila ustanovitev režimov, ki bi bili nekje med liberalnim parlamentarizmom in sovjetskim modelom. V skladu s temi navodili so v delu Evrope, ki jo je zasedla Rdeča armada, vzpostavljali ljudske demokracije. V Italiji, ki je bila del angloameriške vplivne sfere, pa je generalni sekretar KPI Palmiro Togliatti pridigal o koristih napredne demokracije. Enak recept naj bi v praksi uporabil Vidali v STO.
Če upoštevamo te okoliščine, razumemo, kaj je za Vidalija pomenila »normalizacija« partije. Tudi delovanje KP STO je moralo biti usklajeno z uradno politiko komunističnega gibanja, ta pa je bila izdelana v skladu s prednostnimi zahtevami Sovjetske zveze.
Vendar je bilo to težko, če že ne nemogoče izvesti. Jugoslovanski komunisti so se kot edini v Evropi osvobodili Stalinovega diktata, saj so črpali moč iz uspehov svojega osvobodilnega gibanja. Revolucija je bila v Jugoslaviji na vseh ravneh družbe in vsaj v državi dejansko že izvedena in KPJ je Sovjete obvestila, da se ne namerava ustaviti »na polovici poti«. Poleg tega se je po ukinitvi Kominterne zmanjšala koordinacija med komunističnimi partijami in omogočila združevanje transnacionalnega pola okrog jugoslovanske partije. Odmev boja Titovih partizanov proti nacifašizmu je segel čez jugoslovanske meje in je mnogim komunistom pomenil odraz zaupanja in klic, ki se mu po porazih, preganjanjih in predvojnem terorju niso mogli upreti. Osvobodilna gibanja v Albaniji, Grčiji, Bolgariji in severni Italiji, v katerih je prevladovala komunistična komponenta, so na jugoslovansko izkušnjo gledala kot na politični in organizacijski primer, ki ga je vredno posnemati. In Jugoslovani sami so se radi predstavljali kot avantgarda revolucije in ekspanzije, zato so rade volje prevzeli vlogo voditelja nezadovoljnih in nepotrpežljivih: torej radikalnih smeri, ki so delovale v vseh evropskih komunističnih partijah, razočaranih nad zmernostjo uradne linije in prepričanih, da je vojna samo začetek splošnega prevrata.
Šlo je za obširen in razvejan vpliv, ki je oživljal ekspanzionistične načrte jugoslovanskega vodstva. Ti so bili v skladu s katastrofičnimi pogledi na odnose s kapitalističnimi državami (značilnimi za Leninove čase), po njih pa se na dolgi rok ni bilo mogoče izogniti odločilni vojni med kapitalizmom in komunizmom. Ciljali so na razširitev državljanske vojne v Grčiji in Italiji pa tudi lastne hegemonije v okviru bodoče konfederacije balkanskih držav. V okviru te strategije je bila Komunistična partija Julijske krajine v očeh svojih voditeljev dejansko oborožena sila, ki je delovala za priključitev Trsta k Jugoslaviji. Ta priključitev naj bi bila odločilna za to, da bi se ohranile sanje o vstaji v severni Italiji: »Še nikjer na svetu (govor sekretarja KP JK Borisa Kraigherja, op. a.) se ni revolucija izvajala brez orožja in danes ima orožje večjo vrednost kot kdajkoli prej. Angleži in Amerikanci vodijo danes svet samo z orožjem. Mi smo danes priča oboroženega intervencionizma na vsem svetu (Indokina, Kitajska in tudi Italija). Združitev Trsta z Jugoslavijo pomeni nuditi progresivnim silam v Italiji oboroženo pomoč /…/ Ako bi se tu ustanovila avtonomna država, ki bi bila pod njihovo oboroženo kontrolo (ZDA in VB, op. a.), preprečuje zmago demokratičnih sil v Italiji, ker preprečuje pomoč Italiji res demokratičnih sil z vzhoda. /…/ To poudarjam, ker naša linija ni v nasprotju z linijo v Italiji, naša linija je v veliko pomoč italijanskim demokratičnim silam in moremo reči začasno, da se tu odloča usoda Italije.«
A to ni bil politični program, pač pa vizija socialne in hkrati narodne odrešitve, s katero bi osvobodili – dejansko sprevrnili – starodavne in zakoreninjene položaje podrejenosti. Za istrske Hrvate in primorske Slovence je bilo, kot da bi se zgodovina šele začela: leto 1945 je odprlo vrata v pravo vstajenje, v popolno spreobrnitev vrednot in hierarhij, ki je imela regenerativen značaj, torej parareligioznega, in je posledično zahtevala zvestobo in zaupanje. Zato je bil vsakdo, ki je znotraj partije ali iz ideoloških ali proitalijanskih čustev nasprotoval tej viziji, obravnavan kot »nezvest« in izobčen ali izključen.
Iz istega razloga je bil zanje nesprejemljiv kakršenkoli sporazum med partijskima centralama v Rimu in Beogradu, ki bi ublažil nasprotja med usmeritvama. Tako so se novembra 1946 po srečanju med Titom in Togliattijem v Beogradu, na katerem sta se dogovorila, da mirovnim pogajalcem predlagata rešitev, naj Trst ostane v Italiji, Gorica pa pripade Jugoslaviji, medtem ko STO ne bi ustanovili, člani KP JK odzvali in histerično raztrgali Titove podobe, ki naj bi na oltar realpolitike položil Trst, utripajoče srce slovenskega nacionalizma. In do tega naj bi prišlo tudi poleti 1947, potem ko so na srečanju med KPI in KPJ v Beogradu uradno potrdili obstoj STO in se je jugoslovanska stran tako začasno odpovedala njegovi priključitvi.
Ustanovitev nove KP STO je bila za Vidalija odlična priložnost, da je v njene vrste ponovno vključil »dragocene tovariše« – tako jih je z jasnim izzivalnim namenom opredelil –, ki so bili pred tem odstranjeni, ker so nasprotovali priključitvi Trsta k Jugoslaviji. Menil je, da je bil v Trst poklican prav zato, da bi opravil še eno od usklajevalnih akcij, po kakršnih je postal znan v preteklosti. Američani so to dobro razumeli, ko so ostroumno zabeležili: »Zdi se, da je njegova glavna naloga lokalne komunistične celice očistiti nediscipliniranih elementov.« Zaključiti bi moral »prenovo« tamkajšnjega komunističnega gibanja in pri tem doseči njegovo »dosledno svobodo delovanja in neodvisnost od Komunistične partije Jugoslavije«. Ali v skladu s starim rekom geopolitike, sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj: v tem okviru lahko razumemo, zakaj je lahko neovirano prišel v cono A pod nadzorom Angloameričanov, saj so se ti v celoti zavedali, »da oblasti v Kremlju vsakič, ko potrebujejo človeka, ki je pripravljen na vse, pošljejo Vidalija«.  Po mnenju Diega De Castra, ki je bil takrat politični svetovalec predstavništva Italije v Trstu, je bil takoj po Vidalijevi vrnitvi iz Mehike »nenapadalni pakt« med proitalijansko fronto in protipriključitvenim krilom lokalnega komunizma sklenjen tudi z blagoslovom angloameriških oblasti.
Pravi namen njegove misije je bil jasen tudi skoraj vsem v partiji, saj so se na hodnikih njenih uradov množili govorice in obrekovanja. Eni so bili začudeni nad tem, da je sploh še živ, drugi so mu očitali – povsem po krivici –, da je zaradi strahopetnosti pobegnil iz Italije. Tretji so se spominjali, da so ga v mladosti izključili iz partije, ker so ga obtožili pretirane egocentričnosti in opozarjali: »Kamorkoli je odšel, od Trsta do obeh Amerik, v Španijo, je prinašal prepire v partiji in ostre boje med frakcijami.« Strašili so z njegovim »brutalnim« obnašanjem in s tem, da je povsod, kamor je prišel, vzpostavil »posebno mrežo tajnih informatorjev«. Večina je menila: »On ni politik, ampak komandant.«
Njegova karizma in ognjevit značaj sta bila za italijanske aktiviste referenčna točka, bil je vodja, ki so ga dotlej tako pogrešali. Tega se je zavedal tudi Regent. To je bil vidik, ki so ga posebne službe Zavezniške vojaške uprave (njihovi agenti so bili na vseh njegovih zborovanjih), vedno znova ponavljale: izjemen govornik, ki ima toliko privržencev kot nihče pred njim. Komunistično gibanje je resnično postalo bolj kakovostno in rojeval se je nov kult osebnosti. Množica je bila navdušena, ko je Vidali z govornice grmel, da fašizem ni mrtev in da mora biti čiščenje popolno, da sta ZDA in Velika Britanija psa čuvaja mednarodne reakcije … Razburljiva retorika, polna agresije. Fotografije iz tistega časa nam kažejo, da je na teh zborovanjih rad nosil suknjo iz črnega usnja, podobno tisti iz mitičnih časov vojne v Španiji. Obveščevalci ZVU so opazili tudi grozečo navzočnost številnih osebnih stražarjev: enot, sestavljenih iz najbolj fanatičnih in nasilnih pripadnikov sindikatov in množičnih organizacij. Praviloma so napadali nacionalistične provokatorje, ki so se infiltrirali med občinstvo. In le nekaj mesecev kasneje se bodo zagnali v Titove pristaše.
Ni bil uglajen sogovornik. Le nekaj več kot mesec dni po njegovi vrnitvi je vodstvo KP JK strnilo vrste in nastopilo proti njemu. Zdelo se je, da je njegovo delo resno kompromitirano. »Na škodo vsega tega, zaradi česar smo predlagali njegovo vrnitev v Trst«, je z razočaranjem komentiral Giordano Pratolongo, nekdanji vodja Informacijskega urada KPI v Trstu in zdaj Vidalijeva desna roka. Do srditih spopadov s slovenskimi voditelji je prišlo vsakič, ko so sprožili vprašanje vrnitve izključenih italijanskih delavcev in intelektualcev v partijo s ciljem, kot je poudarjal Vidali, »da bi se narodnostna sestava prebivalstva v STO-ju odražala tudi v partiji«. Eno od zasedanj izvršilnega komiteja, ki je bilo maja 1947 v coni B, se je sprevrglo v prepir. Sredi razprave o prihodnjem statutu STO je Vidali vpil na svoje slovenske kolege, naj prenehajo z nacionalizmom, če nočejo končati tako, kot so ukrajinski komunisti. Branko Babič, od julija 1946 politični sekretar KP JK, mu je jezno odgovoril: »Zavedaj se, da bodo tržaško partijo še naprej vodili iz Ljubljane.« Vrnitev z avtom v Trst je potekala v popolni tišini, dokler ni eden od Vidalijevih sodelavcev zamrmral: »Razen tebe smo vsi strahopetci. Ne bi smeli molčati.«
S sklicem ustanovnega kongresa KP STO, do katerega naj bi v skladu z določili beograjskih sporazumov prišlo čim prej, je vodstvo KP JK še vedno odlašalo in vse je ostajalo tako, kot je bilo prej. Vidali je začel razmišljati, ali naj odstopi s funkcij, o katerih se je dogovoril s KPI, in se vrne v Mehiko. Odšel je v Rim, da bi se tam pogovoril s Togliattijem, ki mu je povsem odkrito in jasno predstavil nastali položaj: »Sprejeti, da še naprej delam v teh pogojih, bi pomenilo, da sem samo 'slamnati mož' ali pa bom postal, ne da bi to hotel, prapor nezadovoljnežev oziroma, da se likvidiram. Nujno je prenehati z negotovostmi in uveljaviti pred kratkim sprejeto rešitev. Razumeti moramo, da naš glavni sovražnik ni Italija /…/ Nujno je enkrat za vselej prenehati z očitnim sovraštvom do KPI.«
Zanimivo je primerjati Togliattijev odgovor, ki ga je dobil na tem srečanju junija 1947, s tistim, ki mu ga je dal nekaj mesecev kasneje, ko je prišlo do novega poslabšanja odnosov s Slovenci. Obakrat mu je svetoval, naj vztraja, in odkrito grajal njegovo namero, da bi pobegnil v Mehiko. A če je v prvem primeru v Togliattijevih besedah najti poskus samoobrambe, je v tistih septembra 1947 samokritika. Napadi KPJ na politiko »čakanja« in »malodušja« italijanskih komunistov so bili še vedno enaki; razlika je bila v tem, da so se v vmesnem času spremenili mednarodni odnosi. Če se sekretar KPI junija ni strinjal s polemičnimi sodbami jugoslovanskih voditeljev in je opominjal, da so bile številne ovire premagane samo z »dobro voljo«, je septembra napotek, naj Vidali ostane na svojem mestu, pospremil s priznanjem, da »imajo jugoslovanski tovariši prav, ko hočejo imeti takšno partijo, kakršno si želijo in ki je podobna neke vrste vojski«. In zaključil: »S takšno partijo so zmagali in zanje vojna še ni končana.« 
Med enim in drugim srečanjem so namreč Američani napovedali Marshallov načrt in začeli doktrino omejevanja. Hladna vojna je bila v polnem teku. Odgovor Sovjetske zveze na načrt ZDA o hegemoniji je bil usmerjen k utrditvi temeljnih stebrov njenega imperija. Na ljudske demokracije srednje in vzhodne Evrope je dokončno padel mračen policijski pokrov, Stalin pa je okrepil in poenotil svojo nadvlado nad komunističnimi partijami.
Septembra 1947 so bile evropske komunistične stranke tako poklicane na ustanovno zasedanje informbiroja, ki je bilo na Poljskem. Na njem so Sovjeti proglasili teorijo delitve sveta na dva bloka in Jugoslovanom dovolili, da so s hujskaškimi toni napadli legalistično usmeritev italijanske in francoske partije, ki sta bili tik pred tem vrženi iz vlad njunih držav. Tito je to spremembo usmeritve z zadovoljstvom sprejel, a je njen pomen napačno razglasil na senzacionalističen način. To je bila njegova napaka, za katero nekateri zgodovinarji menijo, da pomeni začetek preloma s Sovjetsko zvezo, do katerega je prišlo kmalu zatem. Verjetno je verjel, da je po preobratu v ameriški zunanji politiki mogoč prehod iz pozicijske v aktivno vojno. V resnici je bila vodilna vloga, ki so jo v informbiroju Sovjeti odobrili jugoslovanski partiji, lahko razumljena kot neke vrste investitura. Dejansko pa je bila njena veljava veliko bolj omejena, saj je bila samo instrument za napad na »nacionalne poti« socializma v obdobju, ko je potreba po nadzoru za Moskvo spet postala prva prioriteta.
Vse do pomladi 1948 so Jugoslovani menili, da jim je dovoljena vsakršna igra. Bili so prepričani, da lahko s tihim mandatom Sovjetske zveze delujejo v izvidnici, in to prav takrat, ko je njihova drznost za Sovjete postajala vsak dan bolj neznosna, saj bi se lahko sprevrgla v odprt spopad z zahodnimi silami, hkrati pa bi jo lahko posnemale druge države sovjetskega bloka. Tito in njegovi možje so podžigali k eskalaciji spopadov v Grčiji, premestili svoje enote v Albanijo, nadaljevali načrt velike balkanske federacije. Pred bližajočimi se odločilnimi parlamentarnimi volitvami, ki so bile razpisane za april 1948, so znova podpihovali državljansko vojno v Italiji. Ustanovitev STO, ki bi stabilizirala položaj in za katero je Stalin s težavo že dobil soglasje, je bila ponovno potisnjena v kot in v ospredje so znova prišli konflikti. Z njo je na mestu stopicala tudi politika ljudskih front, glede katere so se za kratek čas strinjali s KPI (ki pa so jo lokalni kadri vedno odklanjali). Vidali je v pismu Togliattiju namigoval, da Babič »seje oportunistične iluzije o tem, da bi mi v STO, ki bi bilo pod zaščito Varnostnega sveta, lahko osvojili oblast«. Medtem so zavezniška diplomacija in obveščevalne službe pošiljali alarmantna znamenja, da lahko v trenutku vzpostavitve določil mirovne pogodbe, načrtovane za 15. september 1947, pride do jugoslovanskega napada na Trst.
Branko Babič je ocenil, da je prišel idealen čas za to, da končno skličejo prvi kongres KP STO in sprožijo protiofenzivo proti Vidaliju. Njegovo imenovanje za političnega sekretarja nove partije naj bi bilo namreč dejanski cilj operacije, v okviru katere so načrtovali njegovo vrnitev v Trst. Toda na kongresu je bil Vidali v okviru manevra, s katerim jim je uspelo v celoti marginalizirati Togliattijevo krilo, proglašen za »sovražnika Tita in Jugoslavije« ter »italijanskega nacionalista«. Odločitev za to, da je ostal član izvršilnega komiteja, je bila sprejeta le zaradi strahu pred posledicami, do katerih bi prišlo, če bi za to izvedela javnost. Oba s Togliattijem sta lahko le nemočno opazovala ponovno prevlado slovenske skupine v partiji in čakala na sodbo, ki jo bodo dale volitve v Italiji 18. aprila 1948, ki so bile neposredno povezane z razvojem njenega mednarodnega položaja. Nista vedela, da je Stalin že 27. marca Titu poslal pismo, v katerem ga je obtožil, da se je odmaknil od marksistične ideologije. Togliatti je vedel le to, da je Stalin tik pred volitvami v Italiji, da bi se izognil preventivnemu napadu sovražnika, še enkrat poudaril, da odklanja politiko odpora.
Poraz levice na italijanskih volitvah 18. aprila je potrdil neprepustnost zahodnega bloka in zaledenitev front hladne vojne. Sovjeti so se odločili, da se umaknejo v svoje vplivno območje. Napočil je trenutek, da se znebijo tistega, kar je vse od časov tržaške krize maja 1945 prinašalo tveganje: Tita, najbolj zvestega in hkrati najbolj nezanesljivega Stalinovega učenca.
4. Tito’s executioner
Vidali je za novico o »izobčenju« izvedel v nedeljo, 27. junija, zjutraj, med govorom na množičnem zborovanju nekdanjih partizanov v delavski četrti Sv. Jakob v Trstu. Ves pretresen se mu je na govorniškem odru približal Pratolongo, ga prekinil in mu zašepetal na uho: »Nekaj zelo hudega se je zgodilo. Takoj moraš odpotovati v Rim.« Trst je zapustil z večernim direktnim vlakom.
Sporočilo ga ni presenetilo. Tako kot drugi vodje evropskega komunizma je bil ob pravem času obveščen o dopisovanju med sovjetsko in jugoslovansko partijo, ki je potekalo na predvečer preloma. Zaradi tega je bil pripravljen na to, da ukrepa. Srečanje z voditelji KPI v Rimu je še najbolj služilo temu, da so objavili, kako bodo napadli Tita. Togliatti, ki je pred razpravo v sekretariatu Vidalija zasebno sprejel, je bil nenavadno prisrčen in ironičen, mogoče mu je bilo celo malce žal. Vidali je ugotovil: »Med drugim je bilo v njegovi navadi, da je v trenutkih največjega razburjenja poudarjal svojo mirnost. Vsekakor ni zmanjševal možnosti, da lahko pride do preloma tudi znotraj italijanske partije, ki jo je močno privlačil mit o jugoslovanski izkušnji, niti tega, da bo dogodek diskreditiral podobo enotnosti celotnega komunističnega gibanja. Togliatti je komentiral, da bo razprava tekla tudi v naši partiji. Desnica in vsi naši nasprotniki se bodo s hudobnim veseljem vrgli na to resolucijo. /…/ Opozarjam te, da se pri vas v Trstu ne bo kmalu uredilo in tokrat boste vi tisti, ki boste za to najbolj plačali.«
S političnega vidika so bili ukrepi, ki naj bi jih na lokalni ravni izvedel Vidali, jasni: večina v izvršilnem komiteju se mora izreči za resolucijo in izolirati titoistično frakcijo. Toda odtrgati od jugoslovanske partije komponento, kot je bila tržaška, ki sta ji jugoslovansko, še bolj pa slovensko vodstvo vse od vojne naprej pripisovala ogromen strateški pomen, je bilo vse prej kot preprosto. Še toliko manj, ker se je pobuda morala vsaditi na telo jadranskega komunizma, ki so ga že leta trgali močne napetosti in notranji boji, ki so divjali pod na videz mirno površino. Vidali je seveda predvidel, da se bo oster boj kmalu sprevrgel v prelivanje krvi, in opozarjal, da so nekdanji tovariši »pripravljeni uporabiti katerokoli sredstvo prisile, tudi policijsko«. V žargonu državljanske vojne dvajsetega stoletja je to pomenilo, da se na obzorju kažejo pretepi in mučenja. In ni trajalo dolgo, da se je njegova prerokba uresničila.
Med potjo nazaj v Trst je – kolikor je bilo mogoče – dodelal naloge, ki so mu bile naložene. Izvršni komite partije se je razklal na dvoje, a stran, ki je podprla resolucijo, je imela večino šestih glasov proti štirim. Klic k zvestobi moskovski materi partiji je tržaško partijo privedel do tega, da se je po štirih letih izvila izpod jugoslovanskega vpliva in dokončno vrnila pod okrilje italijanske. To ni bilo pomembno le za dinamiko lokalne politike, ampak je imelo pridih zgodovinskega razpotja. Vidalijeva partija je šla na pot nikoli zares iskrenega indipendentizma sui generis; prednost protijugoslovanske usmeritve je skoraj zabrisala protiitalijansko konotacijo, ki je bila dotlej poglavitna in vseobsegajoča. A ne tudi tiste proti kapitalističnemu sistemu. Nadaljnje dogajanje je to pokazalo, in to v majhnih, a ne nepomembnih razlikah. Dovolj je, da rečemo, da je Vidali odtlej deloval bolj v korist interesov Sovjetske zveze kot Italije.
Razkol je bil nedvomno zmagoslavje na političnem, na srednji rok pa veliko manj na organizacijskem in finančnem področju. Oddaljitev od projugoslovanske skupine, ki je bila močno ukoreninjena med tamkajšnjimi Slovenci, je Vidalijevo KP STO pripeljal na rob bankrota. Najpomembnejša množična organizacija, Slovansko italijanska antifašistična unija, je ostala v Babičevih rokah. Prav tako glasilo SIAU v slovenščini Primorski dnevnik, s čimer je informbirojevska linija med slovenskimi aktivisti izgubila pomemben propagandni instrument. Ta praznina je bila samo deloma zapolnjena v januarju 1949, ko je začel izhajati časnik Delo. Iz jugoslovanskega vpliva se niso izvile niti najpomembnejše produkcijske zadruge, ki so bile povezane z verigo trgovin na drobno in so bile del gibanja. Najbolj razdiralna posledica pa se je takoj po prelomu pokazala na finančnem področju, kjer so partijske finance utrpele pravi zlom. KP STO so jugoslovanske oblasti namenile reke denarja v višini 50 do 60 milijonov takratnih lir na mesec (to je približno milijon evrov). S tem denarjem so vzdrževali »vojsko«, kot je Togliatti imenoval jugoslovansko partijo v Trstu, mastodontski aparat, ki se je po prelomu leta 1948 moral drastično zmanjšati: v trenutku razkola je bilo na plačilni listi 260 funkcionarjev, po dveh letih le še 40. Ker je primanjkovalo sredstev, je bilo ogroženo tudi izhajanje dnevnika v italijanskem jeziku Il Lavoratore, ki je dve leti po resoluciji izhajal le še kot tednik. Vtis je, da je bila odcepitev Vidalija in njegovih privržencev iz izvršilnega komiteja dejanje političnega voluntarizma, ki je bilo v številčnih terminih zmagovalno, a so se s tem odrezali od vitalnih vozlišč partijskih organov. Če je proinformbirojevska frakcija na koncu prevladala, je to samo zaradi dejstva, da se je skoraj ves tržaški delavski razred, znotraj njega tudi Slovenci, odločil za Stalina, in ne Tita, ter tako Vidaliju omogočil, da je obdržal nadzor nad najpomembnejšimi industrijskimi naselbinami v regiji.
Pomembna je bila tudi finančna pomoč, ki so jo urgentno poslale bratske partije, združene v boju proti novemu sovražniku. Brez njih bi se Vidalijeva KP STO zrušila kot hiša iz kart. Med poletjem 1948 je Vidali, da bi zbral potrebna sredstva za preživetje svoje partije, obiskal glavne centre sovjetske Evrope – Prago, Budimpešto in Bukarešto. V romunskem glavnem mestu, ki je po izključitvi Beograda postalo sedež informbiroja, je spoznal Pavla Judina, vplivnega ideologa, ki je vodil koordinacijo informbirojevske propagande proti Titu. Kot se spominja Vidali, ga je Judin gostil v vili, ki so jo oblasti pred kratkim zasegle, z visokimi stropi in pohištvom, ki je bilo še vedno prekrito z belimi rjuhami. Dva policista sta noč in dan tihoma nadzorovala vhod vanjo. Posebna kuharica je bila zadolžena le za pripravo Vidalijeve hrane. Takšna pozornost ga ni prav nič veselila. Ogromna Judinova pisarna je bila skoraj prazna. Na steni je visel ogromen Stalinov portret. Ta Ždanov varovanec v času izgona Tita in bodoči veleposlanik ZSSR na Kitajskem je rad dolge ure razpravljal o nejasnih vprašanjih marksistične teorije. V sovjetskem bloku je bil znan kot izvedenec v stalinistični pravovernosti in tudi vseh mogočih deviacijah od te pravovernosti. Majhne postave, z živahnimi modrimi očmi, ki so bile udrte na debelušnem in krepkem obrazu, se je Vidaliju zdel kot miroljuben intelektualec; po navedbah enega od Titovih biografov je bil »najboljši profesor med pripadniki NKVD-ja in najboljši pripadnik NKVD-ja med profesorji«. Med pogovorom je pokazal na telefon na svoji masivni pisalni mizi in z zadovoljstvom pripomnil: »S tem sem neposredno povezan s tovarišem Stalinom.«
Judin mu je glede finančne pomoči, torej vprašanja, ki je Vidalija najbolj zanimalo, dal obsežna zagotovila. Ta so bila potrjena dan kasneje na seji direktorija informbiroja. KP STO je zagotovila 28.000 dolarjev na mesec, torej znesek, ki ga je Vidali ocenil kot nujnega za njeno redno delovanje: 20.000 naj bi poslali romunska in češkoslovaška partija, preostanek pa naj bi zagotovila KPI. Težava je bila v tem, da je bil znesek le »četrtina tistega, kar so imeli v preteklosti«, in je s težavo pokrival zgolj osnovne stroške delovanja partije, če je ta hotela enakopravno tekmovati z drugimi političnimi akterji v STO.
Ob legalnem političnem boju pa je Vidalijeva komunistična partija morala delovati tudi v podtalnem. Prihranek, ki so ga dobili tako, da so za 70 odstotkov zmanjšali število plačanih funkcionarjev, so tako uporabili za pripravo »športnih organizacij« (oboroženih enot), ki so se vrgle v boj proti titoističnim ustrojem, in zametka prve subverzivne dejavnosti proti jugoslovanskemu režimu. Uporaba vandalskih metod in fizičnih napadov z namenom, da bi terorizirali »deviacioniste«, zveste Titu, je v mesecih pred volitvami v coni A, ki jih je ZVU razpisala za junij 1949, postala sistematična. Po podatkih jugoslovanske protiobveščevalne službe je »specialna služba« KP STO imela posebnega vodjo, ki je bil »odgovoren za skvadristične operacije«. V tej enoti pa je delovalo kakšnih 300 oseb, ki so jih novačili predvsem iz krogov nekdanjih partizanov, pristaniških delavcev in med najbolj »vročeglavimi« mladeniči. V skupinah po dvajset do trideset nasilnežev, ki so bili opremljeni »v vojaškem stilu«, so napadali udeležence srečanj projugoslovanske (Babičeve) komunistične partije pa tudi posamezne člane vodstva in si pri tem pogosto prislužili občudovanje tamkajšnjih neofašistov. Med drugim je bil napaden urednik Primorskega dnevnika , ki so ga do krvi pretepli in ki je, kot piše pisatelj Enzo Bettiza, nekaj let kasneje umrl zaradi tumorja na možganih, ki so ga verjetno sprožili ti udarci. S svoje strani pa so titoisti ponoči pod nezainteresiranim pogledom angloameriških oblasti, ki so menile, da je »tem bolje, če se čim več komunistov pobije med seboj«, ugrabljali »vidalijevce«, jih prepeljali na jugoslovansko stran meje, kjer so izginili.
Novinar in dolgoletni aktivist KPI Sandro Curzi se spominja: »Za varovanje meje in organiziranje redarskih služb je Vittorio Vidali prosil različne federacije KPI. Tovariši iz Emilije, Rima in z mnogih drugih območij so mu zagotavljali varovanje pred stanovanji najbolj izpostavljenih tovarišev. In to cele noči, ker so 'titini' lahko prišli kadarkoli. To so delali za obrambo ideje, a je to bila hkrati tudi obramba italijanstva. Jaz sem to delal nekaj časa. Bilo je, kot da bi kakšen mesec služil vojake na nevarnem obmejnem območju.«
Skratka, to prasketanje (pokanje, donenje) v letu 1948 lahko upravičeno opredelimo kot nepriznano krvavo državljansko vojno med komunisti na območju ob severnem Jadranu. To je bila državljanska vojna, ki jo je Vidali vodil na več ravneh: vojaški, politični, propagandni in obveščevalni. Star je bil petdeset let, a je bil enako kot prej pripravljen, da se razdaja za Stalinove zapovedi, da izvaja ukaze, ki jih je formulirala partija, da se odreče manihejskemu pogledu na stvarnost, da izpostavi svojo varnost in nedotakljivost svojega telesa. Če povemo bolj preprosto, je šlo za surovo preživetje ali – še bolje – za logiko 'požreti, da ne boš sam požrt'. Komunist, ki je v preteklosti nepoškodovan preživel teror in ki je še naprej glorificiral sistem, katerega proizvod je bil, je ohranjal svoje prepričanje. »ZSSR in Stalin imata vedno prav. Zaradi tega smo sprejeli resolucijo,« je januarja 1949 vpil na navdušenja polnem zborovanju. »Reakcija je Togliattiju pravkar zadala dva sunka z nožem v hrbet. Toda jaz se ničesar ne bojim.« Zaključil je takole: »Imam srečo, da sem preživel vse ječe tega sveta in da imam 37 brazgotin na telesu.« In preden je čez njegov boj proti Titu padel neprijeten zastor, je povedal še marsikaj. Med partijskim zborovanjem na nekem kraju ob meji leta 1951 so ga poskusili ugrabiti agenti UDV. Stotina jugoslovanskih miličnikov se je nenadoma pojavila na ravnici, kjer bi Vidali moral govoriti. V trčenju z njegovimi telesnimi stražarji in člani KP STO, ki so se zbrali na tem mestu, je izbruhnil množičen pretep, v katerem je bil eden od telesnih stražarjev težko ranjen.
Toda v prvem obdobju boja informbiroja proti jugoslovanskemu režimu, to je pred »militarizacijo spopada«, ki je bil potrjen na konferenci v Matri konec leta 1949, je bila Vidalijeva največja skrb pomanjkanje sredstev za delovanje organizacije. Sredstev je primanjkovalo tudi za sabotažne operacije na jugoslovanskem ozemlju, s katerimi so začeli kakšno leto po sprejetju resolucije, zato je pri njihovem načrtovanju pogosto prihajalo tudi do improvizacije. Radij akcij tega »majhnega aparata«, kot ga je imenoval Vidali, ki je bil za »delo v Jugoslaviji« ustanovljen v mesecih po razkolu, je dolgo časa ostajal omejen na protititoistično propagando v coni B STO in na skupinico agentov, ki so jih poslali v pogubo, saj jih je UDV takoj po prihodu odkrila in aretirala. Le malo je zaleglo, da je Togliatti poudaril, »kako je to delo pomembno«, in da je KPI zadolžila enega od svojih najbolj izkušenih vodij Andrea Cicalinija, naj ga nadzoruje. Poskusi, ki so bili izvedeni po Vidalijevi pobudi, da bi se infiltrirali v KPJ in izvedli notranji prevrat, so se na koncu izkazali za zelo voluntaristične. Vodstvo KPI je pravzaprav zavzelo pozicijo čakanja, saj je med njenimi člani bilo veliko tistih, ki se z obsodbo KPJ niso strinjali. Ta položaj pa je bil tudi v skladu s Stalinovimi pričakovanji glede zastavljenih ciljev informbiroja v začetnem obdobju: če je bila izolacija KPJ prvi cilj in usmerjen v »postopno ločevanje marksistične skupine v partiji od Tita in njegove skupine« (beri: v njihovo eliminacijo), je bil potreben čas in treba je bilo »znati počakati«.
A Vidaliju je primanjkovalo prav te potrpežljivosti. V dokumentih KPI najdemo njegove številne pritožbe zaradi zamud in neučinkovite organizacije boja: »Ni se naredilo vsega, kar bi se moralo in lahko naredilo, in to kljub temu, da imamo zelo bogate izkušnje, zlasti sovjetske, kako se boriti proti deviacijam /…/ in še zlasti proti trockizmu.« Razočaranje in utrujenost (»postajam vse bolj utrujen, tudi fizično«)  sta se prepletla s težkim družinskim položajem: prav takrat se je žena Isabel namreč odločila, da se z njunim sinom Carlosom ne bo preselila v Trst. Vittorio je tako znova začel hrepeneti po tem, da bi pustil vse skupaj in se vrnil v Mehiko. A zapoved političnega poslanstva, boj za to, da ohrani samega sebe, in ponovno odkritje lastnih korenin so ga pripeljali do odločitve, da je od te namere odstopil.
V pomanjkanju navodil z vrha je vse do sredine leta 1949 svoje napore usmeril v ideološko-politično revizijo KP STO in v pripravo volilne kampanje. Da bi upravičili njegovo zaupanje, so morali vsi aktivisti skozi filter novih doktrinarnih določil. To je bil travmatičen prehod, na koncu katerega je partija izgubila več kot tretjino svojih članov, saj je njihovo število padlo s 4.222 na 2.802. Ob tem pa so prav te izključitve Vidaliju ponudile priložnost, da je izvedel »prenovo« tamkajšnjega komunističnega gibanja, torej nalogo, zaradi katere je bil dejansko poklican iz Mehike. In še enkrat več je narodnostna pripadnost izvrženih bila sicer nepriznan, a osrednji dejavnik: izključeni so bili večinoma tisti Slovenci, ki so se najbolj srdito borili za jugoslovansko rešitev tržaškega vprašanja.
Volilno kampanjo Vidalijeve partije za občinske volitve v coni A STO je označevalo močno protijugoslovanstvo, osredotočeno le na eno temo – »teror«, ki ga je izvajal Tito v Jugoslaviji in coni B STO. To je za velik del tržaškega volilnega telesa zvenelo kot blagoslov. Pri mobilizaciji množic pa je uničujoča obsodba Jugoslavije sprožila poveličevanje mita Stalina in ZSSR: zbrali so kar 96.000 podpisov državljanov, ki so jih poslali sovjetskemu diktatorju kot darilo za njegov šestdeseti rojstni dan. Še ena pomembna podrobnost, protijugoslovanska usmeritev je bila povezana z jasno izbiro, da se »poudarja spoštovanje mirovnih pogodb samo, če je to nujno potrebno«, oziroma javno se je treba odreči uradni usmeritvi KPI, ki je podpirala ustanovitev STO, in pri tem izključiti vsakršno hipotezo o sodelovanju z listo, ki je zagovarjala neodvisnost STO (t. i. indipendentisti, op. pr.). Ti naj bi se za nekaj krajcarjev, kot je menil Vidali, prodali Beogradu. Vidali je nedvomno zelo pazil, da ne bi z ničimer prizadel nacionalnih čustev italijanske večine v Trstu. S takšno volilno kampanjo, ki jo je celo jugoslovanska UDV ocenjevala kot »tehnično dovršeno«, je Vidalijeva KP STO dobila 21,4 odstotka glasov in je bila po moči takoj za Krščansko demokracijo druga stranka, medtem ko je Slovensko italijanska ljudska fronta, ki jo je vodil Branko Babič in je bila dejansko tisti del tamkajšnje KP, ki je v sporu z informbirojem podprla jugoslovansko vodstvo, doživela hud poraz in v občini Trst dobila le 2,35 odstotka glasov. Leto dni po resoluciji so volilni izidi pokazali, da je bila Vidalijeva partija dominantna stranka levice, in potrjevali nepomembnost vpliva titoizma v coni A STO.
Tretja konferenca informbiroja novembra 1949, ki je bila v Matri na Madžarskem, je spremenila usmeritve boja proti Titovemu režimu. Jugoslovansko vodstvo je bilo proglašeno za »bando morilcev in vohunov, ki jih je plačeval že gestapo«. Sprejeta je bila direktiva, da ga je treba zrušiti in nadomestiti z »novo komunistično partijo, ki bi bila vredna tega imena«. Dejansko so bili zdaj cilji odstranitve beograjske »klike« in obnovitev jugoslovanske komunistične partije, ki jih je sprejel vrh informbiroja, enaki kot tisti, ki jih je takoj pa izobčenju KPJ zaman skušal uveljaviti Vidali. Ukaz za Titov umor, etikete o trockizmu in »fašističnem terorizmu« so se že leto pred tem, ko je vrh informbiroja uradno sprejel takšno usmeritev, pojavili v besednjaku njegove partije.
Ponovno lansiranje protititoistične ofenzive se je združilo z zahtevami po mobilizaciji na ideološkem in vojaškem področju, ki jih je narekovalo sovjetsko vodstvo v času radikalizacije hladne vojne. Doseženo jedrsko ravnovesje in zmaga revolucionarnih sil na Kitajskem sta hkrati z utrditvijo bipolarne delitve Evrope in ustanovitvijo Nata Stalina napeljala na prepričanje, da se odločilni spopad z zahodnim kapitalističnim svetom neizprosno približuje. Ker so predvidevali, da bi lahko tamkajšnje oblasti zahodne komunistične partije postavile izven zakona, so zlasti leta 1950 in 1951 okrepili vlogo informbiroja. Te bi nato delovale nelegalno, zato je sovjetsko vodstvo začelo obnavljati ilegalne organizacije. Po analizah, ki so jih izdelali v CIA, UDV in Uradu za obmejne pokrajine italijanske vlade, so organizacije, ki so jih za boj proti jugoslovanskemu vodstvu vzpostavili na območju Alpe-Adria, formirale tajni sovjetski network, ki naj bi ga »obudili« v primeru vojne proti kapitalističnim državam ali pa Jugoslaviji. Tajna zasedanja organizacijskega sekretariata informbiroja, ki so jih sklicali v letu 1950, da bi na njih razpravljali o načinu aktualizacije odločitev, ki jih je sprejela tretja konferenca, so KP STO postavljala v ospredje teh operacij. To je Vidali sprejel kot »častno nalogo«, ki ji je bil nato predan z vsem srcem. Kakorkoli že, zavedanje, da imajo tam zaupanja vrednega in učinkovitega izvajalca ukazov z dolgoletno izkušnjo delovanja v tajnih službah, ni bilo edini razlog, ki je sovjetsko vodstvo navedlo na to, da je cona A STO postala »glavna lansirna rampa« za njihove napade na Jugoslavijo. Pomembna razloga za takšno njihovo odločitev sta bila tudi veliko število tamkajšnjih protititoističnih disidentov, ki so pred kratkim emigrirali, in zlasti lahek prehod med cono A in Jugoslavijo, v nasprotju z neprodušno zaprtimi mejami med Jugoslavijo in sovjetskimi satelitskimi državami.
Osnovni motiv za takšno odločitev pa je bil pomemben strateški položaj, ki so ga območju med Italijo in Jugoslavijo pripisovali sovjetski vojaški strokovnjaki: obmejno območje in visoka koncentracija vojaških oporišč Nata ter njegovih zaveznikov, katerih premike je bilo treba nadzorovati. Ključni trenutek za obnovo sovjetske obveščevalne mreže na območju severovzhodne Italije je torej sovpadal s spremembo usmeritve, ki jo je sprejel Stalin v drugem obdobju boja proti Titu, in to skupaj s pripravami na vojno s kapitalističnim blokom. Od leta 1950 je bila torej zgradba MGB (Ministerstvo gosudarstvennoy bezopasnosti SSSR, Ministrstvo državne varnosti ZSSR, ime za sovjetsko obveščevalno agencijo med letoma 1946 in 1953) na območju cone A pomembno okrepljena in postavljena neposredno pod Vidalijevo vodstvo, mreža pa je bila vzpostavljena tudi v goriški federaciji KPI. Dve veji tajnega aparata – anti-Nato in anti-Tito – sta izhajali iz iste strukture in delovali po vzporednih kanalih. »Zunanja sekcija« (ali konspirativna sekcija, kot jo poimenujejo v dokumentih UDV), se je ukvarjala z rekrutacijo in izobraževanjem agentov, zbiranjem vojaških informacij, razporeditvijo jugoslovanskih in natovskih sil na območju med Italijo in Jugoslavijo, koordinacijo sabotažnih operacij na jugoslovanskem ozemlju (oborožitev, pokritje z mrežo tajnih agentov), infiltracijo v stranke, ki so nasprotovale ustanovitvi STO. Pri tem so bili v stalni zvezi s sovjetskim veleposlaništvom v Italiji, ki je vse to delovanje nadzorovalo. Za tajno pošiljanje agentov, katerih naloga je bila ustanavljati šole za urjenje vohunov, je bilo ključno tajno sodelovanje med Vidalijevo KP STO in avstrijsko ter češkoslovaško partijo. Sedež tega operativnega centra »zunanje sekcije« – njegova šifra je bila T1 – je bila vila na periferiji Trsta, ki je bila last premožnega člana partije (v njej je odgovarjal za finance), v kateri je med svojimi obiski v Trstu po navadi bival tudi Togliatti. Nasprotno pa je bila »notranja sekcija«, ki se je ukvarjala z nadzorom znotraj partije in kontrašpijonažo, zakamuflirana v okviru rednega delovanja kadrovske komisije. Ta je bila svojčas del mreže, ki je nadzirala infiltracije privržencev Titovega režima in je bila v okviru pristojnosti KPI razširjena po vsej Italiji.
Poleg opremljanja tajnih skupin v Jugoslaviji, ki jih je UDV vedno znova neusmiljeno razbila, je center T1, ki ga je vodil Vidali, načrtoval vrsto atentatov na Tita. Ti so bili sicer eklatantni in nedvoumno neuspešni, a je vzdevek Tito’s executioner, ki mu ga je že septembra 1948 v svarilo pripela revija Time, kljub temu upravičen. »Tisti tam so vedno budni /…/ Vidali in njegovi možje v Trstu nas hočejo uničiti.« To naj bi rekel Tito in iz svoje palače na Brionih pokazal na nasprotno stran Jadrana. To naj bi izrekel v trenutku, ko so njegovi osebni stražarji, imenovani Titova garda, tik pred tem našli in razstrelili dve mini na železniški progi Divača–Pulj: z njima naj bi razstrelili vlak, s katerim se je Tito peljal na počitnice. Načrte za drug atentat so odkrili v Sežani, kjer je Tito čakal na to, da bi pregledal vojaški oddelek: njegov avto, na katerem je bil prilepljen velik kos trinitrotuola, bi moral eksplodirati kakšen meter od vojaškega sprevoda in povzročiti smrt ne le Tita, ampak tudi Koče Popovića, ki je bil takrat jugoslovanski zunanji minister, ter generalov Ivana Gošnjaka in Milana Žežlja. Vidali je za nalogo pridobil mladega oficirja Titove garde, ki je pod predsednikov avto namestil eksploziv.
Te mahinacije, ki jih je načrtoval Vidali, so se prekrivale s tistimi, ki jih je istočasno načrtoval Josip Grigulević: velik agent sovjetske tajne službe, ki se je leta 1951 na neverjeten način uspel akreditirati kot veleposlanik Kostarike v Rimu, in to pod imenom Teodoro Castro. Ta je vodstvu sovjetske MGB predlagal, da bi Tita ubili tako, da bi mu na nekem sprejemu razpršili po obrazu bacile pljučne kuge ali da bi mu podarili dragoceno skrinjico s čokoladnimi bonboni, ob odprtju katere bi mu v obraz bruhnil oblak strupenega plina. Glede na razpoložljive dokumente ni veliko podatkov, a nedvomno so med načrtovalcema atentatov, Vidalijem in Grigurevićem, obstajale povezave; šlo je za obsesivne in nekoliko karikirane Stalinove spletke tik pred smrtjo, da bi ubili Tita: »Mario« in »Felipe« sta bila stara tovariša iz specialnih služb, skupaj sta delovala v Španiji in Mehiki, in to v času, ko sta bila izpostavljeni tarči Andreu Nin in Lev Trocki.
Da bi se ohranila logistika takšnih razsežnosti, je bilo potrebnih veliko sredstev, ki niso bila predvidena v okviru rednih stroškov partije. Samo vzdrževanje tajnega aparata v Jugoslaviji je bilo formalno v okviru financ KP STO, in sicer zakrito v zaupni bilanci urada za tisk in propagando, sredstva zanj pa naj bi zagotavljale komunistične organizacije in še zlasti KPI. Treba je vedeti, da je ta mreža preživela v glavnem zahvaljujoč fondom, ki jih je KP STO zagotavljala Sovjetska zveza od leta 1950 naprej: v povprečju kakšnih 100.000 dolarjev na leto, ki jih je Vidalijeva partija vse do leta 1957 dobivala iz Fonda za pomoč levim delavskim organizacijam. Takrat je bil Stalin že skoraj štiri leta mrtev, boj proti »titofašizmu« pa le še obledel in neprijeten spomin. KPI in Zveza komunistov Jugoslavije sta z ramo ob rami zagovarjali »nacionalno pot« kot alternativen model sovjetskemu monolitizmu. Trst je bil vrnjen Italiji leta 1954. Kmalu zatem je Vidali postal član italijanskega parlamenta: najprej kot poslanec in nato kot senator. Svet se je v resnici spremenil. Vidali je umrl novembra 1983.